Dialog?

Pogled se mi je ustavil v desnem zgornjem kotu navadnega blokca.

2008 je bilo leto medkulturnega dialoga.
In zdaj se je končalo. Hm?!

Ta pogled v kombinaciji z dnevnoinformativnimi oddajami mi res ne vzbuja kakšnega izrazitega optimizma.

Naj ministri nove vlade pišejo blog?

Spet si bom pljunila v skledo, a mi je vseeno ...

Had je danes lansiral novo pametno idejo.

Zares pomembno se mu v dani situaciji zdi, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj že? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!

Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.

Kako naivno. Kako nespametno!

Gremo po vrsti z argumenti, ker slutim, da bom zdaj pokasirala napade anonimnih bralcev, ki se z mano ne strinjajo.

1. Strani gov.si so res zastarele, grde, kompleksne, neinteraktivne in po pričevanjih nekaterih urednikov tudi obče grozne. Kljub temu iskreno upam, da ne bo prioriteta nove vlade vreči kup denarja kakšni agenciji za prenovo. Še posebej pa, da ne bodo razlog za prenovo kakšni blogi.
   
   
2. Koncept "Ljudi to zanima! Ljudje imajo to radi!" se mi zdi hudo problematičen. Mimogrede namreč dobimo premiera, ki razlaga vsa mogoča osebna jajca in gostuje v kretenskih oddajah. No, jaz nočem politikov, ki se vlačijo po rumenih rubrikah, politikov, ki ne ločijo javnega od zasebnega, in politikov, ki raje poudarjajo sebe kot svoje delo.
   
   
3. Komunikacija kateregakoli ministrstva je verjetno hudo občutljiva zadeva, ki mora biti še posebej premišljena, usklajena, enotna in kar je še tega.
   Že navadno radijsko obvestilce o zastoju na cesti gre prek nekaj ljudi in zahteva delo, preden pride do poslušalca. Zdaj si pa predstavljajte, koliko časa bi potreboval en človek, ki mora predstavljati celotno področje države, da bi redno pisal o zares relevantnih zadevah na svojem blogu. Govorim seveda o zapisih, ki bi bili taki, da ne bi delal sam sebi škode in si še dodatno zapletal življenja.
   Ne, raje imam ministre, ki dobro opravljajo svoje delo in rezultati govorijo o njihovem delu. Komunikacijo z javnostmi naj vodijo za to zadolženi.
   
   
4. Vsak, ki je kadarkoli odprl splet ve, da je tukaj bolj ali manj kaos. Zakaj bi katerikoli minister moral riniti med anonimne komentatorje, med hujskače, med leve in desne, ki ne delajo drugega kot da se zmerjajo? Kaj bi s tem dosegel?
   Predvidevam, da bi ga anonimni bralci napadli in mu po hitrem postopku ubili kakršnokoli željo po spletnem komuniciranju.
   
   
5. In najpomembnejše: Ali bo posameznik pisal blog ali ne, je njegova svobodna odločitev. Brez motivacije, s prisilo ali obvezo se že nobeno pisanje bloga ni dobro obneslo. Zakaj bi se obvezno pisanje blogov ministrov?
   

Da pa si bomo na jasnem:

• Mislim, da SDS mojstrsko uporablja splet od volitev dalje. Za svoje čudne cilje pač, a mojstrsko.
• Tudi kakšen Jelinčič bi znal biti nadvse popularen, če bi se lotil svojo škandalozno nestrpnost razširjati prek spleta.
• Vsak, ki ve, zakaj se na kakšen način se loteva komunikacije, gre po mojem mnenju v pravo smer. Komunikacija ja, nujno, a le premišljena.

Evo, primer:
Ljubljanski župan Zoran Jankovič si je zamislil reden termin za pogovore z novinarji. Vsakih 14 dni! Ne glede na teme. Pomislite; novinarji ga ne lovijo zaradi izjav, odgovarja jim na vsa možna vprašanja in se malo šali, navezuje prijazne in pristne stike z njimi ...
Ali res mislite, da bi bil Zoki na blogu boljša rešitev za komunikacijo? Dajte, no!

Prihaja njeno zvezdniško veličanstvo

Novica dneva je, da bo 30. januarja na povabilo Sindikata in Pristopa (!?, a definitivno bravo!) ljubljanski K4 obiskala Princess Superstar.

Zvezdniška Princeza se uvršča med moje Top 3 glasbene izvajalke, ki jim je jasno, kako pripraviti človeka do plesa (in še česa več).

• Redni bralci ste verjetno seznanjeni z mojo predanostjo Vodnici, saj vam z njo pogosto težim.
  
• Sledi Peaches, ki poleg drznosti, surovih in seksi besedil ponuja tudi obilico neizprosnih basov.
  
• Na tretjem mestu pa je čudovita Princeza, ki neprestano meša glasbene žanre, v besedilih pa s svojo očarljivo samoironijo predvsem zabava.

Moram povedati še kaj več?
Recimo to, da je famous, slaba varuška, a vseeno (če ne ravno zato) perfect.

Za polizat!

Novosti novega leta

Ne morem ocenjevati preteklega leta. Ne morem ga z ničemer primerjati. Kot tudi nisem mogla oceniti in primerjati nobenega pred njim. Vedno je novo, vedno je noro, vedno je zanimivo! Tako mi je všeč.

Če pogledam nazaj, vidim le eno stalnico, ki je bolj kot ne naključna. Četudi novim letom ne pripisujem nobenih velikih pomenov, se mi že pet let dogaja, da se z novim letom zavestno vržem v nekaj novega. Tako pač nanese. Nove odločitve, novi projekti, nova dela, nujna sprememba razmišljanja, nove avanture ... Skočim. In kar plavam.

Jasno, vedno me je malo strah. In tudi tokrat ni nič drugače. Ampak po drugi strani me vodita adrenalin in izziv. In ta dva sta vedno močnejša od strahu. (Cybermami pravi, da imam to po fotru. Nenazadnje kaže polbratec iste znake.)

To je zdaj to. Kar je bilo, je bilo. Gremo dalje. Skočimo!


PRIPIS:
V skladu z zapisom in s svojim razmišljanjem v obče bom letos namesto "srečno novo leto" voščila vsem "SONČNO NORO LETO!" Mislim, da je tako voščilo bolj sporočilno. Poleg tega vsi vemo, da sreča nima veliko zveze s občutkom sreče.

O prednovoletni Ljubljani

Ljubljana z vsemi lučkami, s štantki, z muzikami in ljudmi je čudovita.
Če bi bilo še vroče, bi bilo idealno.

Decembrski povzetek?

Vidim, da niso le medijske hiše tiste, ki se zadnji mesec v letu ukvarjajo z letnimi pregledi, izbori, lestvicami, povzetki ... To počno tudi blogerji.

No, bojim se, da se bom morala tem decembrskim žanrskim zapisom odpovedati. Imam namreč resne težave s spominom. Že podrobnosti preteklega smučarskega tedna mi delajo težave. Je blo pa lepo!

Kakšen prašek je prejel Branko Grims?

Predlagam en hiter možganski viharček.
Časa ni veliko, saj že jutri izvemo pravilen odgovor na vprašanje:
Kakšen prah je 16. decembra po pošti prejel poslanec SDS Branko Grims?

- Mislim, da so mu poslali otroški puder za ritke.
Morda mu pošiljatelj želi namigniti, naj bo raje doma pri otrocih ali pa naj še malo prispeva k slovenski nataliteti. Bolj pa verjamem, da je otroški puder namenjen njegovi glavi. Rit pač. Z njim bi se tudi znebil leska, ki se redno pojavlja na njegovi glavi v soju studijskih reflektorjev in fotografskih flešev.

Nekaj ugibanj je že bilo:

- Had misli, da je Grims prejel koko ali hors.

- Urbana podgana je mi je že namignila svojo rešitev uganke:
"Grims je attention whore in si je pecilni prašek verjetno prinesel kar od doma."

- Izvzela tudi ne bi štaup cukra, a nekako ne vidim nobene dobre razlage za to pošiljko. Grims je vendar že sam po sebi en tak cukr. Človek ga sicer ne bi lizal, a se zdi lepljiv.

Odpiram lov na nova ugibanja in razlage!

Uživanje v banji

Pred dobrim mesecem sem vam namignila, da boste morda videli še kak performans s Salvadorjem v banji. In sedaj je tukaj!

Da ga niste videli že prej, ni krivo to, da Salvador ne bi želel v kopalnico, saj tam najraje zabija svoj čas. Moje kreme, parfumčki in pudri vendar tako lepo letijo s poličk, če jih le malo pobezaš. Vseeno pa sem si morala vzeti nekaj časa tudi jaz, v tole mokro zabavo vključiti še fotoaparat in nato vse skupaj zmontirati.

Družinski ponos, slava in velika umetnost

Pa recite, če ženska intuicija ne deluje dobro!

Ko sem iskala ime za svojega mačka, sem vedela, da potrebuje mogočno ime. Slutila sem, da bo to vpliven in pomemben maček. Ime Salvador oziroma polno ime Salvador Escobar Trocki izraža mogočnost, plemenitost, vplivnost in kar je še takih velikih reči. Ta neizmerni potencial v Salvadorju je prepoznal tudi tenkočutni umetnik. Pri tem moramo vedeti, da so umetniki vedno upodabljali pomembneže, aristokrate in obče velike ljudi. Mesto na velikem platnu je pri svojih rosnih 5-6 mesecih dobil tudi Salvador!

Akademski slikar, grafik in ilustrator Arjan Pregl je Salvadorja upodobil v tehniki olje na zares velikem platnu.


Slika ima dimenzije 250 cm x 200 cm in bo od 6. januarja 2009 razstavljena v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani. Od takrat dalje bo Salvador tudi naprodaj. Če si ga boste lahko privoščili, bo morda celo vaš!

Seveda bom budno spremljala, kaj se dogaja z velikim umetniškim delom, in o tem obveščala tudi vas.

Kaj bi si Angelca Likovič mislila o Kmetiji?

UVOD
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.

Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.

METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.

ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."

Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.

Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!

Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.

"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."

Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.

Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.

"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."

Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci.

Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.

"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"

Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...

Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.

ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.

Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.

"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.

Vladavina vrečk

Moj fant ima dve vrečki vrečk. Poleg teh ima posebej še papirnate vrečke v papirnati vrečki.

Vse je minljivo, le Rupel ostaja. In hujskači!

Prijatelj je včeraj potegnil vzporednice med Chuck Norrisom in Dimitrijem Ruplom, češ da sta oba neuničljiva. To je spodbudilo ljubko razpravo o tem, kdo bi zmagal, če bi se spopadla ta dva superjunaka. Iz novice, da je Dimitrij Rupel postal posebni odposlanec za zunanje zadeve, nad katero smo bili vsi presenečeni, da ne rečem kar malo razočarani, smo naredili črno šalo. Kaj pa 'čmo!

Nekateri so zadevo videli drugače in začeli glasno nasprotovati. Na Facebooku je en fant (Slaven Kalebič) ustanovil skupino z imenom "Skupaj proti Dimitriju Ruplu", kjer je zapisal, da želijo "organizirati širšo akcijo, s katero bomo ustavili imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega posebnega odposlanca za zunanje zadeve." Meni, da je čas, da se Rupel upokoji.

Seveda ima pravico izražati svoje mnenje, a poglejmo, kaj je storil.
V dveh dneh je skupina presegla 3.500 članov. Člani na zid skupine pišejo čustvene, nestrpne, vulgarne izlive, z vabili v skupino in blogerskimi zapisi pa se vse skupaj bere kot navadno hujskanje.

Predvidevam, da so člani skupine "Skupaj proti Dimitriju Ruplu" volivci levega trojčka. Glede na volilni rezultat so to pretežno volivci SD in vsak, ki je volil SD, je volil zadeve kot so: sodelovanje, dialog, konsenz in obljubo, da bo Pahor kot mandatar presegel politiko izključevanja. In kaj hudiča zdaj ni v redu? Kaj bi pa radi?

Pahor je dobil mandat ljudstva, zato ima vso pravico, da sam izbere, kdo bo z njim delal v njegovem kabinetu. Da se ustanavlja širša akcija, ki naj bi ustavila eno kadrovsko odločitev, je traparija.

1. Zato, ker se to ljudi v resnici ne tiče.
2. Zato, ker te ljudje s tem le kažejo, da ne razumejo, kaj so volili.
3. Zato, ker s takimi dejanji postajajo enaki kot tako osovraženi verniki SDS.
4. Zato, ker sploh (še) nimajo nobenega pravega razloga za nasprotovanje.

Je kdo od teh članov vsaj malo pomislil, preden je postal član skupine?
Je kdo pomislil, da je Rupel v kabinetu predsednika vlade morda dobra strateška odločitev? Je kdo pomislil, da si je s tem predsednik vlade morda pridobil vsaj malo miru pred največjo opozicijsko stranko, ki kritizira in blati novo vlado že od razglasitve volilnega rezultata? Je kdo pomislil, da je bil s tem dejanjem rešen velik spor med Ruplom (ki bi gotovo naredil celo štalo - še zmeraj jo je) in predsednikom republike, ki bi lahko zamajal zaupanje v marsikatero pomembno institucijo države?

Nisem ljubiteljica Rupla, a ga začenjam spoštovati - priznajmo, res ni kar tako, da se uspeš pririniti v vsako vlado. Edini problem, ki ga za zdaj vidim, je dejstvo, da bo vir njegove plače davkoplačevalski denar. Počakajte, da se v resnici kaj zgodi, nato pa kritizirajte in ustanavljajte širše akcije!

Zagovarjam svobodno izražanje mnenj, a res bi bilo dobro, če bi bila ta vsaj malo bolj utemeljena in ne tako prekleto nestrpna.

PRIPIS:
Pravkar sem prebrala današnjo kolumno Marka Crnkoviča. Tokrat se zelo strinjam z zapisanim. Navedel je nekaj problemov, ki so v resnici problemi posameznikov, a so mimogrede dobili status družbenega problema. Nadaljevanje Ruplovega primera in težavo z njegovim imenovanjem vidim točno tam nekje.

Da pralni stroj bo dlje živel?

Mnogi oglaševalci si želijo prevzeti gledalce s pesmijo, ki bi se jim zasidrala nekam globoko in bi si jo nezavedno mrmrali. Legendnim Radenski, Sloveniji - Moji deželi, Frutku in Bibiti je to lepo uspelo, a kaj je s songi danes?

Oglasi so bistveno krajši, saj je zakup oglasnega prostora drag in songov o poudarjanju ugodne cene ne moremo ravno najti. Poleg tega gredo plesni hiti bolj v ušesa mularije (oglasi za mobilne operaterje).

Sem TV gledalka in zatorej tudi gledalka oglasov, ampak če malo pomislim, se mi zdi, da sta se mi v spomin vsidrali točno dve melodiji. Obe sta grozni in sta si pot v moj spomin utrli z vztrajnim in najedajočim ponavljanjem:
A.) Zvok Family Frost tovornjaka: "tidu-didu-didu-diiii" ... saj veste, katerega mislim.
in
B.) "Da pralni stroj bo dlje živel, dodaj kalgon!" pri čemer še vedno ne vem, kaj ta Calgon sploh je. Ni prašek, ni mehčalec, ni sol ... Calgon pač, ki ga v oglasu spremlja obvezna dramatičnost "Joj, nedelja je in pralni stroj se je pokvaril!" in podatki vrste "Vsako minuto se pokvari en pralni stroj ...".

Kaj pa učinkovitost?
Prvega sem se navadila in eno obdobje celo z veseljem pričakovala. Imeli so res dober kremast orehov sladoled, tovornjaček pa se je ustavljal pred blokom.
Drugega nisem kupila še nikdar, ker sumim, da gre bolj ali manj za nateg. Stroj se mi je namreč že trikrat pokvaril, a nikdar zaradi vodnega kamna. Strgan jermen, preperela guma in od starosti šibka vrata so bili razlogi, zaradi katerih sem klicala serviserja (ki pa nikdar ni prišel v nedeljo.)

Ker verjetno pesmico vsi znate, me zanima, kolikšen delež to čudo od Calgona sploh uporablja. Volilni obrazec o današnji pralni temi boste našli na desnem robu.

(PS: Če se blog imenuje Centrifuga, je kar prav, da tudi pranje perila malo obdelamo, kenede.)

Moje spletno Kaliforniciranje / My web Californication

Februarja 2008 mi je Matevž Luzar pokazal Californication. Ker sem malo poznala njegov filmski okus, on pa mojega, sem mu gladko verjela na besedo. Še dobro! V dveh dneh sem pogledala celo prvo sezono. Serija me je navdušila. Štorija je hitra in pestra, ravno prav nekorektna, ljubko zabavna in cinična, glavni lik je privlačen, neodgovorni in divji škodljivec, na katerega bi vedno padla, in tudi drugi liki so tako zastavljeni, da se človek mimogrede prepozna v katerem od njih (navadno v več njih). Nestrpno sem čakala na drugo sezono.

Hank in Mia

Oglase in napovedi za drugo sezono sem najprej zasledila v ameriškem Playboyu in postala malce bolj pozorna na dogajanje. Nedavno se je na POP TV začela predvajati prva sezona (ob kateri obnavljam spomin na prvi ogled), v ZDA pa druga. Ampak to še ni vse. Zadeva je čudovito speljana tudi na spletu.

V prvi sezoni je Hank Moody začel malce na silo pisati blog. Pisanje novega romana mu ni šlo ravno gladko, delati pa je vseeno moral. Vsebino zapisov smo gledalci izvedeli v nadaljevanki. Nekje na koncu sezone je Mia Cross malce izsiljevalsko in preračunljivo prišla do pogovorov z založniki o izdaji njene knjige z naslovom"Fucking and Punching". No, tej knjigi in mladi avtorici je treba očitno narediti promocijo. Punca je mlada, njena ciljna publika tudi in zato so ji verjetno predlagali par spletnih orodij. Mia zdaj snema video blog (vlog), ki me zabava kljub temu, da druge sezone še ne morem spremljati, obenem pa dekle uporablja tudi Twitter. Ker ga uporabljam tudi jaz, sem Mio dodala med ljudi, ki jih spremljam. To je vse. In potem me je punca prijetno presenetila.

Z Mio sedaj ena drugo spremljava in si celo malo dopisujeva. Malo pa se je potrudila tudi s "sloveščina":

miacross I mean,You rock @Centrifuzija Nekoč sem se z datumom najbolj navihana fant iz Slovenije. Na žalost, je nekako izkazalo, da je homoseksualec."

Glede na to, kako sposobna je, ne dvomim, da ji bo uspelo kakšnega drugega zapecati. Meni pa se zdi škoda le, ker tudi Hank Moody ne twitta.

Ta spletna promocija mi je res všeč!

Vlada Republike Slovenije je mrtva. Naj živi Vlada!

Hotela sem počakati uradno potrditev nove vlade in da vlada v odhajanju zares odide, a ne morem.

Današnja Trenja na POP TV, ki so bila čudovita, žaljiva in dramatična, so me spodbudila, da se poslovim že danes. SDS, ki je po še eni anonimni, kritični in ponižujoči objavi odklonila sodelovanje v oddaji, se je kljub temu uspešno blamirala, za povrhu pa so tako člani kot njihov vodja pokasirali še psihološko analizo dr. Ziherla.

Bolje, da se spokajo. Čim prej.


Bilo je vedno zanimivo in mestoma celo zabavno. HVALA LEPA!

Rešitev za dom in družino

Odkar živim z živahnim sostanovalcem, se tudi moje najino stanovanje spreminja. Tri lončnice so izginili, preostale pa so bile iz varnostnih razlogov prestavljene v najvišje lege stanovanja. Žal ima enosobno stanovanje zelo omejene prostorske kapacitete, visokih leg ni v izobilju in vrat ene sobe ni mogoče kar zapreti, da bi sostanovalcu onemogočil dostop, saj si potem brez sob.

Nekatere stvari morajo ostati v nižjih legah.

Velik problem mi je predstavljalo malce manj kot 200 CD-jev, ki so bili zloženi v šestih kupčkih. Salvador je nadvse užival, kadar se je v svoji vsakodnevni stampedo urici zapodil med drugim tudi v te kupe in skoraj obvezno sesul katerega od njih.

Dinozaver mi je pokazal odlično rešitev. Album za 200 CD-jev.

CD-ji so sortirani po zvrsteh (klasika, elektronika, slovenska, grunge, kompilacije, DVD-ji), knjižice pa lepo vložene poleg CDjev.











Prihranila sem prostor in znebila sem se škatel. Najprej mi jih je bilo malo škoda, ampak to je bil le predsodek. Nato sem odkrila prednosti.

Pina colada?

Pred skoraj dvema letoma sem našla čaj PINA COLADA in to pribeležila. Pina colada je še vedno moj najljubši koktajl in ne morete zgrešiti, če me povabite na to pijačo ali tri. Zgreši lahko le natakar, če ga ne zna zmešati in Pr Skelet še vedno delajo najboljše za moj okus (dopuščam možnost, da so mi tako všeč le zato, ker dobim dva naenkrat.)

Tokrat pa se mi je podaril smoothie z okusom ananasa in kokosa. Smoothie je Fructalov gosti sokec iz mešanega sadja, ki je še posebej drag. Kar 1,37 € za 2,5 deci soka (vir: najsosed). Ostali trije okusi niso nič posebnega, ampak okus tega novega sokca res spominja na pina colado.

Vonj: soliden.
Barva: ne vem, ker sem ga spila v eni potezi in iz flaške.
Okus: fajn.
Slabost izdelka: je drag in nima alkoholnega učinka.
Prednost izdelka: lahko ga piješ naslednje jutro, ko imaš mačka, in ti od tega ne bo slabo ... celo dober občutek imaš, da si pokonzumiral priporočeno dnevno dozo sadja, čeprav ga v resnici nisi.

Zakaj se smoothieju reče smoothie in ne gosti sok, mi pa še vedno ni jasno.

PS: Smutija kot pristna Gorenjka ne bi nikdar kupila in poskusila, a so mi ga podarili. Drugič lahko več ta belih, hvala. (Razmišljam namreč, da bi v sokec zlila malo vodke ali pa absinta, kar mi pri eni mali flaški ni uspelo.)

Prenovljena Centrifuga

Centrifuga se še vedno vrti v isto smer, a je bila deležna servisa. In kupa dodatkov in sprememb na desnem robu.
Prav tam boste malce nižje (kaj, ne more biti vse na vrhu vstopne strani!) našli tudi anketico, kjer lahko s preprostim klikom izrazite mnenje o spremembi. Vesela ga bom.

Presis = cool tool

Že vrsto let uporabljam spletni prevajalni sistem Presis, ko me zanima pravilen zapis kakšne besede ali pa sopomenke. Zadeva je koristna. Pravkar pa me je večnamensko orodje ljubko presenetilo.


Koliko pomenov, kenede! Krasn! :)

Moja knjižnica ali moj knjižničar?

Že od kakšnega tretjega razreda osnovne šole sem članica splošne knjižnice v mojem delu mesta. Vmes so jo že mnogokrat prenovili, včeraj, ko sem jo po več letih ponovno želela obiskati, pa sem opazila, da so jo tudi prestavili. Šment. Ker sem videla, da zares imajo obe knjigi, ki jih potrebujem, sem se sklenila potruditi, jo najti in obnoviti članstvo.

Poleg tega me na našo knjižnico vežejo prav posebni spomini. Ravno, ko sem začela intenzivno zaznavati fante, je tam začel delati nek knjižničar. Bil je blazno kul. Mlad. Z dolgimi lasmi. Okoli zapestja je imel usnjene zapestnice, na riti pa vedno oprijete kavbojke. Roker. Če se prav spomnim, je imel tudi temnje špegle in prstane. Pa tista zibajoča hoja ... mmmm ... Glede na to, da sem se konec osnovne šole palila na Axla, je bil to še najboljši približek. Govorilo se je, da je rolal muziko v Palmi in mislim, da sem ga tam kdaj celo srečala.

Neko poletje sredi mojega srednjega šolanja se temu knjižničarju pridružil še en podobne vrste in ko sem prišla iskat kup knjig za na morje (to je bilo obvezno, saj s starši na morju nimaš kaj početi), sta bila oba malo razigrana. Ko nisem več vedela, kaj bi si še izposodila, sem ju prosila za kakšen nasvet. Na mojem kupu sta se znašli še dve knjigi in ene ne bom pozabila: Enajst tisoč batin in Podvigi mladega Don Juana. (G. Apollinaire; zbirka Dotik - če vam to kaj več pove).

Kljub temu, da je na platnicah pisalo "erotični roman", mi je hitro postalo jasno, da je vsebina daleč od erotike. Očitno obstajajo tudi malo drugačne knjige, ki niso namenjene mladim srednješolkam. Le takrat ni mi bilo jasno, kdo bi to bral in zakaj. No, kljub spraševanju sem knjigo brala. In tudi precej hitro prebrala, če sem iskrena. Le malo mi je bilo nerodno, ko sem morala knjigo vrniti, a je šlo gladko mimo.

In ko sem zdaj po vsaj desetih letih zopet prišla v novo knjižnico na novi lokaciji, je bil knjižničar tam. Isti je! No, malo je starejši, ima krajše lase in tudi zapestnic in prstanov nima več. Žal mi ni šel poiskat knjigi, ampak me je napotil do informatorjev, tako da nisem uspela preveriti, kako mu stojijo kavbojke. Morda pa naslednjič. Zdaj sem spet članica.

IDEJA:
Kul knjižničarji ali seksi knjižničarke prispevajo k bralni kulturi in pogostejšim obiskom knjižnic.

(V bistvu sem želela zapis nasloviti "Kako pospeševati bralno kulturo?", ampak tega verjetno nihče ne bi bral in tudi mene je pri pisanju malo odneslo. ;))