Napad dela in množice prijetnih zvokov

Zaradi že pojasnjenih razlogov sem se zagnala v delo. Sprejela sem vse ponujeno, si naredila terminski plan in odpovedala EXIT. Družabna skoraj nisem, parčkasta pa tudi ne morem biti več kot dva dni skupaj, tako da imam lahko mir in koncentracijo. Za tolažbo in motivacijo sem želela le na koncert Massive Attack.

Trip hop je edina od malce bolj otožnih muzik, ki sem jo intenzivno poslušala. Pri čemer velja omeniti, da meni sploh ni otožna ali zamorjena. Vsaj tri komade Massive Attack imam vedno nekje v bližini. Heat Miser v slušalkah uporabljam za uspavanje, Karmakoma ima pač jamaica' aroma, celoten album Mezzanine pa sodi med najbolj priljubljene erotične igračke za uporabo v dvoje. Koncert je bil zame zatorej obvezen.

Do zadnjega trenutka sem šarila po spletu in gradila lokalni sajt s politično vsebino. Kot že tolikokrat sem spet brala in pisala besede kot so: svobodomiselnost, ustavarjalnost, pravna država, - in jasno - ljudje, demokracija in svoboda.

Pred koncertom sem bila še vedno na delovnem adrenalinu in poleg tega sem po dolgem času srečela ljudi iz marketinga in radia. Živjo! Kje si pa ti zdaj? Kaj pa delaš? Hja, razno. Ža na samem začetku sem se odcepila od svoje visokorasle družbice in si našla dobro pozicijo. Po prvih štirih komadih sem bila malce razočarana in že sem se ustrašila, da bo cel koncert tak. Vse skupaj je bilo prepotiho.

Nato preobrat! Z vsakim naslednjim komadom je bilo bolje. Radikalno bolje. Uganka od svetlobne scenografije je podivjala, glasnost se je ojačala, ritem pospešil, telo pa je sledilo basom. Kljub temu, da sem plesala, kar običajno počnem z zaprtimi očmi, sem tukaj gledala. Ker sicer bi zamudila fascinantne svetlobne učinke in vedno več izpisanih besed, misli, političnih parol ... Absolutno zmago pa so dosegli, ko so besedila s scenografije za dva komada prevedli v slovenski jezik. Le kakšna slovnična jim je ušla (npr. "z čimer"), ampak tega itak nihče ne opazi. Na smeh mi je šlo, ko sem ugotovila, da se hkrati zabavam in delam. Ne glede na to, ali sem na koncertu, ali pred računalnikom, gledam isto! Human rights, revolution, people, democracy, freedom ...


Kot nas je v prvem letniku na vajah politologije učil Tonči Kuzmanić: Vse je politično!

A ni bilo še konec. Po vseh hitih, dveh bisih, poloskanju in vpitju, sem na izhodu srečala še Katarino Kresal in Stojana. Prav tako navdušena. Ko sem v svoji zmešani evforiji bogve kaj govorila, me je pa vmes ustavila še Maša, zanimiva, topla in najbolj pisana oseba, kar jih poznam. Izgubila je mojo telefonsko in me ni mogla poklicati, da se zahvali za člančič o tatujih. Tudi navdušena.

Ko sem prišla domov, sem motivirana in inspirirana nadaljevala z delom.

Čim dlje od slabih plačnikov in neplačnikov!

ali Modre misli 16 - True Blue No. 16

"You know that we are living in a material world ..."
je že pred leti pela Vodnica in se odločila zbirati denar.

Vse lepo in prav, če pri tem ne zajebeš ostalih ljudi, ki ti pomagajo nabirati denar.

Tudi jaz se vedno bolj zavedam, v kakšnem svetu živimo.
Še posebej težko pa je, če v svetu materialnih dobrin in denarja pošteno delaš in ti naročniki - ki jih imaš v telefonskem imeniku zadnji mesec shranjene pod Pizde (kot karakterna lastnost) - ne plačajo opravljenega dela.

Ne, ni lepo, če te nategujejo in pri tem niti ne uživaš.

Novinarska umetnost

Z vami, ljubi moji bralci in drage bralke, moram deliti novo, že četrto epizodo AJPES nadaljevanke, ki ji ni videti konca.

Kot sem že pisala, večine dejavnosti, s katerimi se ukvarjam, ni v "Standardni klasifikaciji dejavnosti". Ni nobenega pisanja, ni novinarskega dela ... Ker moram svoje stroške upravičiti tudi z dejavnostjo, sem cviknila in poklicala tetko na AJPES, da mi pojasni misterij in pove, v katero dejavnost sodi novinarsko delo.

AJPES tetka je bila prijazna in hitro našla ne ravno očiten odgovor:
Novinarstvo sodi v: 90.030 - UMETNIŠKO USTVARJANJE.

Sledi nova sprememba v vpisu v poslovni register. In od danes naprej bom tudi umetnica.


Za evidenco: AJPES nadaljevanka
1. del: Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone
2. del: Samostojnost in podjetnost No.1
3. del: Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.

Cerkev po meri človeka

Cerkve imam čisto rada. Zdijo se mi praktične. V kakšnem tujem mestu so katedrale označene kot pomembne turistične točke, na karticah in fotkah so cerkve lepe, v preteklosti so slikarji zaradi božjih domov na Zemlji dobili delo s poslikavami, v vročih poletnih dneh si v cerkvi turist malo odpočije in se ohladi, pri planinskih točkah pa so prav cerkvice na vrhu hribov pogost cilj, kjer si utrujen pohodnik končno privošči kakšen dobro nažoftan sendvič, ki ga je prinesel iz doline, in šilce žganega.

Sliši se fino, a v resnici in praksi bi bilo lahko veliko bolje.
Večina cerkva (in teh imamo v Sloveniji ogromno) je namreč večino časa zaprtih. Cerkev odpre svoja težka vrata le ob čudaških urah dneva in še to le za vernike in njihovo obredje.

Kaj ne bi morala biti prav Cerkev tista hiša, tista božja hiša, ki je vedno odprta? Odprta za utrujene popotnike, odprta za lačne reveže ... Še več! V cerkvi naj bi se vsak človek lahko olajšal. Sprašujem se, zakaj za vraga potem cerkve nikoli nimajo javnih stranišč?

Morala pada, vere je premalo, včasih zaslišimo iz medijev. Kaj bi lahko storili?
TEZA:
Če bi imeli božji hrami vedno odprta vrata in javna stranišča, bi se ljudje gotovo raje in dlje zadrževali v cerkvi. In vsi bi bili zadovoljni.

Načrti in začetki so vse, pravijo.

Ko začneš, je pol dela že opravljenega, pravijo.
Pravijo tudi, da je dober načrt že 80 odstotkov dela.
Na tem mestu moja matematika odpove.
Kar 130 odstotkov dela je narejenega, še preden se ga sploh dobro lotimo. Čudno.

Zakaj datum z besedo?

Spet nisem vprašala. Že šestič sem šla v dveh mesecih na pošto zaradi prevzema pošiljke in že šestič sem morala napisati datum z besedo. In spet nisem tetkici zastavila tega vprašanja, ker sem imela za seboj vrsto.

Čemu moramo pisati datum z besedo?

Ste kdaj pomislili? A vas ne žre, kaj bi lahko bil pameten razlog za tak nesmisel? Če kdo ve, naj mi, lepo prosim, pove. Hvala.

Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.

Po mesecu in pol ugotavljam, da je podjetniški kruh zajeban!

Poleg tega, da eni naročniki zamujajo s plačilom, drugi pa iz meni nejasnih razlogov zavračajo račun, ignorirajo moje maile in klice, moram hkrati plačati že za 2 meseca prispevkov. In to iz dohodkov in zaradi dohodkov, ki jih še vedno ni.

A to še ni vse. AJPES je včeraj ugotovil, da se ukvarjam z vesoljskim prometom. Ni jim bilo všeč.

AJPES stric: "Predvidevamo, da gre za napako."
Centri: Ne, gospod, ni napaka, ampak v klasifikaciji ni nobene od mojih dejavnosti, sem pa našla vesoljski promet, ki ni imel pribeleženih nobenih posebnih zahtev. Pri čemer bi to dejavnost uporabila tudi pri svoji promociji in mi je zato pomembna.
AJPES stric: "Gospa, ampak vi se verjetno s tem ne ukvarjate. A pošiljate vesoljske ladje v vesolje? To namreč pomeni ta dejavnost. "
Centri: Ne, to ne, ampak saj tudi tistega, kar bom zdaj morala označiti, ne počnem.
AJPES stric: "Glejte, aplikacija bi v bistvu morala preprečiti tako registracijo dejavnosti. Klasifikacija dejavnosti je mednarodna in je pomembna za vodenje statistik. In če imate vi registrirano, da se ukvarjate z vesoljskim prometom, potem kvarite statistične podatke. Poleg tega to ni zakonito."

Tako sem izvedela, da sem mesec in pol kvarila mednarodno statistiko, se nezakonito ukvarjala z vesoljskim prometom in od danes naprej se moram prisilno ukvarjati z dejavnostjo oglaševalskih agencij. Grozn!

Trape v mestu

Opažam, da se blazno veliko (preveč?) zadnje čase govori o nadaljevanki in filmu Seks v mestu. Na komercialki ponavljajo že davno videno serijo, v kino prihaja težkopričakovani film, Ljubljanske mlekarne pa so sladoledom Maxim celo nadele naslov tega hudiča za headline oglaševalske kampanje.

Sploh ne dvomim, da bo to film doživel popoln uspeh in da ga bodo drle gledati najstnice, starejše ženske in še vsi fantje, ki jih bodo tja zvlekla njihova dekleta. Ampak a se še komu (razen meni) zdi Seks v mestu višek neumnosti?

Naj omenim, da imam rada znanstveno fantastiko, prav tako vsakršno fantastiko. Tudi ameriške odvetniške in zdravniške nanizanke prenesem, čeprav v realnosti nimamo bolnic, kjer bi bilo zdravnikov več kot pacientov. Pač fikcija. Scenarij, zasedba in režija pa so navadno izvrstni.

Kaj pa Seks v mestu? Kup stvari v tej nanizanki me dobesedno nervira. No, pomislite:

1. Čemu je v naslovu seks, če seksa ni? Nekaj ga je nakazanega, v glavnem pa protagonistke bolj jamrajo nad tem.
   
2. Glavni lik (Carrie, suha bjonda) več sezon nanizanke travmira zaradi enega samega tipa. To je celo osrednji problem večine epizod, da ne rečem kar sezon. Hej, v tem času sem jaz zamenjala več tipov, pa nisem suha bjonda in ne živim v New Yorku!
   
3. Model z neizdelanim ali pa čudnim karakterjem nima imena. Gledamo ga, babnice se konstantno pogovarjajo o njem, a on nima imena. Big. Živina. Grozn.
   
4. Ste se kdaj zamislili, kaj počne ta suha bjonda poleg tega, da večino časa travmira in se razkazuje v lepih cunjicah? Piše kolumno. To je vse! S tem preživi, si privošči stajliš stanovanje, kup dizajnerskih cunj in goro najdražjih čevljev. Ja, seveda. In potem svizec zavije čokolado ...
   
5. Ste opazili, kako piše to svojo kolumno? Tudi sama več ali manj živim od pisanja in vem, da se pisanje na tak način ne obnese. Morda človek lahko napiše eno ubogo kolumnico v na pol ležečem položaju na boku na postelji, ampak gotovo te prime vmes kak krč in začutiš potrebo po malo bolj udobnem položaju. A jeba je, ker potem nisi videti tako skrajno seksi, kenede ...

Gotovo bi se še našel kak razlog, da mi je nanizanka trapasta, ampak je že zapis bolj kot ne izgubljanje besed in časa za to neumnost v mestu.

Dobra predstava na smrt

Vrsto let sem gledala večino gledaliških in plesnih predstav ljubljanske produkcije. Razvadila sem se do te mere, da mi v končni fazi nič več ni bilo dobro. Nič več me ni presenetilo. Presenečenje pa se mi zdi bistveno! V predstavi potrebujem tisto nepričakovano, ki odpelje - ali pa po možnosti kar vrže - v drug svet, ki ni povezan z resničnostjo. Tema v parterju, na odru pa luči, scena, igralci in vsi natančni premiki, ki se delajo, da so spontani. Všeč mi je ta fikcija. A mora me presenetiti, da me lahko navduši.

Ker imam teater in ples blazno rada, sem se v dobro tega odnosa raje odrekla spremljanju vsega, od daleč opazovala dogajanje in za ogled izbirala le še redke predstave. Užitek je, če po dolgem času spet najdem kaj, kar me navduši, prevzame in zaposli. Do te mere celo, da po predstavi še poklepetam z nastopajočimi pred službenim vhodom in se jim zahvalim. In nenazadnje, da me še doma nekaj sili v premlevanje in pisanje enega zapisa.

Več kot leto po premieri me je danes na smrt navdušila predstava Ljubezen na smrt priljubljenega režiserja Matjaža Pograjca. Na sporedu je bila ob 13. uri. Nenavadna in presenetljiva ura je rahlo zmedla tako nastopajoče kot tudi obiskovalce dogodka (ušel nam je kak pozdrav "Dober večer"). Pravim dogodka, ker je prav to bil - predstava, obred in obed obenem. A prav ta zgodnja ura je vsem pustila pečat. Dan smo začeli v teatru - kako čudovit začetek! Da je kombinacija obreda in kulture idealna za začetek dneva smo lahko videli že gledalci Kralja Ojdipusa, ki ga je prav tako v Mladincu pred leti postavil Tomi Janežič. Grška tragedija, ki sem jo poznala, me je spravila do solz in to ob 6h zjutraj. Nadaljevanje dneva je bilo krepko zaznamovano s katarzo tistega jutra.

Osnovni koncept je najbolje podan v gledališkem listu: "Politične in umetniške avatgarde danes nihče več ne jemlje resno. Nekoliko bolje se morda godi gledališču. Res dobro pa gre kuhinji, ki jo jemljejo resno skoraj vsi. ... Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora podati v kuhinjo."

In tako smo postali udeleženci krasnega in omamnega gledališkega banketa. Čudovita črna celostna podoba in video, izpopolnjena scenografija (kuhinja in luči), okusna hrana (prvič sem jedla suši, ki mi je bil dober), odlična glasba ter igralci, ki so bili uro in pol tudi kuharji, natakarji in pevci. Moram omeniti dva nastopajoča: Branko Jordan me je absolutno očaral z nastopom in izvedbo dveh songov in Danilo Ivanuša, šef kuhinje ni le spretno čaral jedi, ampak tudi plesal, pel in bobnal.

In če sem začela z omenjanjem gledališke fikcije in sveta, ki ni povezan z realnostjo, poudarjam, da pa je še bolje od tega, če fikcija uspe pokazati resničnost. Če me pelje po lepi in slikoviti poti in me na koncu sooči s trenutkom resnice. Tako angažiranost pa še posebej cenim.

Ljubezen na smrt je zatorej nadvse prijeten in okusen dogodek, ki pa je obenem tudi smrtno resen. Hvala vsem sodelujočim in slava jim.

Na tem mestu navajam še najboljši citat iz dizajnersko izpopolnjenega gledališkega lista:

"Ne jemljite življenja preveč zares, to vas lahko pokonča.
To vas bo pokončalo, slej ko prej, tako ali drugače."

Nekoč se bom naučila reči "NE!"

V junijski številki revije z vsem, kar moške zabava, je v Forumu objavljen čisto nezabaven članek o izgorevanju, ki sem ga prebrala že dvakrat, čeprav nisem bila avtorica. Ponovno sem ga prebrala danes in se zgrozila ob zavedanju, da če bi ga vzela vsaj malo bolj resno, sploh ne bi bilo slabo.

Že zaradi identifikacije z uvodnimi besedami bi me lahko zaskrbelo, a me ni.

- Spim premalo. Ponoči redko. Itak ni časa.
- Ves čas me zebe.
- Prehlad staknem mimogrede (celo v sterilni pisarni, kjer le mene zebe)
- Redna prebava? Kaj pa je to??

Tudi v nadaljevanju članka je dovolj zaskrbljujočih dognanj:

- Strokovnjaki so sestavili lestvico izgorelosti najbolj podvrženih poklicov. "Na vrhu so se znašli umetniški in ustvarjalni poklici, arhitekti, strokovnjaki v medicini, samostojni podjetniki, trgovci, delavci v osebnih in poslovnih storitvah, novinarji ..." In če vedno omenjam, kako se ne morem sortirati, sem se tokrat z lahkoto. V vsaj tri skupine hkrati!

- Sicer pa so med najbolj dovzetnimi navedeni "sposobni, zavzeti, idealistični in uspešni posamezniki", "tekmovalni deloholiki" in "entuziasti, ki od sebe zahtevajo več kot od drugih in veljajo za najbolj ustvarjalne, najmočnejše, najodgovornejše". Čudovite reference, ki pa očitno pomenijo tudi stalen stres in obče prekletstvo.

- In še povezavi med telesnim zdravjem in izgorelostjo: "Izgorelost načne predvsem telesno zdravje." Kot telesne posledice navaja avtorica infarkt, možgansko kap, gastroenterološke bolezni, rak, omenja pa tudi psihične socialne in ekonomske posledice.


In tako je v najlepših majskih dnevih moj novi telešček odpovedal. Rekel je: "NE!", ker sama tega nisem zmogla. Na bolniški do nadaljnega ... Namesto delu se bom predajala dohtarskim ročicam, pregledom, injekcijam, skalpelom in upala, da bom na koncu kot nova. In da bom tudi jaz znala reči "NE!"

Samostojnost in podjetnost No.2

KONSTITUTIVNI SKLEPI

Omenjam le tiste, ki se bistveno razlikujejo od delovanja ostalih podjetij oz. jih presegajo.

1. V podjetju so ponedeljki prosti ali pa vsaj bolj lahkotni.
   Sestanki (zaželena so predvsem poslovna srečanja z reprezentanco) so izvedljivi, pretirano delo pa ne. Cilj sklepa je, da po 30 letih postane samostojna podjetnica tudi ljubiteljica ponedeljkov. Delovne nedelje ostajajo.


2. Podjetje nima določenih uradnih ur in delavci nimajo fiksnega delovnega časa.
   Na to smo čakali in za to smo se borili! Pomembno je, da je delo do roka opravljeno.


3. 1. september je vsako leto dela prost dan.
   Samostojna podjetnica posameznica si bo na ta dan poskušala privoščiti izlet ali na kakršenkoli način uživati.
   

ŠE V OBRAVNAVI

Če problem ni rešljiv prek računalnika in telefona, potem verjetno sploh ni rešljiv.
Misel je povzeta po mojem osebnem motivatorju, ki je tudi eden od vzornikov, saj je taka in podobna načela že uspešno implementiral v svoje podjetje.

Samostojnost in podjetnost No.1

Opis na desni potrebuje spremembe, sem nedavno sklenila. Poleg vsega navedenega sem namreč sedaj še podjetnica. In to samostojna. Sliši se blazno fino, a realnost ni čisto preprosta. Čeprav so mi vsi možni spletni, tiskani in celo osebni viri zagotavljali, da je to nekaj nadvse enostavnega, so se moje težave začele že v izhodišču.

"S. p. lahko odpreš v enem dnevu."

Ja, seveda! Če si pred tem cel mesec delaš načrte in ti je že za eno leto vnaprej vse kristalno jasno.

Ne bom vas dolgočasila z zgodbami o birokratskih ustanovah, ki so vpletene v celoten postopek. Nekatere čudovite inštitucije - in pri tem mislim na res bizarne, ki si bodo zaslužile samostojne zapise - se mi po skorajšnjem mesecu delovanja šele razkrivajo. Omeniti pa moram že priljubljen in omenjen seznamček SKD - standardne klasifikacije dejavnosti.

Med temi standardnimi dejavnostmi ni nobenega pisanja, nobenega kreativnega dela, nobenega novinarskega dela ali pa urednikovanja in lektoriranja. Ničesar, kar bi zajelo moje primerne dejavnosti. In tako se spet nisem uspela normalno sortirati.

Resnici na ljubo obstaja nekaj, čemur se reče "Druge storitvene dejavnosti; drugje nerazvrščene", ampak s tem se pa res ne morem identificirati. Ne morem se primarno ukvarjati z nečim, kar je označeno kot "drugo" in "drugje nerazvrščeno." Lepo prosim, no! (To je vendar še neprimerno huje kot "razno", kar pa tudi ne obstaja.)

Ponovno sem se lotila branja vseh standardnih dejavnosti in našla nekaj idealnega. Nekaj, s čimer se lahko popolnoma identificiram. Pod šifro 51.220 sem našla "Vesoljski promet"! In ga registrirala. Obrazložitev - ker vem, da se bo gotovo kdo vtaknil v to - še nastaja.

In kaj zdaj?
Sky is the limit!

Žal vsak dan posebej ugotavljam, da DURS verjetno ne bo imel prav veliko razumevanja za mojo brezmejnost. Ampak za zdaj sem optimistična. Če ne bom poskusila, ne bom vedela.

Kaj vidiš?

Da me ne bi povsem zasuli z očitki, kako zanemarjam blog, kako mi Centrifuga umira ali da je celo že mrtva, bom še vam zastavila eno od mnogih vprašanj, s katerimi se ubadam zadnje tedne. In hej, če vam bo šlo dobro, vas utegnem vprašati še kaj težjega.

Kaj torej vidite na tej slikici? Kakšna se vam zdi? Kaj izraža? Kaj vzbuja?

Avtor: Lukc

V vednost pa; tista centrifuga v glavi se vrti z brutalno brzino. Če bomo imeli vsi srečo, boste kmalu tudi o tem lahko kaj brali.

Prvomajska Katalonija

Za tokratne prvomajske počitnice mi je žal le, da ni bilo skoraj nič počitka. Veliko zanimivosti, veliko vožnje, veliko sonca in premalo spanja.

Naj zdaj govorijo slike in filmčki. Taka je bila Barcelona 1. maja 2008.



Prihodnjič hočem v to čudovito in pisano mesto ponoči! Noč je pač moj del dneva.

Tole pa so še bolj kot ne razglednice (vse fotke pač ne morejo biti primerne za objavo) iz nekaterih katalonskih mest in atrakcij dane v en filmček. Mrzel in samostanski Montserrat, turistični Lloret, Girona in Dalijev Figueres.

Viva Barcelona!

Čeprav Freddie v tem kičastem videu žal ne nosi pajkic, ki znajo tako lepo oprijeti in poudariti njegovo mednožje, pa vzemite skladbico kot napoved prvomajskega potovanja, ki si ga bo privoščila avtorica bloga. Poleg tega je Freddie tako ljubko dramatičen, da se na trenutke gledalcu zazdi, da bo zaradi kriljenja z ročicami kar poletel. Krasn.



Lepo se imejte tudi vi!

Naključen dialog

Močno lačna Oseba 1 kolesari od Novih Jarš mimo Žal proti Bežigradu. Spremlja jo Oseba 2. Peljeta se mimo travnika, kjer so nekdaj stali vrtičkarski vikendi.

Oseba 1: "Mmmmm, tukaj vam pa po čevapčičih diši. Kot da bi imeli kakšno čevapdžinico?"
Oseba 2: "To je krematorij!"

Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone

Vsem lastnikom in/ali avtorjem spletnih mest je v interesu, da njihova spletna predstavitev pritegne uporabnike in jih čim dlje zadrži na njihovih straneh. Namesto suhoparnih podatkov jim ponujajo zgodbe, izkušnje in večpredstavne vsebine.

In včeraj sem imela priložnost, da sem našla ultimativnega zmagovalca med slovenskimi spletnimi mesti. Gre za naslov, ki je za številne podjetnike pomembno mesto, kjer pa se gotovo zadržijo dlje časa. Pa poglejmo, kako to uspeva AJPES-u.

Že vstopna stran vzbuja občutek, ki te spremlja ves čas. Čeprav ni nobenega zvočnega loopa, se ti zdi, da spletno mesto vse bolj glasno govori: "Kreten si. Kreten!"

In potem poskušiš nekaj najti. Vseeno kaj. "Kreten si. Kreten!" In si rečeš, da boš pogledal malo po meniju. Odpiraš zavihke prvega nivoja in se čudiš:

- Podpoglavje "Poslovni register" se pojavi v treh zavihkih.
- Podpoglavje "Plače javni sektor" se pojavi v dveh zavihkih.
- Celotno spletno mesto nima v vsebini niti ene povezave. T. i. hiperkesta ni.

Iščeš. "Kreten si. Kreten!" Ne da se ti več iskati po zavihkih z istimi imeni in začneš iskati kontakt. Morda se bodo v bližni našla pogosto zastavljena vprašanja ali pa kak obrazec. A najdeš le e-naslov, ki ga ne moreš klikniti. Prav tako ga ne moreš prekopirati. Gre namreč za sliko! Obupaš in se odločiš uporabiti iskalnik. Morda bo pa delal.
In presenečenje; res dela. Med kupčkom neuporabnih zadetkov se znajdejo tudi Pogosta vprašanja. Končno.

Odgovor je na dlani: "Celotna Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) je na voljo prek povezave na tem spletnem portalu ..." A ena informacija manjka. Kje je klasifikacija in kje je povezava do nje??? "Kreten si. Kreten!"

A dobro spletno mesto ponuja izkušnjo, smo ugotovili že na začetku. Iz enigmatičnega odgovora izveš, da iščeš nekaj, čemur se verjetno reče: "Standardna klasifikacija dejavnosti". Poskusiš v iskalniku, a ta žal ne najde standardne klasifikacije dejavnosti. Na voljo so ti le vsebine, ki jo omenjajo. "Kreten si. Kreten!"

Le za hec poskusiš še s kratico: "SKD" in najdeš, kar si iskal preteklo urico svojega življenja.

Avtorji so očitno predvidevali, da vsi njihovi uporabniki točno vedo, kaj je SKD. Če ne veš, ... "Kreten si. Kreten!" In da iskanje ne bi bilo prelahko, so stran skrili tako, da je sploh ni v navigaciji. Zvito, ni kaj!

Avtorjem čestitam. Obvladajo!

Jebeni Janezi

Že dve uri prebiram vice, ker iščem dober vic o blondinki. Vsaj kakšnih 1000 sem jih že prebrala, a sem precej neuspešna. Nikakor ne najdem takega, kot bi ga potrebovala. Za nameček pa sem naletela še na tega.

Nenavadno, ampak "vic" me je takoj spomnil na neko mojo žurersko noč, ko sem v Yalla Yali na hitro pokramljala z dvema policistoma. Vidite podobnost?

In ne, ni mi ime Janez!

"Red mora bit!"

Stanovalci našega bloga obožujejo pisanje in listke. S tem nimam težav, saj rada pišem. A vseeno ni to najbolj v redu. Nesporno je namreč dejstvo, da sem malce sporna jaz. Po težavah z zgornjim sosedom, ki so se čudežno prenehale ob njegovi odselitvi, in pol leta miru sem naletela na težave z levo sosedo.

Kupila sem si namreč drag in dober bicikl. Upravnik bloka mi je pojasnil, da imamo dva skupna prostora s kolesi, ki pa nista varna. V bloku je soba, kjer naj bi bili "Otroški vozički", a noben mentalno zdrav starš tam ne bi pustil vozička. V njej je namreč nametanih in zmečkanih 20 - 30 biciklov. Pred blokom pa je "kolesarnica", kamor so zločinci že vlamljali.

Moj lep in nov bicikl sem zato odpeljala v naš hodnik, kjer na neizkoriščenih vsaj petih metrih vsako poletje stoji kako kolo. Ampak ne bo šlo.


Upokojena soseda se je pozanimala, ugotovila, da kolo pripada najemnici in ne ostalim lastnikom stanovanj v hodniku, in zdaj mi teži. "Veste, saj mene ne moti, ampak kdo drug bi se pa lahko pritožil." Kolo moram dajati v stanovanje.

Nisem se čisto vdala, zato sem šla do vseh lastnikov stanovanj v hodniku in jih povprašala, če jih moje kolo na koncu neuporabljenega hodnika morda moti. Od štirih stanovanj imamo trije kolesa. Vsi bi jih imeli na hodniku, saj skupni prostori niso varni. Sliši se odločeno, kajne? No, pa ni!

Mojo sosedo, ki sama kraljuje v trosobnem stanovanju, sem včeraj seznanila z dejstvom, da bo moje kolo na hodniku, ker nikogar ne moti. "A celo poletje?" je očitajoče vprašala in navrgla še en dober argument proti: "Ampak, ko bodo prišli gledat števce, ga bodo premaknili!" Jah, prav.

Ni minil niti cel dan, ko je zopet prišla tečnoba stara: "Kolo ne bo tukaj! Veste, če bomo dovolili vam, bomo morali vsem." (dejansko uporablja množino in predstavlja "vse nas") No, meni se to ne zdi nič napačnega, če imamo pa 5 metrov neizkoriščenega hodnika. "Ne. Red mora bit! Če ga ne boste umaknili, bom poklicala lastnico." In to je ultimativna grožnja drugega lastnika stanovanja, ki najeda kateremukoli najemniku. Jasno, kdo pa hoče težave s svojim lastnikom stanovanja?! Tukaj argumenti padejo. In ne, nisem zadovoljna.

Najnovejši nakup Centrifuzije

Slovesno objavljam, da sem si kupila domeno. Jah, trajalo je tri leta, ampak zdaj me je nočni prijatelj (dejansko se pri belem dnevu še nisva srečala), ki mu pri spletnih in poslovnih odločitvah očitno zaupam.

Centrifuga z obupnim url naslovom (tamcentrisite.blogspot.com), ob katerega se je marsikdo spotaknil ali pa se mu je med prsti zataknil, je sedaj dobila tudi prijazen in bolj zapomnljiv naslov.

Po novem centrifugiramo tudi na naslovu www.centrifuzija.com.