Iskanje stanovanja

Moj načrt, da najdem enosobno stanovanje prek zvez in poznanstev je očitno propadel. Na navedeno idealno ceno sem že davno pozabila in bila pripravljena plačati več, vendar vseeno ne gre. Kapljajo ponudbe za sobe, jaz pa vem, da potrebujem stanovanje. Ponavljam, enosobno stanovanje!
(Še vedno ga iščem. Ljubi bralci in tokrat celo ljube bralke, lepo prosim, če imate kakšno informacijo, na mail z njo. Hvala.)

Torej Salomonc.
Tiskana izdaja mi že od nekdaj vzbuja strah. Majhni fonti, ponavljajoči se oglasi, nobene pretirane urejenosti, rjav suh papir, ki spušča barvo, pomanjkanje prostora za kakšne zapiske ... Hvala bogu za spletnega Salomonca.

Lep in jasen postopek iskanja. To me navda z optimizmom. Seveda ljudje ne morejo malo pofotkati stanovanja, tretjini pa se ne zdi pomembno navesti cene. Avtomatsko preskočim stanovanja, ki jih ponujajo mirnim, slovenskim ali nekadilskim študentkam - ja, dejansko se pojavljajo tovrstne zahteve.

Uspem najti kup primernih oglasov, vendar ne vidim kontaktnih podatkov. Kupim žeton za enourni dostop do kontaktov. Zbiram oglase in kontakte preteklega tedna. Najdem jih 17.
Več kot eno uro klicarim ljudi.

Kup ljudi laže ali pa so popolnoma nerealni s svojimi ponudbami.

Primer 1:
- Tipi, ki praviloma urejajo oddajo stanovanj, niti slučajno ne razumejo, da je prisotnost banje v stanovanju meni zelo pomembna. Nekateri me kar morajo še dodatno in s kančkom posmeha vprašati: "Kaj, banja vam je pomembna?" Ja, med prvimi pomembnostmi je prav banja. Imate banjo ali ne? "Ne, imamo pa čisto nov, velik tuš." Hvala lepa.

Primer 2:
- Tetka mi je poskušala za 320 EUR oddati skoraj neopremljeno enosobno stanovanje, ki je bojda "špica".

Primer 3:
- Košček pogovora za ilustracijo;
Jaz: ... Kličem zaradi oglasa za enosobno stanovanje. Če mi lahko kaj več poveste o prostorih in opremi.
Gospa: "Ja, to je enosobno s kopalnico."
Jaz: Čakajte, koliko prostorov je?
Gospa: "Ena soba, predsoba in kopalnica."
Jaz: Torej ponujate garsonjero, ne enosobnega?
Gospa: "No, je pa popolnoma opremljeno, veste."
Jaz: Hvala lepa, nasvidenje.

Po eni uri pogovorov se dogovorim za skupno en ogled po 15. uri. Cena je sprejemljiva, lokacija OK, banja je. Pač ne bo sedmih ogledov, ampak eden, ki zares obeta. Ob 17. uri se najavim, striček pa mi reče: "Gospa, je že oddano."
Striček ne ve, da se bo gospa zdaj zdaj zjokala.

Danes sem za tole misijo Nemogoče zabila tri ure in pol.
Rezultat: Še bolj bedne volje sem kot prej.
Naj me, lepo prosim, nekdo reši tega.

Prasci nesramni!

Pogled skozi okno nam pove, da je tole ena velika svinjarija. Ni fer! In kdo najebe? Radnička klasa, itak. Spet.

Ne vem, kdo je to zakuhal. Ne vem, kdo se ni znal zmeniti. Ne vem, čigava zarota je to. Ne vem, proti komu je potrebno podpisati peticijo. Ne vem, kdo je kriv. Ampak zahtevam, da nekdo prevzame odgovornost, da stresem nanj svoj bes. Zahtevam praznike, ki si bodo zaslužili svoje ime in bodo vredni praznovanja. Zahtevam sonce!

Uničevanje ustavljeno

Preveč dela, premalo spanja, prevelika utrujenost, prelepo vreme in prevelika vsesplošna naglica. Prvič sem se zavestno odpovedala Demolišnom. Sami so si krivi, če so si zajebali eno največjih fenic.

Po drugi strani pa se službeni tandem ni mogel upreti želji, da ujame zahajajoče sonce na dekci sredi še enega nepognojenega travnika.

Ekstremni nasveti

Če po zoprnem naključju že predolgo živite v polkleti stare hiše, ker vam znanci in prijatelji še niso povedali za idealno enosobno stanovaje z banjo ... če ste punca s precej povprečnimi stopali, ki ima z vsemi ostalimi kosi oblačil neprimerljivo večje težave kot s čevlji, imate najverjetneje svojo skladovnico čevljev pospravljeno v kakšni zanikrni sobici, ki nima nobene posebne namembnosti.

Čevljev je ogromno, zato jih v neaktualni sezoni pospravite v vreče in škatle, da se ne bi naprašili. Poleg tega so v zanikrni kletni sobici tudi odurni členonožci, za katere si ne želite, da kolovratijo po vaših čevljih.

Ob toplem sončnem vikendu, kot je bil pretekli, morate poseči po pospravljenih čevljih. Odprete škatlo, kjer vas čakajo najljubše balerinke. Notri najdete plesnive, nekdaj modre komaj še balerinke.

Lahko bi jih vrgli proč in raje izvlekli ene od ostalih šestih parov balerink, vendar ... ne pozabimo, da gre za najljubše!

Balerinke sestojijo iz umetnih gumijastih vlaken in blaga, zato jih vrzite v lonec in prekuhate. Skupaj s praškom in dovoljšnjo količino vode, naj na blagem ognju balerinke vrejo približno 10 minut. Ko se vam zazdi, da so dovolj kuhane, jih sperite. Če so na njih še vedno vidni madeži, jih vrzite v pralni stroj. Ponovno dodajte malce praška in veliko dozo Vanisha. Operite pri 60 stopinjah Celzija in pustite, da se dodobra scentrifugirajo ...

Balerinke dobro presušite. Morda bo barva obledela in elastika ene od balerink ne bo več tako čvrsta, kot je bila, vendar pa ste za nakaj časa rešili in k življenju obudili par najljubših balerink.

Naslednja energijska destinacija

"Skupina strokovnjakov je v Amsterdamu izdelala piramido, ki ujame kozmično energijo in jo med prehajanjem skozi filtre obdela tako, da obiskovalcem zagotovi ravno prav osvežitve in novih moči."

To je uvodni stavek, ki bralca Nedela (16. april 2006) popelje v podrobnejši članek z naslovom Energijska prha. Če na omenjeni članek naleti moja službena prijateljica Tea, s katero se obe zavedava enormnega pomena odprtih čaker, preizkušava "Energijska Mila Moči" in obiskujeva tajsko masažo v Ljubljani, je jasno, da ga ne bo mogla kar tako prezreti.

S časopisom se je pojavila pred menoj in zvijalo jo je od smeha. Pa saj je jasno; greva v Amsterdam!

V članku je lep opis:
"Sprehajalci se bodo v njej (op. a. v piramidi) napojili s pozitivnimi vibracijami, se oddahnili od naporov in se razbremenili. Notranjost bo tudi prijetno opremljena, vendar slike ne bodo imele le dekorativnega pomena, ampak bodo - tako kot vsaka podrobnost v tem sodobnem energijskem centru - skrbno in zelo preudarno izbrane: računalniško bodo obdelane tako, da bodo njihove frekvence še krepile dobro počutje."

Ne bova hiteli in se na vrat na nos za prvomajske odpravili v Amsterdam. To bi bilo povsem nepremišljeno. V času kraljičinega rojstnega dneva je tam gostota turistov prevelika in to bi lahko oslabilo prejeto kozmično energijo. Datum bova določili naknadno, vendar cilj že imava. To je pomembno.

Časnik Nedelo je zaradi članka o energijski prhi v mojih očeh pridobil prav poseben ugled. Eno od težav predstavlja le dejstvo, da je polovica članka napisana v pretekliku in polovica v prihodnjiku. Sedaj ne veva, ali dotična piramida že stoji ali še ne.

V omenjenem članku je zabeležena tudi informacija, da je prototip piramide v pomanjšani obliki postavljen v Beogradu. V skrajnem primeru greva tudi tja, saj so najine čakre že pošteno zabasane.

Fancy jada

Z družbico smo prišli na kanapejčke, organizatorji pa so postregli z ostrigam, pršutom in jagodam.
Ugotovitev: Klinc gleda fensi proslave, če se človek niti najesti ne more!
Najbolj me je razveselil cehovski prijateljček Tadej, ki me je po famoznem dogodku odpeljal na kos pice in me vmes ves čas spravljal v dobro voljo. Povrhu vsega mi je rekel "bloginja".

DISKRIMINACIJA

To je moj današnji protest. Moja črna sreda, čeprav se zadeva kuha že nekaj časa.

Iz dneva v dan se soočam z diskriminacijo. Ne, nisem Romkinja, nimam HIV-a, nisem homoseksualka, ampak zadeva je prav tako usodna. Namreč: nimam otrok. Niti enega samega! Nezaslišano, kajne.

Primer 1:
Vsi zamudimo v službo.
Oseba A: Tako ne gre več. Samo jaz sem bil tukaj. Zakaj zamujate?
Oseba B: Žena je zbolela, pa sem moral otroke peljat v šolo in njo k zdravniku.
Oseba C: Jaz sem moral malega peljat' v vrtec, pa se je pokakal in potem smo menjali žabice ...
Oseba D: (odsotna - gotovo zaradi otroka)
Oseba A: Pa ti, Tamara?
Hm, poglejmo: prepozno vstajanje, branje blogov, šivanje gumba na jakni, iskanje pravih žab za izbrano kiklo ... Ja, Tamara nima nobenega dobrega razloga za zamujanje, torej lahko pride točno. Nič ni tako zelo utemeljeno kot so otroci.

Primer 2:
V času viroz in zdravstvenih neprilik so lahko odsotni:
- ljudje z bolnimi otroki
- ljudje z bolnimi ženami (se je kdo vprašal, kako samski sploh lahko ozdravimo brez prisotnosti partnerjev oz. satršev?)
- v izjemnih primerih tudi bolni ljudje, vendar naj bodo zaboga dosegljivi vsaj prek interneta, saj je takrat zanje naveč dela. Najbolje je, če kljub bolezni pridejo za kakšno urico v pisarno, ker so nepogrešljivi.

Primer 3a - 3d:
Bivši sodelavec dobi otroka in se sprehaja z njim. Pokliče. Želi se ustaviti na obisku, da mi vrne knjigo. Jaz a.) spim pred žurom, b.) sem zunaj s frendico, c.) sem še v službi, d.) delam doma in sem skrajno nerazpoložena za karkoli.
Njegov odziv: "Joj, a sam' kariera in žuri? Kaj pa otroci?"
Moje začudenje: "Kaj pa otroci?!?"
Njegova obrazložitev: "Jah, ura tiktaka ..."
Sledi moj odločen plaz besed, ki obravnava mojo samopodobo, mladost, ekonomsko situacijo, pogled na svet v obče z vključujočim zunanjepolitičnim dogajanjem, pojmovanjem svobode, ljubezni in neodvisnosti. Pri srečnem očku je to vzbudilo kratkotrajen smeh, nato pa se je moral posvetiti jokajočemu otročku in sva se poslovila.

Primer 4:
Prijateljica, nekdanja nadrejena sodelavka se v enem letu poroči in zanosi. Grem na daljši obisk, ker punca živi rahlo osamljeno zakonsko življenje sredi perifernega visokogorja.
Njeno vprašanje "Kdaj pa ti kaj planiraš?" in samoumeven pogled povesta vse.
Tega preprosto ne planiram!

Trenutno se ukvarjam z zahtevno nalogo in idejami, kje bom žurala ta vikend in kam bom pobegnila za prvomajske praznike.

Me mora res nekdo oploditi, da moj status ne bo razlog za diskriminacijo in nerazumevanje?

O kumarah

Morala bi poslušati svojo mati, vem. Za 26. rojstni dan, mi je hotela plačati low-budget izlet v London, ker "mora vsaka punca do te starosti vsaj enkrat videti London". In jaz? Jah, nisem šla (prestopanj med letali na poti v Azijo res ne morem šteti). Ni bilo nobenega sokandidata za destinacijo, zamudila sem fino priložnost, da vidim sveže zadeve, in sem si malo kasneje raje privoščila mesec Turčije s takratnim kandidatom.

In zdaj, par let kasneje je postal London še večji hit kot je bil. Letalske karte so smešno poceni. Ljudje ga še bolj obiskujejo. Celo ameriški filmi se dogajajo v Londonu. Ne le drugi Nagon, tudi Woody Allen je svoj Zadnji udarec namenil Londonu - na srečo je drugi bistveno bolje vpet v britansko okolje kot prvi, ampak vseeno ... dva filma, ista lokacija - 41-nadstropna kumara! Predvidevam, da izbor lokacije ni temeljl na cenovni ugodnosti, ampak bolj na kumaričini kulskosti.

Jaz te presnete kumarice še vedno nisem videla. Zato niti ne morem debatirati o njeni obliki s Tadejem. Za zdaj (to bom gotovo v prihodnosti spremenila v kakšni gruči turistov) lahko le v hladilniku pogledam kislo kumarico ali tisto večjo za v solato. Obe mi delujeta prilično falični. Do nadaljnega bo zame prav taka tudi londonska eko-arhitekturna fascinacija, ki je dobila ljubkovalno ime po dotični falični zelenjavi.
(Dopuščam tudi možnost, da sem preveč osredotočena na svoj kult, ki mi ne dovoljuje videti zadeve z drugega zornega kota. Jebiga.)

Prizemljitev

Na lastno kožo sem šla preverit novico dneva. Dodati moram, da HiperSosed še ni ozemljil vseh vozičkov, ampak le kakšno polovico. Vseeno mi je poteza tako všeč, da bom še naprej lojalna stranka. Dodatna gratis ugodnost je, da ob sprehajanju med policami lahko mimogrede ugledam poslovneža, plejboja, "kolumnista", "misleca", pomembneža, glasbenika, poeta, aforista, divjega v srcu in gotovo še kaj bizarnega v eni osebi - Erazma Pintarja z visoko blondinko v bližini, kakopak. Od časa do časa se mi zazdi, da bi omenjeni gospod potreboval kak elektrošok - četudi zaradi nakupovalnega vozička.

Stara novica - tudi prijetne narave - iz taistega becirka je, da so ob izbruhu pričje gripe in rahli neokusnosti prepovevali vstop v trgovino vrabcem, ki so neko obdobje veselo frčali po HiperMerkatorju.

Zdaj me le že zanima, kako naj prizemljim mojega Kliota, ki me neprestano stresa. Bojim se, da nisem ogrožena le zaradi prometnih nesreč, pač pa tudi zaradi visoke napetnosti in nesreč povezanih z elektriko.

Zapisnik

Prisotne: vse tri Witches/Bitches

Dnevni red:
1. Obvezno zamujanje
2. Pozdravni nagovor z napitnico
3. Pregled čarovniških zapiskov
4. Čas za molitev in občudovanje prave moške samoiniciativnosti
5. Odmor za požirek ali več
6. Pregled mailov z upoštevanjem abecednega vrstnega reda
8. Zaklinjanje na temo in debata
9. Malica
10. Alternativni zabavni program

Sklepi:
1. Ključna beseda večera: muškat
2. Internet ni le sredstvo za iskanje partnerjev, pač pa tudi prostor za nove frendice.
3. Utemeljile smo naziv. Witches, ker z mislimi lahko sugeriramo napotke DJ-u, ko z dobro zastavljenih začetnih brejkih preveksla na čigumijast housič. Bitches, ker tip res zamenja muziko, saj se boji, kaj mu bomo v nasprotnem primeru kaj storile.
4. "If you wanna be rich, you gotta to be a bitch!" (nabrejkan 80-ies elektro duet Laid Back je prav kul)
5. Rezultati degustacije: 1. mesto: Medvedova kri/ 2. mesto: Borovničke/ 3. mesto: Šipek&orehovec/ Smrekov'c pa je še vedno najboljši babičin.
6. Živčki so se nakravžlali in čakre vztrepetale zaradi veselega starčka v Yalli, prepotentnega motorista in zajebanega vratarja v Ortu.
7. Splošna ocena: fajn večer
8. Nenavadno je, ko svoje napake prepoznaš šele pri drugih.

Zapisnik spisala:

Crashed

Z zamudo, ampak:
A History of Violence - 1x gledala, 1x jokala
Crash - 1x gledala, 3x jokala

Patetična. Morda.
Zmedena. Komplet.

Na začetku je bil oglas

V ponedeljek sta mi dva prava moška oglaševala/priporočila film Češke sanje (Český sen). Včeraj sem v službi dobila promocijsko vabilo za večerno projekcijo v Kinodvoru, ki naj bi ji sledila strokovna debata, v sodelovanju z Memefestom in Otokom. Tema razprave: psihološka in manipulativna moč potrošništva. Vključujočo drugo vstopnico sem prodala mislečemu v zameno za njegovo družbo.


Dokumentarna tragikomedija je odlična - to sploh ni diskutabilno. Ideja je domiselna, načrt drzen, izvedba pa zanimiva in iznajdljiva. Glede na dobljene filmske nagrade je film navdušujoč. Vsebine ne bom obnavljala, ker je vse že napisano. S čisto vestjo vam naprej oglašujem to mojstrovino, čeprav vem, da bo večina še bolj polna predsodkov, kot jih je imela do sedaj.

Namesto štirih doktorjev, so se Marcelu Štefančiču, jr. pridružili le trije. Dr. Gregor Bulc je na mojo žalost manjkal. Ni bilo nekega sproščenega pogovora in pretiranih humornih domislic, ki bi jih Bulc (predvidevam) lahko proizvedel, ker tak pač je.

Štefančič je rahlo provokativno začel, da film prikazuje največje "britje norcev iz delavskega razreda". S tem je kasneje še poskušal nadaljevati, a to ni ustvarilo kakšne velike debate. Govorilo se je o potrošništvu, ki ni le značilnost množic, temveč takšna ali drugačna lastnost vseh družbenih slojev in je zato vzvišenost nepotrebna. Dr. Metka Kuhar (komunikologinja - tudi nisem vedela) in dr. Jože Vogrinc sta navrgla par mnenj, vendar (zame) nič zanimivega in izstopajočega. Dr. Lev Kreft pa je prispeval nekaj simpatičnih in zanimivih misli, od katerih sem si zapomnila predvsem eno:

"Potrošništvo je družbenokoristno."

Preden me napadete, bom razložila, da je izjava seveda vzeta iz konteksta. Potrošništvo je pač karakteristika sistema, v katerem smo se znašli, in je del kapitalistične družbe. Zatorej je potrošništvo pomembno za obstoj družbe.
(Opomba: Nihče od omenjenih intelektualcev nima svoje spletne strani, da bi jih polinkala. Žalostno.)

Vsem se je vtisnila v spomin ena od zabavnih izjav oglaševalca, ki v trenutku manjšega, a meni precej pomembnega spora, naročnikoma/avtorjema zabrusi: "Dokumentaristi morda lažete, mi, oglaševalci pa ne." Resnici na ljubo, sem zaradi svojega ljubim-in-sovražim odnosa upala, da bo pogovor stekel tudi v to smer, vendar ni.

V filmu nihče ne ostane nedolžen in posebno pameten. No, morda filmska ustvarjalca, ki sta a Češkimi sanjami zaslovela kljub medijskim obsodbam in razjarjenemu delu nategnjene množice. Tukaj lahko zaključim s citatom iz Hamleta, s katerim je Cankar uvedel bralce v Hlapce:

Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane,

da naturi tako rekoč ogledalo drži:

kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje,

stoletju in telesu času odtis njega prave podobe.

Pripis: Kljub temu "pametnemu" centrifugiranju z dodatkom sanjskega praška, je film ultrazanimiv, ortosmešen, megadober, občegledljiv in čistosuper. Obljubim, da vam ne bo žal, če ga greste pogledat.

O pravih moških in blogih

Včeraj me je prijetno presenetil mail s pomenljivim naslovom:
"kje so vsi pravi moški?"

Ker me odgovor na to vprašanje izredno zanima (in pošiljatelj se tega dobro zaveda), sem se nemudoma odzvala vabilu soblogerskega kolega JaKe na poslužbeno pijačo, čeprav načeloma ne hodim na pijače. Zaradi kasnejših dogodkov bom spregledala dejstvo, da je izbral lokal, za kakršnega sem izrecno prosila, naj ga ne izbere - poln, neudoben in preglasen ambient. Naknadno se nama je pridružil še en očitno pravi moški, ki se je v zadnjem trenutku odzval prijateljevemu vabilu. Pijačka se je malce zavlekla ...

Nekaj minutk do 21. ure je moj najljubši znanstvenik postal nervozen. Studio City in blogistična tema! Srce me je zabolelo, ko sem videla, da bi eden od dveh pravih moških lahko trpel zaradi zamujenega morebitno dobrega prispevka. Ponovno sem prekršila vsa načela uglajenosti in spodobnosti ter predlagala, da se premaknemo k mislečemu domov gledat razvedrilni program javne televizije.

Jonas je imel simpatično idejo, da bi poslanci morali pisati bloge po svoji službeni dolžnosti. Se tip pripravi, preden tako ustreli, ali je to rezultat improvizacije in spontan preblisk? No, ta je bila dobra. S Crnkovičem se spet ne strinjam, saj nekateri bloge in komentarje ne pišemo le kadar imamo preveč časa, temveč tudi, ko ga nimamo. Ja, visoka stopnja odvisnosti in neustavljeva potreba po izražanju. Na splošno pa; težko pričakovani prispevek o blogih je bil dolgočasen in medel. Škoda. To je vse, kar lahko povem. Kot sem ugotovila že kdaj prej, so ljudje bistveno bolj zanimivi kot televizija. Zakaj bi človek gledal TV in razpravljal, če se lahko druži s pravimi moškimi?!

Na tem mestu svetlolasemu lepemu programerju tudi javno polagam na srce, naj mi zaboga (čim prej) predstavi vse ostale svoje prijatelje. Hvala.

Nagonsko bruhanje

Prvinski nagon 2 je tako butast, da bi šel človek kar ven iz dvorane, če ne bil doma iz Gorenjske in če ne bi upal, da bo morda vseeno sledil kak domiseln seksi prizor.

Film, ki traja 114 min, bi lahko trajal le 30 min. Prvima dvema minutama (dokler ne začne padati vse skupaj v vodo) bi dodali nekaj vmesnih prizorov seksa (ki bi bili lahko daljši, če mene vprašate), nekaj erotičnih scen s dobro kostumografijo in nastal bi prav spodoben pornič.

Pozitivno je, da si gledalec lahko v dvorani krajša čas z iskanjem napak in zanimivosti. To sploh ni zahtevna naloga, saj jih v filmu kar mrgoli.
- Motene pisateljice in razvpiti psihoanalitiki za svoje delo uporabljajo sodobno Applovo računalniško opremo.
- Priznana starejša psihoanalitičarka sama doma prek slušalk posluša iPoda.
- Mentalno motena (anti)junakinja nikoli ne nosi modrca.
- Sharon Stone ima umetne joške in všečen frfru.
- Nekaterim brada raste ali izgine nepojemljivo hitro. Sicer je pa čas bojda relativen.
- Ličila umetnikov ličenja so tokrat fenomenalna - Sharon je po skorajšnji utopitvi mokra in perfektno naličena.
- Prava psihobejba ne potrebuje torbice. Nikoli. In nikjer. Ne na pohodu skozi mesto, ne v avtu, ne na zaslišanju, ne pri psihiatru, ne na zabavi, ne v lokalu ... Vseeno ima vedno pri roki neomejeno zalogo cigaret, vžigalnik, bankovce in na obrazu popoln make-up.

No, vseeno vztrajam, da bi imel polurni pornič bistveno večji potencial kot dotično dvourno skropucalo.

Blogorama situation

For you it might be funny but he is a bit insane right now.

AND ALL MY POSTS ARE GONE!

(Čakamo na boljše cajte ...)

Regret

Kaže, da je popularno pisati o regratu. Priljubljena solatasta zadeva, očitno. Da malo popazim na imidž, bom samo oznanila, da je meni regrat čisto brezvezen.

1. Mučno nabiranje. (Ja, valda se ga kupi, če že ... oz. se ga ne kupi.)
2. Dolgotrjno in nadležno čišenje.
3. Čakanje, da se krompir skuha. (Brez krompirja ni užitno, ker je regrat pregrenek - nekaj v zvezi z železom, ki je zdrav, pravi babi.)
4. Opekline pri lupljenju in rezanju pravkar skuhanega krompirja. (Krompir mora biti vroč, da čim bolj pobije trde regratove liste.)
5. Prijetno topljenje zaseke (izg. zaske) in dodajanje kisa. (Diši, cvrči, luštno ... ampak bojda ne smem pretiravati in je zato spet nekaj na pol.)
6. Zatikanje v grlu in drženje požiralnika med "uživanjem" regrata.
7. Če ga zajema več ljudi iz ene sklede, zmeraj polovica popada z vilice.

No, temu težko rečem solata. Če ga uvrstim med travo, užalim superiorne kulture v taisti skupini. Zame je kar plevel.
Raje imam motovilčka ali pa rukolo, ki tudi pika v grlu, ampak ima vsaj prepoznaven okus in ... recimo temu karakter.

Konceptualne novice

- Kot sem napovedala v prejšnjem zapisu, sem nadaljevala z včerajšnjo samoterapijo. Najprej v kreativljenju s sodelavko na s soncem obsijani klopici. Nato z blogerskimi "babami".
- Poimenovale smo se BLOG W/BITCHES.
- Vse tri rade pijemo buteljke sladkega belega vina. Sladki muškat nam zelo ustreza, sicer pa smo prilagodljive.
- Med drugim smo gledale tudi telebajske. Kva!?
- Nimfi tokrat ni SMSarila in klicarila nepripadnikov izbrane vrste.
- Alternativna blodnja popravlja, dopolnjuje in dograjuje svoje zapise za nazaj. To je del koncepta ... zato se njenemu blogu reče Blodnjak. Svašta!
- Nimfetka obvlada slovnična pravila. Sicer so to le njena pravila, a vendar je v njih dosledna. Na primer tropičje je po njeno levo-in-desnostično ločilo. Priznam, da je to zame novost.
- Jaz še naprej ostajam pri centrifuznem konceptu, ker bi sicer potrebovala 10 blogov, da vse svoje misli razvrstim.
- Razkrinkale smo jaKa, ki se mu je zaradi enega osladnega komentarja bistveno zmanjšal njegov K. Imidž, jaKa, kaj pa imidž?!?
- Opravljale smo na veliko. Vse. Ne bi se čudila, če bi se kdo zadavil zaradi kolcanja.
- Moj namizni cvetlični lonček (z le še tremi kaktusi od petih) je dobil nove alternativno zblojene elemente, ki so se sicer valjali po mizi. Navdušena sem na funkcionalno umetnostjo.


- Za en mesec mi je na ramena padlo naporno administriranje Ulice na Blog 3. Sistem za urednikovanje je naravnost obupen in kar se da neprijazen uporabniku (meni v tem primeru).
- Neznanec in do nedavnega anonimni K se je razkril Nimfi. In posledično celotni ekipi blog b/witches. Pač, tako je naneslo...se zgodi... :)

Postžurerska depresija

Psihofizično počutje je običajno po tolikšnih zabavah, kot jih je bilo deležno centrifuzno telo v prejšnjem tednu. Obstajajo številni načini okrevanja in dolgi seznami želja, vendar bomo glede na dejstvo, da se nahajamo v pisarni in da v bližini ni ustreznih osebkov, posegli po preprostejšem načinu samozdravljenja.

Predlagamo terapijo z ustreznimi basi. "Glasnost do konca" prežene preobilico napornih misli, basi imajo učinek masaže, masaža pa, kot že vemo, odpira čakre.

Vse kar potrebujemo je Sean Paula, ki večkrat zapored pove:

"Well woman the way the time cold I wanna be keepin' you warm

I got the right temperature to shelter you from the storm

Oh lord, gal I got the right tactics to turn you on, and girl I...

Wanna be the Papa...You can be the Mom....oh oh!"

Da je terapija učinkovita, se mora nadaljevati v popoldan.

"Everyday we be burnin not concernin what nobody wanna say."

Energija osebnega virtualnega izražanja

ali
Strokovni amaterji vs. amaterski strokovnjaki

Zaradi različnih razlogov sem malce počakala s tem zapisom, čeprav sem imela kup vsebine v glavi že v petek popoldan.

Zadnji dan sem dobila vstopnico in planila na SOF-ova predavanja. Enostavno bi imela slabo vest, če bi izpustila popolnoma vse in se udeležila le zabav. Res se predavanja na 15. SOFu ne morejo primerjati s tistimi, ki sem jih lansko leto poslušala v Cannesu, a vseeno se mi zdi, da je potrebno biti tam in prisluhniti odsevu dogajanja. Navsezadnje sem leta plačevala, da sem lahko poslušala, in se kasnejša leta akreditirala, da sem se lahko zabavala in poslušala. Ne more ostati le zabava, no!

Kljub opozorilu, da je delavnica z naslovom "Bloganje: energija osebnega virtualnega izražanja" že polna, sem se vštulila v malo predavalnico. Že prej, vmes in po delavnici sem imela polno vprašanj. Taka retorična, kot tudi vprašanja zase, da se spomnim, zakaj sem pred enim letom začela pisati Centrifugo, in vprašanja za gosta. Ko sem gledala (no, pa saj ga nisem le gledala) vodjo delavnice, Sama Mirnika, me je žrlo, zakaj zaboga nisem dočakala tako humanega in očitno čisto simpatičnega direktorja. Po drugi strani pa mi ni bilo nikoli žal, da sem zapustila galejo.


JAZ IN CENTRIFUGA

Razpravljanje o blogih se me tiče in me zanima, saj mi je v zadnjem času to postala že malce nevarna strast. Nevarna? Ja, ker izgubljam nadzor. Nisem si mislila, da bo kdaj med žuranjem na Metelkovi prišla do mene punca in me vprašala, če sem jaz Centrifuga. In to ne samo enkrat! Ne, Tamara sem, Centrifuga je moj blog. Kdo si pa ti???
Priznam, za zdaj nimam neprijetne izkušnje, ampak lahko bi jo pa imela. Nisem si mislila, da sem lahko iz tistih parih obdelanih fotk sploh prepoznavna.

Na srečo sem prav prek blogov, ki niso le enosmeren medij, ampak mi omogočajo interakcijo, spoznala kup krasnih osebkov. In vrsta že poznanih se mi je pridružila. Čeprav se ne vidimo, spremljamo eden drugega. Blog je zame v veliki meri komunikacija. Vendar to ni bil prvotni namen. Če se poskušam spomniti ... mislim, da je bil razlog v štorijah. Če napišem pravljico, jo želim objaviti. Če se mi zgodi nekaj neverjetnega, rada to povem drugim. Če vidim bizarnost, jo želim deliti z vsemi. In če sem iskrena; veliko je tudi želje po pozornosti, ki pa jo prek samocenzure poskušam krotiti. Ja, pišem Centrifugo, ampak sem pa še veliko več. Kakorkoli obračam, je tole vloga. Zelo moja, ampak vseeno le vloga.


DELAVNICA IN VELIKE FACE

Delavnica je bila bistveno bolj tehnološko usmerjena, a je vseeno ostala na ravni, ki je bila lahko razumljiva tudi nepoznavalcem blogosfere. Mirnik je predstavil osnove blogov (tudi pravila bloganja, ki jih jaz s cenzuriranjem nespodobnih komentarjev vztrajno kršim) in najbolj aktualne zadevice, ki vplivajo na razvoj tega medija: Web 2.0, RSS, Trackback, Wiki, Last.FM, Flickr ... joj, pozabila ostale.

Delavnica je bila namenjena tudi pogovoru in spraševanju gostov Marka Crnkoviča in Jonasa Žnidaršiča. Prvi me je na žalost malce razočaral. Problem mojih pričakovanj, se mi zdi. Ne strinjam se, da je pisanje za web v veliki meri enako pisanju za časopis. Medija se razlikujeta. Branje je drugačno. Zakaj bi sicer obstajali priročniki o pisanju za splet? Besedilo na spletu je hipertekst "nadbesedilo". No, na to sem se obesila predvem zaradi njegovega objavljanja celotnih kolumen, ki bi jih v Sobotni prebrala, tukaj pa jih kar ne morem. Iz svojega blogrolla priljubljenih pa sem ga izločila že ob njegovih stilskih izzivih, čeprav me je v začetkih kar zapalil.

Jonas se je očitno pripravil na svoj obisk, predhodno izdelal Izbor, strastno razlagal bistvo RSS-ja in s svojo prezenco, vstajanjem, artikuliranjem in kriljenjem z rokami zlahka prevzemal pozornost in navduševal delavničarje. Mislim, da oglaševalci premoremo razmeroma veliko (samo)ironije, zato smo se Jonasovim drznim in radikalnim izjavam z lahkoto smejali
(O odnosih z javnostmi: "Če ni treba lagat', PR-ja ne rabimo!").

Mislim, da mu kljub načelni skeptičnosti do oglaševalcev, ni bilo prav nič hudega.

Mirnik je pred zaključkom poskušal predstaviti še vrednost blogov v poslovnem svetu, ki v Sloveniji še ni uveljavljena. Nekateri posamezniki se sicer trudijo, ni pa dejanskih vidnih in merljivih rezultatov. Lep primer bi bil, na primer, če bi me zasule mamljive ponudbe za sodelovanje, saj bi po enem letu Centrifugiranja postalo marsikomu jasno, da sem pismena, zanimiva in sploh idealna sodelavka. No, ker sem skromna punca, sem vesela tudi vaših številnih klikov, komentarjev in komunikacije.

Popoldan sem si ogledala razstavljena dela, nato pa se poslovila od letošnjega žurerskega SOF-a in enoletne titule mlade kreativke.

Našla sem še nekaj drugih zapisov o SOFu in dotični delavnici:
Jonas
:had:
Ja-Ne-z
V koš

Tole pa je nekaj iz zakladnice petkovih Jonasovih citatov za Gregorgovo Blogoramo:
"Če nima RSS-ja, zame ni blog."

Anketiranje zaključim, statistiko vključim

Ko se za nekaj ogrejem, potem je najbolje, da to izživim, saj me bo verjetno samo od sebe minilo. Blogi me še držijo, ankete pa minevajo.

Večina (41%) moje ankete dojema kot centrifuzne - edino pravilno.
11,5% je odgovorilo, da ne bo odgovorilo. Zelo načelno, ni kaj. Ostali rezultati niso kaj posebnega, skrbi me le za enega bralca, ki ga moje ankete motijo. Ubožec bo moral najti drug moteč faktor, saj bom anketo snela.

Ko bom hotela še kaj konktetnega izvedeti o svojih bralcih, vas bom spet povprašala. Zdaj sem si raje nastavila statistiko, ker mi ta vedno bolj javna podoba malce uhaja iz rok. Malce preveč presenečenj (saj niso bila neprijetna, a vseeno) sem doživela v zadnjem tednu na to temo.