Glasbeno-smučarski vrhunec za zaključek leta

"Je blo pa lepo!" bi rekel veliki organizator Bulc, ki se je ponovno potrudil in organiziral smučarijo v Franciji za rekordnih 64 udeležencev.


Poleg snežnih (in na koncu malo že kamnitih) prog sem bila deležna tudi 7-dnevnega poslušanja enih in istih vrhunskih dosežkov slovenske glasbene scene. Neprecenljivo! Še posebej na avtobusu, ki je na koncu že ubrano prepeval Hajdi.

Moja zasebna glasbena lestvica je oplemenitena z nepozabnimi hiti, ki jih nesebično delim tudi z vami. Ne zagotavljam, da boste uživali, saj nenazadnje niste en teden ob njih kurili svojih možganskih celic.

1. Hajdi: Petelinček kikirika



2. Čuki: Sankaška polka



3. Fredi Miler: Vedno si sanjala njeeega
4. Ptujskih 5: Od bifeja do bifeja se začela je turneja
5. Čuki: Ferari polka
6. Saška Lendero: Ne grem na kolena
7. Fredi Miler: Lane moje (priredba)

Ja, glasba ne pozna meja! Žal nismo imeli s seboj nekaterih najnovejših komadov, ki bi gotovo poželi obilico navdušenja. Tako nismo poslušali Levinje Saške Lendero, Sobe 102 (ali še raje priredbe "V sobi sta dve") Jana Plestenjaka, Pancer tanca fenomenalnih Čukov in kar dveh novih singlov Fredija Milerja. No, pa naslednje leto!

Drugo življenje Slovencev

Pred nekaj meseci sem si omislila zmogljivejšo računalniko in logično je bilo, da se bom prej ali slej prijavila tudi v Second Life. No, ker sem bojda zvedava, kot me je nekoč označil zanimiv kolega, se mi je SL zgodil takoj. Ime, osnovni tutoriali, osnovni telešček, komunikacije, poskušanje, poskušanje ...

Kljub temu, da sem računalniško precej pismena, je trajalo. Vmes sem za nekaj časa drugo življenje zanemarila. Zadeva ni preprosta in neprestano se razvija ter raste. Počneš lahko praktično vse, ampak preden se naučiš početi vse, traja.

Najboljše, kar se novincu v SL lahko zgodi, je nekdo, ki ti pomaga. Tako sem srečala Celeste. V realnosti je Celeste Američanka, ki je malce mlajša od mene. Mislim pa, da je tudi precej nora in sva se zato ujeli. Dala mi je nekaj navodil, peljala me je po nakupih, svetovala pri stajlingu, šli sva k Božičku in sploh se večkrat odpraviva kam skupaj. Vse za zabavo. Njej je pomagala Susan in Celeste pomaga meni.

Mnogo ljudi pomaga in mnogo jih tudi sprašuje. Nenazadnje je takšna ali drugačna komunikacija osnovna dejavnost SL. A marsikdo misli drugače. Nekateri so pač prepričani, da je osnovna dejavnost služenje denarja.

Pred nekaj dnevi je Futuristični marketing dogradil del SL, v katerem tržijo virtualni prostor za svoje naročnike. Odličen PR je očitno pripomogel k temu, da so zadevo predstavili v oddaji Preverjeno.

Za prvo stavbo sem vedela, a tam je bil večinoma dolgčas. Po oddaji pa na tistem mestu vedno najdem kupček Slovencev. Velik delež se jih je vpisalo prav v zadnjih dneh. Kot sem bila sama, so tudi oni videti precej izgubljeni. "Kaj pa lahko delam? Kako dobim denar? Kam lahko grem? Kako pa grem?" Ker so drugi pomagali meni, tudi jaz pomagam novincem. In na tem mestu se zgodijo reči, ki nehote povedo marsikaj o pristnem slovenskem karakterju.

- Na vprašanji, kaj jih zanima in čemu so prišli, mi večina odgovori, da bi radi kaj zaslužili. Še boljša dikcija se mi zdi, da bi radi "naredili kak posel". Ne, to ne spada v osnovno pomoč začetnikom, ki bi jo jaz lahko nudila.
- Ko jim pomagam, me sprašujejo, če me kdo plačuje za to, da jim kažem mesta. Zakaj vendar to sploh počnem.
- Pornografija nikogar ne zanima. Ne, to pa ne! Vseeno fantom ob shranjevanju zastonjskih teleščkov priporočim, naj le vzamejo še kak penis, saj so vendar moški. Nenazadnje se ga lahko dobi zastonj. Prej ali slej me vsak vpraša, kako in kje se seksa v SL. In nihče se ne brani obiska t. i. sex room-a.
- Veste, kako je, če v tuji državi srečate Slovenca? Sredi Bangkoka se na primer zaslišita dve slovenski družbici. Čeprav se prvič vidijo, so v tujini kot najboljši prijatelji. Padejo si v objem in se po možnosti še malo družijo. "Uuuu, kaj pa, če se dobimo še jutri?" Podoben vzorec je v SL. Skupinice se rade dobivajo in pogosto obtičijo na drobnem koščku virtualne zemlje, kjer lahko z vsemi govorijo izključno slovensko. Domače.

Da se ne bi narobe razumeli; z veseljem bom novincem pomagala še naprej. In upam le, da bodo tudi oni začeli drugače gledati na vse skupaj. Da bodo komu pomagali. In ne le služili.


Megafotr, ko boste pripravljali naslednji PR ali ko boš v kravati in z vso resnostjo razlagal o SL, lepo prosim, ne omenjaj silnih zaslužkov. Vem in predvsem zdaj sama vidim, da to deluje motivacijsko na Slovenca, ampak bodimo realni. Naj se širita predvsem ideja in komunikacija. Ker za to v resnici gre!

Moške zadeve

Ne maram se ukvarjati s t. i. "moškimi popravili", a večino mojega dosedanjega življenja sem se pač morala. Med večje dosežke si štejem sestavljanje kosilnice, sestavljanje notranje opreme enosobnega stanovanja in mladostniško redno popravljanje zastarelih rolet. Avta pa, priznam, ne obvladam. Pa še smrdi mi vse v zvezi z avti. A kljub temu imam svoja veselja, ki jih doživim dvakrat na leto pri vulkanizerju. Tam dečkom z veseljem pokažem, da nimam pojma, in verjetno že s pogledom izražam obilo občudovanja do njihovega "moškega dela". O tovrstnem pokroviteljstvu je nedavno razlagala tudi Urbana podgana in ja, to je to.

Pri vulkanizerju sta mi najljubša dva giba.

- Na prvem mestu je je tista poteza, ko sneto ali pravkar nataknjeno pnevmatiko treskne. To stori, da jo odkotali ali pa kar tako. Treskne pač.
- Na drugem mestu pa je ročno privijanje ali pa testiranje privitega vijaka z gedora ključem. Desna roka se pokrči, mišice v podlahti in nadlahti se napnejo, telo nasloni ... Krasn!

Veselje za dvakrat na leto.

Včasih pa je lahko zabaven in poučen že obisk običajne bencinske črpalke, čeprav tudi tam smrdi.

Prizor:
Bencinska črpalka. Dva avta se ustavita tako, da je črpalka na levi strani, luknja za bencin pa je na desni. Striček, ki je prvi v vrsti, razteguje cev, da bi dosegel vhod v tank. Centri je z avtom za njim.

Centri: Jaz ga bom čisto blizu dala, da bom dosegla. (nanašajoč se na razdaljo med avtoma)
Striček: (očitna kretnja z roko) Kar, kar. Čim bližje, raje imam.
Centri se nasmehne in zapelje bližje.
Centri: (ob uspešni združitvi cevi in tanka) No, saj gre.
Striček: Seveda gre, le povleči je treba. Ampak ženske bolj nerade vlečete, a ne?
Centri: Odvisno katere. Morda pa vi le take poznate!

Kaj ni ljubek ta "moški humor"?

Avto ali smetišče?

Neznani sosed ima avto. Že nekajkrat je dotični avto pritegnil mojo pozornost, ko se mi je pogled sunkovito zaustavil na njegovi notranjosti. Tudi danes sem parkirala poleg njegovega avta z zgovorno notranjostjo.


Fantje, če vas matere tega niso naučile in če nimate toniranih stekel, velja od časa do časa malo pospraviti notranjost svojega avtomobila. V nasprotnem primeru lahko vsi mimoidoči:
- spoznajo vaša (ne)higienska merila,
- spoznajo vaše prehrambene navade,
- vidijo, da že res dolgo niste pripeljali domov nobene babe, ki bi bila trezna in ne slepa,
- živo si lahko predstavljajo zasebno smetišče v stanovanju, če je že avto, ki je parkiran poleg smeti, tak.
Po drugi strani pa je takšna transparentnost tudi dobrodošla, saj je odlično opozorilo, naj se lastnika takega avta v velikem krogu ogibajo.

Hm, bogve, kaj sporoča avto, ki je že z vseh strani popraskan, vdrt in že malo razbit ...

PS:
Uredniki Blogrole, to je BIZARKA po svoji definiciji. Pogled, ki te preseneti in ga preprosto moraš deliti z drugimi. Zgolj v vednost.

Najlepši ljubljanski okrasek

Ljubljana je lepa. Všeč mi je, kar Zoki počne z njo.

Wolfova je končno mesta vredna ulica, kockice so lepo položene in si v petkah na njih ne zvijam gležnjev (kar za zgornji del Trubarjeve še vedno ne velja). Rešitev z novim mostom v Trnovem in Barjansko ulico je idealna, hkrati pa je prenova odprla lep pogled na Trnovsko cerkev.
Prešernov trg je prijeten, klobasice, pleskavice in kuhano vino (od 1,70 do 2 EUR) pa lepo dišijo. Kič na stojnicah je sicer usmiljenja vreden, smo pa opazili novo estetsko pridobitev. Najlepši okrasek v Ljubljani!


Ljubkovalno sem ga poimenovala "zimski boksarček", ker ne vem, kaj bi to lahko drugega bilo. Je pa vsekakor srčkan.

Luksuzna Lizbona

Kartice ste že dobili, jaz sem že dober teden doma in morda bi bilo zanimivo, da pribeležim kratko obnovo dogajanja.

Če ste se čudili zgodnjemu okraševanju Ljubljane, naj vas za začetek pomirim, da je bila Lizbona krepko novoletna že en teden do dva prej.


- Lizbona kljub evropskosti ohranja svojo identiteto in ponos.
- Moški na ulici so še vedno zelo neposredni.
- Iz Rue Augusta je izginil McDonalds, ki je bil tam pred dobrimi sedmimi leti.
- V katedrali ni bilo slišati nobenih madrigalov, ki so mi od prvega obiska ostali najbolj v spominu.

Če me poznate, veste, da sem vajena low-budget potovanj z ruzakom, ki vključujejo Lonely Planet, veliko hoje, nepredvidene dogodke, bizarke in najnižje cene za preživetje, zaradi katerih se lahko zgodi tudi sobivanje z lačno podganico. No, Lizbono in številne portugalske vasice sem v budget varianti že spoznavala, tokrat pa sem zpoznala malce drugačno, da ne rečem luksuzno Lizbono. Vem, da se sliši vabljivo, ampak v resnici je kar zagonetno vse skupaj.

Moje težave z luksuzom

- V luksuzni hotel sem z letališča uletela povsem trashy oblečena in nikakor nisem sodila v bleščečo in svetlečo okolico. Par dni kasneje sem šla v podobno udobni opravi in supergah na pohod po mestu, a jasno, pred tem sem šla na zajtrk v najlonkah in krilu, da sem se počutila kolikor toliko prilagojeno. Takrat sem že osvojila nenapisan dress code.

Sicer pa so - poleg sodobnih mehanizmov s stikali in karticami v sobah - v kontekstu luksuza največje težave s hrano, ki je nikakor nisem osvojila.
- Za predjed so nam na slavnostni večerji servirali rake, poleg pa vilico in nož. Ne, običajnega kompota z limono ni bilo. Ker v svojem čudenju nisem mogla biti tiho, sem mednarodno omizje vljudno vprašala, če vedno jedo shrimpe z vilico in nožem. Vsi so rekli, da jih doma jedo z roko. No, kljub temu smo vsi lupili repke z nožem in vilico! Stresno, vam rečem. Še sedaj mi ni jasno, kako sem tistih pet zadkov uspela obdržati na krožniku.
- Za desert na taisti slavnostni večerji so nam postregli brule (in še mnogo je bilo napisanega ob tem), ki ni bil nič drugega kot navaden vanilijev puding v karamelni juhici in v kozarcu za konjak.
- Po enem od dobrih kosil v hotelu je chef predme položil krožnik poln čokolade. Live made chocolate something ... Bil je namreč tematski belgijski teden in v igri so bile tudi belgijske specialitete. Res so izgledale privlačno, čeprav ne maram čokolade. Zagrabila sem največjo - upajoča, da je notri kak piškot - in ugriznila v svežo, temno in naravnost grozno čokolado. Nekako sem pogoltnila zadevo, saj v nobel restavraciji ni bilo papirnatih prtičkov, da bi si pomagala z njimi. Preostale umetnine sem pustila na krožniku in si šla po hitrem postopku umit zobe.
- Ob neki drugi priložnosti sem videla na posodi s hrano napis "Beef carbonara". Priznam, predstavljala sem si kremasto omako, govedino in upala na rezance. Napaka. V posodi je bil navaden golaž.

Na koncu izleta sem si morala priznati, da o luksuzu nimam pojma in da se bo potrebno še mnogo tega naučiti. Do takrat pa z užitkom ostajam na low budget potovanjih!

December - najbolj utrujajoč mesec

Ne vem, če je tudi vam tako, ampak danes ugotavljam, da je december jebeno naporen in utrujajoč mesec.

Buldožerji z Markom Brecljem so v komadu Higijena prepevali: "Vitamini, vitamini, spasit će vas vitamini" in na nekaj takega sedaj računam. Obenem pa s hvaležnostjo dojemam, zakaj Miklavž tala prav pomaranče.


Na zdravje!

Hudo Vroči stol

Ali mislite, da bo Markeš do konca oddaje vstal in Voduška enkrat na gobec ali se mu bo uspelo obdržati na stolu?

Mislim, da ne manjka prav dosti do prvega scenarija ...

Pornografija na odru in hvaljenje Janeza Janše

Začel se je 13. festival sodobnih odrskih umetnosti, EXODOS in mislim, da mi bo po nekaj letih spet še posebej všeč. Tokratna vodilna tema je namreč pornografija. No, seveda pornografija v povezavi s sodobnimi odrskimi umetnostmi, kar pomeni celo dve meni res ljubi zadevi.

Včeraj sem uživala na otvoritvi v Vibi. Za začetek nam je mašo daroval Peter Mlakar in res mi je žal, da ga nisem snemala. Začel je z duhom, nadaljeval z absolutnostjo seksualnosti, zaključil pa s pozivom k doseganju užitka z "avtomatičnim menjavanjem seksualnih partnerjev". Inetermezzo je namenil zavzemanju za "uvedbo prostitucije v svetiščih".


Sledila je otvoritvena predstava Fake it! režiserja Janeza Janše.

Nekoč sem že omenila, da me plesne predstave le še redko presenetijo in večkrat poudarjam, da občudujem režiserja Janeza Janšo (ex Emila Hrvatina), ker me njegove predstave silijo k razmišljanju. Ker se v predstavah ne ukvarja sam s seboj. Ker je angažiran. Ker so njegove predstave odsev družbe. Ker nanazadnje zaradi njegovih predstav ne grem spat, ampak raje sredi noči iščem podatke, kaj je v reneseansi počel Giulio Camillo (pred par leti sem se po njegovi predstavi Drive-In Camillo res poglobila), iščem slike iz predstave, ki je leta 2006 stala 26 mio tolarjev, in gledam, kje bi lahko našla kak posnetek japonskega koreografa Tatsumija Hijikate z njegovim pozlačenim dildom.

Fake it! je plesna predstava, ki je veliko več kot le to. Je predvsem zanimiva dokumentarna oddaja v živo. Je izobraževalna rekonstrukcija, ki se ne boji vpletati gledalcev. Je celo tečaj sodobnega plesa. In seveda, je tudi politična predstava, ki presega tukaj in zdaj.

Gledala sem ponaredke improvizacije Steva Paxtona, hecenega plesa Trishe Brown, sodobnega baleta Williama Forsythea, butoha Tatsumija Hijikate in ekspresivnega plesnega gledališča Pine Bausch. Po vsem tem sem si le že želela, da bi mi pokazali Martho Graham, Mary Wigman, Joséa Limóna, Mercea Cunninghama in nenazadnje Isadoro Duncan!

Užitek je pač vedno dobrodošel in zato bi jaz ŠE!

Zacahnala sem si nekaj dogodkov na letošnjem Exodosu in upam, da jih bom uspela videti:
- 1.12. v gradu Kodeljevo: Dark Art Night s priljubljenima Dickom in Greto
- 1.12. v Kavarni SEM: Umetnost in pornografija
- 2.12. v PTL: 50/50

Sporočilo za prekrškarje

Spoštovane bralke in bralce obveščam, da vsebina na tem blogu ni njihova, temveč moja (če ni navedeno drugače). Vsebina je zaščitena z licenco CC. Prosim, da jo upoštevate.

Uporaba vsebin za komercialne namene ni dovoljena.

Če želite karkoli od objavljenega uporabiti in niste prepričani glede komercialnosti, bo najbolje, če me predhodno vprašate. Vsak primer nedovoljene uporabe bom kot avtorica kazensko in odškodninsko preganjala. Takemu početju namreč pravimo kraja.

V primeru nedovoljene uporabe vsebin zaračunavam 100 EUR za ukradeno besedilo in 100 EUR za ukradeno fotko (neto).

Postcards from Lisboa

Zgoraj levo: Spomenik odkriteljem v četrti Belem (Padrão dos Descobrimentos).
Zgoraj desno: Fasada v četrti Chiado. Spodaj sta upodobitvi Zemlje in Vode, nad njima sta Industrija in Trgovina, tretjega nivoja pa ni bilo mogoče prebrati.
Spodaj levo: Naključna keramična freska.
Spodaj desno: Katedrala in (dodano kasneje) tramvaj.

Levo zgoraj: Praca do Comercio.
Desno zgoraj: Razgled na morje iz razglednega stolpa.
Levo spodaj: Pogled na hrib in Castelo de São Jorge.
Desno spodaj: Torre de Belem.

Aja, pa lepe pozdrave od tukaj! Več pa kdaj drugič, ker je danes povezava v hotelu Sheraton Lisboa skrajno nesigurna sama vase. Je pa tako lep, da bi si zaslužil svoj set razglednic. No, malo poklikajte fotke (Photos) na sajtu, pa vam bo vse jasno.

Spanje v avtu ni priporočljivo.

Še posebej ne med vožnjo!

Šla sem v London in se celo vrnila

CyberMama mi je pogosto rekla, da mora punca pri 25-ih letih nujno videti London in mi je bila celo pripravljena financirati del potovanja. No, punco je v tistih časih bolj vleklo na vzhod, zato se je raje odločila za potovanje po Turčiji, kasneje pa še za Azijo. Ta mesec sem našla čas, denar in ljudi ter šla v London. Spomine in fotke sem uredila šele včeraj.

To je moja impresija in prosim vas, ne bodite prestrogi, saj gre za prvi poskus nekakšne čudne montaže fotk in filmčkov. Če se sprašujete, zakaj na fotkah ni družbe, je razlogov več:
- ker so v kopalnem plašču,
- ker niso trezni,
- ker spijo ali pa so v blagi komi
in se kot taki ne želijo izpostavljati javnosti.


(Glasba: iz predstave James Thiérrée; The Chemical Brothers)

London je krasn!
Vse je bilo zanimivo, pestro, zabavno ... Uživala sem pri ogledih, uživala na pohodih (zaradi obsega bi jim težko rekla sprehodi) uživala na partijih, uživala v gledališču in uživala v družbi. Hvala Tadeju, Josserju in Debelemu.

Če bi morala povzeti najbolj presenetljive in ključne ugotovitve, bi rekla:

- Londončanke se oblačijo čudno.
Najbolj preseneča, da jih sploh ne zebe. Če pa jih, pokombinirajo najbolj nemogoče kombinacije in se podajo v mraz. Si predstavljate sandale pri 10 stopinjah Celzija? No, jaz sem jih videla kar nekaj, zmagovalni stajling pa je imela suhljata mlada ženska, ki si je nadela dolg zimski plašč, na glavi je imela kapo, na rokah rokavice, na nogah pa japanke. Nekaj časa sem hodila za njo in se čudila, žal pa je bilo nespodobno, da bi jo fotkala.

- Na letališču Stansted piše, da si vzemite vsaj 40 minut za potovanje od check-in pulta do izhodnih vrat. Čeprav tako piše, vam iz lastne izkušnje lahko povem, da 40 minut ni dovolj! Lahko se vam kaj hitro pripeti, da boste takole gledali, kako se letalo pripravlja na vzlet. Precej zajebano je, če je to vaše letalo. If you're late, they won't wait. To je vsekakor res!


(Glasba: Goldfrapp)

- Še ena letališka, da začutite mojo bolečino: Na Stansted ne hodite v škornjih, saj jih boste morali sezuvati. (Na Letališču Jožeta Pučnika to ni potrebno.) Deo-stick se uvršča med tekočine in ga je potrebno dati v standardizirano letališko vrečko.

- Pravijo, da je London bojda zelo stresno mesto in zato poln slabih vplivov. No, bilo je bilo fino in še bom prišla. Pripenjam koncertni posnetek meni neznane skupine, ki je nastopila prva od štirih, ni bila napovedana, a bila meni najboljša. Ta komad je rahel zamorjenček, ampak vokal pevca me je spominjal na Billy Corgana (The Smashing Pumpkins).

Viri večerne zabave:
Trash Palace
Notting Hill Arts Club

Prišla je ... POMLAD?

En političnokorekten zapis. Ta ni žaljiv in sporen za nikogar, upam.

Če še ne veste, vam povem, da imam precejšnjo nesrečo z rožami. Še kanček večjo pa imajo rože, ko naletijo name. Zaradi tega sem naravnost navdušena, da sem po enotedenski odsotnosti našla cvetočo ciklamo s kupom malih drobnih popkov. Jaz pa sem jo že pred pol leta hotela zabrisati proč in jo imela na balkonu, da mi s svojo kilavo pojavnostjo ne bi kazila interierja.

Pojav me vsekakor čudi, saj se mi zdi, da ni ravno navada, da se rože takole pozno jeseni besno razcvetujejo. Vse je v glavi, pravijo. Pravijo tudi, da so rož'ce zelo senzibilne. To gotovo drži, če mi večina bilk crkne. No, očitno so moje senzibilne ciklamice sklenile, da je pomlad. In si za to ugotovitev prislužile ponovno selitev iz balkona v stanovanje.

Učne minutke političnega komuniciranja s praktičnimi primeri

Med straniščnim branjem Peterletovega cajtnga (če sem iskrena, sem prebrala le Uvodnik Urške Bačovnik, proste spise družinskih članov), sem naletela na izjemno stran z Recepti Branke Berkopec Peterle.
Nadevana mleta pečenka, pri kateri me je presenetil premaz z raztepenim beljakom, in Solata iz motovilca s slastnim prelivom, ki začuda ne vključuje bučnega olja, sta me že skoraj prepričali v to, kdo je pravi za predsednika.

Nato sem videla še edinstveno in vrhunsko politično komunikacijo Igorja Ariha na Vesti. To morate videti na lastne oči, če še niste.
S kančkom domišljije si z lahkoto in zelo živo predstavljam, kako sta politični strateg in muzikalični politični analitik, obdana z oblakom dima, ugotavljala, zakaj zavraga bi levousmerjeni volivec glasoval za desnega kandidata? Dejansko sta našla razlog!

Skoraj so me že prepričali, ampak manjkal je še kak moški striptiz, saj na atomske joške žal ne padam. Na Janija Pavca pa tudi ne!

Nič, za Boba Marleya bom! Ni druge.

Fotoreportaža z Žal (malce netipična)

Ker poskušam prehitevati čas, v resnici pa ga včasih niti dohitevam ne, sem danes komaj še aktualna.

Na Noč čarocnic in na Dan mrtvih (ja, oboje in hkrati) sem se v prijetni družbi podala na turistični obisk Žal. Ker nisem iz Ljubljane, imamo britofe drugje (tam, kjer talajo popolne odpustke, mimogrede). Izpostavila bi rada nekaj utrinkov, ki so me najbolj fascinirali.

Za začetek, naj le omenim, da duše umrlih ne počivajo v miru.
Podnevi jih obiskujejo svojci, ponoči pa se na veliko dela. Kamijoni, traktorji, odvoz smeti, kosilnica, kamnoseki z reflektorji ... vse to se je dogajalo med 22. in 1. uro zjutraj.

Ena lepših ugotovitev, ki te pričaka že na vhodu na ljubljanski britof je, da so ljudje vseh generacij na Žalah fit! Na vratih in okoli njih smo našli mnogo tovrstnih letakov.

Kot vemo, so Žale delo pomembnega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, zato se jim tudi reče Plečnikove Žale. Nismo pa vedeli, da je sloviti arhitekt pustil svoj pečat tudi na cvetličarni. Na Plečnikovi cvetličarni!
In še od daleč:

Med ogledom grobom smo bili še posebej pozorni na skupinske grobove in VIP grobove. Mnogo smo jih fotografirali in morda bo kdo drug in kje drugje našel čas in prosor, da vam predstavi še ostale fotoserije. Jaz sem se navdušila predvsem nad grobom sprave, kjer je zasejana tudi lipa sprave. Prav tam sem našla tudi krasno ikebano (z belimi, modrimi in rdečimi vrtnicami), ki jo je darovala VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE.

Že vnaprej vam povem, da nisem hodila po grobu, nisem skrunila inštalacije, le slikati sem se želela z Vlado Republike Slovenije. Nenazadnje pa ne gre za tujo lastnino, saj so vladni stroški tudi moji stroški, torej je ta ikebana posredno tudi moja in se lahko slikam z njo.


Kljub silnemu prometu in velikemu številu delavcev smo srečali tudi nekaj avtohtonih prebivalcev pokopališča: angele, Jezuse in celo pravega zombija.

Popolni odpustki v akciji

Ne zamudite odlične priložnosti in si privoščite POPOLNI ODPUSTEK.
V akciji in slovenski košarici!!!

Zagotovite si odpustek po posebej ugodni ceni še ta hip!


No, morda lahko, preden greste po popoln odpustek, storite še kaj res hudobnega, sprevrženega in pritlehnega. Itak vam bo potem vse odpuščeno. Izkoristite ugodnost!

Pred 14-imi leti ...

(Ker se staramo, je včasih fino, da malce obudimo spomine. Da ti ne bi ravno splesneli. Včeraj mi je bilo rečeno, da sem bila emo otrok. Danes sem zato malce pobrskala po fotkah, spominih in virih. Rezali se v času moje pubertete nismo, tako da emo gotovo nisem bila. Smo pa počeli druge neumnosti. In bili zelo grunge.)

... je bil klub K4 pisan. Ob steni je bilo mnogo pobarvanih cevi in ventilov, na katerih smo sedeli v treh nadstropjih. "Plesalo" se je tako čudno, da danes tega ne znam več ponoviti. Me je pa naslednje jutro običajno bolel vrat. V Štirki se je še lahko kadilo, varnostnikov pa smo se bolj kot ne bali, saj smo videli že njihova številna bodyart dela.
... smo šli na družinsko ekspedicijo v Avstrijo po moj prvi glasbeni stolp s CD predvajalnikom. Prvi CD je bil The Real Thing.
... sem šla na prvi večji koncert. Faith No More so v okviru Angel Dust turneje obiskali Ljubljano. Takrat sem se naučila uporabljati komolce in spoznala pomen ohranjanja ravnotežja v velikih premikajočih se gnečah. Še danes imam kaseto Angel Dust.
... smo sredi poletja in najhujše vročine nosili bullerje. Kreteni!
... sem včasih za štos poleg svojega priimka pripisala še Patton.
... sta mi celo leto resno grozila popravna izpita iz matematike in fizike. In mislim, da celemu razredu ni šlo pretirano bolje.
... sem v zvezek, ki ga imam še vedno, ročno prepisala in se spontano naučila vse komade Pearl Jam (Ten), Alice In Chains (Dirt) in The Smashing Pumpkins (Siamese Dream). Ja, matematike se nisem uspela naučiti, komade pa vse.
... sem bila jezna in nedolžna.
... sem bila grunge.




Evo, na ta komad sem skoraj meditirala. Bil je mantra in lahko sem ga poslušala na repeat. V njem so združili moči preostanki Mother Love Bone, člani Soundgarden in Pearl Jam. Še vedno je krasn! Temple of the Dog.

Mrtu precednik!

Evo, prekinila bom tole žalovanje zaradi rezultatov. Povsem sem že obupala in sklenila, da se zaradi razočaranja sploh ne udeležim naslednjega kroga predsedniških volitev. A vendar ...
Mnogim - tokrat po neuradnih podatkih 5.138 volivcem - bojda pomaga, da oddajo neveljavne glasovnice.

Za dušo in pomiritev se bom sproščeno udeležila drugega kroga in podprla Boba Marleya.

"Dober precednik je mrtu pre-ce-dnik."

Navdihnili so me vsekakor Bičskvit, Dinozaver in Nimfa. Hvala vam.

Blog Non-Action Day

Razčistimo na začetku:
Ne, danes ni 15. oktober. Ne, nisem se prijavila k sodelovanju neke skupinske akcije, katere namena ne razumem in vanj ne verjamem. Ne, nisem ekoskeptik. In ja, me skrbi.

Rada bi vedela, koliko ljudi od 15.000 piscev in koliko od domnevnih 12 milijonov bralcev je danes pustilo avto doma in šlo v službo z biciklom. In koliko jih bo jutri in naslednje dni storilo isto? Koliko jih ni prižgalo kurjave? Koliko si jih je privoščilo osvežilen hladen tuš namesto toplo kopeli? Koliko jih je sklenilo, da ne bodo šli na plačano poslovno pot z letalom, ampak se bodo raje cijazili z vlakom? Koliko jih je stranišče po izločanju splaknilo z odpadno vodo iz pralnega stroja?

Zadnjih 14 dni sem se ukvarjala predvsem z okoljevarstvom (in politiko). Po nekaj prebranih člankih, raznih statistikah in po razgovoru z nekaj strokovnjaki, sem le še bolj skeptična do uspeha ozaveščevalnih kampanj, kot sem bila prej. No, odvisno, kaj je njihov namen, kenede. Če je osnovni namen skupinsko čiščenje vesti s pomočjo enodneve akcije, potem je zadeva verjetno uspešna. Če pa je namen spreminjati vedenje, potem iskreno dvomim vanjo.

Tisti, ki ne vedo, niti ne želijo vedeti. Tisti, ki bi lahko kaj storili, tega nočejo storiti. Tisti, ki vedo, pač vedo. In raziskave kažejo, da več kot dve tretjini tistih z jasno načelno ekološko držo svoja načela hitro opusti, ko se je za ekološke cilje potrebno čemurkoli odpovedati.

Če je bil 15. oktober Blog Action Day, ker je toliko in toliko ljudi pisalo o okolju, bi se morali vsak naslednji dan imenovati Blog Non-Action Day, saj se bo o okolju verjetno še kaj pisalo (tema je vendarle popularna), storilo pa en drek! Verjetno je zato še najbolj aktualen en nasvet iz odjavne špice Goreove Neprijetne resnice: "Pray".

Današnja pošta

Redno pozabim prazniti svoj klasični poštni nabiralnik, ampak danes je bilo to nujno, saj so papirji gledali že ven.

1. Redne petkove smeti
2. Kup položnic

In sedaj zanimiva pošta ...

3.
Med ostale petkove smeti, mi je svoj snopič papirja daroval tudi kandidat Türk. Skoraj sem ga zgrešila. Pristno vesela sem se nemudoma lotila branja. Notri imam horoskop, križanko, kolumne, slavne ... in tudi dopisovanje Dragi Danilo, Draga Manca! Danilo ji je med drugim napisal, da "se večina moških hitro poleni in se o svojih avanturah kvečjemu širokousti - odvzeti je treba kakšnih 80% zgodbe."

GROZN! Predvsem mi je grozn, ker obožujem zgodbe. Moške zgodbe še posebej! Ne bom razpredala o tem, koliko temu kandidatu zaupam, ampak dragi moji bralci, a je to res? Če ne boste zanikali, bom danes zgrožena nad večino moških in sploh ne bom šla ven.

4.
Vzajemna (alias Vzemanja, kot jo je nekoč imenoval JA-NE-Z) me je obvestila o podražitvi mesečnih premij za dopolnilno zdravstveno zavarobanje. Pardon, oni temu rečejo "uskladitev premij". Da pa ne bi preveč negativno gledala na njihovo "uskladitev", so mi priložili še nekaj bonov za popuste, če sklenem kakšno drugo zavarovanje, kupim filme iz serije Zdravo gibanje skozi življenje ali če obiščem fizioterapevta." Pa povejte, če to ni lepa gesta!

5.
Za finale je poskrbela moja ljuba CyberMama, ki se je očitno materializirala pred mojim nabiralnikom in notri zatlačila kup katalogov Neckermann in Quelle. Dva sta bila odprta pri zimskih jaknah, kar verjetno pomeni: "prihaja mraz, rabiš novo jakno". En katalog pa je bil odprt pri blazni ponudbi osvetljenih vrtnih božičkih, snežakih, saneh in podobni šari. Verjamem, da s tem ni želela povedati nič konkretnega (poleg očitnega, da očitno še vedno bere Centrifugo), ampak se je le zajebavala. Sem pa v tem istem katalogu našla izbor krasnih korporativnih Playboy izdelkov in med njimi celo svojo novo posteljnino. Najbolj presenetljivo je dejstvo, da gre za posteljnino iz 100% bombaža.

KONJ kot stilsko pohištvo, domača žival, vir svetlobe in veselja

"Who wouldn't want a horse to lighten up your home and a pig to serve your guests?"

Ja, pa res. Kdo ne bi želel česa takega?
Še posebej, če gre za konja v naravni velikosti z dimenzijami 210 x 90 x 230 cm!

Konjsko svetilko ponuja dizajnerski studio MOOOI, ki ima svojo prodajalno tudi v naši prestolnici.

Narava očitno vdira v naše domove. Komaj čakam, da kakšen dizajnerski studio ponudi živega konja s svetilko, saj bi se ta nedvomno odlično podal v vsak dom.

Zapis v celoti posvečam dragi bivši sodelavki Dynamitei, ki je tudi avtorica fotografije in zaslužna za tole objavo. Omenjena konjska svetilka jo je navdušila do te mere, da jo hodi vsak drugi dan gledat, mene pa zasuva s fotkami te bizarke. Za kar sem jih neizmerno hvaležna, da ne bo pomote.

Naslednjič se ji pri ogledu tega čuda pridružim, saj nama še vedno ni znana cena izdelka in kje ima konj električni kabel, da lahko sveti.

Na kmetiji je lepo

Še posebej je lepo, če se seznaniš z ljubkimi živalicami. Mislim, da sva si bili s Smotko zelo všeč. Lastnik je želel na škarpo namontirati precej večjega laboda, a ga ni dobil. Meni je tudi tale prisrčna.

Razmišljam, da si kakšno tovrstno domačo žival omislim na balkonu. Moram le še prebrskati Neckermannov katalog.

Modre misli 13 - True Blue No.13

Tale rubrika je že kar malo manjkala. Danes ne bomo globoki, ker tega jutranji možganci pač ne zmorejo. Tudi razmišljanja, filozofijo in celo ezoteriko bomo pustili ob strani, pač pa bomo namesto tega posegli na naravoslovno področje. Še več; znanstveni bomo. Naša Vodnica je lahko tudi to, ja.

"Physical attraction
It's a chemical reaction"

Pri tem misliju je fino, da lahko celotno odgovornost za kakšne neodgovornosti in neumnosti preložimo na kemijo, ki jo itak malokdo razume. Krasn, a ne?

Teorija, praksa in odnosi

Največja tragedija visokega šolstva je zame razkorak z realnostjo. Moje generacije so proizvedle množice družboslovcev, ki niti ne vejo, kaj bi lahko počeli. In ko začenjo nekaj početi, je to pogosto drugačno, kot so si predstavljali. Razkorak med teorijo in prakso je namreč ogromen. Vseeno pa vztrajno popravljam kogarkoli, ki posplošuje in trdi, da formalno in teoretično znanje ni ničesar vredno. Vprašanje je, kako znaš znanje izkoristiti!

Ko prvič dobiš predse že povsem dodelano in za objavo primerno besedilo, poleg pa navodilo, da prav to besedilo le malo predelaj, da se storitev zaračuna naročniku, se ti že lahko svita. Ko to postane redna praksa, si lahko prepričan, da svet ni tak, kot si se učil. A morda je prav zato izobraževanje pomembno. Morda so prav zato knjige o dobrih praksah nujne. Da vzgajajo!

In potem po nekaj letih praks dobim v roke zopet knjigo.

- Kaj hudirja naj si mislim o knjigi, ki govori o PR-ju, hkrati pa sploh ne upošteva do sedaj ustaljenih terminov, ki so za timsko delo presneto pomembni?
- Kaj naj si mislim o knjigi, ki odnose z javnostmi obravnava kot nekakšno hišo petih odnosov in poleg vpelje kup prispodob z rekami, vrtovi, lotosi, drevesi, mavricami, s čustvi, stopnicami, z diamanti in seveda energijami?
- Kaj naj si mislim o avtorici, ki že v prvem poglavju zakomplicira, secira kup besed, tvori nove pojme ter celo najde pomensko razliko med domačo "ustvarjalnostjo" in tujo "kreativnostjo"?
- Kaj naj si mislim o knjigi, ki ne upošteva obstoječih težav v praksi?
Nič pretirano dobrega, če sem iskrena!

Odgovor in tudi bistvo knjige najdem na 199. strani: "Pot PRosvetljenja je pot učenja ljubezni in umetnosti življenja". To pove vse. In bore malo o odnosih z javnostmi ali trženju vobče.

Vseeno pa moram navesti dvoje, zaradi česar je lahko knjiga koristna:

1. Knjiga spomni na različnost mnenj. Mnogokrat je prav to začetni problem neuspešnega sodelovanja. Zato je pomembno, da ne sodimo le po sebi, kar pa knjiga ne izpostavlja.

2. Knjiga spodbuja posameznika k pozitivnemu razmišljanju. To je hvalevredna lastnost, ki jo zares občudujem in za nekatere je tudi uspešna. Žal pa praksa pogosto kaže, da je tudi agresivnost lahko učinkovita metoda pri doseganju ciljev. Nikjer ni omenjen ta problem in morebitna rešitev za prehod na drugačno delovanje.

Knjiga bi se lahko začela šele pri 4. poglavju. Četrto poglavje je po mojem mnenju pomembnejši del knjige, do katerega pa se je prek vseh energij precej težko prebiti. (Treh primerov zaradi pomanjkanja časa nisem brala. )

In če me danes vprašate, katero slovensko literaturo bi sploh priporočila, sta mi v spominu ostala predvsem dva vira:

- Za vzgojo v stroki bi priporočila Zlatka Jančiča, ki prek razlage družbenih menjav poudarja odgovornost posameznika v procesu trženja.
- Kot priročnik pa so najboljše knjige iz Pristopove zbirke - na primer: Preskok v odnose z javnostmi in Odnosi z mediji.

Zakaj je Damjana Golavšek res dobra čarovnica

Nekaj dni sem počakala, da so dnevi žalovanja minili, sedaj pa si že upam napisati. Storila sem napako in sploh nisem spremljala Slovenske popevke 2007. Zamudila sem zmago preroške pesmi in očitno vsi ostali tudi. So jo pa zato toliko bolj slišale naravne sile, ki jih je Golavškova tako vneto klicala.

Kličemo naravne sile,
zraven palčke, dobre vile,
floro, favno in ljudi,
združimo vse moči.

In so jo. Ne moremo oporekati, kajne?

Zrak pošteno prevetrite,
ga s kisikom osvežite
in očistite nebo,
da bo zdrav dež spral zemljo.

In dež je pral zemljo, ni kaj.

Vode naj se precedijo
in spet bistre žuborijo,
naj se sklene živi krog,
za prihodnji rod otrok.

Vode pa so se zares izkazale in storile še mnogo več. Promet prispeva 21 % emisij ogljikovega dioksida v Evropi in je najhitreje rastoči vir toplogrednih plinov, zato so naravne sile te presnete avtomobile kar lepo odplavile.

Koš!

Košarke nisem nikdar spremljala. Fuzbal se mi je bistveno bolj dopadel, četudi gre za nek podoben koncept. (Ljubitelji, ne zamerite, a meni se zdi podoben). Poleg tega so košarkarji izredno visoki. Kar malo preveč visoki. Tudi tokratnega prvenstva ne spremljam, ampak očitno košarki ne moremo nikjer ubežati.

V idiličnem naravnem okolju, v gorenjski zibelki nas skozi gozd vodi ozka peščena cestica. Ljudi tam ni.

Je pa koš!

Če bi kakšni nadebudneži na tem mestu igrali košarko, bi jih z veseljem gledala. Posebej zabavno bi bilo, če bi jim žoga padla malce naprej ali malce nazaj, saj bi jim potem tekmo popestrile še visoke in podivjane koprive.

Vseeno pa ni potrebno podcenjevati omenjenega koša. Je namreč NBA!

PR knjiga

Nisem si mislila, da bom po vsem odporu, ki ga čutim do institucije, ki se ji reče ŠOLA, tako blizu prvega septembra zopet v roke vzela strokovno knjigo. V to me je gladko (in celo z mojim privoljenjem) potunkal Domen. Pristala sem, da preberem knjigo o odnosih z javnostmi s sumljivim naslovom: "9Korakov učinkovitega komuniciranja - Pot PRosvetljenja".


Naloga je sledeča. Nekaj blogerjev, ki se ukvarja s komunikacijo, mora do določenega datuma predelati omenjeno knjigo in napisati tisto, kar sproži sama knjiga. Karkoli. Če ne sproži ničesar, sklepam, da ni treba napisati ničesar. To me pomirja. A vendar; glede na to, da sem že na predstavitvi ob predaji knjige prijaznemu stričku, direktorju in soavtorju pol ure morila z vprašanji, verjetno ne bo šlo tako zlahka.

In zakaj zavraga sem sploh pristala na to?

Verjeli ali ne; najbolj me je prepričal nepredviden telefonski pogovor direktorja, ki bojda živi in deluje po metodah opisanih v knjigi.

Med mojim spraševanjem mu zazvoni telefon.

"Se opravičujem. Pozabil sem izklopiti. Dovolite, da se oglasim?" nas vpraša.
Jasno, da dovolimo. Kdo pa to še vpraša dandanes? + točka
"Živjo. Veš kaj? Ravno sem sredi zanimivega sestanka. Te lahko pokličem, ko končam?"
Četudi mu moja vprašanja niso bila zanimiva, je tole odlično izpeljal. + točka
"Ok. Se slišiva. Sicer je pa super, da si poklicala," se poslovi.
Tole je bilo pa mojstrsko! Vsi udeleženi smo se počutili prijetno in nihče prikrajšan za karkoli. + točka

Glede na slogan bo to knjiga, ki bo spremenila moj odnos do komuniciranja. Pa da vidimo!

Kaj je "biološko"?

Ugotavljam, da sem živela v rahli zmoti.

Pridevnik "biološko" (ali krajše le predpona "bio-") je predstavljal nekaj boljšega , čistejšega in bolj zdravega. Nekaj dobrega. Nekaj, kar ima ceno. Višjo ceno. Zadnje čase pa nisem več prepričana v ta očitno preozko določene značilnosti. Naj pojasnim.


Vsakokrat, ko grem mimo rjavega zabojnika za biološke odpadke, ga zavoham, preden ga sploh vidim. Vonj zdužuje najhujše možne gnilobe (predstavljajte si miks gnile zelenjave, sparjenega sadja, neplemenitega plesnivega sira, takih reči ...) in govno. Prav nič dobrega, čistega ali zdravega.
Naj še omenim, da je kanta zaprta! In niti na misel mi ne pride, da bi jo odpirala.



Še en dokaz, da je "biološko" lahko nekaj precej odurnega so naše biočešplje. Kljub temu, da češplje uvrščamo med sadje in da so same po sebi primerne celo za vegetarijance, pri naših to ni mogoče. Ne pretiravam, ampak 75% biočešpelj je kontaminiranih s črvi.

Biološko ali bio je po novem izraz tudi za nekaj, kar je povsem neapetitlih in gnilo, (ampak je pa naravno)!

Novo odkritje v Ljubljani

V Ljubljani živim že 25 let in to mesto je vsekakor moj dom. Dopuščam možnost, da so me pripeljali iz drugega planeta, vendar se tega ne spominjam. Vseeno sem v tem tednu prvič v Ljubljani srečala Martina Krpana in njegovo kobilo.



Ja, pač. Gotovo ste to že vsi videli, ampak sem morala stestirati nov bloggerjev video predvajalnik, ki sem ga v rednem in vestnem zanemarjanju bloga popolnoma zgrešila.

Romarske svetinje z Brezij ali Marija pomagaj

Grehov se je nabralo res veliko in čas je bil, da mi jih nekdo odpusti. Ne mislim na nič konkretnega, ampak na en lep paket odpustkov. Nič polovičarskega. Vse naenkrat. Prav tako je v ožji in širši okolici veliko težav. Zakaj ne bi sklenili ročice in poprosili Marijo pomagaj, da nam pomaga?

Bil je 15. avgust in slavili smo Marijino vnebovzetje. Romali smo na Brezje. Imela sem idealno družbo - najljubšega plazilca, JaKa z velikim K in norega psihiatra. Mimo gneče pretežno nemških vozil sta nas vodili moja nezmotljiva ženska intuicija in globoka vera v nekaj pač. Morda pa je nekaj pripomogel tudi radijski prenos maše nadškofa Franca Krambergerja.

Obeta se prava videoreportaža, zato bom predstavila le svoj pogled na ključen del našega romanja. Pred približno petimi leti (na pamet) sem prebrala Mladinino reportažo, v kateri sta se Jure Aleksič in Denis Sarkić odpravila na Brezje. Takrat sem se gladko zatreskala v avtorja besed in slik, čeprav ju še nikdar nisem videla. Hočem iti romat tudi jaz, sem bila prepričana. Šele letos sem našla tri somišljenike, ki so si romanje očitno predstavljali točno tako kot jaz. Krščanski ali ne, kič lahko obožujemo vsi. In smo ga.

Za vas, dragi bralci in bralke, sem pripravila svoj izbor kiča. Uživajte.

Na peto mesto sem uvrstila mojega najljubšega psihiatra, ki obožuje kič še bolj kot jaz. Celotno romanje je nosil okoli vratu umetne rože v lila barvi, za ta fotoshooting pa je poziral z velikim rožnim vencem. Krasn je.

Na četrtem mestu je relikvija, ki so jo nekoč že oskrunili, tokrat pa so jo organizatorji izpostavili vročemu soncu in šlampasto zavezali na zanikrn steber sredi gradbišča, ki so ga za to priložnost spremenili v oltar. Marija pomagaj, kako delajo s teboj!


Na tretjem mestu se je znašel plišasti muzikalični delfinček.


Na drugem mestu najdemo krasen kič, ki je konceptualno domišljen, hkrati pa tudi odlično izdelan. Ura/slika Zadnja večerja in še neki slapovi v zlatem okvirju.

Prvo mesto je zasegla Flaviana. Seksi mladenka, ki kaže spodnjice, verjetno želi približati lik Marije mladim. Krasna je. Postavili so jo med velike rožne vence in poslikana debla, za katera ne vem, čemu služijo. Všeč so mi.


Dogajanje je bilo precej dolgočasno, saj je bil obred razvlečen, v cerkev zaradi gneče in maše nismo mogli na puzanje, zunaj pa ni bilo prav nikakršnega kulturnega ali zabavnega programa. Poleg tega ga verniji sploh ne žingajo. No, mi ne sodimo mednje. Brezje smo zapustili z zadnjimi obiskovalci. (Jaz sem tista z novim klobukom.)

Direkt za postrelit

Pridem na delovno mesto.
Pregledam elektronsko pošto. Tam me čaka nekaj dramatičnih zadevic, ki so obvladljive.
Po službeni dolžnosti odprem kliping in preletim novice.
V članku iz Direkta izvem, da nimam več službe.
Šok.
Pol ure živim v prepričanju, da lahko le še ugasnem računalnik in grem na sprehod po mestu. Po dveh klicih in dveh mejlih izvem, da je vse ena velika laž.


Na ta idiotski sekretpapir niso natisnili niti "šušlja se" ali "menda je to-pa-to" ali vprašanja "Se je zgodilo ...", ampak povsem mirno napišejo, da se je zgodilo nekaj, kar se sploh ni. Kdo zaboga dela tak cajtng, ki si ne zasluži imena, in na kakšnih drogah so, da si kar zmišljujejo novice?

Kupim bicikl

Iščem ženski mestni bicikl. Takega bi imela s prestavami.

Naravna kovinska oprema

Bila sem v Naravi. Obkrožale so me same naravne zadeve. Reka, pesek, prod, zdrava prehrana, mravlje, gozd, iglice, podrast, sonce, listje, zelenje in še več zelenja. In da ne bi pozabila, od kod sem prišla in kam v resnici sodim, sem sredi Narave srečala pravo pravcato Kovinsko opremo.

Na spodnji sliki je ujet pogled na delček Kovinske opreme, ki spokojno biva v naravnem okolju in ličnem betonu. Še dobro, da je zaščitena z visoko kovinsko mrežasto ograjo, saj zelenje že neusmiljeno steguje svoje veje in stebla v njen prostor.


Zapis je izraz strinjanja in odgovor na zapis v Urškovju, kjer se je avtorica zamislila nad odnosom do Narave in Industrije.

Zgodba o siroti, dobroti in neskončni naivnosti

Na pobudo za obisk kina so se mi odzvali trije mladi moški in zato sem šla v kino z vsemi tremi hkrati. Prijetno smo se zabavali ob prigodah Simpsonovih, po filmu pa zavili v spodnjo restavracijo na pijačo. Fantje so se med seboj poznali bolj površno, zato sem moderirala pogovor, poskušala vplesti vse, da bi v temah in načinu razmišljanja našli skupne točke.

Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.

"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 1 evro. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."

Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.

Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.

No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 1 evro jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.

Bogata sem ali Blog in zaslužek

Ob Kolosejevi bedni ponudbi blogerjem mi gre na smeh. No, ampak očitno obstajajo navdušenci tudi za drugorazredno traparijo, kot so Transformatorji (namenoma sem še napisala tako). Nekdo jo nenazadnje mora iti gledat. In blogerji bodo očitno pravšnja ciljna publika. Nekateri celo verjamejo, da bodo "zaslužili" 9,9 EUR, kolikor je pač vredna vstopnica v Koleseju.

Hkrati se čudim sebi in svoji zagretosti za oglaševanje na blogu še pred letom in pol. Maja 2006 sva s Frasom na pol za štos sklenila prvi korpo-blogerski sporazum o oglaševanju, pri katerem sva upoštevala strogo definicijo oglaševanja. Kasneje je sklenil številne druge dogovore in to je bila za njegovo tvrdko gotovo ena od dobrih potez. Kaj pa za blogerje? To ve vsak sam. Jaz sem imela po dveh mesecih oglaševanja dovolj. V iTivi itak nisem bila včlanjena, ker niso imeli filmov, ki sem jih želela gledati, jaz pa nisem imela DVD predvajalnika.

Kasneje me je Domen vabil na FDV-jevske debate, Trojar pa na SOF-ovsko okroglo mizo, ker sem hkrati delala v oglaševanju in pisala blog. Na veliko smo se pogovarjali tudi o oglaševanju prek blogov.

In kaj imam danes od vsega tega?
Verjetno se vam zdi, da nimam ničesar, ampak ne bo držalo. Mastno sem zaslužila. Še več. Dragi moji, bogata sem! Zato mi ni nikoli niti padlo na misel, da bi se prijavila na ToboAds ali preselila svoj blog k SiOL-u.

Poleg stanovanja, prostovoljcev za selitev, številnih nasvetov in nekaj honorarnih službic sem zaradi bloga spoznala kup zanimivih ljudi, doživela nekaj nepozabnih epizodic, našla fanta in celo krasno družbo prijateljev. To mi največ pomeni. Neprecenljivo!

Pa da ne bo pomote; še vedno se mi zdi sodelovanje med podjetjem in piscem bloga dobra ideja. Prodaja kakšnega koščka blogovskega prostora ni sporna, v kolikor je v skladu s posameznikovo vestjo, z zasebno uredniško politiko, marketinško strategijo podjetja in v kolikor ni prikrita. Žal se malokdo zaveda naštetih elementov in v želji po kakršnemkoli dobičku raje zanemari osnove. Ker vem, da se ne more nihče na mah naučiti tržnih zakonitosti, medijskih in oglaševalskih regulativ, vsem bodočim dobičkarjem priporočam le eno - odgovorite si na vprašanje: "Zakaj sploh pišem blog?"

"Specialni provod" ali EXIT 07 report

EXIT je že sam po sebi velika priložnost za "specijalni provod", mene pa pač spremljajo bizarke.

Dejstvo, da sem se znašla na najbolj ... no, recimo, "radoživem" avtobusu, ki je zaradi stanja ljudi odrinil kakšni dve uri kasneje, kot je bilo mišljeno, še ni čudno. Tudi to, da smo imeli dekle z neveljavnim potnim listom ni nenavadno. Se zgodi. Tudi to, da nekdo na hrvaško-srbski meji malo odide z avtobusa se dogaja. Zaradi takih epizodic, mnogoterih čikpavz in lulanj smo potrebovali od Ljubljane do Novega Sada 12 ur! Moja trojica se je nato uspešno nastanila pri prijaznih ljudeh, ki so nam bili poleg dvosobnega stanovanja pripravljeni ponuditi vse - prevoze, druženje, pomoč ... Napaka!

1. dan

Zvečer smo prehodili trdnjavo, se orientirali, nato pa prisluhnili Robertu Plantu and the Strange Sensation , ki ima še vedno "Whole Lotta Love". Kljub starosti je možakar precej vitalen in opazila pa sem tudi, da se pogosto prijemlje za zadnjico.

Sledila je diabolična izkušnja z The Prodigy. Na tem mestu moram povedati, da jih imam zelo rada (je, celo zadnjo plato, ki ji nihče ne pripisuje ničesar velikega), ampak sem zaslutila pizdarijo, zavestno zapustila največjo gnečo in še ravno pravi čas pobegnila na rob pekla. Ljudem se je zmešalo. Bilo je divje. In noro. In še bi!

Medtem sta se moja parčkasta družabnika lovila po histerični ali poskakujoči gneči in izgubila torbico z njunim skupnim denarjem (parčki so tako zabavni s temi nepraktičnimi rešitvami, kajne? Zakaj bi bili malenkostni! Če se kaj izgubi, naj se izgubi VSE!), dokumenti in našim ključem od stanovanja. Hej, se zgodi.

Groove Armada je minila v znamenju iskanja torbice. Na srečo Stanton Warriors, ki so sledili, niso tako razvpiti in so se ljudje na glavnem prizorišču lepo razredčili. Nekateri so manično iskali po tleh izgubljene predmete ... čevlje, denar, telefone, torbice, med plastičnimi kozarci pa so se našla tudi kakšna razbita očala ali samo stekelca. Vsi svetniki, Buda, Jah, Jezus in dobre vile so nam pokazali izgubljeno torbico s skoraj vso vsebino. Jasno, bili smo jim skrajno hvaležni. V nadaljevanju noči smo uživali z nabrejkanimi Stanton Warriors. Do jutra.

Green Velvet, ki je nastopil v Dance areni, me je razočaral (priznam pa, da mu zaradi gneče morda nisem dala dovolj časa). Tendenca je namreč bila, da se po zvezdah na glavnem odru vsi zakadijo proti neskončnim stopnicam, ki vodijo najprej gor, gor, gor, nato pa dol, dol, dol v Dance areno. Vstop je možen le pri levi ali desni strani odra in tam je bil zvok naravnost grozen. Do sredine bi si bilo zatorej bolje mašiti ušesa.
Po jutranjem bureku, kontemplaciji in kavi smo se odpravili domov.

2. dan

Ker smo kuhali, jedli, se družili z lastniki stanovanja in počivali smo na trdnjavo uleteli razmeroma pozno ... a dovolj zgodaj, da smo ujeli brazilske CSS. Po Tadejevi evforični reklami sem pričakovala malce (pre)več. No, saj so veseli, hecni in pevka je skrajno ljubka. Bila je oblečena v oprijet kombinezonček, ki ga je v drugi polovici koncerta zamenjala za nov oprijet kombinezoček. CSS so za moj okus malo preveč alter rockovski (al' kaj je to). Dotaknili so se me zgolj s priredbo L7 "Pretend We're Dead" in z zadnjim komadom, ki bil že lepo elektronski in se je dalo fino zvijati.

Pred poskakujočimi Beastie Boys feni (fante smo ipak že videli) smo pobegnili na manjši oder (Elektrarna) in odkrili par finih elektro DJ-ev. Na glavni oder smo se vrnili šele proti jutru in v družbi neutrudnih Zinc B2B & Dynamite Mc-ja z bobni in basi priklicali sončece, ki je tisti dan obetalo 38°C. Tukaj preidemo že v tretji dan, ampak ne bom komplicirala. Dejstvo pa je, da smo imeli v petek 13. v primerjavi z ostalimi dnevi precejšnjo srečo.

Verjetno sem izpadla precej nežurersko, ko sem se že ob 8h zjutraj pobrala domov. Že dve leti in pol se pač poskušam izogibati prevelikemu pretiravanju, da mi ne bi bilo kasneje še kdaj žal. Parček pa je nadaljeval pot do plaže na afterparty. Kaj se jima je tam dogajalo, mi ni jasno, ampak ob 14h, ko sem se zbudila, ju še ni bilo. Dobro uro kasneje sta prišla domov v nezavidljivem, še rahlo pijanem in jako slabovoljnem stanju. Ker sta nebrzdano nabavljala pijače, jima je zmanjkalo denarja. S taksijem in 100 dinarji nista prišla daleč, zato sta velik del poti prehodila. Po razbeljenem betonu in pri 38°C! Nežnejši del parčka se je šel nemudoma tuširat. Pri sestopu iz banje se je dekle naslonilo na umivalnik. Slednji ni prenesel bremena in se raztreščil po celi kopalnici. Ja, to se pa res ne zgodi vsakemu! Moj pogled je po velikem tresku zaznal le črepinje in objet parček, kjer moška polovica pomirjujoče sugerira zaprepadeni ženski polovici: "Nis' ti kriva, nis' ti kriva, nis' ti kriva ..." Ker tudi sama nisem čutila kakšne velike odgovornosti za razbitje kopalnice in sem situacijo vedno bolj dojemala kot neke vrste mistično izkušnjo, sem šla raje še malo spat.

3. dan

Zvečer sem se sama povzpela na trdnjavo, saj je parček potreboval preostanek dneva in noč za rehabilitacijo. Brez težav in z nekaj SMS usklajvanji sem se imela prav pestro.
Zaradi vročine in 50.000 teptajočih parov nog, je bil vsepovsod prah, ki pa nikogar ni pretirano motil.

Hannah Holland, mlada britanska DJ-ka me je presenetila z umazanimi basi, pestrimi miksi in muziko, ki je še najbolj spominjala na funk carioco. Jasno, da so boki kar sami migali. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da je punca že bookirana za Ljubljano. Ouu jeee!

Tudi Buraka Som Sistem so nadaljevali s fajn ritmi, medtem ko je Frankie Knuckels zadeve malce upočasnil. Protestno sem zapustila Dance areno in se raje podala na dolgo pot na drugo stran trdnjave. Tam sem videla koncert Lollobrigide, ki so me bolj navdušili nekega večera v Roza K4.

Po dveh urah zamude (Za serijo edinih resnih zamud na Exitu je bila kriva zvezdnica MS Lauryn Hill.) je na glavnem odru končno nastopil Snoop Dogg. Ne vem, v čem je štos, saj sem ga komaj pred enim letom videla v Trstu, ampak na Exitu 07 se mi je zdel skorajda pomehkužen. 100x je v mikrofon povedal "Peace and love", s čimer je dokončno zatolkel svojo staro gangsta podobo. Ali pa se je lotil promocije kakšnega novega porniča v stilu Doggystyle. To bi razumela. LTJ Bukem & Mc Conrad me tistega jutra nista pritegnila, saj me je bistveno bolj zabavala slovensko-srbska družbica.

4. dan

Če sem prejšnje dni in noči pazila, da bom vse lepo zvozila, četrti večer to ni bilo več potrebno, saj je bil zadnji. In vemo, kako to vpliva na ljudi, kajne? Najprej so na Fusion stageu nastopili Melodrom, ki sem jih videla prvič, odkar so izdali zadnji album. Malo sem se bala, kako bo izpadel koncert že ob 21. uri in šla kot nekakšna podpora pod oder, kjer ni bilo prav dosti ljudi. Melodrom so očarali! Ne le mene. Ljudje so se ustavljali in nekje na polovici koncerta je bilo prizorišče že lepo napolnjeno. Za finale in vsesplošno vselje so odigrali uspešnico "Counting Days" in pustili odličen vtis.

Dyko je nemški band, ki se elektronike loteva po starem, z njimi pa nastopa Kraftwerkov Wolfgang, ki je tudi že malce star. Z vsem spoštovanjem do banda pa nisem vztrajala do konca koncerta. Vseeno sem žal zamudila Audio Bullys, ampak videla Wu-Tang Clan. Ljudstvo je bilo prevzeto, klan pa še bolj, saj so ves čas poudarjali, kako super je ta festival in da bi se še vračali. Zanimivo mi je bilo le to, da so neprestano nagovarjali Srbe, v občinstvu pa so imeli med 50.000 ljudmi iz vseh vetrov tudi 10.000 Angležev.


Napotila sem se proti malemu odrčku, kjer naj bi nastopila slovenska ekipa DJ-ev Electricutes in prejela SMS: "Superstar stage. Free absinth right now!" Priljubljeni zeleni škrat mi je natočil nekaj glažkov. Bojda smo spili 20 litrov. Kolikor se spomnim, so Electricutes začeli dobro, vendar pa so jih prekmalu prekinili in naslednji DJ je res ubil žurko. Kar je sledilo, ne morem ocenjevati, ker sem se počutila kot avioni na zgornji sliki. Zjutraj sem opazila, da sem v pol ure poslala neverjetno veliko SMS-ov in nekateri so bili poslani popolnoma napačnim prejemnikom. Še vedno sem hvaležna mojemu zasebnemu varuhu, ki mi je pomagal pri premagovanju ovir na nadaljnem pohodu po Petrovaradinski trdnjavi.

V štirih dneh sem poskušala slišati čim več muzike in številnih nastopajočih v tem povzetku sploh nisem omenila. Izpostavila bi še World music stage, kjer sem nekajkrat naletela na odlične muzike in zabave. Reggae stage je bil zame svojevrsten fenomen, saj sem šla mnogokrat mimo in vsakič se je vrtel Bob Marley. Prisežem. Zanimivo odkritje je predstavljal tudi Latino stage, kjer so obsedenci non-stop nažigali in plesali salso. In jaz sem do nedavnega naivno mislila, da je salsa gibanje le pri nas preseglo meje običajnega plesa.


EPILOG

Preživela sem. Utrpela sem le poškodbo grla, ki jo je prizadela klima na avtobusu. EXIT je odličen festival, Novosadčani so prijazni in potrpežljivi, cene nizke, organizacija pa presenetljivo dobra. Upam, da bom šla še kdaj.
Parček je zadnji dan pred odhodom nabavil umivalnik, za katerega nista želela, da prispevam tretjino. Umivalnik v Novem Sadu stane okoli 30 EUR ... če boste kdaj potrebovali to informacijo.


Viri fotografij:
1. The Prodigy - galerija http://www.exitfestival.org/
2. Anglež s konjsko glavo - Marta Lamovšek
3. Angleške maškare v protiprašnih skafandrih - Marta Lamovšek
4. Otvoritveni preleti akrobatskih letal - galerija http://www.exitfestival.org/

Suvenirji z Exita/Izlaza

Izlazila sam. Poročilo bo. Verjetno zelo obsežno.
Prej moram še malo počivati, se regenerirati, do konca razpakirati, se lotiti pisanja in počakati na Martine fotke. Do takrat pa le kupček suvenirjev ...

Z izborom suvenirjev dokazujem, da prenos misli obstaja. Cigarete pa so za CyberMamo, ki sem jo v zadnjem času parkrat zasačila s čikom. Očitno je zapadla v slabo družbo. Kot zaskrbljena hči se sprašujem, če morda je tudi mamile.

Mimogrede (to mislim povsem resno, ker je taka tudi situacija v mojem grlu):
Ali obstaja kaj, kar zanesljivo deluje na boleče grlo in ni Angal S? Namreč ta hudič mi ne prime več. Ključno vprašanje je, ali imamo še kaj močnejšega?

;)