Fun Lovin' Legends

Eksplozijo zabave sem zamudila, ampak legend pa res nisem smela. Pa še domačinka! S slavnim Kranjsterdamčanom sem se odpeljala v Kranjsko Goro na koncerte, ki so sledili poslovilni tekmi rojaka Jureta Koširja. Ker sva se tu pa tam ustavila, sva prišla malce kasneje.

Najprej:
Vsa čast HIT-u, ki prepoznava potencial v dolga leta zamrli Kranjski Gori. Dogodek odličen. Jure legenda, itak! Še posebej mi je všeč ideja o zastonjskih koncertih. Prav tovarstna zabava lahko najbolje pritegne mularijo iz vseh koncev Slovenije.

Kocko sem zamudila, Siddharto tudi, o ganljivih trenutkih s Klemnom in smučarskimi legendami lahko danes samo berem ... sem pa dobesedno priletela na Fun Lovin' Criminals, ki so bili moj včerajšnji največji cilj. Naravnost v VIP prostorček, od koder sem fino videla oder in imela prostor za neartikulirano premikanje v plaščku. Glasbeniki so se malce poredili, a so še vedno nagajivo prikupni.* Sledil je nenavadno dolg podaljšek. Izgledalo je, kot da občinstvo ni pustilo glasbenikov iz odra, kriminalci, ki ljubijo zabavo, pa tudi niso želeli oditi. Izkušeni režiser je moral uničiti moje navdušenje in mi povedal, da je to "vse zrežirano". Po koncertu so začeli spuščati fajn muziko in začelo se je poplesavanje.

all I ever wanted

all I ever needed

is here, in my arms

Včeraj je bila Kranjska mlada, sveža, vesela in trume ljudi so preplavile uličice, lokale, restavracije in smučišče. Nimam pripomb. Oder, zvok, parter, ljudje, varnost ... za vse je bilo odlično poskrbljeno. Novice poročajo o okoli 10.000 obiskovalcih, vendar je to gotovo zelo okvirna ocena, saj so ljudje tudi po tekmi drli v Kranjsko goro na koncerte. Eni ven, drugi not ... gneča povsod. Prizorišči sta bili dve, zato smo se nekateri uspešno (pora)zgubili in na koncu ostali brez prevoza.

Kljub odličnemu poznavanju podnebnih trikov Gorenjske, sem bila rahlo naivna, saj me je v pumicah, brez šala in rokavic krepko zeblo. Vseeno me je zabavala večina negorenjcev, ki se je malce zmotila, ko je pričakovala pomlad. Ja, pri nas je še ni. V Eks sem se zatekla na borovničke in čaj, kar je povzročilo izdatno teženje treh starejših lokalcev, ki so veliko govorili o moji kombinaciji pijač, alkoholizmu, blontnosti, mojih potrebah in MOJI (ne)vljudnosti, ker se nisem najbolje odzivala. Dva mlajša lokalca iz Jesenic sem prosila za prevoz do Mojstrane, ju čakala eno uro in po strahvzbujajočih pretepaškonavdahnjenih izpadih končno prispela v mrzlo bajto.

Konstruktivno reševanje problema:
Centralno gretje do daske, luči, šporhet, bojler, mlek' v kastrolo gret', TV, vse prižgat ...
... vrže ven elektriko ...
... s telefonom iščem vžigalnik, z vžigalnikom sveče, usposobim elektriko, ugasnem luči, ugasnem šporhet, en pulover, drug pulover, jopica, dvojni štumfi, kovter, dve deki ...
... zavijanje, piškoti in vroč' mlek', japonski film, ponovitev Dnevnika, izvem za neuvidevno krajo ene ure, gretje z avtogenim prepričevanjem, da me ne zebe ...
Jebiga, v tej Mostrani je VEDNO mraz. Ne glede na letni čas. To sploh ni bilo nič presenetljivega.

Nekaj čez 7. uro je razvpiti režiser s telefonskim klicem poskrbel za nov preobrat. On gre zdaj iz Kranjske Gore, ker je konec žura. Lahko me pelje, če hočem. V 10 minutah sem se oblekla (če sem natančna, je bilo več slačenja), pospravim in kreneva proti Ljubljani.

Še vedno nisem šla spat ...
*Fotke so res gnile, ker nisem mogla imeti fotoaparata čisto pri miru.

PR sporočilo

Le ena ugotovitev:

Centrifuzni PR, tržno raziskovanje in ukvarjenje z bralci (oh, bralke spet zanemarjam) se je obrestovalo. Prav lepo ste odzivni in nekateri ste celo ugotovili, čemu je namenjena navedba mojega e-naslova v profilu.

Lep večer še naprej ...

Zakaj berete Centrifugo?

Po subjektivni oceni, ki resda ne pritiče korektnim kvantitativnim tržnim raziskavam, sem se odločila, da sem s prvim anketnim vprašanjem zbrala zadostno količino podatkov, iz katerih lahko dobim reprezentativne rezultate. Zakaj torej berete Centrifugo?

40% bralcev se vrača na tale moj naslov, ker jim primanjkuje zanimivega in zabavnega branja. Verjamejo, da ga bodo našli tukaj. Težko rečem, kaj jih čaka v prihodnosti. Naj upanje ostaja.

Eh, napakica v sistemu je bila, da sem ponudila izbiro drugih razlogov za branje Centrufuge, saj tega sedaj ne morem interpretirati. 14% bralcev ima neke svoje razloge, ki niso bili podani. Radi gledate slikice ali kaj? Prihodnjič se bom zgledovala po JaKi z velikim K in ne boste imeli tovrstnih izbir, le uravnotežen izbor odgovorov.

Sem vedela, da je žajfanje in tajsko masiranje smiselno! Priznam, upala sem na večji odstotek, vendar ne morem biti pohlepna. 12% vas čuti moje odprte čakre. Tudi barvno in aurasto se ujamem z vašimi eteričnimi lastnostmi. To je vsekakor energetsko pozitivna informacija, na kateri bomo poskušali graditi naš nadaljni odnos. Mir z vami in namaste.

Voajerji, ne skrbite. S to vašo lastnostjo ni popolnoma nič narobe. Imate pa srečo, da se vas je 12% znašlo v svetu ekshibicionistev. To je za vas gotovo vesela novica.

Seveda, nekateri me poznate - kako me tudi ne bi, pri vseh mojih komunikacijskih potrebah - in vas zanima, kje sedaj centrifugiram (10%). Da sem neprijazna po telefonu? Res je, vendar predvsem kadar delam in hkrati dobivam klice, katerih edini komunikacijski cilj je klepetanje in povrhu ljudje govorijo poooočaaaasiiii. Običajno gre za družinske navezave - kar pomeni, da vas ne bi smelo biti toliko. Točno dva. OK, še Tegobnik - tri. Aja, in službeni programer - štiri. Eden manjka! Domnevam, da si je tole gladko izmislil. Naj me v nasprotnem primeru pokliče, če si upa, in se bova vse lepo zmenila! Bo že videl/-la, kdo je neprijazen!

6% oz. trije bralci (-ke?) me želijo bolje spoznati. Ljubi moji, kaj čakate??? V t. i. profilu najdite moj e-naslov. Opogumite se in pišite. Kaj vas ustavlja? Sem se vam kadarkoli zdela nevarna? Čakam vas, da mi razložite to težavo, ki mi je nerazumljiva in vendar sem jo pripravljena razrešiti skupaj z vami.

Človek bi si mislil, da egotripašev sploh ni med vami, kar milo rečeno dvomim. Vsekakor pa to ni razlog za klikanje mojega bloga.

Oh, ganilo me je dejstvo, da 6% bralcev jezim in živciram. Sem se bala, da so tovrstni primerki že obupali in da sem jih izgubila za vse večne čase. Vendar ne, nisem jih! Jeznim in živčnim obljubljam, da ne bom spreminjala "koncepta" Centrifuge. Še naprej bom pisala prav take traparije kot do sedaj. Upam, da jih bom uspešno jezila in živcirala še naprej.

Prehajamo na demografijo bralcev Centrifuge.

Spontana kletna agencija

Zaspan dan ... zamuda ... delo s programerjem, ki je kljub gomili dela nedosegljiv do 12.30 ... razni bizarni sestanki, kjer lahko izveš tudi, kako se je mlademu očku pokakal otrok ... aktivni trening nanbuda (OK, ta ni moj, priznam) ... proizvodnja čokoladnih slaščic ... na kratko: naporen razvlečen četrtek!

Trije smo se zatorej dobili, se malce sprostili in spontano vživeli v že privzete vsakodnevne vloge.
Naloga: izdelava embalaž in poimenovanje različnih skupin izdelkov.
Nastala je zasebna kletna agencija, v kateri se punce veliko smejijo.

- VP in strateška načrtovalka se je izkazala kot organizatorka in predvsem kot koordinatorka na čase zmešane ekipe ... kot ponavadi pa je s svojo pozitivno energijo prispevala tudi h kreativljenju.
- KD in tekstopiska je med učinkovitim proizvajanjem idej poskrbela tudi za strežbo, tajništvo in čistilni servis. (Saj že od nekdaj vem, da sem večerna in nočna persona.)
- DTP-jevec bi raje prevzel vlogo kreativnega oblikovalca, a mu je bilo z vztrajanjem ostalih pri prvotnem brifu to veselje odvzeto.

Projekt je bil izveden pred rokom. Ekipa se počuti dobro.
Naročniki bodo z novim asortimanom izdelkov zadovoljni. V to smo prepričani!

Spoznanje večera, s katerim me je razsvetlil Tegobnik:
"Tamara, ti si k' Murphy;
če lahk' narediš kej bedast'ga, boš to tud nar'dila."

Med drugim tudi anketa(rka)

V času svojega študija (in tudi gimnazije, če se še prav spomnim) sem delala marsikaj.

Najbolj nemogoče je bilo dnevno zlaganje faktur v fascikle po sedemmestnih številkah. (Takrat sem se naučila poudarjenih besed in s prenašanjem fasciklov ojačala bicepse.) Na srečo je z mano delala še ena trapasta vrstnica in skupaj sva našli veselje v fotokopiranju, sponkah in ostalem pisarniškem materialu, ki sva ga občasno odnašali tudi domov. Žal nama fotokopirca nikoli ni uspelo zapleniti, ampak sva se pač zadovoljili z edigsi, kuliji, selotejpi in samolepilnimi papirčki.

V kategorijo najbolj bednih počitniških del se definitivno uvrsti sedenje za infopultom v Mestni hranilnici NLB. Idiotsko je bilo, da sem morala prav tam pri navidezni infotočki urejati neke tabelice zlatih in ne-vem-več-kakšnih strank, medtem ko so me vsi, ki se jim ni dalo stati v dolgih vrstah, nadlegovali z vprašanji, o katerih nisem imela pojma.

Najljubša dela so bile animacije in nastopi. Hitro, zabavno in lepo plačano. Bila sem Pepelkina sestra, ljubljanski zmajček, Miklavževa snežinka in še kaj. Luštno.

Nevzdržno je bilo delo t. i. poslovne sekretarke v znameniti majhni oglaševalski agenciji. Ta naziv je v prostem prevodu pomenil, da sem bila osebna tajnica kapriciozne in zajebane direktorice. Delovne naloge so vključevale predvsem kuhanje kave zanjo, odstranjevanje uvenelih rož, strežbo, upravljanje videorekorderja in poslušanje napizdevanja vsevprek.

Najdlje pa sem anketirala. Na terenu in telefonsko. Nekaj let sem ljudi nadlegovala s telemetrijo, z zadovoljstvom z bankami in izvajala razne omnibuse. Tržne raziskave so zanimive. Skrajno nadležne za anketarje in anketirance, vendar dejansko vidiš, kako se ljudje razlikujejo in kako so si podobni. Za tržnike so praktično nujne. In delo v prostem času je koristno, saj se človek nauči vse mogoče - med drugim tudi kup novih besed.

Zatorej ta dolg uvod v mojo zasebno tržno raziskavo (glej desni rob). Nikakor ne mislim zaradi vas spreminjati zastavljenega centrifuznega "koncepta", me pa zanimajo vaša mnenja. Za začetek tole, kasneje pa tudi druga.

Že zjutraj sem nastavila prvo verzijo, ki pa ni zdržala vašega obiska in se po 100 obiskih samoukinila. Dvanajst, ki vas je že glasovalo, prosim, da se še enkrat opredelite.

DODATEK: Ne prevzemam nikakršne odgovornosti za oglase, ki se prikazujejo okoli rezultatov ankete, in se distanciram od njihove vsebine.

Zaključni izlet

V enem letu me moj Klio ni niti enkrat zajebal. (Pišoča besno razbijam po mizi, da mu ne bi jutri na motorno misel kanila kakšna podobna ideja.) Za njegovo osnovno popravilo sem plačala le 70.000 namesto ocenjenih 200.000 SIT, kolikor bi znašal celotni estetski poseg. Sedaj je grd. Vendar nikoli nisem razmišljala, da imam avto zato, da bi bil lep. Malce je pomečkan, buškast in gubast, a ga imam kljub temu rada*.

Po servisu in kleparjenju, zimskemu zanemarjanju, vremenskih neprilikah in bližnjih srečanjih s sovozečo pločevino, sem mojega Kliota danes peljala na pomladanski izlet. Nisem ga terala po ledenih cestah do kakšnih smučišč, temveč sva se podala na Kras. V Štanjelu se je pridružila še ena zm-e/a-čkanka, ki je del noči sukala muziko na bizarni rojstnodnevni zabavi v Vipavi, del pa prespala stlačena in nepremična v avtu. Ja, naporno je življenje DJ Hellge.

Kaj pa zdaj? ... Greva do morja!

Z vsakim kilometrom sva se počutili bolje. Slovenija poživlja. Malce sem bila razočarana, da morska lokacija še ne pomeni bosih nog in namakanja v vodi, vendar je bilo tudi sonce krepčilno. Čaj v Kopru. Vrhunec dneva na pomolu v Portorožu. Foto session na taistem pomolu. Soočenje z zame fatalnim železnim kavljem pri Pergoli. Kosilo v portoroški Rustiki.
Rezultat: kakovostno preživljanje nedelje in 305 prevoženih kilometrov.

Kot se spodobi za NEdeljo, je bilo opravljenega bolj malo dela, vendar pa sem ta vikend z nekaj pomoči uspešno sanirala razbitine svojih čaker. Na odpiranje čaker po novem vplivajo: nakupi očal, nekaj majic, omega 3 maščobne kisline, konstruktivni telefonski klici, ki jim obvezno sledijo dejanja, sonce in morje.

*Čustvena navezanost na predmete je dovoljena. Poleg tega sem pripadnica slovenske nacije, kjer je navezanost na avto del koletivnega nezavednega.

JaKo(bo)va pokrovača

ali Kako navdušiti komunikologinjo?

Ko se ji čakre zapirajo, je blazno dojemljiva za moška vabila na kosilo. Če ji odpre vrata tip v predpasniku (resda ni bil v igri dolg predpasnik, a vseeno...) in za predjed ustvari totalno fensišmensiseksiizgledajočo Jako(bo)vo pokrovačo, ki je prav takega superseksi odličnega okusa, je cilj praktično že dosežen in komunikologinja stopljena.

Sladko vino, rahlo pijana orada s krompirčkom in olivami, všečna glasbena podlaga, ki občasno priplava v ospredje, sovpadajoče rdeče vino, klepetki, zvijače, jabolčno-ananasni miks in posledična odsotnost pameti (na trenutke tudi odsotnost zavesti) pa le še utemeljujejo nenaključno uvrstitev mislečega na sam vrh centrifuzne indeksacije!

Matice in citre

Petek zvečer. Nobenega velikega plesno-žurerskega dogodka. Nobenih ekstremističnih prostovoljcev in prostovoljk. Nič, potem pa Metelkova mesto. Dražba in 2. dobrodelelni festivalčič za Danija Kavaša v Menzi. Saj, tam bo cel kup znancev, pol radia ... GREMO.

Za uverturo sem spoznala dva mlada Kranjsterdamčana in srečala množico ljudi, ki jih nisem videla že celo večnost. Iz veselja (in tudi iz preračunljivih, a žal neuspešnih idej) sem kupila par pijačk in spremljala dogajanje.

Sentimentalna in čutna harmonika Nejča Slaparja. Samo Boris & DJ D-EZ s presenetljivo dobrimi gobcajočimi in rimebrcajočimi gosti. Že sem začela poplesavati... Sledil je Jani Kovačič, ki je bil bolj kot ne razočaranje. Žal. Ja, vem, da je legenda, ampak ... no, presežek je bil komad Prostitucija namesto običajne Revolucije.

Vmes sem zagledala Alda Ivančiča, ki v meni prebudi alarm. A je tudi med nastopajočimi? Lahko je samo z urbanim strojnim plemenom. Uuuuu, obetavno ... Vprašala sem priljubljenega mi DJ-a MM Checkmana, ki me zna spraviti na plesišče, preden je tam kdorkoli drug. In v katero žanrsko smer gredo te Matice? Bolj nojzersko ali lepo elektronsko? Checkman me je pogledal in usodno izjavil: "Ti boš plesala!"

In ja. Žal mi je, da sem Matice zamudila nekaj tednov nazaj v CH0, ker sodijo med obvezne koncertno-plesne dogodke. To je nadgranja že velikokrat videnih The Stroj. Urbano pleme, ki med drugim premore tudi najboljše citre, kar sem jih kdaj slišala. Basi, trobila in seveda beati, ki človeka v prvi vrsti veselo premetavajo. Hočem še ...

MATICE SO NENADJEBLJIVE!

Sledili so še Ana Pupedan, šla sem pogledat, kakšen je reagge koncert, kaj se dogaja v Gromki, ampak vse je bilo brez zveze po Maticah.

Kult-ure

Najprej sem se v torek žrla, ker sem zamudila Wim Vandekeybusa in njegovo Ultima Vez, ki me je pred ... ojoj ... že dvema letoma in pol navdušila z Rdečico (Blush, 1994). Prav jezna sem potem obžalovala svojo malomarnost ob njihovem ličnem spletnem mestu, zbirala koščke plesa in se poglabljala v vedno skrbno izbrano in ekspresivno muziko.

Tako ne gre več. Manjka mi kult-ur!

Naslednji dan - v torek, Menza pri koritu: DST s predstavo NLP.
Še ena premiera, kjer so se ljudje po koncu "metali ob tla". Kako noro dobro!
Lepo prosim, oprostite. Saj so fantje še vedno luštni, simpatični in vsekakor tudi zabavni, vendar celota - scenarij, režija, dodelanost - je že marsikdaj bistveno bolj štimala. Zakaj ljudje na premierah ne morejo ohraniti vsaj malo kritične distance? Če so na premieri, potem očitno spremljajo akterje. Če jih spremjajo, vedo, da so bili Rezervar dogz, Biblija, Diareja, Trgovci bolj dodelani in nepredvidljivi. Tokrat je bilo (za moj okus, seveda) odločno preveč štosov na prvo žogo. Nisem se mogla znebiti občutka, da so bili vendar poleg pri Improligi, ko so se trapasti in poceni gagi na temo spolnih stereotipov pri gledalcih izpeli. Geje, pedofile, namigovanje na seks so ponucali do te mere, da štosi niso bili več smešni. In treba je bilo najti nekaj manj zanesljivega in bolj domiselnega. Nekega lepega popoldneva je čisto luštna in zabavna predstava, parodija na nedeljsko zabavno oddajo RTV Slo, ki jo je treba videti, - fantje se celo slačijo in razkazujejo - vendar vseeno to ne odtehta pretekle kakovosti, ki smo jo stalni obiskovalci od Dejmo Stisnt Teatra (raz-)vajeni. Po hitrem postopku sem po predstavi pobegnila. Ne obvladam laganja.

Po četrkovem sproščujočem neformalnem sestanku s scenaristko, sem si rezervirala tudi karte za prihodnji teden v Drami, da se zares nazaj navlečem na kult_ure. Za zdaj nikjer.

Poslušanje

Dokaz, kako pomembni so ljudje, da te le poslušajo in so tam nekje, čeprav v resnici niso.

Bootnjena says:
strokovno prašanje
Bootnjena says:
kako se prevede Enterprise Content Management (ECM)
Bootnjena says:
a se ti sanja?
Bootnjena says:
pa ni v unem slovarju informatike
Bootnjena says:
src.si prevede Upravljanje vsebin v podjetju
Bootnjena says:
sam to je mal cudn
Bootnjena says:
a je to poslovni sistem al kva???
Bootnjena says:
no, bom jaz kar tole z vsebinami napisala, ko jih jebe
Bootnjena says:
naj dajo pa strokovnjaku naslednjic prevajat
Bootnjena says:
ne pa men, k NOČEM vedt, kaj so ECM, Data centre infrastructure, OCR-engini in take pizdarije ... in tega je še full
Bootnjena says:
prasci!
Bootnjena says:
no, hvala samči :)

Priznam, vmes sem šla do avtomata po en Kinder Bueno, ker sem bila preveč čustveno razvrana.

PS: Vsa ta čuda prevedla, da ne boste sedaj pametni z nasveti. Naknadno sem dobila navodilo, naj neham s prevajanjem, ker bodo originalno besedilo še bistveno spremenili. Skratka, problem zadnje, finalne, končne, finalne2 ... (se lahko še nadaljuje) verzije. Ehh ...

Pozitiven pogled: Vežbam potrpežljivost.

Desni rob

Če se osredotočite na desno centrifugiranje, boste zvesti bralci zaznali, kaj delata ženska ljubezen in maščevalnost. Seveda je oboje le virtualno, saj realne čustvene izlive omejujem na minimum. Vse za zdravje.

Zgodilo se je najbolj očitno.
Ker mora Ja-Ne-z ostati prvi med (ne)resnimi, je Misleči JaKa z velikim K zasedel prvo mesto med dragimi mi sočudaki. Moj tihi, a plešoči in žurerski subtotalni Grega je takoj za njim, sledijo Čevapčiči in Tegobe. Vse skupaj se poplakne z debilanskim Absintom. In šele nato ... kdo že ... kje že ... o, poglej Blago-centifuzna-rama.

Med (ne)resnimi se je takoj za obveznim Ja-Ne-zom zapisal plašni Nadčlovečnjak, ki se me, kdo ve zakaj, boji spoznati, a si kljub temu postopoma izmenjujeva administratorske pravice.

Ekola, da ne bodo le drugi delali lestvic priljubljenosti. ;)

Letna inventura

Pred enim letom sem razdevičila svoj spletni (ne)nastop. Po zgledu JA-NE-z-a in Frasa bom tudi jaz obeležila obletnico moje Centrifuge:

- 222 objavljenih zapisov
- Več kot 20.000 obiskov - števec je bil naknadno namontiran in zadnje pol leta popolnoma nenadzorovan, ker sem pozabila geslo. Pred enim mesecem sem ga odstranila, saj sem verjela, da bom lahko uporabljala Googlovo statistiko, kamor se sedaj ne morem prijaviti brez neke kode.
- V letu 2005 sem po si.blogs-ovih merjenjih poletela na visoko 5. mesto. In to brez objav golih fotk in podobnih tržnih orodij. Menda mi je bil na prireditvi podeljen nek obskuren naslov, vendar nimam nikakršne plakete.
- MOJ DOPRINOS K ČLOVEŠTVU: Definirala sem ŠKODLJIVCE, PLAŠČARJE in AUSTRALCE ter razvila kup nekih teorij, ki jih zdaj ne najdem.
- 3 fajn potovanja: Cannes, Krf, Tajska
- 3 bodyarti
- Privoščila sem si poglobljene odnose z 2 škodljivcema, 1 plaščarjem in 3 australci.
- Štirje soblogisti so se znašli med chat kontakti, pet pa med e-dopisovalci.
- Osebno sem spoznala Andreja, Nymphee, mislečega Jako in Jakab - vse v treh smučarskih dnevih. POZOR - DODATEK: Veliko prej sem spoznala Mateja Vajdo (glej spodaj)
- Blogovske interaktivne in vzporedne debate so se začele z Ja-ne-zom in nadaljevale v vse možne strani te naše blogovske srenje.
- Ena mati dveh otrok mi je na svojem (sicer tematsko posvečenem) blogu namenila kar celoten jezen zapis, ker sem nevede prispevala k njeni živčnosti. Zapis je botroval burnim izpadom (ki niso bili moji) in bil kasneje odstranjen, sicer bi ga polinkala.
- En administrator na rezervi. V času tega pisanja me taista persona s številnimi reinkarnacijami izobražuje, da bom postala njegova administratorka. Ne vem še, čemu tako sposoben Nadčlovek potrebuje tajnico, vendar mu bom z veseljem ustregla.
- DODATEK ali MOJA BLOGOVSKA SRAMOTA, ZA KATERO MI JE RESNIČNO ŽAL:
Pozabila sem na moškega, ki se je prvi in edini odzval mojemu oglasu, ko sem iskala moškega. Prišel je s svojim orodjem in prinesel luč v mojo sobo. Tako sem spoznala prvega soblogista Mateja.

Pisarniški preblisk No. 2

MSN debata s sodelavko o čudnih sodelavcih in dejstvu, da primanjkuje motivacije in da sem malo "brečlava" (op. a. tečna). Vmesni sklep je, da bi pasalo imeti v pisarni kakega geya za klepetat in dva tipa, zaradi katerih bi bilo veselje zjutraj vstati in priti v pisarno. Sledila je še diagnoza.

Bootnjena says:
full sem bla zjutri dobre volje
dynamitea says:
ja to danes k trpiš za postravmatičnim žurerskim vikendom keri ma za posledico delno manično depresijo
Bootnjena says:
dobra diagnoza
dynamitea says:
jaja, maš pa za zdravljenje dve opciji:
dynamitea says:
1. se naspiš in pomaga
dynamitea says:
2. greš spet ven
dynamitea says:
k prvemi pol padne še hrana ter zenovsko počutje
dynamitea says:
k drugemi pa škodljivci hehe
Bootnjena says:
za razmislit tole ...

Peklensko dober vikend

Kljub veselju ob blogovskem komuniciranju, me še bolj rajca komunikacija v živo. Sploh med vikendi, ko si jih želim čim bolj zapolniti z žuri in druženji. Petek sem lepo zrežirala.

PETEK
Cilj: Tri popularne blogistke bodo šle na drum'n'bass koncert in se imele super.

Črnolaska in blondinka sta se spoznali, nabavili karte in že prijetno podivjani uleteli k naspani in evforični rdečelaski. Vmes sta razbili eno buteljko - za srečo. Na srečo je bila v hladilniku buteljka polsuhega chardonneya, čokoladnemu desertu pa se je lepo prilegel dalmatinski prošek. Punce smo bile pripravljene.

V taksiju smo čebljale, taksist je poslušal in komentiral, vendar nobena ne ve, kaj. V GaliHali gneča, mi notri. Kaj lahko rečem o Dust21? Prvi del koncerta me ni posebej fasciniral, bassi so me začeli premetavati šele, ko se je band začel poslavljati in klicati all the sexy ladies. Ker je to slovo in skandiranje all the sexy ladies trajalo kakšne tri ure, sem se vmes uspešno naplesala. Blodnja je bila plešoča v svojem svetu, Nymphee pa je v tem času navezala fatalen odnos s telefonom in si divje SMSirala z osladnežem.

Med pavzico in obhodom po Metelkovi sem soblogistki uspešno prepričala, da smo v Yalla Yalli spile še vsaka en robidovček - za zdravje, saj sta izgledali že malce slabotni. Dalje plesat!

Ne vem, kdaj je prišel v izvidnico Gregorg in nam kratkomalo odtujil Nimfo. Preostali dve sva odblodili in odrolali v Orto. Nobenih presežkov, le zaskrbljujoče spoznanje, da sva na plesišču edini punci in da so nezave-st/d-ni pogledi uprti v naju, mi je vsililo misel, da bi bilo pametno, če se spokava spat. Ob 5h zjutraj.

SOBOTA
Za soboto ni bilo načrtov. Lahko bi delala, se pripravila na nov delovni teden, pospravila stanovanje, vendar nisem. Dajmo se družiti.

Ok. 18h - odhodni klic

Tamara: Čau, a bi šla v kino dons?
Ana: Ti, sem že zmenjena za filmski večer. Chinatown od Polanskega. A greš še ti? 20.30.
T: U, ja, fino. Sem za. Ulet do mene. Greva skupaj.

Ok. 20h - dohodni klic

A: A veš kaj? Jaz bom ob 22h mogla it na žur od Vide in Jaše, k mam vabilo. A bi šla ti tud - mam še enega?
T: Ka pa Polanski? Aaaaaa ... Ne, ne morem tko. Pa kak je to privat žur z vabili?
A: Vampirski bal.
T: WTF!? Ampak povej več.
A: Lej, fino bo. Spraznili so stanovanje. Scenografija, režija. Vse v stilu. Treba je bit točen. Obleč se v črno, vampirsko, namaž se, neki najd. Čez pol ure bom pr teb.

Po kratki diskusiji ugotoviva, da bo v igri verjetno nekaj inštalacij, sodelovanja, plesanja, gledališčniki in ogromno improvizacije. OK, cajta ni. Akcija. Vlogo poznam. Moje čarovnice že dolgo nisem videla, ampak jo bom zbudila. In oblekla v črno. Če je bil prejšnji večer ženski, tale ne sme biti! Mrežaste nogavice, dekoltiran pulover, ramena ven, (kar malo preveč) oprijeta kikla z očitnim razporkom, brutalno visoke pete, črni nohti, popeglani spuščeni lasje, srebrna ovratnica s kamenčki (ker je črna izginila), dva dodatna prstana, črna barvica na oči, 3x poudarjene trepalnice, krvava šminka in gremo (se) igrat.

Polanskega seveda nisva videli, ampak povsem nov film se je začel na vhodu, ki so ga osvetljevale nagrobne sveče. Že zunaj sem srečala zlobce, grbavca, mrtve deklice, krvavega mesarja, Nosferatuja, vampirke, Wolfgang Amadeusa, prostitutko s seksi bleščečim zvodnikom, iztrebljevalca vampirjev in podobno bolj ali manj mrtvo svojat mednarodnega porekla.

Vstopali smo posamično in se seznanjali z ostalimi stanovalci. Mrtvec v kadi polni krvi, megla, krvava obdukcija v prvi sobi, prehod skozi omaro, obešenec in njegovo poslovilno pismo v kuhinji, mračne pošasti, volk, ki igra na frulico, razpadajoča plesalka in na koncu odreden vstop v zbirko vseh čudakov v največji sobi. Še vedno mi ni jasno, kako in kdaj se je interaktivni performans spremenil v tematski žur, ampak verjamem, da so kostumi naredili svoje. Tricky, Morphine, U2, Prodigy, Juliette Lewis in Portishead pa verjetno tudi. Režiserski parček, Vida in Jaša ter vsi nastopajoči so se res izkazali z odlično izpeljanim dogodkom.

Ana se je rahlo izgubljala v mračnem teatru, jaz pa sem si našla žrtev in izbrala neposreden pristop. Očitno ima tudi moja čarovnica talent, da najde oddanega tipčka, ki ji med drugim razloži situacijo z ljubico, ki študira v tujini. No, očitno je že dolgo ni bilo pri svojem ljubčku, saj so se tovrstni pogovori kmalu nehali. :) Ostala sva moralno neoporečna (kao), najine misli pa nikakor. Vendar spoštujem neškodljivost in iskrenost, ki jo tip vsekakor ima (če izvzamem poslavljanje pred taksijam). Kot se za vampirje in podobno zalego spodobi, sem šla spat, ko se je delal beli dan. Ob 6h zjutraj.

NEDELJA:
Ali me lahko nekdo zveže, da ne zbezljam na dva obiska, v kino in K4?

Mimogrede na kakav

Nimfi me je včeraj v komentarju vabila na nek nekvaliteten kakav, ki ga proizvaja tuja multinacionalka.

Naj poučim bralce, da če se že pije kakav, se pije slovenski izdelek, ki se lahko pohvali z dolgo tradicijo. BenQuick je kakav z večjo vsebnostjo nemastnega kakavovega prahu in je sladkan z naravnim grozdnim sladkorjem. Izbirate lahko med navadnim kakavom (Cocoa) in čokoladnim napitkom Choco, ki vsebuje kar 25% manjmastnega kakava, vitamine ter že omenjeni grozdni sladkor.

Če ta vikend (od petka do nedelje) v HiperMercatorju kupite dva izdelka BenQuick, boste kot darilce ob promocijski akciji prejeli še dva nova izdelka - mešanico za pripravo bele in črne vroče čokolade.

Nimf, hvala za vabilo. Mislim, da se bom raje prišla na pomarančni sok z medom, ker ga bom potrebovala po teh dirkah v Mercatorju in petkovemu izzivu. Ajdi, šibam dalje ...

Zakaj nikoli noče počivati?

Zakaj si ne vzame cajta, gre na dopust, se prepusti lenarjenu in preprosto uživa sama s seboj? Zakaj nam/mi ne da miru? Zakaj!

Prehitro sem se hvalila v prejšnjem zapisu. Nesreča nikoli ne počiva. Kot da mi to še ni jasno! Mi je. Še predobro. In mojim bližnjim tudi. (Grega, Ursha, Gregorg, Blodnjak, Chewap, Tegobnik ... vsem je že tako nazorno jasno, kako rizična znam biti, da je to postala že skupinska zabava.)

Kako ubesediš nesrečo? No, verjetno bi jo jaz morala malce lažje kot soudeleženi, ki ga je v obup spravljal že nek smotan obrazec t. i. evropsko poročilo. Kako ubesediš tisti trenutek, ki traja, ko ti je vse jasno, a si vseeno nemočen. In čakaš ... a bo šlo ali ne bo šlo? Ni šlo, valda. In kako potem opisati tisto mučno reševanje zoprne situacije. Evo, bom, zaradi sebe.

In ja, bila sem kriva, čeprav ne vem, kako bi se lahko trku izognila. Soudeleženi voznik je prepričan, da ne bi smela zavirati. No, silno me zanima, kako NE zaviraš, če si pred ostrim ovinkom in je pred teboj na lepem nasproti vozeč avto. Hitrost čisto normalna. Refleksen pritisk na zavoro. Na cesti led. V ovinku desno mene nese levo. Faaaaaak!
Bgggghhhrrrr ...

Sem cela. Vsi soudeleženi prav tako.
Vozilo A: "Avto, ki ne stane 200 jurjev", udarec v levi zadnji bok, odpadel zadnji pokrov kolesa, skrivljen blatnik pri strani, težava pri odpiranju prtljažnika.
Vozilo B: Moj Cliotek, razbita leva luč in lev smernik, barva zdrajsana, udarec v blatnik, zmečkanina na sprednjem pokrovu, škripajoča voznikova vrata.

In potem so se začele debate na cesti sredi gozda.
Na srečo sem imela v avtu skuliranega Andreja (uradna priča), ki je podobno situacijo že doživel in voznika vozila A (cca. 40 let) uspešno miril, ko jaz nisem zmogla več. Dvakrat sem se raje umaknila, ker če mi nekdo 10-krat ponovi: "Jah ... ne vem, ne vem ... vi ste krivi ...", ko to že vem, lahko postanem živčna. A lahko, prosim, začnemo konstrukrivno reševati situacijo, pisati izjave, poročila in karkoli je že potrebno? Ne, ne bo šlo, ker bo on potem "potegnil ta kratko". Raje še malo jamrajmo. Gospod, prvič se mi to dogaja, samo povejte in bom. Vse bom, res, samo nehajmo debatirati, komplicirati in stokati sredi ceste.

Hočem domov, rada bi le, da me nekdo objame in reče, da bo vse OK. Samo to.

Bližnja gostilna. Reševanje obrazca. Nove debate. Pesimistično razpredanje, da te obrazci itak ne bodo veljavni, in naj kar pustim osebno ali vozniško. Ja gospod, dam vam telefonsko, podatke, kupon, podpisano izjavo o krivdi in evropsko poročilo, ampak osebnih dokumentov pa ZAGOTOVO NE. Če bi bilo po moje tudi GSM cifre ne bi pustila, ker se v evropsko poročilo lahko zapiše tudi e-naslov, vendar on "tega nima nič naštimano".

Še dve sreči sta bili v avtu pred menoj: Tea in Tegobnik, ki sta mi pri vsem tem nudila rokce, ramena in objeme, ko sem to rabila. Drug teden se bom soočila s stroški moje škode. Draga moja, morda bom spet potrebovala vajine objeme in sočutne poglede.

And the beat goes on ...

Nadaljujem pozivitivistične pohode in poskušam čim manj jamrati. Od kolega soblogista sem bila opozorjena, da to ni najbolj privlačno, zato zdaj poskušam najti čim več pozitivnih stvari v sicer nepozitivnih situacijah. Čakre pa tudi delajo svoje.

- Toplice so bile daleč, ampak tam je bila že pomlad, sonce, nič snega.
- Padal je sneg, ampak jaz sem bila v toplih savnah in na udobnih ležalnikih. (Mimogrede; a se je komu že kdaj zgodilo, da bi za 15 minut zaspal v finski savni? Meni se je.)
- V hotelu so imeli 1. kongres salse, ampak lahko sem gledala postavne tipčke v savni in se zabavala iz salsa kongresnikov. Ja, kongres se je reklo zadevi.
- Zadnji dan, v nedeljo naju z Blodnjakinjo niso spustili v savne po 12. uri in sva morali na pot proti domu, ampak na cesti je bilo malce manj snega kot 3 ure kasneje.
- Po cesti se je bilo resnično zajebano voziti in skozi zarošeno šipo iskati tisti dve progi za kolesa, ampak je bilo pa lepo belo in čisto.
- V eni fazi me je zaneslo in sem drsela proti avtocestni ograji, ampak na srečo ni bilo nikogar blizu mene.
- Madonna je pela že zlajnan hitič "Time goes by so slowly for those who wait ...", ampak jaz sem imela ravno prav časa za hiter premislek in poteg ročne zavore.
- Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, ampak smo se pa Clio in midve v njem lepo zavrteli.
- Ljudje v mimovozečih avtomobilih so naju začudeno gledali, čemu je najino prevozno sredstvo obrnjeno v napačno smer na avtocesti, ampak midve sva se veselili, da nisva doživeli bližnjega srečanja z betonsko ograjo.
- Ja, spet je snega polno, ampak jaz lahko smučam s Tegobnikom in se hihitam s Teo.
- Spet je delovni dan, ampak čez štiri dni bo petek in jaz imam že dva dni splanirane večerne aktivnosti za ta težkopričakovani dan.
(O delovni storilnosti tudi tokrat raje ne bom izgubljala besed.)

Wellness

Po prejšnji energetsko pozitivnem vikendu sem začutila svoje čakre, auro in vsa ta eterična čuda. Celo energijsko Milo Moči je pozitivno vplivalo predvsem na soblogiste ter tako doseglo svoj namen. In NE, nisem večno nezadovoljna, kot me obtožuje Nymphee, ampak se večno trudim in optimiziram. Dajmo bolj pozitivno gledati, no. ;)

Spodobi se in pravično je, da pomislim na spremembe in se v mislih zahvalim sebi in nekomu ali nečemu za to srečo.

V preteklem tednu sem:
- šla kar dvakrat smučat,
- spoznala štiri simpatične osebice in
- se uspešno soočila z enim strahom.
(Podatek o delovni storilnosti bom raje zamolčala, ker ne sodi v vso to vnebovpijočo pozitivo.)

Stari vrh sem iskala in našla z dopisovalskim surferskim Andrejem, s katerim sva si privoščila uro in pol dolgo vožnjo do smučišča, ki je od Ljubljane oddaljen 35 km. Ker sem tako prekleto naphana s pozitivo, ne bom rekla, da je kdo od naju karkoli zajebal, temveč nama je bilo ob novem spoznavanju tako prijeteno v avtu, da sva se kar malo vozila po raznih ovinkastih vaseh. Železniki imajo na primer zelo lep stolp in sva šla kar dvakrat mimo.

Naslednji dan sem bila še bolj pogumna, saj sem imela odprte čakre, čisto aure in pozitivne izkušnje s spoznavanjem. Destinacija: Smučarsko središče Kranjska Gora. V avtu z osladno-nimfomaničnim parčkom, na sedežnici z mislečim Jakom in njegovo simpatično priležnico Barbaro, pri Snežaku na vinu pa vsi skupaj nasmejani.

Še najbolj negativna je bila moja cimra, ki sicer dnevno meditira, ne je mesa in zdravo živi, a je kljub temu uspešno ustavila in zmedla Frasa, ki si je opolnoči želel postreči z enim od njenih navadnih jogurtov in ne z mojim navadnim jogurtom. Poudarjam, da govorim o navadnem jogurtu. To je očiten dokaz, da preveč zdravo življenje ni zdravo.

Ta vikend ne nameravam pretiravati s čakrami in aurami, temveč se bom čez pol ure z alternativno Blodnjo odpeljala v toplice in se tam predajala poletju. Ko pridem nazaj, pa nova smučkanja.

Life is a beach!

Namaste!

Dokumentarni TV trip

Že dva meseca zelo težko gledam televizijo. Ne najdem priložnosti, niti ne čutim želje. Danes pa sem našla oboje. Požirala in srkala sem dokumentarec Saša Podgorška, ki se ga v teh dneh odpravljam gledat v Kinodvor, a sem ga trofila na TV SLO2.

Sašo Podgoršek je slovenski režiser, ki me še nikoli ni razočaral. Ja, spet sem fenica. Vrtoglavi ptič, še ljubši Dom svobode, Temni angeli usode (z mojimi omiljenimi), Sladke sanje (en boljših slovenskih filmov, kjer vse štima - scenarij, scenografija, ritem, glasba, igra ...), celo študentski Koza je preživela, kup oglasov in videospotov. Vse je narejeno z občutkom, pravo distanco in humorjem, če je to potrebno.

Zdi se mi, da njegova kamera vedno (u)lovi tisto, kar se pogledu skrije; sunkovit dih plesalke, gravitacija, berač, prah, energija, vlaga, trenutek suspenza, ko se telo v skoku ustavi ... tik preden začne padati, obiskovalec koncerta, ki predčasno in tiho zapusti prizorišče. Podgoršek to posname!

V Razdruženih državah Amerike (Laibach 2004 Tour Divided States of America) je v 70 minutah združena politika, demokracija, kapitalizem, krščanstvo, manipulacija, bog, nadzor, celotna Mlakarjeva pridiga, katarza in glasba. Laibach, ki se jih očitno vedno lahko umestiti v aktualno kulturno-družbeno-politično dogajanje, so tokrat fascinirali ameriške fene. Mene pa je dokumentarec prevzel skoraj tako kot njihova dva koncerta, ki sem jih uspela doživeti. In kaj mislim o glasbi? Da je to band, katerega vse priredbe (in teh je dosti) presegajo originale. To pove že veliko.

Para-DA, para-NE

Da bo zabeleženo črno na belem in zatorej bolj uradno:

Če bo parada, bom lepemu in mislečemu Jaki kupila buteljko po izbiri. Če parade ne bo, pa jo bo on kupil meni.

Opomba: Parado definira vsaj eno oklepno vozilo.