Včeraj zvečer, ko sem poslušala Niet in poleg gledala Franceta Prešerna, me je prešinilo, da oboje na nek način lepo paše skupaj.
Če bi bil France Prešeren panker, bi lahko pisal besedila za Niet!
Če bi bil France Prešeren panker, bi lahko pisal besedila za Niet!
Sam sem na mokrem asfaltu. Brcam v prazno kanto za smeti. V ušesih mi odmeva njihov smeh. Vrž stran pofukano flašo. Vsakodnevne frustracije. | Zapit in objokan v kotu ležim. Sam z mislimi, sam sred ljudi. Depresija, depresija v očeh, na obrazu. Depresija, me spremlja. |
| Spačeni obrazi v hladnem jutru. Mraz je in tresem se. Dejte mi mal piva in tavorjev. Nočem bit več sam. (Niet: Frustracije) | Perspektive, pijanih noči. Perpsektive, pokozlanih juter. (Niet: Perspektive) |
Take reči morajo biti Francetu blizu po vseh teh letih sredi Prešerca.
Objave
2 komentarja:
Sam, sred aldi!
To je, seveda, zelo točno. Za začetek bi pa lahko takole priredil enega od svojih Sonetov nesreče.
Življenje keha, čas v njej rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in spačeni obraz, ki se níkdar ne utrudi.
Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti hladno jutro, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tja, kjer zafrustriranost vse verige zgrudi;
tja, kamor moč depresije ne seže,
tja, kamor njih krivic ne bo za nami,
tja, kjer znebi se človek vsake teže,
tja v zapitost postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
da ga nit' pofukana flaša ne predrami.
Ali nekako tako.
Objavite komentar