EXIT je že sam po sebi velika priložnost za "specijalni provod", mene pa pač spremljajo
bizarke.
Dejstvo, da sem se znašla na najbolj ...
no, recimo, "radoživem" avtobusu, ki je zaradi stanja ljudi odrinil kakšni dve uri kasneje, kot je bilo mišljeno, še ni čudno. Tudi to, da smo imeli dekle z neveljavnim potnim listom ni nenavadno. Se zgodi. Tudi to, da nekdo na hrvaško-srbski meji malo odide z avtobusa se dogaja. Zaradi takih epizodic, mnogoterih čikpavz in lulanj smo potrebovali od Ljubljane do Novega Sada
12 ur! Moja trojica se je nato uspešno nastanila pri prijaznih ljudeh, ki so nam bili poleg dvosobnega stanovanja pripravljeni ponuditi vse - prevoze, druženje, pomoč ... Napaka!
1. dan
Zvečer smo prehodili trdnjavo, se orientirali, nato pa prisluhnili
Robertu Plantu and the Strange Sensation , ki ima še vedno
"Whole Lotta Love". Kljub starosti je možakar precej vitalen in opazila pa sem tudi, da se pogosto prijemlje za zadnjico.
Sledila je diabolična izkušnja z
The Prodigy. Na tem mestu moram povedati, da jih imam zelo rada
(je, celo zadnjo plato, ki ji nihče ne pripisuje ničesar velikega), ampak sem zaslutila pizdarijo, zavestno zapustila največjo gnečo in še ravno pravi čas pobegnila na rob pekla. Ljudem se je zmešalo. Bilo je divje. In noro. In še bi!
Medtem sta se moja parčkasta družabnika lovila po histerični ali poskakujoči gneči in izgubila torbico z njunim skupnim denarjem
(parčki so tako zabavni s temi nepraktičnimi rešitvami, kajne? Zakaj bi bili malenkostni! Če se kaj izgubi, naj se izgubi VSE!), dokumenti in našim ključem od stanovanja. Hej, se zgodi.
Groove Armada je minila v znamenju iskanja torbice. Na srečo
Stanton Warriors, ki so sledili, niso tako razvpiti in so se ljudje na glavnem prizorišču lepo razredčili. Nekateri so manično iskali po tleh izgubljene predmete ... čevlje, denar, telefone, torbice, med plastičnimi kozarci pa so se našla tudi kakšna razbita očala ali samo stekelca. Vsi svetniki, Buda, Jah, Jezus in dobre vile so nam pokazali izgubljeno torbico s skoraj vso vsebino. Jasno, bili smo jim skrajno hvaležni. V nadaljevanju noči smo uživali z nabrejkanimi
Stanton Warriors. Do jutra.
Green Velvet, ki je nastopil v Dance areni, me je razočaral
(priznam pa, da mu zaradi gneče morda nisem dala dovolj časa). Tendenca je namreč bila, da se po zvezdah na glavnem odru vsi zakadijo proti neskončnim stopnicam, ki vodijo najprej gor, gor, gor, nato pa dol, dol, dol v Dance areno. Vstop je možen le pri levi ali desni strani odra in tam je bil zvok naravnost grozen. Do sredine bi si bilo zatorej bolje mašiti ušesa.
Po jutranjem bureku, kontemplaciji in kavi smo se odpravili domov.
2. dan
Ker smo kuhali, jedli, se družili z lastniki stanovanja in počivali smo na trdnjavo uleteli razmeroma pozno ... a dovolj zgodaj, da smo ujeli brazilske
CSS. Po
Tadejevi evforični reklami sem pričakovala malce (pre)več. No, saj so veseli, hecni in pevka je skrajno ljubka. Bila je oblečena v oprijet kombinezonček, ki ga je v drugi polovici koncerta zamenjala za nov oprijet kombinezoček.
CSS so za moj okus malo preveč
alter rockovski (al' kaj je to). Dotaknili so se me zgolj s priredbo L7
"Pretend We're Dead" in z zadnjim komadom, ki bil že lepo elektronski in se je dalo fino zvijati.
Pred poskakujočimi
Beastie Boys feni
(fante smo ipak že videli) smo pobegnili na manjši oder (Elektrarna) in odkrili par finih elektro DJ-ev. Na glavni oder smo se vrnili šele proti jutru in v družbi neutrudnih
Zinc B2B & Dynamite Mc-ja z bobni in basi priklicali sončece, ki je tisti dan obetalo 38°C. Tukaj preidemo že v tretji dan, ampak ne bom komplicirala. Dejstvo pa je, da smo imeli v petek 13. v primerjavi z ostalimi dnevi precejšnjo srečo.
Verjetno sem izpadla precej nežurersko, ko sem se že ob 8h zjutraj pobrala domov. Že dve leti in pol se pač poskušam izogibati prevelikemu pretiravanju, da mi ne bi bilo kasneje
še kdaj žal. Parček pa je nadaljeval pot do plaže na afterparty. Kaj se jima je tam dogajalo, mi ni jasno, ampak ob 14h, ko sem se zbudila, ju še ni bilo. Dobro uro kasneje sta prišla domov v nezavidljivem, še rahlo pijanem in jako slabovoljnem stanju. Ker sta nebrzdano nabavljala pijače, jima je zmanjkalo denarja. S taksijem in 100 dinarji nista prišla daleč, zato sta velik del poti prehodila. Po razbeljenem betonu in pri 38°C! Nežnejši del parčka se je šel nemudoma tuširat. Pri sestopu iz banje se je dekle naslonilo na umivalnik. Slednji ni prenesel bremena in se
raztreščil po celi kopalnici. Ja, to se pa res ne zgodi vsakemu! Moj pogled je po velikem tresku zaznal le črepinje in objet parček, kjer moška polovica pomirjujoče sugerira zaprepadeni ženski polovici:
"Nis' ti kriva, nis' ti kriva, nis' ti kriva ..." Ker tudi sama nisem čutila kakšne velike odgovornosti za razbitje kopalnice in sem situacijo vedno bolj dojemala kot neke vrste mistično izkušnjo, sem šla raje še malo spat.
3. dan
Zvečer sem se sama povzpela na trdnjavo, saj je parček potreboval preostanek dneva in noč za rehabilitacijo. Brez težav in z nekaj SMS usklajvanji sem se imela prav pestro.
Zaradi vročine in 50.000 teptajočih parov nog, je bil vsepovsod prah, ki pa nikogar ni pretirano motil.
Hannah Holland, mlada britanska DJ-ka me je presenetila z umazanimi basi, pestrimi miksi in muziko, ki je še najbolj spominjala na
funk carioco. Jasno, da so boki kar sami migali. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da je punca že bookirana za Ljubljano. Ouu jeee!
Tudi
Buraka Som Sistem so nadaljevali s fajn ritmi, medtem ko je
Frankie Knuckels zadeve malce upočasnil. Protestno sem zapustila Dance areno in se raje podala na dolgo pot na drugo stran trdnjave. Tam sem videla koncert
Lollobrigide, ki so me bolj navdušili nekega večera v Roza K4.
Po dveh urah zamude
(Za serijo edinih resnih zamud na Exitu je bila kriva zvezdnica MS Lauryn Hill.) je na glavnem odru končno nastopil
Snoop Dogg. Ne vem, v čem je štos, saj sem ga komaj pred enim letom videla v Trstu, ampak na Exitu 07 se mi je zdel skorajda pomehkužen. 100x je v mikrofon povedal
"Peace and love", s čimer je dokončno zatolkel svojo staro gangsta podobo. Ali pa se je lotil promocije kakšnega novega porniča v stilu
Doggystyle. To bi razumela.
LTJ Bukem & Mc Conrad me tistega jutra nista pritegnila, saj me je bistveno bolj zabavala slovensko-srbska družbica.
4. dan
Če sem prejšnje dni in noči pazila, da bom vse lepo zvozila, četrti večer to ni bilo več potrebno, saj je bil zadnji. In vemo, kako to vpliva na ljudi, kajne? Najprej so na Fusion stageu nastopili
Melodrom, ki sem jih videla prvič, odkar so izdali zadnji album. Malo sem se bala, kako bo izpadel koncert že ob 21. uri in šla kot nekakšna podpora pod oder, kjer ni bilo prav dosti ljudi. Melodrom so očarali! Ne le mene. Ljudje so se ustavljali in nekje na polovici koncerta je bilo prizorišče že lepo napolnjeno. Za finale in vsesplošno vselje so odigrali uspešnico
"Counting Days" in pustili odličen vtis.
Dyko je nemški band, ki se elektronike loteva po starem, z njimi pa nastopa Kraftwerkov
Wolfgang, ki je tudi že malce star. Z vsem spoštovanjem do banda pa nisem vztrajala do konca koncerta. Vseeno sem žal zamudila
Audio Bullys, ampak videla
Wu-Tang Clan. Ljudstvo je bilo prevzeto, klan pa še bolj, saj so ves čas poudarjali, kako super je ta festival in da bi se še vračali. Zanimivo mi je bilo le to, da so neprestano nagovarjali Srbe, v občinstvu pa so imeli med 50.000 ljudmi iz vseh vetrov tudi 10.000 Angležev.
Napotila sem se proti malemu odrčku, kjer naj bi nastopila slovenska ekipa DJ-ev
Electricutes in prejela SMS:
"Superstar stage. Free absinth right now!" Priljubljeni zeleni škrat mi je natočil nekaj glažkov. Bojda smo spili 20 litrov. Kolikor se spomnim, so
Electricutes začeli dobro, vendar pa so jih prekmalu prekinili in naslednji DJ je res ubil žurko. Kar je sledilo, ne morem ocenjevati, ker sem se počutila kot avioni na zgornji sliki. Zjutraj sem opazila, da sem v pol ure poslala neverjetno veliko SMS-ov in nekateri so bili poslani popolnoma napačnim prejemnikom. Še vedno sem hvaležna mojemu zasebnemu varuhu, ki mi je pomagal pri premagovanju ovir na nadaljnem pohodu po Petrovaradinski trdnjavi.
V štirih dneh sem poskušala slišati čim več muzike in številnih nastopajočih v tem povzetku sploh nisem omenila. Izpostavila bi še
World music stage, kjer sem nekajkrat naletela na odlične muzike in zabave.
Reggae stage je bil zame svojevrsten fenomen, saj sem šla mnogokrat mimo in vsakič se je vrtel Bob Marley. Prisežem. Zanimivo odkritje je predstavljal tudi
Latino stage, kjer so obsedenci non-stop nažigali in plesali salso. In jaz sem do nedavnega naivno mislila, da je salsa gibanje le pri nas preseglo meje običajnega plesa.
EPILOG
Preživela sem. Utrpela sem le poškodbo grla, ki jo je prizadela klima na avtobusu.
EXIT je odličen festival, Novosadčani so prijazni in potrpežljivi, cene nizke, organizacija pa presenetljivo dobra. Upam, da bom šla še kdaj.
Parček je zadnji dan pred odhodom nabavil umivalnik, za katerega nista želela, da prispevam tretjino. Umivalnik v Novem Sadu stane okoli 30 EUR ... če boste kdaj potrebovali to informacijo.
Viri fotografij:
1. The Prodigy - galerija http://www.exitfestival.org/
2. Anglež s konjsko glavo - Marta Lamovšek
3. Angleške maškare v protiprašnih skafandrih - Marta Lamovšek4. Otvoritveni preleti akrobatskih letal - galerija http://www.exitfestival.org/
Objave
