O mojih avtorskih pravicah in krajah

Jezna sem. Zelo. V Sloveniji so avtorske pravice očitno res nekaj, kar lahko vsi po vrsti kršimo. In če ne delaš ravno scen in ves čas ne pizdiš, bodo šle zadeve pač mimo, kraje pa se nadaljevale.

Ah, pa saj to ni kraja. Bilo je naključje. Sorry, res. Ni bilo nalašč. Nekdo je bil očitno nepazljiv.

OK. Enkrat se zgodi. Ampak kolikokrat se mora zgoditi, da se začne upoštevati osnovna pravila, ki se jih tako rado poudarja? Dvakrat? Trikrat? Desetkrat?

Pojasnimo nekaj osnov za začetek.

Centrifuga je moj blog, je moj medij. Centrifuga je zmešana in zato živi le v tem kaotičnem elektronskem svetu. Vsi zapisi so, kakršni so, tudi zaradi konteksta samega in avtorica (torej jaz) ne želi, da se pojavljajo v drugih kontekstih. Še posebej pa ne brez njene vednosti!

CC - Creative Commons je licenca (tudi na Centrifugi), ki dovoljuje reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti pod naslednjimi pogoji:
- Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
- Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene!
- Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu. Tisk je omogočil nastanek medija, ki ga avtorica visoko ceni. (Visoko cenjena je tudi televizija, sledi radio, nato verjetno embalaža in šele nekje proti koncu seznama je internet.)

Blogorola je komercialen tiskan medij, o katerem še nisem ničesar zapisala. Avtorjem sem želela vso srečo s projektom, a vpletala se nisem. Namenoma sem se distancirala od številnih sodb, ki so v blogovju zavele po objavi prve cifre. No, na tem mestu se bo to nehalo.

Centrifuge nisem nikdar prijavila v Blogorolo.
Zakaj?
1. Po izredno slabih izkušnjah z Večerovo značko in krepko predelanih izjavah, ki jih je Zvone Štor objavil v enem od svojih člankov, sem hudo skeptična do vseh korporacij, ki želijo karkoli početi z blogi.
2. Če pišem za tiskan medij, pišem drugače.
3. Ne želim pristajati na uredniške presoje, ki jim ne zaupam.
4. Verjamem tudi, da bi marsikateri prispevek izpadel hudo čudno, če ne bi bil objavljen v Centrifugi. No, to sem že doživela, zato se ne strinjam z objavami v kateremkoli drugem kontekstu.

Da pa ne bom spet izpadla zajebana, naj povem, da me je pred kakšnimi štirimi meseci kontaktiral Rok iz Drugega sveta. Vljudno me je prosil za uporabo mojega zapisa in fotk. Ta poteza me je navdušila, čeprav je bila le korektna. Jasno, vse sem dovolila.

Kako pri vseh hudičih se mi potem lahko zgodi, da dobim v roke izvod zadnje lanske Blogorole in notri najdem svoj prispevek o ljubljanskem novoletnem okrasju? Če bi se zgodilo enkrat, bi za napako sumila šlampasto delo urednikov, ki nimajo nadzora nad blogerji, ki želijo pisati za Blogorolo. Hej, se zgodi. A kdo za vraga je odgovoren, da sem tudi danes v zadnji številki naletela objavljen prispevek o delovnem času lokalov, ki so odprti non stop?

Čudovita ironija je v tem, da je 7 listov pred mojim prispevkom objavljen Hadov članek z naslovom: "Ni vse, kar je na internetu, last vseh". Se tako vzgaja blogerje v dobre državljanske novinarje?

Oprostite, dragi moji, tale način Blogorolinega delovanja mi ni prav nič všeč. In če se požvižgamo, na vse zgoraj omenjeno, kar naj bi že prej poznali in vedeli, imamo tukaj še sedmo božjo zapoved. Še vemo, kaj pravi?

PS: Uredniku sem svoj problem javila po prvem odkritju in pustila, da je šla zadeva mimo. Ja, sama sem si kriva. Po drugem sem napisala en e-mail in 8 ur kasneje še pričujoči zapis. Na koncu desnega roba je "Sporočilo za prekrškarje". Klinc, kaj pa bi vi storili?