Namen Facebooka?

Včeraj so na POP TV v informativni oddaji 24 ur v zelo pomembni rubriki POP IN govorili o Facebook profilih domačih ljubljenčkov. Pogovarjali so z dvema "slavnima" Slovencema, ki imata na Facebooku objavljen profil svojih kužkov. Prispevek so zaključili z izjavo: "Strokovnjaki pravijo, da Facebook ni namenjen temu."

Kaj pa pravijo uporabniki?

N = 27

Toliko o relevantnosti POP sporočil.

Bi pa veljalo spomniti tudi na stolpec z oglasi, ki se prikazuje na desni strani Facebook strani. Tudi ta ima nekaj z namenom Facebooka, četudi oglaševalci med demografskimi podatki še ne morejo izbrati živali.
Vprašanje časa. :) 

Lik in delo dr. Grande

V avtu najpogosteje poslušam Radio Ognjišče. Všeč mi je, ker veliko govorijo. Ob tem pa ne momljajo ali se afnajo, kar je običaj skoraj povsod drugod. No, in ena redkih postaj je, ki ne šumi, in kjer se iskalnik pogosto ustavi.

Opažam, da je dr. Stane Granda v etru Radia Ognjišče aboniran za intervjuje. Že trikrat sem namreč naletela na intervju z njim in vsakokrat me je tako prevzel, da sem ga poslušala do konca poti, kar je resda navadno le 15 minut.

In če na tem mestu poskušamo izvzeti vsebino, ki jo gospod predava - kar je resnici na ljubo zelo težko - , mi je popolnoma razumljivo, zakaj snovalec oddaje v goste pred mikrofon vabi tako osebo, kot je dr. Granda. Prek etra se namreč čuti, da se v studiu Radia Ognjišče počuti prijetno. V besedah pa je jasen, energičen, zagret in oster.

V 7 minutah moje današnje vožnje, mu je uspelo:

• razkriti strategijo predsednika republike, s katero se bo pred ljudstvom rešil sramote zaradi odlikovanja Tomaža Ertla, ljudje pa mu bodo sledili kot ovce v klavnico.
• sarkastično pripomniti, da bomo kmalu postavljali spomenike Mačku in Kardelju.
• kritizirati dejstvo, da predsednik republike ni prišel na 20. obletnico DEMOSa, ampak je bil raje nekje v Prekmurju. Predsednik je namreč predsednik vseh državljanov Slovenije in dr. Granda zaradi predsednikovega obiska Prekmurja sklepa, da je drugorazredni državljan.
  
• podvomiti v vlogo predsednika republike Slovenije, saj smo Slovenci vse predsednike do sedaj nesrečno izbrali.
  
• napovedati propad Slovenije (mislim, da se je nanašalo na propad vrednot).
  
• o Juriju Gustinčiču povedati, da ne govori resnice, ker je komunist.
• poudariti, da je komunizem vse bolj prisoten v Sloveniji.
• vzpostaviti primerjavo med Poljsko in Slovenijo. Poljska razpravlja o sprejetju zakona, ki bo kaznoval tiste, ki bodo javno izpostavljali komunistične simbole, v Sloveniji pa komunistični simboli postajo vse bolj zaželeni.
  

Vse to sem izvedela in si tudi zapomnila po le enem poslušanju. Zagotavljam vam, da je bilo še več. No, mnogo je prispevalo tudi spodbudno spraševanje voditelja, a vseeno - v sedmih minutah!
Seveda takega človeka povabiš v studio! Krasn je.

Odprta pripomba (na odprt odgovor na odprto pismo)

Zadnje dni uživam v dopisovanju med mojim sogovornikom za dva članka o spolnih motnjah in med mojim predsednikom vlade.

Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost kar cenim, ampak imam pa pripombo.

"Spoštovani dr. Slavko Ziherl,

od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj ..."


V SVOJEM pismu je pravilno! Jebela predsednik, no!

Podpiram

Vprašajte jih. Naj povedo!

Tu so zaradi vas.

Naj se tako obnašajo in naj tako delajo!

(Bener sem hotela zamenjati s splošnim, a mi ni lep in ne paše v tole besedilo. Ta mi je.
Še vedno pa lepo prosim, da mi ne pisarite enakih bednih komentarjev, kot jih kakšni anonimneži radi privlečete na to temo.)

Najprej sem bila rahlo skeptična. Zato sem šla na predstavitev.

Projekt "Vprašaj s klicajem", ki ga v sklopu portala E-demokracija vodita Domen Savič in Barbara Kvas, zelo podpiram!

Me pa vseeno malo zanima, čemu sem jaz med prvimi (prva?) blogerji, ki tole prizadevanje brez zadržkov podpira. Kje je Had, ki je pred slabim mesecem lansiral obupno idejo, da bi ministri morali pisati bloge? Kje sta Libertarec in politični blogist, ki spremljata in kritizirata vsak korak političnih akterjev (in celo ceno uhanov)?

Kakšen prašek je prejel Branko Grims?

Predlagam en hiter možganski viharček.
Časa ni veliko, saj že jutri izvemo pravilen odgovor na vprašanje:
Kakšen prah je 16. decembra po pošti prejel poslanec SDS Branko Grims?

- Mislim, da so mu poslali otroški puder za ritke.
Morda mu pošiljatelj želi namigniti, naj bo raje doma pri otrocih ali pa naj še malo prispeva k slovenski nataliteti. Bolj pa verjamem, da je otroški puder namenjen njegovi glavi. Rit pač. Z njim bi se tudi znebil leska, ki se redno pojavlja na njegovi glavi v soju studijskih reflektorjev in fotografskih flešev.

Nekaj ugibanj je že bilo:

- Had misli, da je Grims prejel koko ali hors.

- Urbana podgana je mi je že namignila svojo rešitev uganke:
"Grims je attention whore in si je pecilni prašek verjetno prinesel kar od doma."

- Izvzela tudi ne bi štaup cukra, a nekako ne vidim nobene dobre razlage za to pošiljko. Grims je vendar že sam po sebi en tak cukr. Človek ga sicer ne bi lizal, a se zdi lepljiv.

Odpiram lov na nova ugibanja in razlage!

Kaj bi si Angelca Likovič mislila o Kmetiji?

UVOD
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.

Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.

METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.

ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."

Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.

Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!

Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.

"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."

Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.

Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.

"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."

Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci.

Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.

"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"

Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...

Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.

ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.

Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.

"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.

Vse je minljivo, le Rupel ostaja. In hujskači!

Prijatelj je včeraj potegnil vzporednice med Chuck Norrisom in Dimitrijem Ruplom, češ da sta oba neuničljiva. To je spodbudilo ljubko razpravo o tem, kdo bi zmagal, če bi se spopadla ta dva superjunaka. Iz novice, da je Dimitrij Rupel postal posebni odposlanec za zunanje zadeve, nad katero smo bili vsi presenečeni, da ne rečem kar malo razočarani, smo naredili črno šalo. Kaj pa 'čmo!

Nekateri so zadevo videli drugače in začeli glasno nasprotovati. Na Facebooku je en fant (Slaven Kalebič) ustanovil skupino z imenom "Skupaj proti Dimitriju Ruplu", kjer je zapisal, da želijo "organizirati širšo akcijo, s katero bomo ustavili imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega posebnega odposlanca za zunanje zadeve." Meni, da je čas, da se Rupel upokoji.

Seveda ima pravico izražati svoje mnenje, a poglejmo, kaj je storil.
V dveh dneh je skupina presegla 3.500 članov. Člani na zid skupine pišejo čustvene, nestrpne, vulgarne izlive, z vabili v skupino in blogerskimi zapisi pa se vse skupaj bere kot navadno hujskanje.

Predvidevam, da so člani skupine "Skupaj proti Dimitriju Ruplu" volivci levega trojčka. Glede na volilni rezultat so to pretežno volivci SD in vsak, ki je volil SD, je volil zadeve kot so: sodelovanje, dialog, konsenz in obljubo, da bo Pahor kot mandatar presegel politiko izključevanja. In kaj hudiča zdaj ni v redu? Kaj bi pa radi?

Pahor je dobil mandat ljudstva, zato ima vso pravico, da sam izbere, kdo bo z njim delal v njegovem kabinetu. Da se ustanavlja širša akcija, ki naj bi ustavila eno kadrovsko odločitev, je traparija.

1. Zato, ker se to ljudi v resnici ne tiče.
2. Zato, ker te ljudje s tem le kažejo, da ne razumejo, kaj so volili.
3. Zato, ker s takimi dejanji postajajo enaki kot tako osovraženi verniki SDS.
4. Zato, ker sploh (še) nimajo nobenega pravega razloga za nasprotovanje.

Je kdo od teh članov vsaj malo pomislil, preden je postal član skupine?
Je kdo pomislil, da je Rupel v kabinetu predsednika vlade morda dobra strateška odločitev? Je kdo pomislil, da si je s tem predsednik vlade morda pridobil vsaj malo miru pred največjo opozicijsko stranko, ki kritizira in blati novo vlado že od razglasitve volilnega rezultata? Je kdo pomislil, da je bil s tem dejanjem rešen velik spor med Ruplom (ki bi gotovo naredil celo štalo - še zmeraj jo je) in predsednikom republike, ki bi lahko zamajal zaupanje v marsikatero pomembno institucijo države?

Nisem ljubiteljica Rupla, a ga začenjam spoštovati - priznajmo, res ni kar tako, da se uspeš pririniti v vsako vlado. Edini problem, ki ga za zdaj vidim, je dejstvo, da bo vir njegove plače davkoplačevalski denar. Počakajte, da se v resnici kaj zgodi, nato pa kritizirajte in ustanavljajte širše akcije!

Zagovarjam svobodno izražanje mnenj, a res bi bilo dobro, če bi bila ta vsaj malo bolj utemeljena in ne tako prekleto nestrpna.

PRIPIS:
Pravkar sem prebrala današnjo kolumno Marka Crnkoviča. Tokrat se zelo strinjam z zapisanim. Navedel je nekaj problemov, ki so v resnici problemi posameznikov, a so mimogrede dobili status družbenega problema. Nadaljevanje Ruplovega primera in težavo z njegovim imenovanjem vidim točno tam nekje.

Da pralni stroj bo dlje živel?

Mnogi oglaševalci si želijo prevzeti gledalce s pesmijo, ki bi se jim zasidrala nekam globoko in bi si jo nezavedno mrmrali. Legendnim Radenski, Sloveniji - Moji deželi, Frutku in Bibiti je to lepo uspelo, a kaj je s songi danes?

Oglasi so bistveno krajši, saj je zakup oglasnega prostora drag in songov o poudarjanju ugodne cene ne moremo ravno najti. Poleg tega gredo plesni hiti bolj v ušesa mularije (oglasi za mobilne operaterje).

Sem TV gledalka in zatorej tudi gledalka oglasov, ampak če malo pomislim, se mi zdi, da sta se mi v spomin vsidrali točno dve melodiji. Obe sta grozni in sta si pot v moj spomin utrli z vztrajnim in najedajočim ponavljanjem:
A.) Zvok Family Frost tovornjaka: "tidu-didu-didu-diiii" ... saj veste, katerega mislim.
in
B.) "Da pralni stroj bo dlje živel, dodaj kalgon!" pri čemer še vedno ne vem, kaj ta Calgon sploh je. Ni prašek, ni mehčalec, ni sol ... Calgon pač, ki ga v oglasu spremlja obvezna dramatičnost "Joj, nedelja je in pralni stroj se je pokvaril!" in podatki vrste "Vsako minuto se pokvari en pralni stroj ...".

Kaj pa učinkovitost?
Prvega sem se navadila in eno obdobje celo z veseljem pričakovala. Imeli so res dober kremast orehov sladoled, tovornjaček pa se je ustavljal pred blokom.
Drugega nisem kupila še nikdar, ker sumim, da gre bolj ali manj za nateg. Stroj se mi je namreč že trikrat pokvaril, a nikdar zaradi vodnega kamna. Strgan jermen, preperela guma in od starosti šibka vrata so bili razlogi, zaradi katerih sem klicala serviserja (ki pa nikdar ni prišel v nedeljo.)

Ker verjetno pesmico vsi znate, me zanima, kolikšen delež to čudo od Calgona sploh uporablja. Volilni obrazec o današnji pralni temi boste našli na desnem robu.

(PS: Če se blog imenuje Centrifuga, je kar prav, da tudi pranje perila malo obdelamo, kenede.)

Moje spletno Kaliforniciranje / My web Californication

Februarja 2008 mi je Matevž Luzar pokazal Californication. Ker sem malo poznala njegov filmski okus, on pa mojega, sem mu gladko verjela na besedo. Še dobro! V dveh dneh sem pogledala celo prvo sezono. Serija me je navdušila. Štorija je hitra in pestra, ravno prav nekorektna, ljubko zabavna in cinična, glavni lik je privlačen, neodgovorni in divji škodljivec, na katerega bi vedno padla, in tudi drugi liki so tako zastavljeni, da se človek mimogrede prepozna v katerem od njih (navadno v več njih). Nestrpno sem čakala na drugo sezono.

Hank in Mia

Oglase in napovedi za drugo sezono sem najprej zasledila v ameriškem Playboyu in postala malce bolj pozorna na dogajanje. Nedavno se je na POP TV začela predvajati prva sezona (ob kateri obnavljam spomin na prvi ogled), v ZDA pa druga. Ampak to še ni vse. Zadeva je čudovito speljana tudi na spletu.

V prvi sezoni je Hank Moody začel malce na silo pisati blog. Pisanje novega romana mu ni šlo ravno gladko, delati pa je vseeno moral. Vsebino zapisov smo gledalci izvedeli v nadaljevanki. Nekje na koncu sezone je Mia Cross malce izsiljevalsko in preračunljivo prišla do pogovorov z založniki o izdaji njene knjige z naslovom"Fucking and Punching". No, tej knjigi in mladi avtorici je treba očitno narediti promocijo. Punca je mlada, njena ciljna publika tudi in zato so ji verjetno predlagali par spletnih orodij. Mia zdaj snema video blog (vlog), ki me zabava kljub temu, da druge sezone še ne morem spremljati, obenem pa dekle uporablja tudi Twitter. Ker ga uporabljam tudi jaz, sem Mio dodala med ljudi, ki jih spremljam. To je vse. In potem me je punca prijetno presenetila.

Z Mio sedaj ena drugo spremljava in si celo malo dopisujeva. Malo pa se je potrudila tudi s "sloveščina":

miacross I mean,You rock @Centrifuzija Nekoč sem se z datumom najbolj navihana fant iz Slovenije. Na žalost, je nekako izkazalo, da je homoseksualec."

Glede na to, kako sposobna je, ne dvomim, da ji bo uspelo kakšnega drugega zapecati. Meni pa se zdi škoda le, ker tudi Hank Moody ne twitta.

Ta spletna promocija mi je res všeč!

Vlada Republike Slovenije je mrtva. Naj živi Vlada!

Hotela sem počakati uradno potrditev nove vlade in da vlada v odhajanju zares odide, a ne morem.

Današnja Trenja na POP TV, ki so bila čudovita, žaljiva in dramatična, so me spodbudila, da se poslovim že danes. SDS, ki je po še eni anonimni, kritični in ponižujoči objavi odklonila sodelovanje v oddaji, se je kljub temu uspešno blamirala, za povrhu pa so tako člani kot njihov vodja pokasirali še psihološko analizo dr. Ziherla.

Bolje, da se spokajo. Čim prej.


Bilo je vedno zanimivo in mestoma celo zabavno. HVALA LEPA!

Na spletni preži

V majski Medijski preži, ki je sedaj objavljena tudi na netu, sta izšla dva članka o spletu.

Prvi članek me ni zanimal, zato sem prebrala le drugega, ki ga je Kaja Jakopič. "Blogam, torej sem … novinar in zvezda". V enem naslovu so kar tri besede, ob katerih me postane strah. Še posebej kadar so takole združene. Zakaj?

Mislim, da blogerji pač niso posebna družbena skupina, ki bi jo odlikovale kakšne posebne ali skupne značilnosti. Ne verjamem, da je nekdo, ki piše blog, zaradi tega kaj posebej občutljiv na zunanje dogajanje, da je kaj bolj objektiven ali celo kredibilen za podajanje kakršnihkoli informacij. Še manj pa verjamem, da je dejavnost pisanja bloga lahko razlog za oznako, da je avtor zvezda ali celo novinar. Za to dvoje je namreč potrebno precej več kot en blogič. Žal vse bolj prisotno po blogovju. Drugje pa na srečo niti ne.

Pomiril me je zaključek: "Blogi ... sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva." Hvala vsem bogovom!

Čeprav je kazalo, da v članku ne bom izvedela ničesar novega, me je Kaja presenetila z ugotovitvijo, da sem "slovenska umetnica s precej ostrim jezikom". Umetnica!? Še ena oznaka (poleg "blogerka", "minizvezda" in "državljanska novinarka"), s katero se res ne morem identificirati in jo v družbi prijateljev uporabljamo zgolj za zezanje iz čudaške AJPES odločitve. Kaja se je očitno močno poglobila, da je izbrskala to informacijo, ki še meni ni znana. Vsak dan izvemo kaj novega, kenede? :)

Ko pričakuješ dojenčka ...

V našem bloku grem vsak dan kar mimo oglasne deske, saj sem se navadila, da ni tam ničesar pametnega. Danes mi je Dinozaver pokazal, da lahko s tako ignoranco zamudim marsikakšen biser. Tale je res lep:


Se majčekeno vprašate, a ne? Se Jana in Borut zezata in v njuni zvezi vlada kakovosten črni humor? Sta v resnici Avstrijca?

Trape v mestu

Opažam, da se blazno veliko (preveč?) zadnje čase govori o nadaljevanki in filmu Seks v mestu. Na komercialki ponavljajo že davno videno serijo, v kino prihaja težkopričakovani film, Ljubljanske mlekarne pa so sladoledom Maxim celo nadele naslov tega hudiča za headline oglaševalske kampanje.

Sploh ne dvomim, da bo to film doživel popoln uspeh in da ga bodo drle gledati najstnice, starejše ženske in še vsi fantje, ki jih bodo tja zvlekla njihova dekleta. Ampak a se še komu (razen meni) zdi Seks v mestu višek neumnosti?

Naj omenim, da imam rada znanstveno fantastiko, prav tako vsakršno fantastiko. Tudi ameriške odvetniške in zdravniške nanizanke prenesem, čeprav v realnosti nimamo bolnic, kjer bi bilo zdravnikov več kot pacientov. Pač fikcija. Scenarij, zasedba in režija pa so navadno izvrstni.

Kaj pa Seks v mestu? Kup stvari v tej nanizanki me dobesedno nervira. No, pomislite:

1. Čemu je v naslovu seks, če seksa ni? Nekaj ga je nakazanega, v glavnem pa protagonistke bolj jamrajo nad tem.
   
2. Glavni lik (Carrie, suha bjonda) več sezon nanizanke travmira zaradi enega samega tipa. To je celo osrednji problem večine epizod, da ne rečem kar sezon. Hej, v tem času sem jaz zamenjala več tipov, pa nisem suha bjonda in ne živim v New Yorku!
   
3. Model z neizdelanim ali pa čudnim karakterjem nima imena. Gledamo ga, babnice se konstantno pogovarjajo o njem, a on nima imena. Big. Živina. Grozn.
   
4. Ste se kdaj zamislili, kaj počne ta suha bjonda poleg tega, da večino časa travmira in se razkazuje v lepih cunjicah? Piše kolumno. To je vse! S tem preživi, si privošči stajliš stanovanje, kup dizajnerskih cunj in goro najdražjih čevljev. Ja, seveda. In potem svizec zavije čokolado ...
   
5. Ste opazili, kako piše to svojo kolumno? Tudi sama več ali manj živim od pisanja in vem, da se pisanje na tak način ne obnese. Morda človek lahko napiše eno ubogo kolumnico v na pol ležečem položaju na boku na postelji, ampak gotovo te prime vmes kak krč in začutiš potrebo po malo bolj udobnem položaju. A jeba je, ker potem nisi videti tako skrajno seksi, kenede ...

Gotovo bi se še našel kak razlog, da mi je nanizanka trapasta, ampak je že zapis bolj kot ne izgubljanje besed in časa za to neumnost v mestu.

O mojih avtorskih pravicah in krajah

Jezna sem. Zelo. V Sloveniji so avtorske pravice očitno res nekaj, kar lahko vsi po vrsti kršimo. In če ne delaš ravno scen in ves čas ne pizdiš, bodo šle zadeve pač mimo, kraje pa se nadaljevale.

Ah, pa saj to ni kraja. Bilo je naključje. Sorry, res. Ni bilo nalašč. Nekdo je bil očitno nepazljiv.

OK. Enkrat se zgodi. Ampak kolikokrat se mora zgoditi, da se začne upoštevati osnovna pravila, ki se jih tako rado poudarja? Dvakrat? Trikrat? Desetkrat?

Pojasnimo nekaj osnov za začetek.

Centrifuga je moj blog, je moj medij. Centrifuga je zmešana in zato živi le v tem kaotičnem elektronskem svetu. Vsi zapisi so, kakršni so, tudi zaradi konteksta samega in avtorica (torej jaz) ne želi, da se pojavljajo v drugih kontekstih. Še posebej pa ne brez njene vednosti!

CC - Creative Commons je licenca (tudi na Centrifugi), ki dovoljuje reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti pod naslednjimi pogoji:
- Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
- Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene!
- Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu. Tisk je omogočil nastanek medija, ki ga avtorica visoko ceni. (Visoko cenjena je tudi televizija, sledi radio, nato verjetno embalaža in šele nekje proti koncu seznama je internet.)

Blogorola je komercialen tiskan medij, o katerem še nisem ničesar zapisala. Avtorjem sem želela vso srečo s projektom, a vpletala se nisem. Namenoma sem se distancirala od številnih sodb, ki so v blogovju zavele po objavi prve cifre. No, na tem mestu se bo to nehalo.

Centrifuge nisem nikdar prijavila v Blogorolo.
Zakaj?
1. Po izredno slabih izkušnjah z Večerovo značko in krepko predelanih izjavah, ki jih je Zvone Štor objavil v enem od svojih člankov, sem hudo skeptična do vseh korporacij, ki želijo karkoli početi z blogi.
2. Če pišem za tiskan medij, pišem drugače.
3. Ne želim pristajati na uredniške presoje, ki jim ne zaupam.
4. Verjamem tudi, da bi marsikateri prispevek izpadel hudo čudno, če ne bi bil objavljen v Centrifugi. No, to sem že doživela, zato se ne strinjam z objavami v kateremkoli drugem kontekstu.

Da pa ne bom spet izpadla zajebana, naj povem, da me je pred kakšnimi štirimi meseci kontaktiral Rok iz Drugega sveta. Vljudno me je prosil za uporabo mojega zapisa in fotk. Ta poteza me je navdušila, čeprav je bila le korektna. Jasno, vse sem dovolila.

Kako pri vseh hudičih se mi potem lahko zgodi, da dobim v roke izvod zadnje lanske Blogorole in notri najdem svoj prispevek o ljubljanskem novoletnem okrasju? Če bi se zgodilo enkrat, bi za napako sumila šlampasto delo urednikov, ki nimajo nadzora nad blogerji, ki želijo pisati za Blogorolo. Hej, se zgodi. A kdo za vraga je odgovoren, da sem tudi danes v zadnji številki naletela objavljen prispevek o delovnem času lokalov, ki so odprti non stop?

Čudovita ironija je v tem, da je 7 listov pred mojim prispevkom objavljen Hadov članek z naslovom: "Ni vse, kar je na internetu, last vseh". Se tako vzgaja blogerje v dobre državljanske novinarje?

Oprostite, dragi moji, tale način Blogorolinega delovanja mi ni prav nič všeč. In če se požvižgamo, na vse zgoraj omenjeno, kar naj bi že prej poznali in vedeli, imamo tukaj še sedmo božjo zapoved. Še vemo, kaj pravi?

PS: Uredniku sem svoj problem javila po prvem odkritju in pustila, da je šla zadeva mimo. Ja, sama sem si kriva. Po drugem sem napisala en e-mail in 8 ur kasneje še pričujoči zapis. Na koncu desnega roba je "Sporočilo za prekrškarje". Klinc, kaj pa bi vi storili?

V slovo ...

Malce pozno je prišla do mene informacija o razpadu* Čukov. Grozn! Nekateri, ki me poznajo, vedo, da sem resnična občudovalka Čukov.

Zadnja dva hita - Sankaška polka in Pancertanc - sta bila res vrhunska. Škoda, ki jo bo zaradi omenjene tragedije utrpela pristna slovenska glasba in tudi narod vobče, bo neizmerna. Smrk ...

*Vem, da je odšel le en član, ampak se bistveno bolj dramatično sliši beseda razpad. Poleg tega uporabljajo isti izraz v medijih, ko poročajo o notranji politiki in kakšni člani/poslanci izstopijo iz stranke.

Drugo življenje Slovencev

Pred nekaj meseci sem si omislila zmogljivejšo računalniko in logično je bilo, da se bom prej ali slej prijavila tudi v Second Life. No, ker sem bojda zvedava, kot me je nekoč označil zanimiv kolega, se mi je SL zgodil takoj. Ime, osnovni tutoriali, osnovni telešček, komunikacije, poskušanje, poskušanje ...

Kljub temu, da sem računalniško precej pismena, je trajalo. Vmes sem za nekaj časa drugo življenje zanemarila. Zadeva ni preprosta in neprestano se razvija ter raste. Počneš lahko praktično vse, ampak preden se naučiš početi vse, traja.

Najboljše, kar se novincu v SL lahko zgodi, je nekdo, ki ti pomaga. Tako sem srečala Celeste. V realnosti je Celeste Američanka, ki je malce mlajša od mene. Mislim pa, da je tudi precej nora in sva se zato ujeli. Dala mi je nekaj navodil, peljala me je po nakupih, svetovala pri stajlingu, šli sva k Božičku in sploh se večkrat odpraviva kam skupaj. Vse za zabavo. Njej je pomagala Susan in Celeste pomaga meni.

Mnogo ljudi pomaga in mnogo jih tudi sprašuje. Nenazadnje je takšna ali drugačna komunikacija osnovna dejavnost SL. A marsikdo misli drugače. Nekateri so pač prepričani, da je osnovna dejavnost služenje denarja.

Pred nekaj dnevi je Futuristični marketing dogradil del SL, v katerem tržijo virtualni prostor za svoje naročnike. Odličen PR je očitno pripomogel k temu, da so zadevo predstavili v oddaji Preverjeno.

Za prvo stavbo sem vedela, a tam je bil večinoma dolgčas. Po oddaji pa na tistem mestu vedno najdem kupček Slovencev. Velik delež se jih je vpisalo prav v zadnjih dneh. Kot sem bila sama, so tudi oni videti precej izgubljeni. "Kaj pa lahko delam? Kako dobim denar? Kam lahko grem? Kako pa grem?" Ker so drugi pomagali meni, tudi jaz pomagam novincem. In na tem mestu se zgodijo reči, ki nehote povedo marsikaj o pristnem slovenskem karakterju.

- Na vprašanji, kaj jih zanima in čemu so prišli, mi večina odgovori, da bi radi kaj zaslužili. Še boljša dikcija se mi zdi, da bi radi "naredili kak posel". Ne, to ne spada v osnovno pomoč začetnikom, ki bi jo jaz lahko nudila.
- Ko jim pomagam, me sprašujejo, če me kdo plačuje za to, da jim kažem mesta. Zakaj vendar to sploh počnem.
- Pornografija nikogar ne zanima. Ne, to pa ne! Vseeno fantom ob shranjevanju zastonjskih teleščkov priporočim, naj le vzamejo še kak penis, saj so vendar moški. Nenazadnje se ga lahko dobi zastonj. Prej ali slej me vsak vpraša, kako in kje se seksa v SL. In nihče se ne brani obiska t. i. sex room-a.
- Veste, kako je, če v tuji državi srečate Slovenca? Sredi Bangkoka se na primer zaslišita dve slovenski družbici. Čeprav se prvič vidijo, so v tujini kot najboljši prijatelji. Padejo si v objem in se po možnosti še malo družijo. "Uuuu, kaj pa, če se dobimo še jutri?" Podoben vzorec je v SL. Skupinice se rade dobivajo in pogosto obtičijo na drobnem koščku virtualne zemlje, kjer lahko z vsemi govorijo izključno slovensko. Domače.

Da se ne bi narobe razumeli; z veseljem bom novincem pomagala še naprej. In upam le, da bodo tudi oni začeli drugače gledati na vse skupaj. Da bodo komu pomagali. In ne le služili.


Megafotr, ko boste pripravljali naslednji PR ali ko boš v kravati in z vso resnostjo razlagal o SL, lepo prosim, ne omenjaj silnih zaslužkov. Vem in predvsem zdaj sama vidim, da to deluje motivacijsko na Slovenca, ampak bodimo realni. Naj se širita predvsem ideja in komunikacija. Ker za to v resnici gre!

Hudo Vroči stol

Ali mislite, da bo Markeš do konca oddaje vstal in Voduška enkrat na gobec ali se mu bo uspelo obdržati na stolu?

Mislim, da ne manjka prav dosti do prvega scenarija ...

Sporočilo za prekrškarje

Spoštovane bralke in bralce obveščam, da vsebina na tem blogu ni njihova, temveč moja (če ni navedeno drugače). Vsebina je zaščitena z licenco CC. Prosim, da jo upoštevate.

Uporaba vsebin za komercialne namene ni dovoljena.

Če želite karkoli od objavljenega uporabiti in niste prepričani glede komercialnosti, bo najbolje, če me predhodno vprašate. Vsak primer nedovoljene uporabe bom kot avtorica kazensko in odškodninsko preganjala. Takemu početju namreč pravimo kraja.

V primeru nedovoljene uporabe vsebin zaračunavam 100 EUR za ukradeno besedilo in 100 EUR za ukradeno fotko (neto).

Učne minutke političnega komuniciranja s praktičnimi primeri

Med straniščnim branjem Peterletovega cajtnga (če sem iskrena, sem prebrala le Uvodnik Urške Bačovnik, proste spise družinskih članov), sem naletela na izjemno stran z Recepti Branke Berkopec Peterle.
Nadevana mleta pečenka, pri kateri me je presenetil premaz z raztepenim beljakom, in Solata iz motovilca s slastnim prelivom, ki začuda ne vključuje bučnega olja, sta me že skoraj prepričali v to, kdo je pravi za predsednika.

Nato sem videla še edinstveno in vrhunsko politično komunikacijo Igorja Ariha na Vesti. To morate videti na lastne oči, če še niste.
S kančkom domišljije si z lahkoto in zelo živo predstavljam, kako sta politični strateg in muzikalični politični analitik, obdana z oblakom dima, ugotavljala, zakaj zavraga bi levousmerjeni volivec glasoval za desnega kandidata? Dejansko sta našla razlog!

Skoraj so me že prepričali, ampak manjkal je še kak moški striptiz, saj na atomske joške žal ne padam. Na Janija Pavca pa tudi ne!

Nič, za Boba Marleya bom! Ni druge.

PR knjiga

Nisem si mislila, da bom po vsem odporu, ki ga čutim do institucije, ki se ji reče ŠOLA, tako blizu prvega septembra zopet v roke vzela strokovno knjigo. V to me je gladko (in celo z mojim privoljenjem) potunkal Domen. Pristala sem, da preberem knjigo o odnosih z javnostmi s sumljivim naslovom: "9Korakov učinkovitega komuniciranja - Pot PRosvetljenja".


Naloga je sledeča. Nekaj blogerjev, ki se ukvarja s komunikacijo, mora do določenega datuma predelati omenjeno knjigo in napisati tisto, kar sproži sama knjiga. Karkoli. Če ne sproži ničesar, sklepam, da ni treba napisati ničesar. To me pomirja. A vendar; glede na to, da sem že na predstavitvi ob predaji knjige prijaznemu stričku, direktorju in soavtorju pol ure morila z vprašanji, verjetno ne bo šlo tako zlahka.

In zakaj zavraga sem sploh pristala na to?

Verjeli ali ne; najbolj me je prepričal nepredviden telefonski pogovor direktorja, ki bojda živi in deluje po metodah opisanih v knjigi.

Med mojim spraševanjem mu zazvoni telefon.

"Se opravičujem. Pozabil sem izklopiti. Dovolite, da se oglasim?" nas vpraša.
Jasno, da dovolimo. Kdo pa to še vpraša dandanes? + točka
"Živjo. Veš kaj? Ravno sem sredi zanimivega sestanka. Te lahko pokličem, ko končam?"
Četudi mu moja vprašanja niso bila zanimiva, je tole odlično izpeljal. + točka
"Ok. Se slišiva. Sicer je pa super, da si poklicala," se poslovi.
Tole je bilo pa mojstrsko! Vsi udeleženi smo se počutili prijetno in nihče prikrajšan za karkoli. + točka

Glede na slogan bo to knjiga, ki bo spremenila moj odnos do komuniciranja. Pa da vidimo!