O nevarnostih sodobne umetnosti

Sodobna umetnost je naporna zadeva. Zahteva celega človeka, dobro organizacijo in kondicijsko pripravljenost. Sicer gre lahko na tako velikem dogodku, kot je Beneški bienale, hitro kaj narobe ...

3 smrtne žrtve Prvi se je pokončal sam in sicer kar v lastnem bazenčku pred svojo čudovito finsko-norveško hišo. Ampak bil pa je v svojem izmišljenem življenju vsaj navdihujoč in moj absoluten favorit celotnega bienala.

Druga dva pa je ubil Jan Fabre! Belgijski nacionalni paviljon je bil en ogromen dolgočasen herbarij in morda je prav zato umetnik v svojem razstavnem prostoru želel ubijanje rožic nadomestiti z bolj radikalnim in težje sprejemljivim ubijanjem. Čeprav ima temnopolti človek znake bičanja, tretji pa krepko erekcijo, sumim, da je imela smrt obeh veliko zvezo z bolano umetnostjo Jana Fabra. Kaj več ne bi upala trditi.

Me pa pomirja, da ne kopljemo le Slovenci, ampak so si svoja grobišča, kosti in izkopavanje omislili tudi Belgijci. Mi jih vsaj že imamo, oni pa si jih morajo v Benetkah s pomočjo Jana Fabra umetn(išk)o narediti.

Na srečo sem vso to sodobno umetnost preživela in jo odnesla le z lažjimi telesnimi poškodbami (beri: z žulji).
.

Romanje na Brezje

Pred dvema letoma je šel 15. avgusta kvartet norcev na Brezje. Noro je bilo to, da smo na dela prost dan zjutraj vstali, se zbrali in odpeljali na Gorenjsko. Noro je bilo tudi marsikaj drugega, ampak na koncu smo bili vsi zadovoljni, da smo se udeležili dogodka. Nenazadnje smo bili priča največjemu festivalu kiča in zaradi zapisa sem spoznala dve simpatični osebi.

Letos smo dogodek ponovili v večjem število. 15. avgusta nas je sedem romalo na Brezje. Izlet, družba, kič, dogodek ... same krasne stvari.

Uspelo se mi je prebiti v cerkev, kjer je brezjanska Marija Pomagaj, Mati Božja, "mati naroda, najsvetlejša, nedolžna", ipd. stala v svojem oltarju. Odgovorni so ji tokrat prizanesli z izpostavljanjem močnemu poletnemu soncu.

Morda je bilo krivo to, da sem morala podrobnosti razlagati prijateljici iz Srbije ali kaj drugega, a dogajanje se me je dotaknilo, presenetilo me je. Ker sem ateistka, nisem nikoli dojemala religij osebno, temveč bolj kot razlago sveta. Kot zgodbe. Voodoo v vseh različicah mi je bil zato najbolj zanimiv. Obredje mi tako predstavlja poseben del, ki je zanimiv sam po sebi in kot simbol nečesa, ne pa zato, ker bi imela molitev ali celoten obred kak vpliv na človekovo vsakdanje življenje.

Ampak tista gneča in tišina okoli oltarja Marijine slike sta bili veliki. Ljudje so en za drugim lezli na kolena in po kolenih krožili okoli oltarja. Drugi del množice se je odcepil in šel peš po daljšem hodniku okoli oltarja.

Dokler ne bom naredila ene od teh poti, ne bom vedela, kako je tam za zidkom in zakaj ljudje hodijo okoli. (Tako kot me še vedno matra, kakšnega okusa je hostija.) Malo sem oklevala ... in se odločila za daljšo pešpot okoli oltarja.

Prvič sem dojela, kakšen pomen ima lik Marije za tiste, ki vsako leto množično prihajajo na Brezje. Marija ni mitološko bitje, ampak njihova mati. Ni mrtva ali nekakšen duh, ampak je živa in vseprisotna. Seveda je bila tam. Marija ni simbol dobrote in ljubezni, ampak to vse je. Marija tudi ni nekje drugje, ampak je tam, z njimi in vsemogočna. Stene hodnika so bile od tal do stropa polne slik, marmornih plošč, gobelinov in pisem. Ljudje so se Mariji zahvaljevali. Stara gospa, ki je hodila za mano, je hlipala. Ljudje so s svojimi prošnjami polnili prazne liste knjig. "Reci ji, da naj naredim popravca," je šepnilo mlado dekle, medtem ko je mama vpisovala prošnje za celo družino. Da misliti ...

No, kič pa je bil tudi tokrat spektakularen.


Levo zgoraj: Marija Pomagaj v oltarju
Desno zgoraj: Zid zahval za oltarjem
Levo sredina: Angelčki v akciji
Desno sredina: Veliko angelcev za veliko različnih namenov. V različnih velikostih.
Levo spodaj: Kvazibarbike in svete podobe
Desno spodaj: Napis

18 let kasneje

Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.

Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.

V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.

Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.

Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!

In pred 18 leti?

Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!

Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.

18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.

Vse najboljše!

Umetnost, ki razveseljuje

Preselila sem. Skoraj. Bojda je to ena od tipičnih stresnih situacij. (Prva glede na velikost stresa je ločitev, ki se ji lahko izognemio tako, da se ne poročimo. Še vedno pa nam ostane nekaj selitev.)

Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:

• Pleskar mi je odpovedal beljenje prejšnjega stanovanja, ki mora biti v soboto zjutraj kot novo.
• Najti moram pleskarja in za njim še čistilko.
• Pol tedna čakam telekomove mojstre, da mi priklopijo telefon in internet - zdaj sem brez in to mi onemogoča plačano delo.
• Noben sosed nima odprte Wi-Fi povezave, kar je bila velika prednost prejšnje lokacije.
• Moje ročice so suhe, razpokane in ranjene od čistil, gobic, razredčil ...
• Utrujena sem od škatel, smeti in prestavljanj.
• Menjati moram banko in ko vse podpišem, bom en teden brez kartice.
• Potrebujem izpiske in ne morem do njih, ker so vsi na spletu.

Nestresno je le prestavljanje slik z ene stene na drugo in iskanje optimalne pozicije. Spomnila sem se na meni najljubša umetniška dela.

Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:

Slikala sem ju s telefonom, kar se absolutno ne sme. Ne vem, zakaj. A ni umetnik vesel, če se skozi svoja dela ljudi dotakne tudi izven muzeja? In za tako reč (ali še mnoge njegove) bi zlahka našla prostor v svojem stanovanju.

Tik pred odhodom iz Tate Modern sem šla še enkrat v sobo Jeffa Koonsa, da sem si popravila celotni vtis po raznih temačnih modelih (Pollock), kakšni čudaških avstrijski body artistih (Nitch) ali pa po množici res tesnobo vzbujajočih skulpturah.

No, naj me razveseli še sedaj, ko grem zvečer iz službe domov pospravljat.

Na Pot ljubezni

Večkrat sem si že rekla, da v takem stanju raje ne bom ničesar pisarila, še najmanj pa objavljala. Ampak danes moram. Ker hočem.

Ker sem se hotela v torek (26.) ali sredo (27.) drugič sprehoditi po Poteh ljubezni v KUD-u France Prešeren. In se žal ne bom. Vam pa toplo priporočam.

Stresen dan, pa še ponedeljek

Ko je ponedeljek, ko zjutraj pozabiš iz zmrzovalnika vzeti hrano za kosilo, ko doma pozabiš zajtrk, ko delaš tri stvari hkrati, ko si razpet med kup odločitev, ko nimaš časa in ko zamudiš kosilo v menzi, ko na dan pride nesmiselno delo sobotne noči, ko ti partner odpove, ko ne najdeš prevajalca, ko tudi partner ni zmožen skuhati kosila, ko si ob 18. uri še vedno v službi in ko ugibaš, kakšna kazen te čaka na vetrobranskem steklu, ko se partner naje polovice glaža nutelle še preden mu ti dostaviš kebab, ko ob 19. uri ješ pico burek za kosilo, ko veš, da bo noč spet dolga in delovna, ko te kurčev Simobil tretjič prosi, da ob 8ih zvečer zamenjamo program - preverite zakaj. (v torek zjutraj se je nizanje končalo)

Naj vsaj oči počijejo!

Družinski ponos, slava in velika umetnost

Pa recite, če ženska intuicija ne deluje dobro!

Ko sem iskala ime za svojega mačka, sem vedela, da potrebuje mogočno ime. Slutila sem, da bo to vpliven in pomemben maček. Ime Salvador oziroma polno ime Salvador Escobar Trocki izraža mogočnost, plemenitost, vplivnost in kar je še takih velikih reči. Ta neizmerni potencial v Salvadorju je prepoznal tudi tenkočutni umetnik. Pri tem moramo vedeti, da so umetniki vedno upodabljali pomembneže, aristokrate in obče velike ljudi. Mesto na velikem platnu je pri svojih rosnih 5-6 mesecih dobil tudi Salvador!

Akademski slikar, grafik in ilustrator Arjan Pregl je Salvadorja upodobil v tehniki olje na zares velikem platnu.


Slika ima dimenzije 250 cm x 200 cm in bo od 6. januarja 2009 razstavljena v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani. Od takrat dalje bo Salvador tudi naprodaj. Če si ga boste lahko privoščili, bo morda celo vaš!

Seveda bom budno spremljala, kaj se dogaja z velikim umetniškim delom, in o tem obveščala tudi vas.

Moja knjižnica ali moj knjižničar?

Že od kakšnega tretjega razreda osnovne šole sem članica splošne knjižnice v mojem delu mesta. Vmes so jo že mnogokrat prenovili, včeraj, ko sem jo po več letih ponovno želela obiskati, pa sem opazila, da so jo tudi prestavili. Šment. Ker sem videla, da zares imajo obe knjigi, ki jih potrebujem, sem se sklenila potruditi, jo najti in obnoviti članstvo.

Poleg tega me na našo knjižnico vežejo prav posebni spomini. Ravno, ko sem začela intenzivno zaznavati fante, je tam začel delati nek knjižničar. Bil je blazno kul. Mlad. Z dolgimi lasmi. Okoli zapestja je imel usnjene zapestnice, na riti pa vedno oprijete kavbojke. Roker. Če se prav spomnim, je imel tudi temnje špegle in prstane. Pa tista zibajoča hoja ... mmmm ... Glede na to, da sem se konec osnovne šole palila na Axla, je bil to še najboljši približek. Govorilo se je, da je rolal muziko v Palmi in mislim, da sem ga tam kdaj celo srečala.

Neko poletje sredi mojega srednjega šolanja se temu knjižničarju pridružil še en podobne vrste in ko sem prišla iskat kup knjig za na morje (to je bilo obvezno, saj s starši na morju nimaš kaj početi), sta bila oba malo razigrana. Ko nisem več vedela, kaj bi si še izposodila, sem ju prosila za kakšen nasvet. Na mojem kupu sta se znašli še dve knjigi in ene ne bom pozabila: Enajst tisoč batin in Podvigi mladega Don Juana. (G. Apollinaire; zbirka Dotik - če vam to kaj več pove).

Kljub temu, da je na platnicah pisalo "erotični roman", mi je hitro postalo jasno, da je vsebina daleč od erotike. Očitno obstajajo tudi malo drugačne knjige, ki niso namenjene mladim srednješolkam. Le takrat ni mi bilo jasno, kdo bi to bral in zakaj. No, kljub spraševanju sem knjigo brala. In tudi precej hitro prebrala, če sem iskrena. Le malo mi je bilo nerodno, ko sem morala knjigo vrniti, a je šlo gladko mimo.

In ko sem zdaj po vsaj desetih letih zopet prišla v novo knjižnico na novi lokaciji, je bil knjižničar tam. Isti je! No, malo je starejši, ima krajše lase in tudi zapestnic in prstanov nima več. Žal mi ni šel poiskat knjigi, ampak me je napotil do informatorjev, tako da nisem uspela preveriti, kako mu stojijo kavbojke. Morda pa naslednjič. Zdaj sem spet članica.

IDEJA:
Kul knjižničarji ali seksi knjižničarke prispevajo k bralni kulturi in pogostejšim obiskom knjižnic.

(V bistvu sem želela zapis nasloviti "Kako pospeševati bralno kulturo?", ampak tega verjetno nihče ne bi bral in tudi mene je pri pisanju malo odneslo. ;))

"Kakor lévi se borijo. Se borijo!"

V soboto sem bila na Metelkovi, kjer se je nekaj dni praznovalo 15. obletnico obstoja te avtonomne cone. V klubu Gromka je nastopila Neca Falk s klasiko - z Mačkom Murijem.

Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.

Mačje mesto

V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.

Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:

"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"

In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.

Napad dela in množice prijetnih zvokov

Zaradi že pojasnjenih razlogov sem se zagnala v delo. Sprejela sem vse ponujeno, si naredila terminski plan in odpovedala EXIT. Družabna skoraj nisem, parčkasta pa tudi ne morem biti več kot dva dni skupaj, tako da imam lahko mir in koncentracijo. Za tolažbo in motivacijo sem želela le na koncert Massive Attack.

Trip hop je edina od malce bolj otožnih muzik, ki sem jo intenzivno poslušala. Pri čemer velja omeniti, da meni sploh ni otožna ali zamorjena. Vsaj tri komade Massive Attack imam vedno nekje v bližini. Heat Miser v slušalkah uporabljam za uspavanje, Karmakoma ima pač jamaica' aroma, celoten album Mezzanine pa sodi med najbolj priljubljene erotične igračke za uporabo v dvoje. Koncert je bil zame zatorej obvezen.

Do zadnjega trenutka sem šarila po spletu in gradila lokalni sajt s politično vsebino. Kot že tolikokrat sem spet brala in pisala besede kot so: svobodomiselnost, ustavarjalnost, pravna država, - in jasno - ljudje, demokracija in svoboda.

Pred koncertom sem bila še vedno na delovnem adrenalinu in poleg tega sem po dolgem času srečela ljudi iz marketinga in radia. Živjo! Kje si pa ti zdaj? Kaj pa delaš? Hja, razno. Ža na samem začetku sem se odcepila od svoje visokorasle družbice in si našla dobro pozicijo. Po prvih štirih komadih sem bila malce razočarana in že sem se ustrašila, da bo cel koncert tak. Vse skupaj je bilo prepotiho.

Nato preobrat! Z vsakim naslednjim komadom je bilo bolje. Radikalno bolje. Uganka od svetlobne scenografije je podivjala, glasnost se je ojačala, ritem pospešil, telo pa je sledilo basom. Kljub temu, da sem plesala, kar običajno počnem z zaprtimi očmi, sem tukaj gledala. Ker sicer bi zamudila fascinantne svetlobne učinke in vedno več izpisanih besed, misli, političnih parol ... Absolutno zmago pa so dosegli, ko so besedila s scenografije za dva komada prevedli v slovenski jezik. Le kakšna slovnična jim je ušla (npr. "z čimer"), ampak tega itak nihče ne opazi. Na smeh mi je šlo, ko sem ugotovila, da se hkrati zabavam in delam. Ne glede na to, ali sem na koncertu, ali pred računalnikom, gledam isto! Human rights, revolution, people, democracy, freedom ...


Kot nas je v prvem letniku na vajah politologije učil Tonči Kuzmanić: Vse je politično!

A ni bilo še konec. Po vseh hitih, dveh bisih, poloskanju in vpitju, sem na izhodu srečala še Katarino Kresal in Stojana. Prav tako navdušena. Ko sem v svoji zmešani evforiji bogve kaj govorila, me je pa vmes ustavila še Maša, zanimiva, topla in najbolj pisana oseba, kar jih poznam. Izgubila je mojo telefonsko in me ni mogla poklicati, da se zahvali za člančič o tatujih. Tudi navdušena.

Ko sem prišla domov, sem motivirana in inspirirana nadaljevala z delom.

Dobra predstava na smrt

Vrsto let sem gledala večino gledaliških in plesnih predstav ljubljanske produkcije. Razvadila sem se do te mere, da mi v končni fazi nič več ni bilo dobro. Nič več me ni presenetilo. Presenečenje pa se mi zdi bistveno! V predstavi potrebujem tisto nepričakovano, ki odpelje - ali pa po možnosti kar vrže - v drug svet, ki ni povezan z resničnostjo. Tema v parterju, na odru pa luči, scena, igralci in vsi natančni premiki, ki se delajo, da so spontani. Všeč mi je ta fikcija. A mora me presenetiti, da me lahko navduši.

Ker imam teater in ples blazno rada, sem se v dobro tega odnosa raje odrekla spremljanju vsega, od daleč opazovala dogajanje in za ogled izbirala le še redke predstave. Užitek je, če po dolgem času spet najdem kaj, kar me navduši, prevzame in zaposli. Do te mere celo, da po predstavi še poklepetam z nastopajočimi pred službenim vhodom in se jim zahvalim. In nenazadnje, da me še doma nekaj sili v premlevanje in pisanje enega zapisa.

Več kot leto po premieri me je danes na smrt navdušila predstava Ljubezen na smrt priljubljenega režiserja Matjaža Pograjca. Na sporedu je bila ob 13. uri. Nenavadna in presenetljiva ura je rahlo zmedla tako nastopajoče kot tudi obiskovalce dogodka (ušel nam je kak pozdrav "Dober večer"). Pravim dogodka, ker je prav to bil - predstava, obred in obed obenem. A prav ta zgodnja ura je vsem pustila pečat. Dan smo začeli v teatru - kako čudovit začetek! Da je kombinacija obreda in kulture idealna za začetek dneva smo lahko videli že gledalci Kralja Ojdipusa, ki ga je prav tako v Mladincu pred leti postavil Tomi Janežič. Grška tragedija, ki sem jo poznala, me je spravila do solz in to ob 6h zjutraj. Nadaljevanje dneva je bilo krepko zaznamovano s katarzo tistega jutra.

Osnovni koncept je najbolje podan v gledališkem listu: "Politične in umetniške avatgarde danes nihče več ne jemlje resno. Nekoliko bolje se morda godi gledališču. Res dobro pa gre kuhinji, ki jo jemljejo resno skoraj vsi. ... Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora podati v kuhinjo."

In tako smo postali udeleženci krasnega in omamnega gledališkega banketa. Čudovita črna celostna podoba in video, izpopolnjena scenografija (kuhinja in luči), okusna hrana (prvič sem jedla suši, ki mi je bil dober), odlična glasba ter igralci, ki so bili uro in pol tudi kuharji, natakarji in pevci. Moram omeniti dva nastopajoča: Branko Jordan me je absolutno očaral z nastopom in izvedbo dveh songov in Danilo Ivanuša, šef kuhinje ni le spretno čaral jedi, ampak tudi plesal, pel in bobnal.

In če sem začela z omenjanjem gledališke fikcije in sveta, ki ni povezan z realnostjo, poudarjam, da pa je še bolje od tega, če fikcija uspe pokazati resničnost. Če me pelje po lepi in slikoviti poti in me na koncu sooči s trenutkom resnice. Tako angažiranost pa še posebej cenim.

Ljubezen na smrt je zatorej nadvse prijeten in okusen dogodek, ki pa je obenem tudi smrtno resen. Hvala vsem sodelujočim in slava jim.

Na tem mestu navajam še najboljši citat iz dizajnersko izpopolnjenega gledališkega lista:

"Ne jemljite življenja preveč zares, to vas lahko pokonča.
To vas bo pokončalo, slej ko prej, tako ali drugače."

Ateistka postaja Woodistka

Ob večerih se posvečam novemu preroku, novemu odrešeniku in novemu junaku. No, pravzaprav je gospod že preminil, a njegova zapuščina ostaja nam.

V ponedeljek sem se vsilila fantom in skupaj smo si pogledali najslabši film vseh časov, ki ga je režiral najslabši režiser vseh časov. Plan 9 from Outer Space, ki ga je leta 1959 posnel Edward D. Wood Jr.

Film je nedvomna mojstrovina, saj je:
- izviren (štorija je res nepredvidljiva in nekaj posebnega),
- globok (problematizira človeško naravo, osamljenost, oboroževanje in vojskovanje človeške vrste),
- napet (nepojasnjene smrti, nejasni dogodki),
- poetičen (predvsem narator Chriswell)
- poln suspenza (počasna hoja sem ter tja) in
- zanimivih karakterjev (vampirji, vesoljci, narator, pilot, policisti ...)
Nekje vmes smo sklenili, da je film celo filozofski.

Večji del filma sem se spraševala: Kaj se je zgodilo? Zakaj si Bela Lugosi pokriva del obraza z orginjalom? Zakaj je na pokopališču vedno tema, pred pokopališčem pa dan in to hkrati? In kaj je ustvarjalec želel povedati s stavkom: "And remember my friend, future events such as these will affect you in the future"?

V torek sem si tretjič in po dolgem času pogledala še hvalnico Edu Woodu, ki jo je posnel moj najljubši režiser Tim Burton in dobila sem večino odgovorov. Zdaj hočem videti vsa Woodova dela! Jasno, priporočam vsem. In da, verujem.

Če so vam všeč Ed Wood in bizarke, priporočam, da obiščete spletno mesto, kjer domuje Cerkev Eda Wooda. Ja, zadeva je resna.

PRIPIS:
Še to sem hotela pokazati:
Cenjeni E. Wood je sodeloval z "jasnovidcem" Criswellom. Nekatere napovedi se mu res niso posrečile (na primer tale o koncu sveta, pa tale o semenski banki ali pa tale o vrelih oceanih), ampak o usodi sveta je pa lepo povedal.

Pornografija na odru in hvaljenje Janeza Janše

Začel se je 13. festival sodobnih odrskih umetnosti, EXODOS in mislim, da mi bo po nekaj letih spet še posebej všeč. Tokratna vodilna tema je namreč pornografija. No, seveda pornografija v povezavi s sodobnimi odrskimi umetnostmi, kar pomeni celo dve meni res ljubi zadevi.

Včeraj sem uživala na otvoritvi v Vibi. Za začetek nam je mašo daroval Peter Mlakar in res mi je žal, da ga nisem snemala. Začel je z duhom, nadaljeval z absolutnostjo seksualnosti, zaključil pa s pozivom k doseganju užitka z "avtomatičnim menjavanjem seksualnih partnerjev". Inetermezzo je namenil zavzemanju za "uvedbo prostitucije v svetiščih".


Sledila je otvoritvena predstava Fake it! režiserja Janeza Janše.

Nekoč sem že omenila, da me plesne predstave le še redko presenetijo in večkrat poudarjam, da občudujem režiserja Janeza Janšo (ex Emila Hrvatina), ker me njegove predstave silijo k razmišljanju. Ker se v predstavah ne ukvarja sam s seboj. Ker je angažiran. Ker so njegove predstave odsev družbe. Ker nanazadnje zaradi njegovih predstav ne grem spat, ampak raje sredi noči iščem podatke, kaj je v reneseansi počel Giulio Camillo (pred par leti sem se po njegovi predstavi Drive-In Camillo res poglobila), iščem slike iz predstave, ki je leta 2006 stala 26 mio tolarjev, in gledam, kje bi lahko našla kak posnetek japonskega koreografa Tatsumija Hijikate z njegovim pozlačenim dildom.

Fake it! je plesna predstava, ki je veliko več kot le to. Je predvsem zanimiva dokumentarna oddaja v živo. Je izobraževalna rekonstrukcija, ki se ne boji vpletati gledalcev. Je celo tečaj sodobnega plesa. In seveda, je tudi politična predstava, ki presega tukaj in zdaj.

Gledala sem ponaredke improvizacije Steva Paxtona, hecenega plesa Trishe Brown, sodobnega baleta Williama Forsythea, butoha Tatsumija Hijikate in ekspresivnega plesnega gledališča Pine Bausch. Po vsem tem sem si le že želela, da bi mi pokazali Martho Graham, Mary Wigman, Joséa Limóna, Mercea Cunninghama in nenazadnje Isadoro Duncan!

Užitek je pač vedno dobrodošel in zato bi jaz ŠE!

Zacahnala sem si nekaj dogodkov na letošnjem Exodosu in upam, da jih bom uspela videti:
- 1.12. v gradu Kodeljevo: Dark Art Night s priljubljenima Dickom in Greto
- 1.12. v Kavarni SEM: Umetnost in pornografija
- 2.12. v PTL: 50/50

O sedečkah - 2

Oni dan sem že pisala o "sedečkah", včeraj pa sem se z veliko skepso udeležila še ene.

V okviru spremljevalnega programa Druge godbe je v Cankarjevem domu je gostovala norveška "avant pop" zasedba Hanne Hukkelberg. Seveda ne bom rekla, da sem se oni dan motila, lahko pa povem, da sem problematičen koncept "sedečke" včeraj še bolj dodelala.

Za razliko od prejšnje sedečke, je bila ta bistveno bolj zame. Morda pa so k temu pripomagli malce bolj udobni sedeži, moja udobnejša oblačila in ustrezne psihične priprave na koncert. Te elementi so se izkazali kot ključni in nadvse pomembni za naslednje tovrstne podvige. Kljub temu, da nihče (tudi jaz ne) ni ruval stolov v znak navdušenja, sem uživala. Še bolje pa bi bilo, če bi bil koncert Hanne Hukkelberg zastavljen kot "ležečka". To poudarjam za morebitne izvajalce in organizatorje sedečk, da se malo zamislijo in razmislijo še o alternativah.

Po koncertu smo šli na after v Pilona. Mimogrede; grozno se mi zdi, da sedečke nimajo uradnih afterjev. Še dobro, da smo si ga naredili sami. Nadvse prijetna družbica (ki vključuje tudi Borisa, ki tole centrifuznost redno bere, mi to daje vedeti vsakič, ko se srečava, nikoli pa ničesar ne pokomentira) in zabaven glasbeni TV program sta mi vztrajno odganjala misel, da bi bilo morda dobro iti domov.

Omeniti moram še gazdo lokala Pilon, ki je očitno indoktriniran s pravimi vrednotami, ki jih promovira moja najnovejša vzornica Angelca Likovič. Domnevam, da je kriva bližina Osnovne šole Majde Vrhovnik, ki jo je obiskovala njegova hči, Angelca pa je tam 18 let ravnateljevala. Možakar je le s težavo prodal cigarete, saj "kajenje škoduje". Ob tem je še navrgel, koliko časa je že minilo od njegovega prenehanja kajenja. V podporo in spodbudo sem ga pohvalila in mu čestitala.

O sedečkah

Da ne bo zmešnjave, bo najbolje že na začetku razložiti neologizem "sedečka" in se šele nato spustiti v konceptualne težave s sedečko.

"Sedečka" je koncert, pri katerem občestvo sedi. Koncert je javna glasbena prireditev. To vemo.

Včeraj sem se po priporočilu udeležila ušesom zelo prijetnega koncerta. V Elektrarni je nastopila hrvaško-slovenska zasedba Mildreds. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi šlo za dvourno sedečko. Ponovno sem se prepričala, da na žalost sedečke niso zame.

Pri sedečkah je prav element sedenja tisti, ki mi preprečuje obisk koncertov v Cankarjevem domu in še marsikje. Stoli so pogosto priviti v tla. Obiskovalci dogodka pridejo, se usedejo in ves čas zrejo v nastopajoče. Vmes ploskajo. Nobene akcije. Nobenega življenja. Le bolečine v hrbtu zaradi nepremičnosti. Tak odnos publike se mi zdi hudo sporen. Naravnost nespoštljiv je do glasbenikov, ki se na odru trudijo.

Menim, da bi morali iz čiste vljudnosti in navdušenja obiskovalci koncertov v Cankarjevem domu sem in tja izruvati vsaj kak stol.

Presežki likovne umetnosti

Po filmu, poeziji, gledališču, plesu in kiparstvu je napočil še trenutek za slikarstvo (ne likovno umetnost, kot se mi je zapisalo in ne znam prečrtati; hvala Urška). Predstavljam vam še eno vrhunsko delo mladega slovenskega Michelangela. Umetnik je po naročilu izdelal spodnjo slikarijo. Uživajte!

Mislec

Ugotavljam, da sta marsikaterega blogista velikonočno trpljenje in užitkarjenje pahnila v razmišljujoče stanje o življenju, vesolju in sploh o vsem. Seveda s tem ni nič narobe, vendar pa se bom sama poskušala izogniti razpravljanju sama s seboj. Verjamem namreč, da do pametnih zaključkov pridem prek interakcije z drugimi. Zato nikdar ne sedim in razmišljam (no, tega niti fizično ne zmorem), saj se je vendar toliko bolj učinkovito in zabavno pogovarjati.

Moja teza je, da je kip Augusta Rodina poimenovan napačno. Brskanje po Wikipediji je to tezo le potrdilo.

Pomislimo malo.
Kdo vendar bi se postavil v tako pozo in gruntal?

Mislec v resnici ne razmišlja. Veliko bolj verjetna razlaga se mi zdi, da gre za tipa, ki zre v mravljico na tleh. Druga teza (Dinozavrova, ko je zapopadel moj preblisk) pa je, da kip upodablja čakajočega v čakalnici, - na primer pri zdravniku - ki nima prav nikakršnega čtiva.
Zato bolšči v tla.

Pripis: Oblake na sliki posvečam Urški, ki se je vrgla v psevdofilozofijo.

O plesu in telesu

Včeraj me je Dinozaver odpeljal (no, pravzaprav sem izsilila in jaz vozila) v CD na tri predstavice Nederlands Dans Theater I.
Tri različne predstavice. Odlični plesalci. Ampak ...

Nočem gledati popolnega giba. Nočem popolne forme. Nočem lepega plesa.

Hotela sem svežino. Hotela sem drznost. Hotela sem drugačnost. Hotela sem, da se premaknejo meje že videnega.

Voščena krila so me uspavala.

Govori zase mi je vzbudila pozornost z vizualnimi učinki in zagonetko večera: Kako bodo po približno 15 minutah dežnega naliva popucali in posušili vso tisto vodo na odru? Med odmorom sem dobila odgovor. Vodo so posesali, pod pa zamenjali.

Zadnja predstavica Katran in perje mi je končno odprla vrata. Vrata v nadrealni svet fantazije. Plesalci, ki so v prvih dveh predstavah vztrajali v večno vzvišeni in lahkotni klasični baletni drži, so se naposled spustili na tla. Težak klavir je bil dvignjen nad vse. Telesa so se spreminjala in z vsakim gibom postala drugačna in le še podobna človeškim. Ritem je ob brani besedi in rjovenju postal nepredvidljiv, divji in brutelen. Nežna in na videz krhka telesa so ustvarjala močne prizore. Predstava je bila polna nasprotij v beli in črni barvi. Zblojena in igriva misel je v gibanju postala ples.

Glede na to, da sta bili štirim vprašanim ljubši prvi dve predstavi, dopuščam možnost, da sem že krepko čudna. Na srečo me to ne moti.

Spoštovanje in čast

Običajno najdem nadomestek poezije na plesnem odru. Redko se mi zgodi poezija na filmskem platnu. 300 je prav to.
300 je ep.


Remember this day, men, for it will be yours for all time.



Prepare for glory!


Spoštovanje in čast avtorjem. Takisto pa tudi vsem krasnim teleščkom.

Slovenski Michelangelo

Umetnost je popolna svoboda v svetu domišljije. Umetnost je ideja, ki jo umetnik oblikuje v svojo najljubšo obliko. Umetnost je iskrena in čista strast. Umetnost človeka bogati.

Danes vam bom prav zato predstavila mladega umetnika, ki mu lahko rečemo tudi bodoči slovenski Michelangelo. Poleg dobrega očesa in natančne ter izurjene ročice imata umetnika vrsto skupnih lastnosti. Zgodovina umetnosti in nekaj preteklih mesecev nakazujejo številne podobnosti. Oba umetnika sta se veliko selila. Oba pogosto nista bila razumljena in njunih drznih idej okolje ni vedno odobravalo. Oba sta posegala na različna področja ustvarjanja. In nenazadnje; oba sta se lotevala svetopisemskih motivov.

Za okus vam prikazujem delček njegovega pravkar nastalega in največjega dela:

Več pa boste še pred Veliko nočjo našli tukaj.