Na pobudo za obisk kina so se mi odzvali trije mladi moški in zato sem šla v kino z vsemi tremi hkrati. Prijetno smo se zabavali ob prigodah Simpsonovih, po filmu pa zavili v spodnjo restavracijo na pijačo. Fantje so se med seboj poznali bolj površno, zato sem moderirala pogovor, poskušala vplesti vse, da bi v temah in načinu razmišljanja našli skupne točke.
Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.
"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 1 evro. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."
Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.
Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.
No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 1 evro jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.
Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.
"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 1 evro. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."
Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.
Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.
No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 1 evro jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.
Objave
9 komentarjev:
Jaz sem zadnjic ravno parkiral avto, malo sedel v avtu in poslusal Klemna Klemna (nadvse ireleventen podatek) in mogoce celo rahlo migal (z roko nakazoval različne smeri, ne vem kako se drugače opiše rapersko miganje z rokami).
No, ko pogledam ven, stoji pred avtom mlad moški temne polti. Izkazalo se je, da je iz Gane, da študira tukaj, da ... (priznam, da ga nisem nadvse nazorno poslušal) ... in da rabi denar. Dal sem mu 5 eurov (!). Rahlo zdolgočaseno me je pogledal in odšel.
Moralnega nauka še nisem sestavil.
Draga Centri,
potem ko si mi to prigodo zaupala po telefonu, ko sem se ravno tudi sama odpravljala gledat Simpsonove, sem kmalu doživela neke vrste déjà vu oziroma bon voyage, kot bi rekel Matti.
Ker sem imela v BTC-ju še neke opravke, sem se tja odpravila malo prej, potem pa sem šla kupit vstopnice in se usedla pred McDonald's, kjer sem čakala in brala Harryja Potterja. In glej ga zlomka, niti se nisem dobro usedla, ko zagledam možaka, ki hodi s kapo na šilt od mize do mize, jo pomoli ljudem s polnimi usti hamburgerjev pod nos in nepremično zre predse ter brez besed čaka. Na šiltu je imel napisano, da ima otroke pa to. In pri vseh mizah so imeli ljudje isto taktiko kot tvoji moški: gledanje v mizo. A model ni in ni odnehal in po dolgih neprijetnih tišinah so se na koncu skoraj vsi vdali in vrgli nekaj cekinčkov v kapo. Ko je prišel do mene, sem ga pa pogledala naravnost v oči in rekla: »Nič ne bo.« Ker potem vseeno ni šel po Big Mac menu sem se počutila malo trdosrčno. Ali pa ima McDonald's mogoče premalo kvalitetno hrano za berače?
Mi enkrat z kolegi sedimo v gostilni sredi BTC in pijemo domače pivo, ki ga vari češki mojster in se samo zaradi tega iz Čeholandije vozi k nam. Nobene ženske daleč naokrog. Pa pride mimo mize starejša gospa z polno košaro rožic in pravi, če bo kdo kupil kakšno. Pa prav eden kolega nič kaj vljudno (tip sploh nima končanga faksa in ima težave z obnašanjem): "Gospa, pa kaj vam mi res izgledamo tko topli?" Sicer pa čestitka za dober izbor filma. Boljše Simpsonovi kot Transformatorji po moje.
off topic - lepo obnašanje je pogojeno s končanim faksom?
@castro, samo čakal sem, kdo bo prvi, ki bo nasedel na tole provokacijo. Čestitka za pozorno branje. Nagrada pa kdaj drugič.
Kaj pa če so bili tvoji trije moški v španoviji s "starejšo gospo obilnejše postave, a žalostnega obraza"? In so samo čakali, da boš nasedla in se boste potem vsi zabavali na tvoj račun?
Paranoja je, kot vemo, mati modrosti. Če pa to ni res, se pa seveda globoko opravičujem. Faks pa to.
Kinky, a si bil v cerkvi, ali kaj? Pet evrov!
Kinky Tone:
Tale študentarija je res grozna dandanes. Al kaj.
Urška:
Glede na to, da tudi moje beračice niso šle v McDonalds, sem tudi sama vse bolj skeptiptična in zaskrbljena nad njihovo fast ponudbo. Glede berača pa danes mislim, da si ravnala prav, čeprav je imel "otroke pa to".
dr.Onyx:
No, kolega je verjetno osel, ampak je vseeno želel pustiti vtis frajerja. Sicer pa še ena off topic. Zgolj v vednost in ravnanje:
Rože so fajn. Dekleta imamo vedno rada rože.
Nekje drugje:
Modro pišeš. Kaj pa če! Bom razmislila. Če postrežem z dvema citatoma iz simpatičnega mi filma: "The issue's not whether you're paranoid, Lenny, I mean look at this shit [zunaj divja histerična vojna veselja in praznovanja], the issue is whether you're paranoid enough." in "Paranoia is just reality on a finer scale."
Dinozaver:
Je, ti nisi bil v cerkvi, ampak na Simpsonovih. Vem.
Onyxs, samo takole mimo grede: kako že zgledajo topli? ;)
In ja tudi topli imamo radi rože... :D
Objavite komentar