Pranje denarja

Uspešno sledim dogajanju.

Dokaz:
Danes sem oprala prve evre.
10 in 5 evrov.
Ker so tolarji še vedno veljavni, je bil poleg tudi 1000-tolarski bankovec z našim največjim pesnikom.

Vsi trije bankovci se sušijo na radiatorju.

Zaključek nagradne igre

Še ena obveznost me čaka v skoraj končanem letu. Nekateri ste se potrudili, zato sem imela nemalo težav z izborom. Dve pesmi sta se me resnično dotaknili. Rok Etsky in čudoviti Ziggy sta avtorja, ki bi ju posebej omenila. Očaral me je njun slog.

Vendar pa sem večkrat namignila, da si želim še kaj vizualnega. To je tisto, kar mi pogosto manjka. V tem sem sama malce šibka in zato sta me priponki Alcesse in Marte toliko bolj razveselili.

mARTa, za tole dobiš dve steklenici! Ta stena je za na steno! Z električno napeljavo, zgovorno risbo in preroškim sloganom vred. Hvala.
Alcessa, z veseljem ti dajem eno, čeprav se mi res ne sanja, kako bova to izvedli.

Dekleti, ostalo se dogovorimo prek elektronske pošte.

Nagradna igra ostaja, Tamara odhaja.

Dragi moji!

S pričujočim zapisom se poslavljam. Osem dolgih dni vas ne bom kratkočasila in zabavala, ker si bom privoščila novo realnost v zamenjavo za že poznano virtualnost. Zavarovanje je urejeno. Kufer in dva ruzaka so skoraj pripravljeni, zelene dobrote in sladki muškast takisto. Grem spoznavat nove kraje, nova smučišča in nove ljudi, ki so bojda tudi "prijetna družba". Zato grem!

Naj vam bodo prazniki veseli, vreme sončno in sreča blizu.

Ne pozabite na spodnjo nagradno igrico. (Elektronski naslov za slike, filme, mp3-je, zgodbe ... je odprt do zadnja ura petka 29. 12. 2006.)

Ne bom vas objemala

Zastonjsko objemanje, ki je obsedlo odločno preveč ljudi, se mi zdi rahlo prisiljeno in nadležno. Zato se tega ne bomo šli.

Poleg tega se je v prijetnem krogu pojavila meni ljubša in pr(a)va Božična Ideja. Bila mi je tako rekoč podarjena. V božičnem duhu širim idejo dalje. Verjamem, da jo boste tudi vi podarili naprej. To je namreč koncept.

Podarjam tri steklenice Icon-a,
penečega vina z absintom.

Nekomu, ki bo tole prebral in se odzval. Ker ne vem, komu naj jih dam, se bomo šli eno luštkano igrico. Ja, malce se bo potrebno še potruditi za dekadentno žlahtne Ikone.
(Hej, tudi jaz sem se, čeprav mi je bilo pri tem povsem prijetno. ;) Mimogrede - vodila sem poslovni strateški sestanek in okrasila sejno/dnevno sobo.)

Poglejmo, kako se bomo šli tole?

A.) V vsakem primeru me boste morali pozitivno presenetiti in očarati. Torej lahko zastavimo nalogo povsem na široko. Omogoča vam kakršnokoli rešitev, da le zadosti edinemu kriteriju - da me prijetno preseneti in očara.

Če vam odprt in popolnoma prost način ne ustreza, vam lahko vse skupaj omejim. Včasih se nam zdi to lažje. Ampak ne pozabite, da videz včasih vara. Manevrski prostor je lahko tudi dobra stvar.

B.) Na svoj način združite naslednje pojme:

"Centrifuga", "zima", "Icon".

Način, kako boste sodelovali v igri, je poljuben. To lahko storite javno prek komentarjev ali zasebno prek elektronske pošte. Z besedo, sliko, zvokom ali dejanjem. Skratka, karkoli.

Rok za oddajo je zadnja ura petka 29. 12. 2006. Morda zaradi moje odsotnosti ne boste prejeli steklenic pred novim letom, vendar pa bodo rezultati znani najkasneje 31. 12. 2006. Če me do zadnje ure tega petka (22. 12.) že presenetite z dobro idejo, bom kakšno steklenico potalala že takrat, sicer pa teden dni kasneje. Bomo videli, kenede.

Opozarjam še na nekaj dejstev:
- Če sodelujete, mi boste morali oddati vaš kontakten podatek. Po vzdevkih vas bom bolj težko iskala. Zasebni podatki bodo ostali zasebni.
- S pošiljanjem mi dovolite objavo vašega dela, če se bom želela pohvaliti z vašim očarljivim presenečenjem. Pri tem bom strogo upoštevala vaše avtorstvo.
- Ne vem, ali bom podarila vse tri steklenice enemu, ali pa jih bom razdelila med dve ali tri osebe. To se bom odločila kasneje.

Usedla sem se na banano!

Bila je v torbi. Torba je bila na stolu.

In še nekaj. V takem primeru je banano bistveno lažje spraviti v torbo kot pa iz nje.

Nevarno življenje

Moja teza, ki se bo danes izkazala za resnično ali ne, je:
Gorenjci in Gorenjke smo v večji meri podvrženim nevarnemu življenju kot pripadniki drugih področij.

Teza nima kakšne posebne zveze z visokogorjem, ki obdaja moj rodni kraj, ampak gre za globje kulturno-karakterne lastnosti, ki so se zažrle že tako globoko, da so postale stereotipne.

Naj razložim.

V hladilniku sem našla steklen kozarček s koščki lososa v olju. No, ni šlo ravno za neko "najdbo", saj sem vedela da je tam. Že kar nekaj časa. Zadevo uporabljam, da naredim rezance z lososom, vendar pa me je tokrat obšel občutek popolnega razočaranja, ko sem ugotovila, da je na embalaži odtisnjen datum 30. 10. 2006. Do takrat naj bi se vsebino porabilo.

Približno pol ure sem se ukvarjala z dilemo, naj lososa uporabim ali vržem proč. Opravila sem celo kratko anketo med blogisti, ki so bili priklopljeni. Vsi - Pengovsky, Megafotr, Piškotek, Čevap in Nortz - bi lepo upoštevali rok uporabe, meni pa je vsa moja bit govorila, da hrane pa res ne bomo stran metali. A je ni škoda? (<-- to je bistven moment za razumevanje zgodbe!)
Malce smo še debatirali o pripravi dotične jedi, salmoneli in edinem načinu za preverjanje uporabnosti lososa, nato pa sem se lotila kuhanja.

Očitno se ne morem upreti nevarnemu življenju in "šparanju". Gre za nevarno kombinacijo, za katero upam, da ne bo povzročila kakšnih večjih težav.

No, ker me je skrbelo (in me še vedno), sem v dobri veri in želji po razkuževanju srknila dva požirka Chivasa. Sedaj pa čakamo ...

Resno demografsko vprašanje

V nekaterih starih zapisih Centrifuge se še vedno najde anketo, s katero sem opazovala demografijo svojih bralcev (no prav ... in bralk tudi). Takratne rezultate sem temeljito obdelala in interpretirala. Vidim pa, da nekateri še vedno radi odgovarjajo.

Temu ne bi pripisovala velikega pomena, vendar moram. Tako reč je težko zgrešiti in ne opaziti. Ne morem mimo tega vnebovpijočega odstotka samskih hetero fantov - 37,3%!
Le eno vprašanje imam, za katerega upam, da ne bi izzvenelo kot retorično.
In kje hudiča so vsi?

Krompiruša 2

Na Čopovi ulici, skoraj neposredno pod neko smrdljivo ameriško restavracijo prodajajo klasične nočne prigrizke. Premorejo pa prav netipično in pestro ponudbo.

Prvič sem bila tja odvedena pozno ponoči na Martinovo, ko je imela zabavna družba zapravljive namene z mojo prvo plačo. Jedli smo krompirušo. Ja, sredi Ljubljane se je končno pojavila ponudba krompiruše.

Tistega večera so bile moje okušalne borbončice, prav tako pa tudi nevroni in najverjetneje kar celoten center za okušanje prilično prizadeti. Zategadelj tudi krompiruše nisem uspela ustrezno začutiti.

Danes sem se odločila za bolj premišljen postopek.
Trezna grem do prodajalnice. Naročim krompirušo. Gospo lepo poprosim, naj mi jo še zavije, ker bom krompirušo odnesla domov. Doma si jo postrežem na krožniku in odprem jogurt. Ugriznem v testo. Še enkrat ugriznem. Tokrat v gobo, salamo in nekaj nerazpoznavnega. No, to ni očitno bila "krompiruša".

Rada bi vam povedala, kakšna je ta edina ljubljanska krompiruša, vendar vam žal ne morem.

Zakaj 2 v naslovu?
Ker sem krompirušo do sedaj delala sama in tudi omenjeni naslov zapisa že enkrat napisala. No, vse kaže, da bom krompirušo še naprej pripravljala sama, če jo bom hotela jesti.

Koristni predlogi za darila

Ker sem se lansko leto elegantno izognila nakupovanju, prerivanju in izgubljanju potrpljenja sredi ponorele horde živčnih mater in tulečih frockov, se tudi letos kar ne spravim do Šitiparka. Nisem v pravi formi in še vedno se spominjam svetlečih tropskih drevesc in umetnih smrekic pri 30 stopinjah Celzija. Poleg tega vem, da bom že sredi zapravljanja za darila ali pa na koncu obupana zavila v HuManic in se osredotočila na čevlje. Tam se počutim varno.

Glede na svoj vse bolj očiten status e-bejbe z neprepoznavnim zasebnim življenjem, pa morda le ni vse izgubljeno. Obstaja vendar kataloška prodaja prek interneta. Ali telefona celo. In ne mislite, dragi bralci, da je ponudba avtentičnih božičnih artiklov na internetu kaj manjša kot kjerkoli drugje. Nasprotno. Nekaj raziskovanja mi je razkrilo presenetljivo dobre ideje za božično-novoletno obdarovanje.

Spomnimo se najprej na pridne gospodinjsko navdahnjene prijateljice, ki jih lahko razveselite z varčevalnim kompletom pekačev. In ker ne morete vsem kupiti enakega darila, poskusite koga presenetiti z atraktivnim loncem za krompir. Jaz bi bila navdušena. Tudi če so obdarovanci fantje in niso pretirani gospodinjci, jih lahko zlahka obdarite z edinstveno uro z lajno in plešočima figurama.

Potrebujete več ... nekaj bolj pisanega, kar bo poživilo dom obdarovanke? Rešitev: podarite rože - lončnice. Navedene so zelo uporabne, saj gotovo ne bodo crknile zaradi centralnega gretja, prestavljanja ali rednega nezalivanja.

Nikakor pa ne smemo pozabiti na božično okraševanje! Če iščete tovrstne predloge, ne smete zgrešiti skupine angelov po znižani ceni. Le za 1.900 sit! Prav tako ugodni so tudi 4 baročni angeli v kompletu, ki jih lahko podarite kar štirim ljudem! Morate priznati, da gre za izjemno priložnost. Že zato je ta nakup skorajda obvezen.

Če niste pobožni in si želite bolj nevtralnih dekoracij, smo našli nekaj tudi za vas: Božiček na gugalniku, ki na saksofon igra prijetno božično melodijo in se ob tem počasi ziblje. V primeru, da se vam ta izbor zdi malce preveč upokojenski, predlagam Božička s kitaro, ki bo z nasmehom v vaš dom prinesel tudi veselo melodijo. Ali osvetljeno dekorativno figuro losa morda?


Ko sem mislila, da sem pregledala in našla vse, sem prepoznala nov 3-delni komplet z električnima mlinčkoma za poper in sol, s katerim se je pred dvema dnevoma pohvalila moja CyberMama. Ko pritisneš na gumb za mletje, se prižge celo lučka v notranjosti. No, tega ji sedaj ne morem kupiti, saj je že sama našla popolno darilo in si ga podarila predčasno.

Upam, da sem vam vsaj malo pomagala z izbiro božično-novoletnih daril. Tudi tega prekrasnega božičnega angela na sliki najdete v široko paleti odraskov, ki jih vdanim kupcem ponuja Neckermann. Tudi danes me je navdihnil čudoviti Ziggy, ki mu osladno maham v pozdrav. Vi pa se mi lahko zahvalite v komentarjih.

Kič moj vsakdanji

Tale moja Centrifugica je preresna zadnje čase. Vse bizarnosti so pobegnile druge dimenzije življenja. Čas je, da prestavim vrtenje v višjo prestavo in se vse skupaj malce obrne.
Kako?

Za začetek sem prebrala vse zapise mojega osebnega kandidata za zunanjega ministra - Projma, ki se potika po Aziji. Njegova poročila so navdihujoča. Če se vam zdi, da pretiravam ... fant je v dveh mesecih potovanja zamenjal kar tri religije! To je velika poduhovljenost.
Poleg tega ga obožujem. Brez njega ljubljanskim žurom nekaj manjka. Vse okoli njega je vedno bizarka. In bralci, ki sledite Centrifugi, veste, da bizarke ljubim.

Ob branju zadnje Projmove dogodivščine sem začutila božični duh. Kar vidim ga, kako dramatično se pokriža pred razpelom. Oh. Advent.

In kaj sploh je adventni čas?
- Sanjski čas trgovcev. O tem ni dvoma.
- Familije - četudi skregane - se družijo in obilno jedo mrtve živali. To se mi zdi lep združevalni moment.
- Lučke - četudi cel svet vpije o varčevanju in naravnih katastrofah - svetijo vsak dan bolj. Proti koncu decembra pričakujem, da bo noč postala že tako svetla kot dan.
- In kič. Obilo čudovitega kiča. Vsepovsod. To je zame najlepši del.

Razmišljam, da bi šla še dlje v doživljanju tega veselega decembra. Razmišljam, da bi si kupila plastičnega jelenčka in ga postavila na balkon. Hej, božični čas je. Zakaj si ne bi privoščila!? Morda sploh ne bom izpadla tako čudna. Okrog balkona bi ovila umetne rože in tiste srebrne svetleče vrvice. Smreke definitivno ne bom imela. Odpor imam do vsakodnevnega pospravljanja iglic in ne želim ob vsakem koraku tvegati, da se mi zapičijo v nogo. Umetna jelčica je pa tudi sporna, saj mi poleti gotovo ne bo ustrezalo, da zaseda balkon namesto ležalnika.

Edino oviro pri mojem čudovitem kičastem načrtu predstavlja zvedava starejša soseda, ki jo motijo celo moje spodnje hlačke (ki se bistveno razlikujejo od njenih belih!!!) in modrci, če se sušijo na balkonu v prvi vrsti. Bojda to ne izgleda lepo! Morda pa bi se ji jelenček prikupil. Še posebej, če bi imel utripajoč nosek.

Da me lepe in kičaste misli slučajno ne minejo, sem našla tudi nov najljubši blog. Žal mi je le, da ga nisem že prej, saj je čudovit. Predstavljam vam: Ziggy v čudežni deželi.

Bodite bleščeči in svetleči!

Kaki vanilija

Poskusite, če ga še niste. Priporočam. Tudi če ne marate navadnega kakija. To je nekaj čisto drugega. Najdete ga pri vašem najljubšem zelenjavarju. Zdaj so najboljši.

Kaki vanilija je slajši, trši, bolj dišeč, večji od navadnega. Odličen je.

Svoboda izražanja, kulturni dialog, Ana, Gušti in ostale porkamadone

Ne zdržim več. Bom povedala svoje stališče, ki sploh ni zapleteno.
(zvok fanfar)

- Vsak, ki piše, se mora zavedati posledic svojega pisanja. Ne moreš pisati kar vse povprek. No, lahko, ampak potem sprejmi, kar sledi.

- Vsak, ki piše, naj sprejme odgovornost za svoje pisanje. In malo samocenzure po možnosti. Potem ne bo potrebe po zunanji cenzuri.

- Vsak, ki se počuti neutemeljeno užaljenega in ima dokaze, se lahko pritoži, toži itd. To je pravica vsakega in prav je tako.

- Vsak, ki piše, naj se podpiše. Če je to njegovo mnenje, naj ima toliko jajc, da stoji za tem. Z imenom. In kontaktom. Stavim, da bi bilo bistveno manj nestrpnosti na internetu, če bi ljudje ozavestili dejstvo, da niso anonimni.

- Vsak, ki piše, naj bo sposoben zagovarjati svoja stališča. Sicer to niso stališča, ampak nekaj neutemeljenega in brezzveznega.

Ne le mislim, ampak to verjamem. Skoraj verujem.

Gremo dalje.
Nekje sem zasledila sklicevanje na še en trapast rek, ki se ga lahko uporabi na sto načinov. Približno tak rek kot je tisti "Izjema potrjuje pravilo."
"PAPIR PRENESE VSE."
Ja, papir že prenese. Papir je prazen, nima lastnega mnenja, ne pozna dejstev in nima čustev. Ampak poglejmo naprej: Ta papir nekdo prebere. Morda celo več ljudi. Potem zadeva ni več tako enostavna. Če še vedno ni jasno, na kaj ciljam, preberi prvo alinejo in roman v pismih Nevarna razmerja. Isto velja za internet.

V zadnjih tednih sem pogosto zasledila sklicevanje na svobodo izražanja. Super zadeva, ja, ampak spet se nanaša na kar tri navedene alineje. Posledice so lahko katastrofalne. In svoboda izražanja je omejena. S svobodo drugega! Jebiga, s pravicami v istem paketu pridejo tudi dolžnosti.

Konkreten primer.
Ana Jud in Gušti. Predpostavljam, da sta oba vedela, kaj delata. V kolikor nista, moje sožalje in potem je vsaka debata brezpredmetna. Če sta vedela, kaj počneta, potem sta se lahko zavedala tudi posledic - ona že predhodno s svojo knjigo, on pa z razkrivanjem neke njene zgodbice. Ker sta oba javne osebnosti, sta po svoje profitirala. Dobila sta obilo publicitete. O obeh se govori in piše. Na kakšen način? To je stvar njunih odločitev in potez. Ona je izpadla kot bejba sumljivega slovesa, s katero se ni priporočljivo zajebavati. Verjetno se jo je najbolje v velikem krogu izogniti. On je izpadel kot žrtev cenzure. Da ne bo pomote; nikogar ne zagovarjam in oba spoštujem. Problema ne vidim.

Literatura

Dan odprtih vrat slovenske kulture je med drugim postregel tudi z brezplačno vstopnico na Knjižni sejem v Cankarjevam domu. Prihranila sem za vstopnico, vseeno pa tam na glavo obrnila denarnico in se ločila od 19.459,00 tolarjev.

Ne vem, če je še kdo opazil, ampak zdi se mi, da je bilo na izbiro največ otroških knjig, knjig o zdravju in osebni rasti. Izgleda pozitivno, ampak me ni prepričalo. Ne po minulem tednu. Ne po vseh medkulturnih razlikah, ki jim mediji, še manj pa slovenska javnost očitno niso kos. Nisem tako optimistična in mislim, da me ironija in brezizhodnost trenutno bolj navdušujeta. Edini, ki bi me lahko zares navdihnil je verjetno Drni-lama, ki je našel Bistvo. Žal sem ga zamudila. No, kakorkoli;

Ars longa, vita brevis.

Obupala

Zadnji teden je bila Centrifuga bolj kot ne tiha. Posvečala sem se predvsem drugim blogom, racionalizirala, razlagala, argumentirala, se zgražala in na koncu - to je bilo včeraj - obupala.

Vlada je izgubila še malo (moramo vedeti, da ga prav veliko tudi ni bilo) mojega zaupanja. K temu je bistveno pripomogel slovenski poslanec Zmago Jelinčič Primitivni.
Vaške straže nemoteno opravljajo svoje delo in branijo domove. No, ker so zavedni Slovenci, ne branijo le svojih!
Javna televizija je prekoračila zapisana pravila (Zakon o RTV) in nenapisana pravila lepega vedenja. Res lep zgled. Romska familija je pa še vedno brez doma.
Svetel žarek upanja je posvetil le iz bloga Igorja E. Berganta, ki je pokazal jajca in povedal, kaj je Sramotni televizijski večer. In nato še enkrat.

Plemenit značaj je več vreden kot plemeniti predniki.

DODATEK:
Na tem blogu sem poskušala z vsemi navajanji razložiti na več načinov, zakaj je Piramida neprimerna oddaja, jo primerjala s Springerjevim talkshowom in njegovimi soočenji med temnopoltimi Američani in Ku-Klux-Klanom, navajala vire, nato pa dobila nazaj vržene pojme, kot so: Jelinčičeva jajca in karakter, svoboda govora, posploševanje, kvazi strpnost, blogovski bonton ... No, pravkar sem opazila, da je isto stališče danes lansiral Crnkovič. Me veseli, ker ima tip definitivno večji vpliv kot jaz.

NEW

- Prvič spoznavala lepote Srednje vasi v Bohinju.
- Prvič jahala konja. No, kobilo. Elija je bilo ime rjavi islandski kobili. Bila je vodja svoje čredice, kar mi je povzročilo nekaj preglavic, nenačrtovano napajanje in rahlo muhavost. V takih primerih palica v roki dela čudeže. Eli me je ob mojem vztrajnem in glasnem spodbujanju varno dostavila nazaj v štalo, čeprav ni hotela izvesti častnega tölt-a po domačem dvorišču. Bila je pač alfa samica, ki me je gladko prebrala in to ves čas hotela izkoristititi. Ena od hipotez je bila, da "dve zajebani babi verjetno res nista idealna kombinacija". Sva pa z Eli naredili fotoseanso in poziranju se ni niti malo upirala.
- Prvič po goznih poteh Gorenjske divjala z Lado Nivo. Na 4-kolesni pogon. Brez in z reduktorjem. Vmes mi je sodelavec pedagoško razložil nove pojme in značilnosti te ruske mojstrovine.
- Prvič pila bohinjsko medvedjo kri. Na tem mestu moram reči, da mi je tolminska kljub vsemu še vedno najljubša.
- Prvič jedla odlično kmečko pojedino v gostilni Rupa. Gobova juha, mavžljni, ajdovi krapi, oblicah krompir, kislo zelje z zas'ko, rdeče-bela sladica (v barvah naše celostne grafične podobe)... Vse v pravih gorenjskih porcijah. Z veseljem smo zjutraj vstali in se vrnili v Rupo na zajtrk. Tudi ta je bil navdušujoč. (In kaj pravijo Ilovarjevi o Rupi?)
- Ni bilo prvič, ampak se pa resnično ne spomnim, kdaj sem nazadnje soboto preživela na soncu. Cel dan. Rohnenje vlaka v moji glavi sem preganjala s hojo po sončku. Od Srednje vasi, mimo korit Mostnice do Bohinjskega jezera. Sledila je rekreacija v obliku raztegovalnih vaj, joge in koles. Pot domov nazaj pa se je vila po starnpoteh skozi Staro Fužino in mimo Studorja.

- Prvi team building v novi službi.