18 let kasneje

Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.

Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.

V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.

Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.

Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!

In pred 18 leti?

Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!

Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.

18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.

Vse najboljše!

Maček v žaklju

Baje so blogi OUT. Tako pravijo. Verjetno tisti, ki so pred dvema letoma govorili, da so blogi IN. Niti sanja se mi ne, kako to merijo. Kljub temu sem se pridružila ekipi piscev, ki pišejo o svojih izkušnjah z izdelki in s storitvami. Pravijo, da radi nakupujejo. No, jaz ne, moram kar priznati. Nakupovanje mi gre izredno na živce. Tako zelo, da se mu poskušam izogniti. Tudi po dva tedna ne grem v trgovino, tako da popolnoma izropam hladilnik in vse zaloge. Morda mi je zato ideja bloga, kjer drugi nakupujejo in preizkušajo, všeč. Iskanje je na tak način lažje, možnosti, da se z nakupom zeznem pa manj.


Tale zapis o hecnem jagodnem vinu je moj, kmalu pa sledi tudi test iRobota Roombe. Za zdaj ga še preizkušam. In žal ne gre vse gladko ...

Sklep tedna

Če človek doma nima dostopa do interneta, ima več časa za dom, družino in druženje.

Umetnost, ki razveseljuje

Preselila sem. Skoraj. Bojda je to ena od tipičnih stresnih situacij. (Prva glede na velikost stresa je ločitev, ki se ji lahko izognemio tako, da se ne poročimo. Še vedno pa nam ostane nekaj selitev.)

Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:

• Pleskar mi je odpovedal beljenje prejšnjega stanovanja, ki mora biti v soboto zjutraj kot novo.
• Najti moram pleskarja in za njim še čistilko.
• Pol tedna čakam telekomove mojstre, da mi priklopijo telefon in internet - zdaj sem brez in to mi onemogoča plačano delo.
• Noben sosed nima odprte Wi-Fi povezave, kar je bila velika prednost prejšnje lokacije.
• Moje ročice so suhe, razpokane in ranjene od čistil, gobic, razredčil ...
• Utrujena sem od škatel, smeti in prestavljanj.
• Menjati moram banko in ko vse podpišem, bom en teden brez kartice.
• Potrebujem izpiske in ne morem do njih, ker so vsi na spletu.

Nestresno je le prestavljanje slik z ene stene na drugo in iskanje optimalne pozicije. Spomnila sem se na meni najljubša umetniška dela.

Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:

Slikala sem ju s telefonom, kar se absolutno ne sme. Ne vem, zakaj. A ni umetnik vesel, če se skozi svoja dela ljudi dotakne tudi izven muzeja? In za tako reč (ali še mnoge njegove) bi zlahka našla prostor v svojem stanovanju.

Tik pred odhodom iz Tate Modern sem šla še enkrat v sobo Jeffa Koonsa, da sem si popravila celotni vtis po raznih temačnih modelih (Pollock), kakšni čudaških avstrijski body artistih (Nitch) ali pa po množici res tesnobo vzbujajočih skulpturah.

No, naj me razveseli še sedaj, ko grem zvečer iz službe domov pospravljat.

Nič od nič

Nisem ljubiteljica mehurčkov, a sem si vseeno danes privoščila piksno Coca-Cole Zero. Dobila sem jo zastonj in je ne bom zdaj proč metala, a ne. Jebiga, Gorenjka.

Med pitjem sem ugotovila, da pijem nič. V pločevinki namreč ni ničesar. Tako piše na njej. Nič beljakovin, nič ogljikovih hidratov in od teh nič sladkorjev, nič maščob in od teh nič nasičenih maščobnih kislin in nič vlaknin.

Ko sem že mislila, da se mi blede in da si le domišljam, kako nekaj pijem, sem prebrala, da pijem le vodo, ogljikov dioksid, barvilo, sladila, fosforno kislino, arome in sredstvo za uravnavanje kislosti. Pa na zdravje!