Slovenski davkoplačevalci

Slovenski davkoplačevalci so posebna vrsta ljudi.

Slovenski davkoplačevalec

• je nezadovoljen. Bodimo natančni; slovenski davkoplačevalec je nezadovoljen z vsem. Verjetno tudi s sabo, ampak tega ne izraža tako transparentno kot vsa ostala nezadovoljstva.
• naredi bolj malo ali pa skoraj nič, da bi se njegovo nezadovoljstvo zmanjšalo.
  
• se čuti poklicanega, da pove svoje mnenje. Najraje to stori anonimno in prek spleta.
  
• ne mara politike, vendar pa se z njo intenzivno ukvarja. V mislih in ob pivu.
  
• ni tisti, ki bi se zanimal, kje je v resnici njegov davkoplačevalski denar. Še manj ga zanima, kam izginja ta njegov davkoplačevalski denar. Zanimajo ga afere - če so krvave in zapackane s spermo, toliko bolje.
  
• je strokovnjak za vse. Spozna se na urbanizem, umetnost, gospodarstvo, krizo, vladanje, pravo, energetiko, delo policije, pravo ... Ni teme, ki je slovenski davkoplačevalec ne bi poznal in se o njej izrekal!
• ... (po želji dopolnjujte) ...
  

V toplicah je noro!

Ker ne maram zime in vsega, kar zima prinaša, se vsako zimo, ko postane prehudo, zatečem nekam na toplo. Včasih je to Azija, včasih pa vikend v toplicah, kjer se kolikor toliko uspešno delam, da sem v toplih krajih. Nekateri se mi čudijo, zakaj hudiča rinem v toplice, saj sem vendar zdrava in mlada. Toplice so za starčke!
No, iskreno rečeno, mi je vseeno komu so namenjene. Razveseljujoče dejstvo je, da lahko za 3 dni odklopim domače ljubljansko okolje, delo, pospravljanje, kuhanje ... vse pač. In to je ogromno. Če vam poskušam orisati drugače; si predstavljate, da bi današnji dan preživeli povsem sproščeno, v kopalkah in s knjigo ob bazenu, v rjuhici ob savnicah, z aromaterapijo, v brbotavniku in s kakšno masažico za povrhu. Ker bi vas tolikšno sproščanje utrudilo, bi si privoščili večerjo po izbiri. Krasn.

Ob vsem tem pa naletiš v toplicah še na množične bizarke.

Že prizor z ljudmi, v kopalnih plaščih in crocsih, ki jim strežejo uglajeni uniformirani uslužbenci hotela, je sama po sebi zabavna, a najdemo še boljše primerke.

V savni, kjer naj bi bili ljudje goli in z brisačami, privrejo čudaškosti na dan. Kljub temu, da so napisi o vedenju v savni in o postopkih savnanja navedeni na vsaki savni posebej v štirih do petih jezikih, in kljub temu, da so 5-jezični napisi o tuširanju nalepljeni na vseh stenah, ljudem uspe vse to spregledati. Pravim VSE.

Med počitkom med dvema savnama sem opazovala par. V infrardeči savni sta sedela zavita v kopalni plašč in s šlapkami na nogah. Ko jima je bilo dovolj, sta šla na kozarec brezplačnega čaja in naravnost v finsko savno. V kopalnem plašču, kakopak. Očitno jima je bilo pri 85°C ravno prav toplo, saj kopalnega plašča nista niti razvezala. Ko sta prišla ven, sta si oblekla kopalke in odšla. Tuš sta povsem zgrešila.

O samomorilnosti pa sem začela razmišljati, ko sem opazovala gospoda, ki je vse, kar naj bi počel, počel ravno obratno. Po naključju sem si ravno pred njegovim prihodom prebrala navodila za uporabo infrardeče savne. Ne vem, čemu, a v jasnih navodilih je poudarjeno, da se po približno 10 minutah infrardeče savne stuširaj z mlačno vodo. In nikakor z mrzlo! Priporočajo, da s tuširanjem po glavi ne pretiravamo, nato pa svetujejo pol ure počitka.
Gospod je iz infrardeče savne zakorakal naravnost v ledeno mrzli bazenček, se 3-krat bliskovito potunkal in pri tem glasno zavpil. Nato pa takoj v turško savno.
Toliko o zdravju v zdravilišču. Še dobro, da savna ne ponuja možnosti hoje po žerjavici. Človek bi se zagotovo povaljal v njej, če bi imel možnost.

Noro je v toplicah! In naj mi nihče več ne reče, da sem jaz čudna. Pojdite v toplice.

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom?

6 let sem živela brez stacionarnega telefona in nisem ga pogrešala. Včasih sem morala poklicati na kakšno stacionarno številko in sem pomislila, da bi bilo morda pametno klicati s stacionarnega, a sem se obenem spomnila na Telekomovo naročnino, ki gotovo presega ceno enega klica z mobilca. In mirno sem živela naprej.

Zdaj imam že pol leta stacionarni telefon. Telefonija je bila pač del precej ugodnega paketa, ko sem sklepala pogodbo za internetni priključek. In zdaj ta hudič vsak dan zvoni. Najraje zjutraj in dopoldan. Kličejo zavarovalničarji, ki ponujajo neko super duper naložbeno zavarovanje. Kličejo podjetja, ki hočejo pred predstavitvijo svojega izdelka izvesti še telefonsko raziskavo. Kliče nek knjižni klub, ki mi ponuja nov leksikon. Kliče Vzajemna, ki ji končno zanima mnenje zavarovancev o tem, s čim naj se kot zavarovalnica sploh ukvarjajo. Pravkar pa me je poklicala tetica, ki ponuja magnetno resonančno terapijo.

"Verjetno veste, kaj je magnetna resonančna terapija?"
Pojma nimam.
"Gre za postopek, ki se že vrsto let uporablja v medicini pri visokem pritisku, težavah v hrbtenici ali drugih delih, pri težavah s prostato ... Tokrat delamo reklamo v vaši okolici in vam ponujamo možnost za brezplačno terapijo."
Čez eno uro naj bi se na vratih pojavil terapevt in izvedel magnetno resonančno terapijo, ki se naredi prek obleke in na tistih delih, kjer imam bolečine in težave. Vse skupaj traja 30 do 40 minut. Če me seveda zanima. No, ni me zanimalo. Kot me tudi niso zanimale vse predhodne ponudbe. Naj mi dajo mir.

Kaj se je zgodilo stacionarnim telefonom? Postali so nekoristni. Zgodili so se mobilci in pretiran telefonski marketing.

Glasnost zvonjenja svojega stacionarnega telefona sem zmanjšala na najnižjo možno stopnjo. Žal se ga še vedno malo sliši.

Opazovanje

Ko sem bila majhna, so me silili, da opazujem. "Glej ven. Ne samo spat'," je bil najpogostejši ukaz med vožnjo, ko mi je bilo slabo in sem hotela vse skupaj prespati . Tudi v klubu in na plesišču opazujoče oči ne motijo. Veš, da si opazovan. Pogledaš, pogleda se srečata in če trajajo, je to fino. Če pogledi prerastejo v flirt, ni nikoli problem. Opazovanje je tudi pomembna raziskovalna metoda. Skratka vsak lahko opazuje ... vse lepo in koristno.

Nikoli pa se mi ni zdelo, da je opazovanje lahko skrajno tečno. Strašno celo. Je. Zelo. In to takrat, ko ti nekdo vsako noč daje vedeti, da te opazuje. In ti ne veš, kdo je, kje je in kaj sploh hoče od tebe. Ampak on ve, kdo si, kje si in kdaj si sam. Takrat pride čisto blizu. Zdi se ti, da ga slišiš. Morda si že domišljaš. Nato pozvoni. Govori. Strah te je. Le zid ga loči od tebe in veliko teme, ki je njegova zaveznica. Preden pride policija, izgine v noč. Do naslednje noči.
.

Sistem je narejen za poštene ljudi

Od četrtka sem se intenzivno ukvarjala s prometnimi nesrečami, z alkoholom, s klipingom zadnjega meseca, z Zakonom o varnosti cestnega prometa, s KZ-1 in raznimi idejami, ki naj bi prispevale k večji varnosti na cesti in manjšemu številu nesreč. Obenem pa vsak dan spremljam informativne oddaje, kjer voditelji z veliko mero patosa ugotavljajo, da se nič še ni spremenilo in da ministri ne ukrepajo.

Bolj kot sem sestavljala informacije, slabše volje sem bila. Zadeva namreč sploh ni preprosta.

• Pijanega voznika se lahko pripre za največ 12 ur. Toliko, da se strezni. Nato pa gre lahko nazaj na cesto. Ima morda težave z zlorabo alkohola? Bo zdaj nehal? Se to kdo vpraša?
  
• Voznikom se lahko zaseže vozilo šele, ko storijo hujši prekršek in so bili ob tem v zadnjih dveh letih že trikrat pravnomočno kaznovani. Komplicirano, a ne? To v praksi pomeni, da se lahko pred zasego vozila kar dolgo časa vozimo pijani ali pa se malo zezamo po cesti.
• Noben zakon ne predvideva odvzema vozila. Vožnja pod vplivom alkohola namreč ni kaznivo dejanje, ampak je le prekršek. Zaradi tega je bil ustanovljeno novo kaznivo dejanje "Predrzna vožnja v cestnem prometu", a tudi ta je silno kompliciran (3 pogoji morajo biti izpolnjenji), težko dokazljiv in tudi ne predvideva odvzema vozila.
  
• Vozniku se lahko odvzame ali omeji vozniško dovoljenje. In kaj potem? Podatki kažejo, da je veliko tudi povratnikov. Vozniški izpit lahko naredijo (ali pa pridobijo) hitro. Nekateri pa se vozijo brez izpita.
  

Še mnogo je scenarijev, kjer pa vsakič lahko na koncu najdemo način, ki ne upošteva pravil, dovoljenj in teh reči, ki naj bi nam skupaj omogočale preživetje v prometu. Res sem pri zgornjih alinejah upoštevala le policijo in njihovo kaznovanje, pri čemer si nihče ne želi družbe, ki bi temeljila na kaznovanju. A ne pozabimo; pri povratnikih lahko kazen pomeni preprečevanje. Seveda imamo še ležeče policaje, opozorilne table, nacionalne kampanje, nadzor na cesti in radarje, ki vsi poskušajo preprečiti nesreče, ki pa očitno ne preprečijo zadosti.

Vseeno pa po razmisleku o možnih scenarijih ugotoviš, da bodo barabe bodo vedno našle način, da kršijo pravila sistema. In še vedno mi v glavi odzvanja stavek pametnega človeka: "Sistem je narejen za poštene ljudi."

A po vsem tem branju primerov in študiranju pravil, sem prepričana, da se da storiti še kaj in verjamem, da se splača truditi in poskušati stvari izboljšati. Vsaj malo. Dovolite mi zato malo laičnega sklepanja in nizanja predlogov, ki se mi zdijo pametni in kjer vidim še prostor za izboljšave.

• Alkoholiki so verjetno bolj nagnjeni k vožnji pod vplivom alkohola, vendar pa je alkoholizem bolezen in zato zasebna zadeva. Podobno velja za bolnike, ki so nagnjeni k depresijam, psihozam. Tukaj nastopi vloga osebnega zdravnika. Osebni zdravnik ima edini vpogled v zdravstveno stanje oseb. So morda odvisni od alkohola ali drog? So telesno in duševno sposobni za vožnjo? Zdravnik lahko ... no, moral bi predlagati odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov, če voznik po njegovi oceni ni sposoben za vožnjo. Tako kot to storijo pri slepoti ali veliki dioptriji. Postopajo v primeru težav z alkoholom ali v primeru diagnosticiranih psihoz in depresij podobo? Upam! V kolikor ne izvajajo tega, upam, da se vsaj zavedajo odgovornosti, ki jo imajo.
  
  
• Potem pa imamo še ta zanimiv stroj, ki mu pravimo avto, a je veliko več kot to. Je super gadget, lahko ga občudujemo in obožujemo, je statusni simbol, podaljšek lulčka, lahko se z njim postavljamo ali pa sproščamo jezo. Kdo bo tem voznikom vzel ključe in jim prepovedal vožnjo? Morda bi se morali vprašati, kdo jim sploh da dovoljenje. In ali niso morda avtošole malo premile, če prej ali slej vsak lolek naredi vozniški izpit in dobi dovoljenje?
  
  
• Dejstvo, da skrbni in radodarni starši podarijo sinku za uspešno izdelan letnik srednje šole dober avto z močnim motorjem, tudi verjetno ne pripomore k večjemu številu odgovornih voznikov. Še ene hude zvočnike in spojler, pa bo. Ironično je, da starši kupijo boljši avto zato, da bo sine bolj varen.
  

• Naletela sem tudi na idejo o nujnem rehabilitacijskem programu, ki ne bi bil le prostovoljen. Voznik, ki je bil pod vplivom alkohola, bi moral pred medicinsko stroko po posebnem postopku dokazati, da ni odvisen od alkohola in da ga ne zlorablja.
  
  
• Zavod Varna pot predlaga, da vožnja pod vplivom alkohola postane kaznivo dejanje in ne le prekršek. Zavestno piješ, zavestno se usedeš v avto in zavestno spelješ. V primeru nesreče postane avto morilsko orožje. Kot bi s pištolo mahal in na slepo streljal.
  

In še mnogo, mnogo je idej, ki so sistemske narave. A tudi če/ko bo država katere od njih uresničila, moramo vedeti dvoje:

1. Nič se ne bo spremenilo od danes na jutri!
   in
   
2. Sistem je narejen za poštene ljudi!
   
   

Delo osvobaja?

Ste se kdaj tako zlili s svojim delom, da sploh niste vedeli, kdaj delate? Ker ste v tem uživali.

Ste se kdaj tako povezali s svojim delom, da ste delali 24 ur na dan? Ko ste se zbudili, ste se ob zajtrku delali. Ko ste imeli malo časa, ste malo delali. Ko ste bili na počitnicah, ste tudi malo delali.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se tako navezali na svoje delo, da ste ga niste mogli spustiti, čeprav zanj sploh niste bili več plačani?

Meni se namreč to redno dogaja! Nekaj mi sicer pravi, da se tovrstna navezanost ne splača najbolj, a si ne morem pomagati. No, v resnici se mi zdi, da si niti ne bi tako zelo rada pomagala.
.

18 let kasneje

Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.

Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.

V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.

Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.

Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!

In pred 18 leti?

Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!

Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.

18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.

Vse najboljše!

Narod gasilcev?

Ne vem, zakaj se mi je zdelo dobro, da se poglobim v gasilstvo. Mislim, da sem hotela najti le en dokaz, da je gasilstvo del nacionalnega karakterja. Zakaj bi se sicer priznani slovenski glasbeniki v svojih umetninah toliko ukvarjali s to dejavnostjo (primer 1, primer 2)?

Dober vir se mi je zdela Davčna uprava. Na seznamu v Uradnem listu (pdf) so kulturna in športna društva, invalidske organizacije, reševalne službe, lovske družine, mladinske zveze, politične stranke, strokovna združenja in tudi gasilske organizacije, ki jim lahko donirate del dohodnine. Pregled seznama je zanimiv in da neko informacijo.

Gasilci v raznih zvezah in prostovoljnih društvih zavzemajo 40 strani 112-stranskega seznama.

V Sloveniji lahko donirate del dohodnine 1.476 gasilskim organizacijam!

Ljubljanski taksisti - naključje ali simptom?

S taksi službami do sedaj nisem imela nobenih resnih težav. Ja, Metro taksisti so mi kdaj po 5 minutah odpeljali, čeprav je bilo rečeno, da jih še vsaj 3 minute ne bo. Včasih kdo ni imel drobiža in smo morali še to reševati. Dvakrat mi do sedaj niso poslali na dom originalnega računa, čeprav smo bili dogovorjeni. Dobnarije pač, zaradi katerih se mi ne zdi vredno izgubljati časa.

Četrtek zvečer.

Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.

Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"

Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.

Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.

Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?

Izsiljevalska računica

Včeraj mi je v spletni debati Savič mimogrede navrgel: "V Sloveniji en poslanec reprezentira skoraj 20 tisoč ljudi." Resno sem se zamislila ...

V zadnjih državnozborskih volitvah je imela Slovenija 1.696.437 volilnih upravičencev. (Vir)
Če to cifro delimo z 90 poslanci DZ dobimo točno cifro:
18.849 državljanov/1 poslanca

Kar odgovorno delo, a ne?
En človek zastopa mnenja 18.849 državljanov!

Mislil bi si, da se en tak poslanec konstantno obremenjen s težo te velike odgovornosti, da ponoči težko spi in poskuša v službi naroda storiti čim več za skupno dobro. Nenazadnje so ga te ljudje izvolili in ga plačujejo. No, pa saj si zasluži - dela veliko in dobro delo, na tapeti pa ves čas nosi svoje ime.

Ne predstavljam pa si, da en tak poslanec reče: "A jebiga, grem jaz ven. Tle ni fajn, men se ne da." No, recimo, da jim odpustim za včasih, ker smo nenazadnje vsi ljudje in dopuščam možnost, da vseh razprav v parlamentu res ni treba poslušati.

In zdaj si predstavljamo eno veliko poslansko skupino, ki je na volitvah dobila skoraj tretjino sedežev v DZ. In taka velika poslanska se nenadoma odloči, da ne bo glasovala o ničemer več, dokler ne bo v DZ sprejetega nekaj njihovega in čisto tretjega.

Nedopustno se mi zdi, da 28 poslancev, ki predstavljajo kar 527.780 državljanov RS, sklene, da ne bo glasovalo o ničemer več in gladko odide. Pri tem pa ne ogrozijo le vlade (kar je itak cilj), ampak tudi mednarodni ugled države.


Še en standarden protiargument:
Ja, boste rekli, saj so tudi druge poslanske (opozicijske) skupine že kdaj na tak način nagajale. Zakaj je zdaj to tak problem?
1. Zato, ker je za ratifikacijo vstopa Hrvaške v NATO potrebna 2/3 večina (običajno ni potrebna tolikšna) in ker poslanci SDS predstavljajo skoraj 1/3.
2. Ker gre za mednarodno vprašanje in neko strankarsko bedarijo.
3. Ker SDS sploh nima nič proti sami ratifikaciji, ampak le izsiljuje. In to na res grd način.

Že na osebni ravni sovražim izsiljevanja in se mi zdi grozno. Na državni ravni mi je pa nepredstavljivo! Prav sram me je.

Kaj bi si Angelca Likovič mislila o Kmetiji?

UVOD
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.

Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.

METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.

ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."

Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.

Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!

Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.

"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."

Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.

Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.

"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."

Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci.

Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.

"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"

Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...

Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.

ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.

Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.

"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.

Vse je minljivo, le Rupel ostaja. In hujskači!

Prijatelj je včeraj potegnil vzporednice med Chuck Norrisom in Dimitrijem Ruplom, češ da sta oba neuničljiva. To je spodbudilo ljubko razpravo o tem, kdo bi zmagal, če bi se spopadla ta dva superjunaka. Iz novice, da je Dimitrij Rupel postal posebni odposlanec za zunanje zadeve, nad katero smo bili vsi presenečeni, da ne rečem kar malo razočarani, smo naredili črno šalo. Kaj pa 'čmo!

Nekateri so zadevo videli drugače in začeli glasno nasprotovati. Na Facebooku je en fant (Slaven Kalebič) ustanovil skupino z imenom "Skupaj proti Dimitriju Ruplu", kjer je zapisal, da želijo "organizirati širšo akcijo, s katero bomo ustavili imenovanje Dimitrija Rupla za Pahorjevega posebnega odposlanca za zunanje zadeve." Meni, da je čas, da se Rupel upokoji.

Seveda ima pravico izražati svoje mnenje, a poglejmo, kaj je storil.
V dveh dneh je skupina presegla 3.500 članov. Člani na zid skupine pišejo čustvene, nestrpne, vulgarne izlive, z vabili v skupino in blogerskimi zapisi pa se vse skupaj bere kot navadno hujskanje.

Predvidevam, da so člani skupine "Skupaj proti Dimitriju Ruplu" volivci levega trojčka. Glede na volilni rezultat so to pretežno volivci SD in vsak, ki je volil SD, je volil zadeve kot so: sodelovanje, dialog, konsenz in obljubo, da bo Pahor kot mandatar presegel politiko izključevanja. In kaj hudiča zdaj ni v redu? Kaj bi pa radi?

Pahor je dobil mandat ljudstva, zato ima vso pravico, da sam izbere, kdo bo z njim delal v njegovem kabinetu. Da se ustanavlja širša akcija, ki naj bi ustavila eno kadrovsko odločitev, je traparija.

1. Zato, ker se to ljudi v resnici ne tiče.
2. Zato, ker te ljudje s tem le kažejo, da ne razumejo, kaj so volili.
3. Zato, ker s takimi dejanji postajajo enaki kot tako osovraženi verniki SDS.
4. Zato, ker sploh (še) nimajo nobenega pravega razloga za nasprotovanje.

Je kdo od teh članov vsaj malo pomislil, preden je postal član skupine?
Je kdo pomislil, da je Rupel v kabinetu predsednika vlade morda dobra strateška odločitev? Je kdo pomislil, da si je s tem predsednik vlade morda pridobil vsaj malo miru pred največjo opozicijsko stranko, ki kritizira in blati novo vlado že od razglasitve volilnega rezultata? Je kdo pomislil, da je bil s tem dejanjem rešen velik spor med Ruplom (ki bi gotovo naredil celo štalo - še zmeraj jo je) in predsednikom republike, ki bi lahko zamajal zaupanje v marsikatero pomembno institucijo države?

Nisem ljubiteljica Rupla, a ga začenjam spoštovati - priznajmo, res ni kar tako, da se uspeš pririniti v vsako vlado. Edini problem, ki ga za zdaj vidim, je dejstvo, da bo vir njegove plače davkoplačevalski denar. Počakajte, da se v resnici kaj zgodi, nato pa kritizirajte in ustanavljajte širše akcije!

Zagovarjam svobodno izražanje mnenj, a res bi bilo dobro, če bi bila ta vsaj malo bolj utemeljena in ne tako prekleto nestrpna.

PRIPIS:
Pravkar sem prebrala današnjo kolumno Marka Crnkoviča. Tokrat se zelo strinjam z zapisanim. Navedel je nekaj problemov, ki so v resnici problemi posameznikov, a so mimogrede dobili status družbenega problema. Nadaljevanje Ruplovega primera in težavo z njegovim imenovanjem vidim točno tam nekje.

Rešitev za dom in družino

Odkar živim z živahnim sostanovalcem, se tudi moje najino stanovanje spreminja. Tri lončnice so izginili, preostale pa so bile iz varnostnih razlogov prestavljene v najvišje lege stanovanja. Žal ima enosobno stanovanje zelo omejene prostorske kapacitete, visokih leg ni v izobilju in vrat ene sobe ni mogoče kar zapreti, da bi sostanovalcu onemogočil dostop, saj si potem brez sob.

Nekatere stvari morajo ostati v nižjih legah.

Velik problem mi je predstavljalo malce manj kot 200 CD-jev, ki so bili zloženi v šestih kupčkih. Salvador je nadvse užival, kadar se je v svoji vsakodnevni stampedo urici zapodil med drugim tudi v te kupe in skoraj obvezno sesul katerega od njih.

Dinozaver mi je pokazal odlično rešitev. Album za 200 CD-jev.

CD-ji so sortirani po zvrsteh (klasika, elektronika, slovenska, grunge, kompilacije, DVD-ji), knjižice pa lepo vložene poleg CDjev.











Prihranila sem prostor in znebila sem se škatel. Najprej mi jih je bilo malo škoda, ampak to je bil le predsodek. Nato sem odkrila prednosti.

Barantanje

Če se podate v kakšno državo, ki velja za manj razvito in je še ni preplavil kapitalizem, je verjetno že v najbolj osnovnem prospektu navedeno, da morate poskusiti barantati za ceno, saj je to kulturna posebnost, običaj in da je to početje silno zabavno.

Vse je res, a tudi pri barantanju obstajajo pravila. Nekaterim so logična, drugim pa očitno povsem nerazumljiva, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje etike kot karkoli drugega.

Še vedno se spomnim, ko se je neka skupina mladincev hvalila, kako so šli na tržnico, si tam vzeli čas in barantali. Nižali so in nižali dano ceno. Ko pa jim je uspelo znižati ceno na polovično, so odnehali in izdelka niso kupili. "Za še enkrat več nas je hotel nategnit," so komentirali to izkušnjo in bili silno ponosni, kako so v bistvu oni pametnejši. To, da jih je prodajalec po tem dejanju grdo gledal in odgnal proč, se jim je zdelo nevljudno.

Če mene vprašate, si fantje pokazali, da ne poznajo osnov. Za ceno se dogovarjaš, če nekaj hočeš kupiti - nenazadnje si bo prodajalec vzel čas in se ti s ceno poskušal približati. Ne gre za nateg, ampak za vrednost, ki jo vidi prodajalec, in ceno, ki si jo pripravljen plačati. Gre za najbolj pravičen način določanja cene. Če se uskladita glede zneska, potem kupiš. Vsak nakup zahteva osebno vpletenost in impulzivnih nakupov, ki so značilnost potrošniškega vedenja, skoraj ni.

Ko sem prodajala Klia sem osnove barantanje občutila na lastni koži.

1. ogled:

Dolenjec.
Celo uro je zvečer gledal avto, jaz pa sem v dežju in mrazu stala poleg. Moja cena: 400€. Ker sem komaj objavila oglas, nisem želela spustiti cene, on pa je hotel, da spustim vsaj za na 350€. Vmes je izrazil željo, da bi se menil z moškim glede mojega avta in nato mi ni verjel, da nimam nikogar in da se pač mora zmeniti z mano. Na koncu je popustil in ker ni želel čakati do jutra, mi je takoj dal 400€, od mene pa hotel ključ in prometno dovoljenje, "da ne bi ponoči avta še enkrat prodala". Za rezervni ključ sem mu povedala, da ga nimam.

Zjutraj me je zbudil ob 7. uri, ko je bil že pod blokom, čeprav sva bila dogovorjena za prepis po 10. uri in da se dobiva kar na mestu prepisa. Spodaj je še malo gledal kupljen avto, nato pa spet vprašal po rezervnem ključu, ki ga nisem imela. "Veste, to pa ne gre. Ključ stane 100 evrov takoj. Tak avto za 400 € in brez rezervnega ključa ... to pa ni vredno toliko." Že prejšnji dan mi ni bil simpatičen, po 4 urah spanja mi je bil pa s tem naknadnim zbijanjem cene res nadležen. Dejansko je namigoval, da bi mu vrnila 100 € in šla potem urediti prepis. "Gospod, cena avta je 400 €. Nižala ne bom. Če se s tem ne strinjate, vam lahko vrnem denar."

Do zadnjega hipa je čakal, da bom popustila, a nisem. Na koncu je šlo že za princip. Vrnila sem mu ves denar in ga preklela, ker mi je uničil večer, odgnal kup interesentov in uničil še jutranji spanec.

2. ogled:

Rom.
Stisnil mi je roko. Prijazen, spoštljiv, a me je tikal. Ko sem poudarjala, kako dobro dela motor in kako sem avto redno vzdrževala, mi reče: "Jaz ti verjamem. Vidim, da si vzdrževala, ampak je veliko za popravit!" In potem se je zapičil v vsako buško, v vsak blatnik, v vsako luč ... še posledice toče je našel na strehi. Uf. Notranjosti še pogledal ni. Uf. Bolj sem govorila, da ni treba vsega tega popravljati, ker gre za estetiko, manj je upošteval in še bolj zmajeval z glavo, ko je gledal moje dosežke spolzkih cest in parkiranj.

Čez 10 minut je potegnil šop bankovcev: "Evo, 350 in gremo. Si za?" Dober je, sem si mislila. "Zmenjeno," sem rekla in oba sva si zadovoljna segla v roko.

Na poti sem mu povedala za prigodo z Dolenjcem, ki je naknadno nižal ceno avta. "Veš, pri nas imamo eno besedo za takega človeka. Bezobrazan je!"

Pritrdila sem mu, da je to res dobra beseda, ker gre prav zares za obraz, za ponos in poštenje. Tako kot pri tistih mladcih iz uvodne štorije. Na koncu sem bila vesela, da sem prodala avto poštenemu človeku za 50 evrov manj kot bi ga zoprnemu nesramnežu.

"Kakor lévi se borijo. Se borijo!"

V soboto sem bila na Metelkovi, kjer se je nekaj dni praznovalo 15. obletnico obstoja te avtonomne cone. V klubu Gromka je nastopila Neca Falk s klasiko - z Mačkom Murijem.

Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.

Mačje mesto

V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.

Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:

"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"

In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.

Cerkev po meri človeka

Cerkve imam čisto rada. Zdijo se mi praktične. V kakšnem tujem mestu so katedrale označene kot pomembne turistične točke, na karticah in fotkah so cerkve lepe, v preteklosti so slikarji zaradi božjih domov na Zemlji dobili delo s poslikavami, v vročih poletnih dneh si v cerkvi turist malo odpočije in se ohladi, pri planinskih točkah pa so prav cerkvice na vrhu hribov pogost cilj, kjer si utrujen pohodnik končno privošči kakšen dobro nažoftan sendvič, ki ga je prinesel iz doline, in šilce žganega.

Sliši se fino, a v resnici in praksi bi bilo lahko veliko bolje.
Večina cerkva (in teh imamo v Sloveniji ogromno) je namreč večino časa zaprtih. Cerkev odpre svoja težka vrata le ob čudaških urah dneva in še to le za vernike in njihovo obredje.

Kaj ne bi morala biti prav Cerkev tista hiša, tista božja hiša, ki je vedno odprta? Odprta za utrujene popotnike, odprta za lačne reveže ... Še več! V cerkvi naj bi se vsak človek lahko olajšal. Sprašujem se, zakaj za vraga potem cerkve nikoli nimajo javnih stranišč?

Morala pada, vere je premalo, včasih zaslišimo iz medijev. Kaj bi lahko storili?
TEZA:
Če bi imeli božji hrami vedno odprta vrata in javna stranišča, bi se ljudje gotovo raje in dlje zadrževali v cerkvi. In vsi bi bili zadovoljni.

Načrti in začetki so vse, pravijo.

Ko začneš, je pol dela že opravljenega, pravijo.
Pravijo tudi, da je dober načrt že 80 odstotkov dela.
Na tem mestu moja matematika odpove.
Kar 130 odstotkov dela je narejenega, še preden se ga sploh dobro lotimo. Čudno.

Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone

Vsem lastnikom in/ali avtorjem spletnih mest je v interesu, da njihova spletna predstavitev pritegne uporabnike in jih čim dlje zadrži na njihovih straneh. Namesto suhoparnih podatkov jim ponujajo zgodbe, izkušnje in večpredstavne vsebine.

In včeraj sem imela priložnost, da sem našla ultimativnega zmagovalca med slovenskimi spletnimi mesti. Gre za naslov, ki je za številne podjetnike pomembno mesto, kjer pa se gotovo zadržijo dlje časa. Pa poglejmo, kako to uspeva AJPES-u.

Že vstopna stran vzbuja občutek, ki te spremlja ves čas. Čeprav ni nobenega zvočnega loopa, se ti zdi, da spletno mesto vse bolj glasno govori: "Kreten si. Kreten!"

In potem poskušiš nekaj najti. Vseeno kaj. "Kreten si. Kreten!" In si rečeš, da boš pogledal malo po meniju. Odpiraš zavihke prvega nivoja in se čudiš:

- Podpoglavje "Poslovni register" se pojavi v treh zavihkih.
- Podpoglavje "Plače javni sektor" se pojavi v dveh zavihkih.
- Celotno spletno mesto nima v vsebini niti ene povezave. T. i. hiperkesta ni.

Iščeš. "Kreten si. Kreten!" Ne da se ti več iskati po zavihkih z istimi imeni in začneš iskati kontakt. Morda se bodo v bližni našla pogosto zastavljena vprašanja ali pa kak obrazec. A najdeš le e-naslov, ki ga ne moreš klikniti. Prav tako ga ne moreš prekopirati. Gre namreč za sliko! Obupaš in se odločiš uporabiti iskalnik. Morda bo pa delal.
In presenečenje; res dela. Med kupčkom neuporabnih zadetkov se znajdejo tudi Pogosta vprašanja. Končno.

Odgovor je na dlani: "Celotna Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) je na voljo prek povezave na tem spletnem portalu ..." A ena informacija manjka. Kje je klasifikacija in kje je povezava do nje??? "Kreten si. Kreten!"

A dobro spletno mesto ponuja izkušnjo, smo ugotovili že na začetku. Iz enigmatičnega odgovora izveš, da iščeš nekaj, čemur se verjetno reče: "Standardna klasifikacija dejavnosti". Poskusiš v iskalniku, a ta žal ne najde standardne klasifikacije dejavnosti. Na voljo so ti le vsebine, ki jo omenjajo. "Kreten si. Kreten!"

Le za hec poskusiš še s kratico: "SKD" in najdeš, kar si iskal preteklo urico svojega življenja.

Avtorji so očitno predvidevali, da vsi njihovi uporabniki točno vedo, kaj je SKD. Če ne veš, ... "Kreten si. Kreten!" In da iskanje ne bi bilo prelahko, so stran skrili tako, da je sploh ni v navigaciji. Zvito, ni kaj!

Avtorjem čestitam. Obvladajo!

Blogi našega življenja

Čeprav Prašni Kartoni obvlada moje menstrualne cikluse in teženje, čeprav Fras poveličuje bloge in čeprav je moderno imeti blog, četudi nimaš ničesar za povedati, pa sem v preteklem tednu postopoma ugotovila, da so blogi zares nekaj več. Blogi so odsev naših preprostih življenj. Za začetek vzemimo en hipotetičen primer.

Analogni blogi?

Predstavljajte si stanovanjski blok. V njem nihče nikogar zares ne pozna, vseeno pa smo vljudni in se vedno lepo pozdravimo. Pozdravimo in nato svoj pogled vljudno usmerimo drugam. Vseeno pa imamo tudi probleme. Včasih pride policija. Ne vemo, kdo jo pokliče. Eden od stanovalcev je izredno občutljiv na ropotanje, ki ga sliši le on. Nekomu živce kravžlja napačno odlaganje kosovnih odpadkov v strogo varovane smetnjake. V takih primerih se na oglasni deski znajdejo grozilni listki o tem, kako se pravilno odlaga smeti in kaj vse je kaznivo.

Kaj ne bi bilo idealno, če bi vsak na svoja vhodna vrata obesil list papirja? Karkoli bi radi povedali svojim sosedom, bi pač napisal na vrata tistega, ki se ga to tiče. Morda bi radi namignili sosedu, da vas moti njegovo kajenje na balkonu, ali pa bi se zaradi glasne muzike pritožili mlademu podnajemniku? Kaj ne bi bilo to fino? Taka demokratična forumska izmenjava mnenj?

No, naj vam povem, da se v teoriji morda komu sliši dobro, v praksi pa ideja postane en drek. Poglejmo resničen primer.

Primer analognega stanovanjskega bloga

- Prejšnji teden se je nekdo želel izogniti konfliktom s stanovalci, zato je pred pričetkom del izobesil opravičilo (št. 1). To se mu je zdelo vljudno in pomembno. Človek se je potrudil, tega ne moremo zanikati.
Vse lepo in prav. No, verjetno kje drugje. Pri nas je to sprožilo debato anonimnih sosedov, v kateri se, bodite pozorni, nehote razkrijejo vzporednice s slovenskom blogovjem.


- Že po prvem dnevu dela in jutranjega ropotanja je nekdo na precej tečen način zastavil vprašanje. (št. 2) S tremi vprašaji!!!

- Naslednji dan se je nekdo pohecal. (št. 3)

- Tečnoba vseeno ni odnehala. (št. 4)

- Za finale pa se je pojavil še nekdo, ki si je želel le vse skupaj užaliti. (št. 5)

Jutranjega ropotanja zaradi adaptacijski del ne slišim več. List je na mojo žalost včeraj izginil. Ravno takrat, ko sem želela prilepiti nov papir in podati novo iztočnico za nove komentarje. Škoda.

S sosedi se še vedno vljudno pozdravljamo. Verjetno pa je bilo lastniku obešenega papirja žal, da je karkoli sploh napisal. Vse skupaj je postala farsa. Blogi so odsev nas. Naše mentalitete. In naše skupne kulture. Če je ta v podnu, potem tudi blogi ne morejo biti dosti boljši, kenede?

Verjamem, da nismo nič posebnega in da je takšnih sosesk še nešteto. Tako kot blogov.

Ateistka postaja Woodistka

Ob večerih se posvečam novemu preroku, novemu odrešeniku in novemu junaku. No, pravzaprav je gospod že preminil, a njegova zapuščina ostaja nam.

V ponedeljek sem se vsilila fantom in skupaj smo si pogledali najslabši film vseh časov, ki ga je režiral najslabši režiser vseh časov. Plan 9 from Outer Space, ki ga je leta 1959 posnel Edward D. Wood Jr.

Film je nedvomna mojstrovina, saj je:
- izviren (štorija je res nepredvidljiva in nekaj posebnega),
- globok (problematizira človeško naravo, osamljenost, oboroževanje in vojskovanje človeške vrste),
- napet (nepojasnjene smrti, nejasni dogodki),
- poetičen (predvsem narator Chriswell)
- poln suspenza (počasna hoja sem ter tja) in
- zanimivih karakterjev (vampirji, vesoljci, narator, pilot, policisti ...)
Nekje vmes smo sklenili, da je film celo filozofski.

Večji del filma sem se spraševala: Kaj se je zgodilo? Zakaj si Bela Lugosi pokriva del obraza z orginjalom? Zakaj je na pokopališču vedno tema, pred pokopališčem pa dan in to hkrati? In kaj je ustvarjalec želel povedati s stavkom: "And remember my friend, future events such as these will affect you in the future"?

V torek sem si tretjič in po dolgem času pogledala še hvalnico Edu Woodu, ki jo je posnel moj najljubši režiser Tim Burton in dobila sem večino odgovorov. Zdaj hočem videti vsa Woodova dela! Jasno, priporočam vsem. In da, verujem.

Če so vam všeč Ed Wood in bizarke, priporočam, da obiščete spletno mesto, kjer domuje Cerkev Eda Wooda. Ja, zadeva je resna.

PRIPIS:
Še to sem hotela pokazati:
Cenjeni E. Wood je sodeloval z "jasnovidcem" Criswellom. Nekatere napovedi se mu res niso posrečile (na primer tale o koncu sveta, pa tale o semenski banki ali pa tale o vrelih oceanih), ampak o usodi sveta je pa lepo povedal.