3. maj 2011

Nenavadna Toskana

Ne ravno najbolj pogost, a še vedno ljubek pogled na toskanska mesta:

Levo zgoraj: Delček fontane na Piazza del Campo, Siena
Desno zgoraj: Deleček fontane na Piazza del Campo, Siena
Levo sredina: Okna in "okna" v Sieni
Desno sredina: Vhod v čudovito današnjo šolo, ki je bila nekoč Palazza dei Cavalieri, Pisa.
Levo spodaj: Vhod v zdravstveno ustanovo
Desno spodaj: Vhod v mestno hišo, San Gimignano

Ne gre pa brez bizarkic!

Levo zgoraj: Zanimivček na fontani na Piazzi del Campo v Sieni
Desno zgoraj: Pozor, račke! v Pomarancah
Levo sredina: Revež na dnu slavne prižnice kiparja Nicola Pisana v katedrali v Pisi
Desno sredina: Čudni modeli pred stojalom za berilo v katedrali v Pisi
Levo spodaj: Pomemben in škrbast človek v srednjeveški Sieni.
Desno spodaj: Gusarji v krstilnici v Pisi?



Levo: Seksi sušilec za perilo. Na vrtu pri sosedih Museo della Tortura e di Criminologia Medievale.
Desno: Pokvekica s fasade katedrale v Sieni. Družbo dela svetnikom, živalim in okraskom. Krasn!

1. maj 2011

Postcards from Tuscany

Drugič v Toskani, vendar tokrat drugače. Nastanjena nisem bila v poceni hotelih in samostanih, ampak sredi narave, na Agriturismo San Giacomo. Trije sinovi, Padre in Mama so odlično poskrbeli za udobje in ugodje šestih turistov. Popolnoma opremljeni in novi bivalni prostori, bazen, čudovita okolica in odlična hrana ("fare la scarpetta")- vse po zmernih cenah.
Seveda pa tudi mesta, ki smo jih obiskali, niso razočarala.


Levo zgoraj: Razgled z Le Balze, vasice na klifu poleg Volterre
Desno zgoraj: Agriturismo San Giacomo s sodednjega grička
Levo sredina: Piazza dei Cavalieri, Pisa
Desno sredina: Piazza dei Miracoli, Pisa - razgled s krstilnice na katedralo, v ozadju pa je stolp
Levo spodaj: Razgled iz San Gimignana
Desno spodaj: Zelena pokrajina


Levo zgoraj: Katedrala v Sieni, zame najlepša cerkev
Desno zgoraj:Polje maka
Levo spodaj: Razgled s stolpa v San Gimignanu
Desno spodaj: Piazza della Cisterna, San Gimignano

26. marec 2011

Res ni razloga za paniko?????

Mediji nas vsak dan znova poskušajo prepričati, da ni razloga za paniko. Ga res ni? Ste se že kdaj vprašali, čemu je taka panika, če ni razloga zanjo? Zakaj nas poskušajo prepričati, da je vse lepo, ko pa vendar vemo, da ni tako?!

Ozaveščeni posamezniki, ki jim ni vseeno za naš planet in za našo usodo, poskušajo s svojimi sporočili razširiti vest o resnični grožnji, ki nam preti. Vlade se bojijo za oblast in nam tega ne povedo, mediji pa so plačani, da resnica nikoli ne pride na dan.

Japonska katastrofa je le začetek!

Številni znaki kažejo, da se bliža velika svetovna katastrofa, ki je del večjega načrta, za katarega nihče ne ve - IZVAJA SE DEPOPULACIJSKI NAČRT!!! Sovpadajoč datum začetka napadov na Irak in Libijo ni naključje. Izlitje nafte v Mehiški zaliv prav na dan Zemlje prav tako ne more biti slučaj.
Nenavaden zastoj JE Krško, številni protesti po vsem svetu in skrivnostni sestanki vladajočih elit nam spročajo, da se nekaj dogaja.

Ne verjamete, da se bliža katastrofa?
Zadnji znak, ki smo ga vsi videli in občutili, je bil raztresen srebrni prah na območju Kopra. Namesto, da bi pristojni organi zahtevali evakuacijo ubogih prebivalcev in prepoved kakršnegakoli gibanja na ogroženem območju, so ljudi obvestili, da prah ni nevaren. Prof. dr. J. Gorjup, predstojnik oddelka za mikrobiološke analize na Kliniki za orintološke bolezni pa je zaznal hude posledice sevanja srebrnega prahu. Posledice so v največji meri vidne na vedenju ptičev v okolici Kopra, vaščani pa poročajo tudi o poginu večjega števila kokoši nesnic.

Sumljivo svetel in nenavadno topel dan je posledica močnega sevanja radioaktivnih delcev. To je danes znano vsem, ki nam ni vseeno in ne verjamemo lažnivi propagandi energetskih lobijev.

POZOR!
Upoštevajte navodila in poskrbite za svojo varnost, dokler še lahko.

  • V naslednjih dneh ne jejte jajc, saj so bila morda v neposrednem stiku z radioaktivnim srebrnim prahom ali kokošmi nesnicami, ki sevajo.
  • Strokovnjaki opozarjajo na dolgotrajno sevanje zelene zelenjave in tofuja. V nobenem primeru ne jejte zelene zelenjave in tofuja!!!
  • Jejte izključno jedi iz konzerv in vrečk s čim starejšim datumom pakiranja. Ta živila so varna.
  • Priporočljivi so umetno sintetizirani prehranski nadomestki.
  • Preselite se čim globje v klet in ostanite tam vsaj nekaj tednov. Morda bo takrat najhuje že mimo in bomo lahko dihali čist zrak in nas bo grelo toplo sonce.
  • Molite za ta svet.
  • V vsakem primeru pa ne nasedajte medijem, ohranite upanje in optimizem! :)))
Pošljite to sporočilo vsem, ki jih poznate. Naj se širi vest. Za naše dobro in za naše otroke gre!


20. september 2010

ProKlik - nagradna igra

Že več kot 2 leti sem uporabnica ProKlika in še vedno se nisem čisto sprijaznila z vsemi norostmi tega programa. Mislim celo, da je ProKlik prekletstvo spletnega bančništva. Leteča špagetna pošast ga je očitno preklela in zdaj je tak, kot je. In številni smo obsojeni na ta debilni ProKlik. Večina se niti ne pritožuje, ker ve, da ne bo pomagalo. Jaz pa sem sklenila, da se bomo šli preprosto izobraževalno in nagradno igrico.

POZOR:
K sodelovanju v nagradni igri vabim le tiste, ki ProKlika ne uporabljate, saj vem, da uporabniki odgovore zagotovo poznate. Prosim vas, da ne gledate navodil za uporabo, ker temu rečemo goljufanje in ni zabavno.


NAGRADNO VPRAŠANJE: Kaj pomenijo naslednje ikone v ProKliku?


PRAVILA NAGRADNE IGRE:
  • Prva dva, ki bosta uganila pomene vsaj petih (5) od sedmih (7) ikon, bosta prejela knjigo po moji izbiri.
  • Obvezno je, da uganete pomen ikone, ki je označena s puščico.
  • Če želite prejeti nagrado, se boste morali na nek način identificirati. To vam je verjetno jasno.
Naj se tekma začne. Srečno!

20. avgust 2010

Nov sajt

Sporočam vam, da sem se preselila. V bolj resno okolje na:

www.centrifuzija.com

Obiščite me kdaj pa kdaj.


(Kakšne traparije pa znajo še vedno pristati v Centrifugi.)

30. april 2010

Družinska debata o Družinskem zakoniku

Moja BioBabi, ki najraje gleda telenovele, spremlja Smet na Analu in prebira Lady, mi je ob neki novici glede istospolnih partnerstev in posvojitve otrok previdno rekla: "Veš, jaz sem kar za te posvojitve."

Moja konzervativna babi podpira enakopravnost vseh - tudi istospolnih partnerjev. Brez mojega vpliva in kakršnegakoli naštevanja argumentov zagovarja nov Družinski zakonik s posvojitvami vred. V hipu sem postala ponosna nanjo.

Nato pa je še dodala. "Viš, saj si tudi ti zrasla samo z mamo, pa ni nič narobe s tabo. Mal si usekana, to pa je tud' vse."



28. april 2010

Es ist ein Muss!

Prvič sem bila na Dunaju na gimnazijskem izletu. Vse, kar se spomnim, je, da nas je takrat presenetila smrt Kurta Cobaina. Datum: 4. april 1994.

Po vseh teh letih sem šla na Dunaj še enkrat. V dobri veri, da bom začutila pristno "dunajsko vzdušje". S partnerjem in mojim Cliom sva se podala na pot.

Držala sva se načrta poti, predhodno rezervirala dober in poceni hostel nad Dunajem v stilu Jugendherberge in se nastanila. Vse je kazalo, da bo Dunaj zgodba o še enem prijetnem potovanju ... dokler se nisva hotela odpraviti v center in avto ni vžgal. Prvi večer sva zato preživela v Jugendherberge z dostavljeno pico in litrom vina.

Naslednji dan smo težave s prevozom rešili, a so se začele pojavljati nove težave. Z enosmernimi ulicami in dunajsko kulinariko na primer. Tako je nastal tudi seznamček obveznih nakupov.

Kaj morate "POD MUS" kupiti na Dunaju?


Levo zgoraj: Starthilfekabel je vedno dobro imeti v avtu. Zdaj to vem. Na dunajskih bencinskih črpalkah stane le 20 €. Kar je minimalno v primerjavi z nujno asistenco, ki zaračuna minimalno 155 € le za to, da se pojavi.

Desno zgoraj: Torbica z orodjem. Tale je še posebej lična. Prodajali so jo v MUMOK muzeju. Orodja nisem kupila, ker so kabli na srečo zadostovali in ni bilo treba menjati akumulatorja.
Pri vžigu je pomagal starejši gospod, za katerega se je kasneje izkazalo, da je - tako kot večina Dunajčanov - naš človek, rođak Srbin. Za začetek se je pri prestavljanju svojega BMW-ja sunkovito zaletel v mojega Clia, nato pa skoraj skuril oba akumulatorja, ker je narobe priklopil rdeče-črne kable. "Nije to ništa!" je rekel na koncu in bil zadovoljen, ko smo vžgali moj avto.

Levo spodaj: Germknödel. Tradicionalna jed iz kvašenega testa in s suhimi slivami. Če ti ga pogrejejo v mikrovalovki je še posebej zanimiv in sploh ne veš, kako bi se ga lotil. Rezati ga namreč ne moreš. Ostane ti le trganje knedla z zobmi. Toll!

Desno spodaj: Gre za še eno zanimivo jed, ki je posebnost dunajske kulinarike - surova čebula, kuhan krompir, veliko olja in veliko kisa. Kartoffelsalat. Mmmmm ...

Seveda je treba na Dunaju tudi kupiti kak spominček. Priporočam nekaj pristnih dunajskih suvenirjev:


Levo: Taške iz gobelinov so krasne. Cena večje taškice je nekaj čez 1.000 €. Malenkost za tako krasen in uporaben suvenir, keneda!

Desno: Za malček nižjo ceno ponuja Dunaj še druge spominke: velika jajca, Klimtove podobe v 3D obliki, neke male violinice in porcelanaste vrtiljake. Es ist ein Muss!

To so seveda pristni dunajski artikli. Ako pa vas to ne gane, boste morda veseli dejstva, da je na Dunaju mnogo Turkov. Če boste slučajno naleteli na turško trgovino in vam bo vaša vzhodnjaška duša namignila, da ste našli nekaj dragocenega, se vam bo lahko zgodilo, da boste z Dunaja domov prinesli 5 kg bulgurja in 3 velike piksne dolmic. Če bi vedela, da je tole tako znana trgovina, bi še več nabavila!


8. april 2010

Slovenski davkoplačevalci

Slovenski davkoplačevalci so posebna vrsta ljudi.

Slovenski davkoplačevalec
  • je nezadovoljen. Bodimo natančni; slovenski davkoplačevalec je nezadovoljen z vsem. Verjetno tudi s sabo, ampak tega ne izraža tako transparentno kot vsa ostala nezadovoljstva.
  • naredi bolj malo ali pa skoraj nič, da bi se njegovo nezadovoljstvo zmanjšalo.
  • se čuti poklicanega, da pove svoje mnenje. Najraje to stori anonimno in prek spleta.
  • ne mara politike, vendar pa se z njo intenzivno ukvarja. V mislih in ob pivu.
  • ni tisti, ki bi se zanimal, kje je v resnici njegov davkoplačevalski denar. Še manj ga zanima, kam izginja ta njegov davkoplačevalski denar. Zanimajo ga afere - če so krvave in zapackane s spermo, toliko bolje.
  • je strokovnjak za vse. Spozna se na urbanizem, umetnost, gospodarstvo, krizo, vladanje, pravo, energetiko, delo policije, pravo ... Ni teme, ki je slovenski davkoplačevalec ne bi poznal in se o njej izrekal!
  • ... (po želji dopolnjujte) ...

9. februar 2010

Razlaga pomena: Zdravilišče

zdravilíšče -a s (í) zdravstvena ustanova za zdravljenje bolnikov z določenimi boleznimi z izkoriščanjem naravnih okoliščin
(vir: SSKJ)

Zgornja definicija je malce skopa. V zdravilišče namreč hodijo tudi zdravi ljudje. Zakaj torej prav "zdravilišče"?

V skupinskih termalnih bazenckih in brbotavnikih zdravilišča je človek izpostavljen vsem mikrobom. Taka situacija je dobra za krepitev odpornosti in torej tudi za zdravje vobce.


7. februar 2010

V toplicah je noro!

Ker ne maram zime in vsega, kar zima prinaša, se vsako zimo, ko postane prehudo, zatečem nekam na toplo. Včasih je to Azija, včasih pa vikend v toplicah, kjer se kolikor toliko uspešno delam, da sem v toplih krajih. Nekateri se mi čudijo, zakaj hudiča rinem v toplice, saj sem vendar zdrava in mlada. Toplice so za starčke!
No, iskreno rečeno, mi je vseeno komu so namenjene. Razveseljujoče dejstvo je, da lahko za 3 dni odklopim domače ljubljansko okolje, delo, pospravljanje, kuhanje ... vse pač. In to je ogromno. Če vam poskušam orisati drugače; si predstavljate, da bi današnji dan preživeli povsem sproščeno, v kopalkah in s knjigo ob bazenu, v rjuhici ob savnicah, z aromaterapijo, v brbotavniku in s kakšno masažico za povrhu. Ker bi vas tolikšno sproščanje utrudilo, bi si privoščili večerjo po izbiri. Krasn.

Ob vsem tem pa naletiš v toplicah še na množične bizarke.

Že prizor z ljudmi, v kopalnih plaščih in crocsih, ki jim strežejo uglajeni uniformirani uslužbenci hotela, je sama po sebi zabavna, a najdemo še boljše primerke.

V savni, kjer naj bi bili ljudje goli in z brisačami, privrejo čudaškosti na dan. Kljub temu, da so napisi o vedenju v savni in o postopkih savnanja navedeni na vsaki savni posebej v štirih do petih jezikih, in kljub temu, da so 5-jezični napisi o tuširanju nalepljeni na vseh stenah, ljudem uspe vse to spregledati. Pravim VSE.

Med počitkom med dvema savnama sem opazovala par. V infrardeči savni sta sedela zavita v kopalni plašč in s šlapkami na nogah. Ko jima je bilo dovolj, sta šla na kozarec brezplačnega čaja in naravnost v finsko savno. V kopalnem plašču, kakopak. Očitno jima je bilo pri 85°C ravno prav toplo, saj kopalnega plašča nista niti razvezala. Ko sta prišla ven, sta si oblekla kopalke in odšla. Tuš sta povsem zgrešila.

O samomorilnosti pa sem začela razmišljati, ko sem opazovala gospoda, ki je vse, kar naj bi počel, počel ravno obratno. Po naključju sem si ravno pred njegovim prihodom prebrala navodila za uporabo infrardeče savne. Ne vem, čemu, a v jasnih navodilih je poudarjeno, da se po približno 10 minutah infrardeče savne stuširaj z mlačno vodo. In nikakor z mrzlo! Priporočajo, da s tuširanjem po glavi ne pretiravamo, nato pa svetujejo pol ure počitka.
Gospod je iz infrardeče savne zakorakal naravnost v ledeno mrzli bazenček, se 3-krat bliskovito potunkal in pri tem glasno zavpil. Nato pa takoj v turško savno.
Toliko o zdravju v zdravilišču. Še dobro, da savna ne ponuja možnosti hoje po žerjavici. Človek bi se zagotovo povaljal v njej, če bi imel možnost.

Noro je v toplicah! In naj mi nihče več ne reče, da sem jaz čudna. Pojdite v toplice.


24. januar 2010

Nomen est omen

Če se ozremo navzgor, je tam Odrešenik. Gleda na nas. Malce zviška, se mi zdi.

21. januar 2010

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom?

6 let sem živela brez stacionarnega telefona in nisem ga pogrešala. Včasih sem morala poklicati na kakšno stacionarno številko in sem pomislila, da bi bilo morda pametno klicati s stacionarnega, a sem se obenem spomnila na Telekomovo naročnino, ki gotovo presega ceno enega klica z mobilca. In mirno sem živela naprej.

Zdaj imam že pol leta stacionarni telefon. Telefonija je bila pač del precej ugodnega paketa, ko sem sklepala pogodbo za internetni priključek. In zdaj ta hudič vsak dan zvoni. Najraje zjutraj in dopoldan. Kličejo zavarovalničarji, ki ponujajo neko super duper naložbeno zavarovanje. Kličejo podjetja, ki hočejo pred predstavitvijo svojega izdelka izvesti še telefonsko raziskavo. Kliče nek knjižni klub, ki mi ponuja nov leksikon. Kliče Vzajemna, ki ji končno zanima mnenje zavarovancev o tem, s čim naj se kot zavarovalnica sploh ukvarjajo. Pravkar pa me je poklicala tetica, ki ponuja magnetno resonančno terapijo.

"Verjetno veste, kaj je magnetna resonančna terapija?"
Pojma nimam.
"Gre za postopek, ki se že vrsto let uporablja v medicini pri visokem pritisku, težavah v hrbtenici ali drugih delih, pri težavah s prostato ... Tokrat delamo reklamo v vaši okolici in vam ponujamo možnost za brezplačno terapijo."
Čez eno uro naj bi se na vratih pojavil terapevt in izvedel magnetno resonančno terapijo, ki se naredi prek obleke in na tistih delih, kjer imam bolečine in težave. Vse skupaj traja 30 do 40 minut. Če me seveda zanima. No, ni me zanimalo. Kot me tudi niso zanimale vse predhodne ponudbe. Naj mi dajo mir.

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom? Postali so nekoristni. Zgodili so se mobilci in pretiran telefonski marketing.

Glasnost zvonjenja svojega stacionarnega telefona sem zmanjšala na najnižjo možno stopnjo. Žal se ga še vedno malo sliši.

12. december 2009

Lik in delo dr. Grande

V avtu najpogosteje poslušam Radio Ognjišče. Všeč mi je, ker veliko govorijo. Ob tem pa ne momljajo ali se afnajo, kar je običaj skoraj povsod drugod. No, in ena redkih postaj je, ki ne šumi, in kjer se iskalnik pogosto ustavi.

Opažam, da je dr. Stane Granda v etru Radia Ognjišče aboniran za intervjuje. Že trikrat sem namreč naletela na intervju z njim in vsakokrat me je tako prevzel, da sem ga poslušala do konca poti, kar je resda navadno le 15 minut.

In če na tem mestu poskušamo izvzeti vsebino, ki jo gospod predava - kar je resnici na ljubo zelo težko - , mi je popolnoma razumljivo, zakaj snovalec oddaje v goste pred mikrofon vabi tako osebo, kot je dr. Granda. Prek etra se namreč čuti, da se v studiu Radia Ognjišče počuti prijetno. V besedah pa je jasen, energičen, zagret in oster.

V 7 minutah moje današnje vožnje, mu je uspelo:
  • razkriti strategijo predsednika republike, s katero se bo pred ljudstvom rešil sramote zaradi odlikovanja Tomaža Ertla, ljudje pa mu bodo sledili kot ovce v klavnico.
  • sarkastično pripomniti, da bomo kmalu postavljali spomenike Mačku in Kardelju.
  • kritizirati dejstvo, da predsednik republike ni prišel na 20. obletnico DEMOSa, ampak je bil raje nekje v Prekmurju. Predsednik je namreč predsednik vseh državljanov Slovenije in dr. Granda zaradi predsednikovega obiska Prekmurja sklepa, da je drugorazredni državljan.
  • podvomiti v vlogo predsednika republike Slovenije, saj smo Slovenci vse predsednike do sedaj nesrečno izbrali.
  • napovedati propad Slovenije (mislim, da se je nanašalo na propad vrednot).
  • o Juriju Gustinčiču povedati, da ne govori resnice, ker je komunist.
  • poudariti, da je komunizem vse bolj prisoten v Sloveniji.
  • vzpostaviti primerjavo med Poljsko in Slovenijo. Poljska razpravlja o sprejetju zakona, ki bo kaznoval tiste, ki bodo javno izpostavljali komunistične simbole, v Sloveniji pa komunistični simboli postajo vse bolj zaželeni.
Vse to sem izvedela in si tudi zapomnila po le enem poslušanju. Zagotavljam vam, da je bilo še več. No, mnogo je prispevalo tudi spodbudno spraševanje voditelja, a vseeno - v sedmih minutah!
Seveda takega človeka povabiš v studio!
Krasn je.


16. november 2009

Postcards from Warsaw

Pričakovala sem, da bo mraz. Pričakovala sem, da bo umazano, mokro in sivo. Pričakovala sem eno živo depresijo. Ja, bilo je mraz, a Varšava je čudovita. Vse, kar naj bi bilo staro, je pravzaprav novo, urejeno in čisto. Celo november, ki je pregovorno deževen in žalosten, je bil v Varšavi poln jesenskih barv. Parki so bili čudoviti. O hrani raje sploh ne bom pisala, saj je ne bi mogla prehvaliti. V velikem delu se mi je zdela podobna gorenjski, nekako domača.

Slaba stran podaljšanega vikenda na Poljskem je bilo le dejstvo, da se piše leto 2009 in da bo prihodnje leto 200. obletnica rojstva Frederica Chopina. Zato letos vse, kar ima kakršnokoli zvezo s Chopinom, prenavljajo.
Levo zgoraj: Frederic Chopin v parku Łazienki
Desno zgoraj: Ribnik v parku Ujazdów
Levo spodaj: Eva v parku Ujazdów
Desno spodaj: Eden od mnogih pavov v parku Łazienki


Levo zgoraj: Kisla ržena juha s klobaso, kruhom in hrenom, stročji fižol s česnom in maslom, pirogi z različnimi gobami, kuhano vino in kompot iz suhega sadja.
Desno zgoraj: Fasade starega mestnega trga
Levo spodaj: Melusina sredi starega mestnega trga
Desno spodaj: Satir (morda) v parku Łazienki
.

29. oktober 2009

Opazovanje

Ko sem bila majhna, so me silili, da opazujem. "Glej ven. Ne samo spat'," je bil najpogostejši ukaz med vožnjo, ko mi je bilo slabo in sem hotela vse skupaj prespati . Tudi v klubu in na plesišču opazujoče oči ne motijo. Veš, da si opazovan. Pogledaš, pogleda se srečata in če trajajo, je to fino. Če pogledi prerastejo v flirt, ni nikoli problem. Opazovanje je tudi pomembna raziskovalna metoda. Skratka vsak lahko opazuje ... vse lepo in koristno.

Nikoli pa se mi ni zdelo, da je opazovanje lahko skrajno tečno. Strašno celo. Je. Zelo. In to takrat, ko ti nekdo vsako noč daje vedeti, da te opazuje. In ti ne veš, kdo je, kje je in kaj sploh hoče od tebe. Ampak on ve, kdo si, kje si in kdaj si sam. Takrat pride čisto blizu. Zdi se ti, da ga slišiš. Morda si že domišljaš. Nato pozvoni. Govori. Strah te je. Le zid ga loči od tebe in veliko teme, ki je njegova zaveznica. Preden pride policija, izgine v noč. Do naslednje noči.
.

28. oktober 2009

Sistem je narejen za poštene ljudi

Od četrtka sem se intenzivno ukvarjala s prometnimi nesrečami, z alkoholom, s klipingom zadnjega meseca, z Zakonom o varnosti cestnega prometa, s KZ-1 in raznimi idejami, ki naj bi prispevale k večji varnosti na cesti in manjšemu številu nesreč. Obenem pa vsak dan spremljam informativne oddaje, kjer voditelji z veliko mero patosa ugotavljajo, da se nič še ni spremenilo in da ministri ne ukrepajo.

Bolj kot sem sestavljala informacije, slabše volje sem bila. Zadeva namreč sploh ni preprosta.
  • Pijanega voznika se lahko pripre za največ 12 ur. Toliko, da se strezni. Nato pa gre lahko nazaj na cesto. Ima morda težave z zlorabo alkohola? Bo zdaj nehal? Se to kdo vpraša?
  • Voznikom se lahko zaseže vozilo šele, ko storijo hujši prekršek in so bili ob tem v zadnjih dveh letih že trikrat pravnomočno kaznovani. Komplicirano, a ne? To v praksi pomeni, da se lahko pred zasego vozila kar dolgo časa vozimo pijani ali pa se malo zezamo po cesti.
  • Noben zakon ne predvideva odvzema vozila. Vožnja pod vplivom alkohola namreč ni kaznivo dejanje, ampak je le prekršek. Zaradi tega je bil ustanovljeno novo kaznivo dejanje "Predrzna vožnja v cestnem prometu", a tudi ta je silno kompliciran (3 pogoji morajo biti izpolnjenji), težko dokazljiv in tudi ne predvideva odvzema vozila.
  • Vozniku se lahko odvzame ali omeji vozniško dovoljenje. In kaj potem? Podatki kažejo, da je veliko tudi povratnikov. Vozniški izpit lahko naredijo (ali pa pridobijo) hitro. Nekateri pa se vozijo brez izpita.
Še mnogo je scenarijev, kjer pa vsakič lahko na koncu najdemo način, ki ne upošteva pravil, dovoljenj in teh reči, ki naj bi nam skupaj omogočale preživetje v prometu. Res sem pri zgornjih alinejah upoštevala le policijo in njihovo kaznovanje, pri čemer si nihče ne želi družbe, ki bi temeljila na kaznovanju. A ne pozabimo; pri povratnikih lahko kazen pomeni preprečevanje. Seveda imamo še ležeče policaje, opozorilne table, nacionalne kampanje, nadzor na cesti in radarje, ki vsi poskušajo preprečiti nesreče, ki pa očitno ne preprečijo zadosti.

Vseeno pa po razmisleku o možnih scenarijih ugotoviš, da bodo barabe bodo vedno našle način, da kršijo pravila sistema. In še vedno mi v glavi odzvanja stavek pametnega človeka: "Sistem je narejen za poštene ljudi."

A po vsem tem branju primerov in študiranju pravil, sem prepričana, da se da storiti še kaj in verjamem, da se splača truditi in poskušati stvari izboljšati. Vsaj malo. Dovolite mi zato malo laičnega sklepanja in nizanja predlogov, ki se mi zdijo pametni in kjer vidim še prostor za izboljšave.
  • Alkoholiki so verjetno bolj nagnjeni k vožnji pod vplivom alkohola, vendar pa je alkoholizem bolezen in zato zasebna zadeva. Podobno velja za bolnike, ki so nagnjeni k depresijam, psihozam. Tukaj nastopi vloga osebnega zdravnika. Osebni zdravnik ima edini vpogled v zdravstveno stanje oseb. So morda odvisni od alkohola ali drog? So telesno in duševno sposobni za vožnjo? Zdravnik lahko ... no, moral bi predlagati odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov, če voznik po njegovi oceni ni sposoben za vožnjo. Tako kot to storijo pri slepoti ali veliki dioptriji. Postopajo v primeru težav z alkoholom ali v primeru diagnosticiranih psihoz in depresij podobo? Upam! V kolikor ne izvajajo tega, upam, da se vsaj zavedajo odgovornosti, ki jo imajo.

  • Potem pa imamo še ta zanimiv stroj, ki mu pravimo avto, a je veliko več kot to. Je super gadget, lahko ga občudujemo in obožujemo, je statusni simbol, podaljšek lulčka, lahko se z njim postavljamo ali pa sproščamo jezo. Kdo bo tem voznikom vzel ključe in jim prepovedal vožnjo? Morda bi se morali vprašati, kdo jim sploh da dovoljenje. In ali niso morda avtošole malo premile, če prej ali slej vsak lolek naredi vozniški izpit in dobi dovoljenje?

  • Dejstvo, da skrbni in radodarni starši podarijo sinku za uspešno izdelan letnik srednje šole dober avto z močnim motorjem, tudi verjetno ne pripomore k večjemu številu odgovornih voznikov. Še ene hude zvočnike in spojler, pa bo. Ironično je, da starši kupijo boljši avto zato, da bo sine bolj varen.
  • Naletela sem tudi na idejo o nujnem rehabilitacijskem programu, ki ne bi bil le prostovoljen. Voznik, ki je bil pod vplivom alkohola, bi moral pred medicinsko stroko po posebnem postopku dokazati, da ni odvisen od alkohola in da ga ne zlorablja.

  • Zavod Varna pot predlaga, da vožnja pod vplivom alkohola postane kaznivo dejanje in ne le prekršek. Zavestno piješ, zavestno se usedeš v avto in zavestno spelješ. V primeru nesreče postane avto morilsko orožje. Kot bi s pištolo mahal in na slepo streljal.
In še mnogo, mnogo je idej, ki so sistemske narave. A tudi če/ko bo država katere od njih uresničila, moramo vedeti dvoje:
  1. Nič se ne bo spremenilo od danes na jutri!
    in

  2. Sistem je narejen za poštene ljudi!

11. oktober 2009

Kako prihraniti 200 €?

ali
Kmetija pri nas doma


Včeraj je prišla Cybermati na nenapovedan obisk in ni bila zadovoljna. Zmotilo jo vse, kar je povezano z mano in mojim načinom bivanja v njenem stanovanju. Soba je pretemna, vrt ni urejen, številke na mojem telefonu so premajhne, hladilnik je flekast, na koncu se pa še Salvador Escobar Trocki noče crkljat. Same pomembne reči. Očitno je bilo to dovolj, da sem se znašla v neki čudni verziji male urbane Kmetije.

Gospodar je prišel, malo pogledal in napovedal: "En teden imaš časa. Če ne boš zrihtala vrta do naslednjega tedna, mi boš morala za kazen plačat 200 €."

Sledil je še natančnejši opis nalog, ki si jih nisem natančno pisala, a vseeno: obrezati grmičevje, razen nekaterih izjem, urediti gredo z rožami, porezati živo mejo ... Okej. Nato gospodar odide.

Začasna glava družine, ki je obenem tudi dekla, se je navsezgodaj in na edini prost dan lotila dela, saj je želela nalogo korektno opraviti.

Ji bo uspelo?

Hortenzijo je bilo treba v celoti porezati. Zoprno in dolgotrajno opravilo.
Posledica sta 2 žulja, pri čemer mi je bil prejšnji videz hortenzije bistveno bolj všeč kot ta oskubljen (če lahko podam svoje mnenje). Ampak baje je treba to narediti preden pade slana.

Seveda pa to še ni bilo vse. Urediti je bilo treba vse označeno - tudi lepo zaraščen in v celoti zelen cvetlični vrt.
Kupiti je bilo treba škarje za živo mejo in grablje za listje, na pomoč pa poklicati še enega učinkovitega delavca.
Končni rezultat:

Je naloga dobro opravljena?
Bo 200 € ostalo na kmetiji?

To bomo izvedeli že čez en teden!

25. september 2009

Modre misli 19 & 20 - True Blue No. 19 & 20

Današnji dan si zasluži dva tematsko povezana razmisleka Vodnice:

- 19 -

Working Monday through Friday
Takes up all of my time
If I can get to the weekend
Everything will work out just fine
That's when I can go crazy
That's when I can have fun

-20-

It's time for the good times
Forget about the bad times, oh yeah
One day to come together
To release the pressure
We need a holiday

Današnji večer zato posvečamo praznovanju! V spomin na odpadli koncert in v čast Vodnici.


17. september 2009

Delo osvobaja?

Ste se kdaj tako zlili s svojim delom, da sploh niste vedeli, kdaj delate? Ker ste v tem uživali.

Ste se kdaj tako povezali s svojim delom, da ste delali 24 ur na dan? Ko ste se zbudili, ste se ob zajtrku delali. Ko ste imeli malo časa, ste malo delali. Ko ste bili na počitnicah, ste tudi malo delali.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se tako navezali na svoje delo, da ste ga niste mogli spustiti, čeprav zanj sploh niste bili več plačani?


Meni se namreč to redno dogaja! Nekaj mi sicer pravi, da se tovrstna navezanost ne splača najbolj, a si ne morem pomagati. No, v resnici se mi zdi, da si niti ne bi tako zelo rada pomagala.
.

14. september 2009

O nevarnostih sodobne umetnosti

Sodobna umetnost je naporna zadeva. Zahteva celega človeka, dobro organizacijo in kondicijsko pripravljenost. Sicer gre lahko na tako velikem dogodku, kot je Beneški bienale, hitro kaj narobe ...

3 smrtne žrtve
Prvi se je pokončal sam in sicer kar v lastnem bazenčku pred svojo čudovito finsko-norveško hišo. Ampak bil pa je v svojem izmišljenem življenju vsaj navdihujoč in moj absoluten favorit celotnega bienala.

Druga dva pa je ubil Jan Fabre! Belgijski nacionalni paviljon je bil en ogromen dolgočasen herbarij in morda je prav zato umetnik v svojem razstavnem prostoru želel ubijanje rožic nadomestiti z bolj radikalnim in težje sprejemljivim ubijanjem. Čeprav ima temnopolti človek znake bičanja, tretji pa krepko erekcijo, sumim, da je imela smrt obeh veliko zvezo z bolano umetnostjo Jana Fabra. Kaj več ne bi upala trditi.

Me pa pomirja, da ne kopljemo le Slovenci, ampak so si svoja grobišča, kosti in izkopavanje omislili tudi Belgijci. Mi jih vsaj že imamo, oni pa si jih morajo v Benetkah s pomočjo Jana Fabra umetn(išk)o narediti.

Na srečo sem vso to sodobno umetnost preživela in jo odnesla le z lažjimi telesnimi poškodbami (beri: z žulji).
.