Maček v žaklju

Baje so blogi OUT. Tako pravijo. Verjetno tisti, ki so pred dvema letoma govorili, da so blogi IN. Niti sanja se mi ne, kako to merijo. Kljub temu sem se pridružila ekipi piscev, ki pišejo o svojih izkušnjah z izdelki in s storitvami. Pravijo, da radi nakupujejo. No, jaz ne, moram kar priznati. Nakupovanje mi gre izredno na živce. Tako zelo, da se mu poskušam izogniti. Tudi po dva tedna ne grem v trgovino, tako da popolnoma izropam hladilnik in vse zaloge. Morda mi je zato ideja bloga, kjer drugi nakupujejo in preizkušajo, všeč. Iskanje je na tak način lažje, možnosti, da se z nakupom zeznem pa manj.


Tale zapis o hecnem jagodnem vinu je moj, kmalu pa sledi tudi test iRobota Roombe. Za zdaj ga še preizkušam. In žal ne gre vse gladko ...

Kaj rabite? Podarim!

Včasih je treba menjati. Stvari, prostore in razne reči. V mojem primeru gre za življenjski prostor. Ne, se bom se še odselila na kamboško obalo - to me še čaka. Selim se iz enega stanovanja v drugega. Ampak problem je, da moram enega izprazniti, drugo pa je že polno. Imam torej polno nekih reči, ki so še popolnoma dobre, uporabne in zato ne vem, kaj z njimi.

Tale moja Centrifugica se je že večkrat izkazala kot odlična oglasna deska, zato jo bom uporabila tudi tokrat. Če karkoli potrebujete, mi javite - v komentarje ali na mail. Ponudba velja do 30. maja, nato se lahko rečem zgodi kaj hudega, ker jih jaz ne morem obdržati.

Levo zgoraj: Cel komplet - 6 skodelic, 6 krožničkov, ena šalčka s pokrovčkom za sladkor, čajnik
Desno zgoraj: Komplet 6 ročno poslikanih skodelic in krožničkov iz žgane gline
Levo spodaj: Komplet 6 skodelic, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj. Uradno se jim reče: Male kobaltne skodelice. - ODDANO ROKU!
Desno spodaj: 6 visokih belih skodelic.

Levo zgoraj: 3 globoki krožniki - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Komplet 6 plitvih, 4 globokih (2 smo stolkli) in 6 desertnih belih krožnikov z modrim robom. - ODDANO GLISTI!
Levo spodaj: Tefalov vok. Ročaj je snemljiv in uporaben za en kup Tefalovih posod. Moram najti. - ODDANO SILVU!
Desno spodaj: Ponev s pokrovko

Levo zgoraj: 3 večnamenske bele sklede - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Unicefova skodelica
Levo spodaj: Serija legendarnih otroških enciklopedij: Zakaj, Kaj je to, Kje je - ODDANO UROŠU!
Desno spodaj: Enciklopedija Jugoslavije - tri knjige iz leta 1987. Krasn! - ODDANO SILVU!

Levo zgoraj: novoletni okraski - barvano cvetje
Desno zgoraj: modri novoletni okraski
Levo spodaj: 10 novoletnih kugel
Desno spodaj: visoka in velika skodelica (3 dcl vsaj) - ODDANO KINKY TONETU!

Tako. Vse to podarjam in gotovo še kak lonec, ki ga za zdaj nisem navajala. AMC variante. Če poznate koga, ki bi kaj od navedenega potreboval, mu sporočite.

Ko se te dotakne obutev

Mislim, da začenjam razumeti kompleksen in globok odnos, ki ga Tadej goji do obuval. Tudi mene so se tokrat v Londonu dotaknila prav obuvala. Na več načinov in tudi dobesedno - dvoji od treh parov čevljev so me na primer ožulili.

Na spletu se je včeraj pojavil zapis, v katerem je omenjen tudi skupen večer v Camdenu. In prav tam so se me obuvala najbolj dotaknila. Na več načinov. Omenjeni zapis govori o glasbi, a obenem postreže tudi z "najljubšo fotografijo letošnjega leta", čeprav smo šele v začetku maja. To terja odgovor in nekaj dodatnega slikovnega gradiva.

Koko je tako čudovit klub, krasen in načičkan teater s tremi balkoni. Na stropu pa se vrti ogromna disco kugla.

Kljub temu, da sem stavila na duet The Count & Sinden, ju zaradi utrujenosti žal nisem uspela dočakati. Sem pa na začetku poslušala res brezzveznega DJa, ki mu je družbo na odru delal še bolj brezzvezni MC. "Yeah, Koko. Let me see your hands! Are you havin' fun? Let me hear you say oooh-ooo! Say yeeeaaa! Say MORE!" in s podobnimi domislicami je ves čas težil MC. Ne, nočem "More!" V čem je fora takega MC-ja, sem se ves čas spraševala.

Glede na to, da je gostitelj večera že našel fotografijo leta in da vsi, ki ga vsaj občasno beremo, poznamo njegovo obsesijo s čevlji, vas morda zanima, kako je videti lov na čevlje oz. fotograf pri delu. Morda za drobno demistifikacijo ...

No, takole je nastala fotografija leta!



Ob tem pa je vestni zasledovalec čevljev spregledal tiste čevlje, ki so mu bili cel večer najbližje. Še huje! Ko je bil opozorjen na napako, je le brezbrižno odvrnil, da te čevlji "niso špičasti".

So pa estetski, črni in imajo karakter!

Napako zato popravljam jaz.

Moja ugotovitev večera je bila verjetno ta, da se Londončanke (še vedno) oblačijo nadvse čudno. Nekdo jih je očitno prepričal, da bodo - ne glede na postavo - videti najlepše, če bodo nase navlekle pajkice, razvlečen T-shirt in kakšne zlate balerinke. Neverjetno, ampak to je najbolj razširjen videz. Tadej pravi, da so take, ker želijo biti kot Kate Moss. Morda res, čeprav spet ne vem, zakaj bi si kdo želel kaj takega. To so tudi dekleta, ki nosijo balerinke na boso nogo pri 15 stopinjah Celzija ali celo manj. No, ne razumem jih.

Ko sem na EXIT-u pred dvema letoma srečala falange mladih Britank, sem mislila, da gre za posebno vrsto, ki pač hodi na festivale. Pijane so se opotekale, navdušene nad nizkimi cenami so kupovale ves možen kič, z dvema kozarcema piva so ob sončnem vzhodu sedele v prahu, za njimi pa so na prizorišču ostajale izgubljeni natikači. Mislila sem, da gre za festivalski pojav, a me je tokratni obisk Londona presenetil. Take so!

Pepelke, ki ob polnoči ne gredo domov, ampak se jim strga do te mere, da ne izgubijo le enega čevlja, ampak kar oba. Na avtobusu potem lahko sredi noči srečaš bose, razmršene, a še vedno vesele Londončanke, ki se vračajo domov. No, pa recite, če tole ni krasn!

Vojna se nadaljuje

Pred tokratnim zapisom bi rada opozorila na analogno blogiranje, ki se ga gremo v našem stanovanjskem bloku.

Dva stara primera:

• Blogi našega življenja
  
• "Red mora bit"

Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:


Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!

Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?

Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.

Sreča in vrvica

V nakupovalnem blogu Maček v žaklju sem prebrala kritiko Sreče na vrvici, ki je spodbudila tole objavo.

Ja, tudi jaz sem letos od prijateljev dobila zajlo z utežjo. In se ne morem strinjati s kritiko.

Res je, da darilo ne visi na steni, ampak imam za to dober razlog. Ta nikakor ni v tem, da prijateljev ne bi marala ali da darila ne bi bila vesela. Nasprotno! Navdušenje nad darilom je brutalno.

Naj ministri nove vlade pišejo blog?

Spet si bom pljunila v skledo, a mi je vseeno ...

Had je danes lansiral novo pametno idejo.

Zares pomembno se mu v dani situaciji zdi, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj že? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!

Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.

Kako naivno. Kako nespametno!

Gremo po vrsti z argumenti, ker slutim, da bom zdaj pokasirala napade anonimnih bralcev, ki se z mano ne strinjajo.

1. Strani gov.si so res zastarele, grde, kompleksne, neinteraktivne in po pričevanjih nekaterih urednikov tudi obče grozne. Kljub temu iskreno upam, da ne bo prioriteta nove vlade vreči kup denarja kakšni agenciji za prenovo. Še posebej pa, da ne bodo razlog za prenovo kakšni blogi.
   
   
2. Koncept "Ljudi to zanima! Ljudje imajo to radi!" se mi zdi hudo problematičen. Mimogrede namreč dobimo premiera, ki razlaga vsa mogoča osebna jajca in gostuje v kretenskih oddajah. No, jaz nočem politikov, ki se vlačijo po rumenih rubrikah, politikov, ki ne ločijo javnega od zasebnega, in politikov, ki raje poudarjajo sebe kot svoje delo.
   
   
3. Komunikacija kateregakoli ministrstva je verjetno hudo občutljiva zadeva, ki mora biti še posebej premišljena, usklajena, enotna in kar je še tega.
   Že navadno radijsko obvestilce o zastoju na cesti gre prek nekaj ljudi in zahteva delo, preden pride do poslušalca. Zdaj si pa predstavljajte, koliko časa bi potreboval en človek, ki mora predstavljati celotno področje države, da bi redno pisal o zares relevantnih zadevah na svojem blogu. Govorim seveda o zapisih, ki bi bili taki, da ne bi delal sam sebi škode in si še dodatno zapletal življenja.
   Ne, raje imam ministre, ki dobro opravljajo svoje delo in rezultati govorijo o njihovem delu. Komunikacijo z javnostmi naj vodijo za to zadolženi.
   
   
4. Vsak, ki je kadarkoli odprl splet ve, da je tukaj bolj ali manj kaos. Zakaj bi katerikoli minister moral riniti med anonimne komentatorje, med hujskače, med leve in desne, ki ne delajo drugega kot da se zmerjajo? Kaj bi s tem dosegel?
   Predvidevam, da bi ga anonimni bralci napadli in mu po hitrem postopku ubili kakršnokoli željo po spletnem komuniciranju.
   
   
5. In najpomembnejše: Ali bo posameznik pisal blog ali ne, je njegova svobodna odločitev. Brez motivacije, s prisilo ali obvezo se že nobeno pisanje bloga ni dobro obneslo. Zakaj bi se obvezno pisanje blogov ministrov?
   

Da pa si bomo na jasnem:

• Mislim, da SDS mojstrsko uporablja splet od volitev dalje. Za svoje čudne cilje pač, a mojstrsko.
• Tudi kakšen Jelinčič bi znal biti nadvse popularen, če bi se lotil svojo škandalozno nestrpnost razširjati prek spleta.
• Vsak, ki ve, zakaj se na kakšen način se loteva komunikacije, gre po mojem mnenju v pravo smer. Komunikacija ja, nujno, a le premišljena.

Evo, primer:
Ljubljanski župan Zoran Jankovič si je zamislil reden termin za pogovore z novinarji. Vsakih 14 dni! Ne glede na teme. Pomislite; novinarji ga ne lovijo zaradi izjav, odgovarja jim na vsa možna vprašanja in se malo šali, navezuje prijazne in pristne stike z njimi ...
Ali res mislite, da bi bil Zoki na blogu boljša rešitev za komunikacijo? Dajte, no!

Decembrski povzetek?

Vidim, da niso le medijske hiše tiste, ki se zadnji mesec v letu ukvarjajo z letnimi pregledi, izbori, lestvicami, povzetki ... To počno tudi blogerji.

No, bojim se, da se bom morala tem decembrskim žanrskim zapisom odpovedati. Imam namreč resne težave s spominom. Že podrobnosti preteklega smučarskega tedna mi delajo težave. Je blo pa lepo!

Moje spletno Kaliforniciranje / My web Californication

Februarja 2008 mi je Matevž Luzar pokazal Californication. Ker sem malo poznala njegov filmski okus, on pa mojega, sem mu gladko verjela na besedo. Še dobro! V dveh dneh sem pogledala celo prvo sezono. Serija me je navdušila. Štorija je hitra in pestra, ravno prav nekorektna, ljubko zabavna in cinična, glavni lik je privlačen, neodgovorni in divji škodljivec, na katerega bi vedno padla, in tudi drugi liki so tako zastavljeni, da se človek mimogrede prepozna v katerem od njih (navadno v več njih). Nestrpno sem čakala na drugo sezono.

Hank in Mia

Oglase in napovedi za drugo sezono sem najprej zasledila v ameriškem Playboyu in postala malce bolj pozorna na dogajanje. Nedavno se je na POP TV začela predvajati prva sezona (ob kateri obnavljam spomin na prvi ogled), v ZDA pa druga. Ampak to še ni vse. Zadeva je čudovito speljana tudi na spletu.

V prvi sezoni je Hank Moody začel malce na silo pisati blog. Pisanje novega romana mu ni šlo ravno gladko, delati pa je vseeno moral. Vsebino zapisov smo gledalci izvedeli v nadaljevanki. Nekje na koncu sezone je Mia Cross malce izsiljevalsko in preračunljivo prišla do pogovorov z založniki o izdaji njene knjige z naslovom"Fucking and Punching". No, tej knjigi in mladi avtorici je treba očitno narediti promocijo. Punca je mlada, njena ciljna publika tudi in zato so ji verjetno predlagali par spletnih orodij. Mia zdaj snema video blog (vlog), ki me zabava kljub temu, da druge sezone še ne morem spremljati, obenem pa dekle uporablja tudi Twitter. Ker ga uporabljam tudi jaz, sem Mio dodala med ljudi, ki jih spremljam. To je vse. In potem me je punca prijetno presenetila.

Z Mio sedaj ena drugo spremljava in si celo malo dopisujeva. Malo pa se je potrudila tudi s "sloveščina":

miacross I mean,You rock @Centrifuzija Nekoč sem se z datumom najbolj navihana fant iz Slovenije. Na žalost, je nekako izkazalo, da je homoseksualec."

Glede na to, kako sposobna je, ne dvomim, da ji bo uspelo kakšnega drugega zapecati. Meni pa se zdi škoda le, ker tudi Hank Moody ne twitta.

Ta spletna promocija mi je res všeč!

Prenovljena Centrifuga

Centrifuga se še vedno vrti v isto smer, a je bila deležna servisa. In kupa dodatkov in sprememb na desnem robu.
Prav tam boste malce nižje (kaj, ne more biti vse na vrhu vstopne strani!) našli tudi anketico, kjer lahko s preprostim klikom izrazite mnenje o spremembi. Vesela ga bom.

Na spletni preži

V majski Medijski preži, ki je sedaj objavljena tudi na netu, sta izšla dva članka o spletu.

Prvi članek me ni zanimal, zato sem prebrala le drugega, ki ga je Kaja Jakopič. "Blogam, torej sem … novinar in zvezda". V enem naslovu so kar tri besede, ob katerih me postane strah. Še posebej kadar so takole združene. Zakaj?

Mislim, da blogerji pač niso posebna družbena skupina, ki bi jo odlikovale kakšne posebne ali skupne značilnosti. Ne verjamem, da je nekdo, ki piše blog, zaradi tega kaj posebej občutljiv na zunanje dogajanje, da je kaj bolj objektiven ali celo kredibilen za podajanje kakršnihkoli informacij. Še manj pa verjamem, da je dejavnost pisanja bloga lahko razlog za oznako, da je avtor zvezda ali celo novinar. Za to dvoje je namreč potrebno precej več kot en blogič. Žal vse bolj prisotno po blogovju. Drugje pa na srečo niti ne.

Pomiril me je zaključek: "Blogi ... sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva." Hvala vsem bogovom!

Čeprav je kazalo, da v članku ne bom izvedela ničesar novega, me je Kaja presenetila z ugotovitvijo, da sem "slovenska umetnica s precej ostrim jezikom". Umetnica!? Še ena oznaka (poleg "blogerka", "minizvezda" in "državljanska novinarka"), s katero se res ne morem identificirati in jo v družbi prijateljev uporabljamo zgolj za zezanje iz čudaške AJPES odločitve. Kaja se je očitno močno poglobila, da je izbrskala to informacijo, ki še meni ni znana. Vsak dan izvemo kaj novega, kenede? :)

Jebeni Janezi

Že dve uri prebiram vice, ker iščem dober vic o blondinki. Vsaj kakšnih 1000 sem jih že prebrala, a sem precej neuspešna. Nikakor ne najdem takega, kot bi ga potrebovala. Za nameček pa sem naletela še na tega.

Nenavadno, ampak "vic" me je takoj spomnil na neko mojo žurersko noč, ko sem v Yalla Yali na hitro pokramljala z dvema policistoma. Vidite podobnost?

In ne, ni mi ime Janez!

O mojih avtorskih pravicah in krajah

Jezna sem. Zelo. V Sloveniji so avtorske pravice očitno res nekaj, kar lahko vsi po vrsti kršimo. In če ne delaš ravno scen in ves čas ne pizdiš, bodo šle zadeve pač mimo, kraje pa se nadaljevale.

Ah, pa saj to ni kraja. Bilo je naključje. Sorry, res. Ni bilo nalašč. Nekdo je bil očitno nepazljiv.

OK. Enkrat se zgodi. Ampak kolikokrat se mora zgoditi, da se začne upoštevati osnovna pravila, ki se jih tako rado poudarja? Dvakrat? Trikrat? Desetkrat?

Pojasnimo nekaj osnov za začetek.

Centrifuga je moj blog, je moj medij. Centrifuga je zmešana in zato živi le v tem kaotičnem elektronskem svetu. Vsi zapisi so, kakršni so, tudi zaradi konteksta samega in avtorica (torej jaz) ne želi, da se pojavljajo v drugih kontekstih. Še posebej pa ne brez njene vednosti!

CC - Creative Commons je licenca (tudi na Centrifugi), ki dovoljuje reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti pod naslednjimi pogoji:
- Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
- Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene!
- Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu. Tisk je omogočil nastanek medija, ki ga avtorica visoko ceni. (Visoko cenjena je tudi televizija, sledi radio, nato verjetno embalaža in šele nekje proti koncu seznama je internet.)

Blogorola je komercialen tiskan medij, o katerem še nisem ničesar zapisala. Avtorjem sem želela vso srečo s projektom, a vpletala se nisem. Namenoma sem se distancirala od številnih sodb, ki so v blogovju zavele po objavi prve cifre. No, na tem mestu se bo to nehalo.

Centrifuge nisem nikdar prijavila v Blogorolo.
Zakaj?
1. Po izredno slabih izkušnjah z Večerovo značko in krepko predelanih izjavah, ki jih je Zvone Štor objavil v enem od svojih člankov, sem hudo skeptična do vseh korporacij, ki želijo karkoli početi z blogi.
2. Če pišem za tiskan medij, pišem drugače.
3. Ne želim pristajati na uredniške presoje, ki jim ne zaupam.
4. Verjamem tudi, da bi marsikateri prispevek izpadel hudo čudno, če ne bi bil objavljen v Centrifugi. No, to sem že doživela, zato se ne strinjam z objavami v kateremkoli drugem kontekstu.

Da pa ne bom spet izpadla zajebana, naj povem, da me je pred kakšnimi štirimi meseci kontaktiral Rok iz Drugega sveta. Vljudno me je prosil za uporabo mojega zapisa in fotk. Ta poteza me je navdušila, čeprav je bila le korektna. Jasno, vse sem dovolila.

Kako pri vseh hudičih se mi potem lahko zgodi, da dobim v roke izvod zadnje lanske Blogorole in notri najdem svoj prispevek o ljubljanskem novoletnem okrasju? Če bi se zgodilo enkrat, bi za napako sumila šlampasto delo urednikov, ki nimajo nadzora nad blogerji, ki želijo pisati za Blogorolo. Hej, se zgodi. A kdo za vraga je odgovoren, da sem tudi danes v zadnji številki naletela objavljen prispevek o delovnem času lokalov, ki so odprti non stop?

Čudovita ironija je v tem, da je 7 listov pred mojim prispevkom objavljen Hadov članek z naslovom: "Ni vse, kar je na internetu, last vseh". Se tako vzgaja blogerje v dobre državljanske novinarje?

Oprostite, dragi moji, tale način Blogorolinega delovanja mi ni prav nič všeč. In če se požvižgamo, na vse zgoraj omenjeno, kar naj bi že prej poznali in vedeli, imamo tukaj še sedmo božjo zapoved. Še vemo, kaj pravi?

PS: Uredniku sem svoj problem javila po prvem odkritju in pustila, da je šla zadeva mimo. Ja, sama sem si kriva. Po drugem sem napisala en e-mail in 8 ur kasneje še pričujoči zapis. Na koncu desnega roba je "Sporočilo za prekrškarje". Klinc, kaj pa bi vi storili?

Blogi našega življenja

Čeprav Prašni Kartoni obvlada moje menstrualne cikluse in teženje, čeprav Fras poveličuje bloge in čeprav je moderno imeti blog, četudi nimaš ničesar za povedati, pa sem v preteklem tednu postopoma ugotovila, da so blogi zares nekaj več. Blogi so odsev naših preprostih življenj. Za začetek vzemimo en hipotetičen primer.

Analogni blogi?

Predstavljajte si stanovanjski blok. V njem nihče nikogar zares ne pozna, vseeno pa smo vljudni in se vedno lepo pozdravimo. Pozdravimo in nato svoj pogled vljudno usmerimo drugam. Vseeno pa imamo tudi probleme. Včasih pride policija. Ne vemo, kdo jo pokliče. Eden od stanovalcev je izredno občutljiv na ropotanje, ki ga sliši le on. Nekomu živce kravžlja napačno odlaganje kosovnih odpadkov v strogo varovane smetnjake. V takih primerih se na oglasni deski znajdejo grozilni listki o tem, kako se pravilno odlaga smeti in kaj vse je kaznivo.

Kaj ne bi bilo idealno, če bi vsak na svoja vhodna vrata obesil list papirja? Karkoli bi radi povedali svojim sosedom, bi pač napisal na vrata tistega, ki se ga to tiče. Morda bi radi namignili sosedu, da vas moti njegovo kajenje na balkonu, ali pa bi se zaradi glasne muzike pritožili mlademu podnajemniku? Kaj ne bi bilo to fino? Taka demokratična forumska izmenjava mnenj?

No, naj vam povem, da se v teoriji morda komu sliši dobro, v praksi pa ideja postane en drek. Poglejmo resničen primer.

Primer analognega stanovanjskega bloga

- Prejšnji teden se je nekdo želel izogniti konfliktom s stanovalci, zato je pred pričetkom del izobesil opravičilo (št. 1). To se mu je zdelo vljudno in pomembno. Človek se je potrudil, tega ne moremo zanikati.
Vse lepo in prav. No, verjetno kje drugje. Pri nas je to sprožilo debato anonimnih sosedov, v kateri se, bodite pozorni, nehote razkrijejo vzporednice s slovenskom blogovjem.


- Že po prvem dnevu dela in jutranjega ropotanja je nekdo na precej tečen način zastavil vprašanje. (št. 2) S tremi vprašaji!!!

- Naslednji dan se je nekdo pohecal. (št. 3)

- Tečnoba vseeno ni odnehala. (št. 4)

- Za finale pa se je pojavil še nekdo, ki si je želel le vse skupaj užaliti. (št. 5)

Jutranjega ropotanja zaradi adaptacijski del ne slišim več. List je na mojo žalost včeraj izginil. Ravno takrat, ko sem želela prilepiti nov papir in podati novo iztočnico za nove komentarje. Škoda.

S sosedi se še vedno vljudno pozdravljamo. Verjetno pa je bilo lastniku obešenega papirja žal, da je karkoli sploh napisal. Vse skupaj je postala farsa. Blogi so odsev nas. Naše mentalitete. In naše skupne kulture. Če je ta v podnu, potem tudi blogi ne morejo biti dosti boljši, kenede?

Verjamem, da nismo nič posebnega in da je takšnih sosesk še nešteto. Tako kot blogov.

Sporočilo za prekrškarje

Spoštovane bralke in bralce obveščam, da vsebina na tem blogu ni njihova, temveč moja (če ni navedeno drugače). Vsebina je zaščitena z licenco CC. Prosim, da jo upoštevate.

Uporaba vsebin za komercialne namene ni dovoljena.

Če želite karkoli od objavljenega uporabiti in niste prepričani glede komercialnosti, bo najbolje, če me predhodno vprašate. Vsak primer nedovoljene uporabe bom kot avtorica kazensko in odškodninsko preganjala. Takemu početju namreč pravimo kraja.

V primeru nedovoljene uporabe vsebin zaračunavam 100 EUR za ukradeno besedilo in 100 EUR za ukradeno fotko (neto).

Blog Non-Action Day

Razčistimo na začetku:
Ne, danes ni 15. oktober. Ne, nisem se prijavila k sodelovanju neke skupinske akcije, katere namena ne razumem in vanj ne verjamem. Ne, nisem ekoskeptik. In ja, me skrbi.

Rada bi vedela, koliko ljudi od 15.000 piscev in koliko od domnevnih 12 milijonov bralcev je danes pustilo avto doma in šlo v službo z biciklom. In koliko jih bo jutri in naslednje dni storilo isto? Koliko jih ni prižgalo kurjave? Koliko si jih je privoščilo osvežilen hladen tuš namesto toplo kopeli? Koliko jih je sklenilo, da ne bodo šli na plačano poslovno pot z letalom, ampak se bodo raje cijazili z vlakom? Koliko jih je stranišče po izločanju splaknilo z odpadno vodo iz pralnega stroja?

Zadnjih 14 dni sem se ukvarjala predvsem z okoljevarstvom (in politiko). Po nekaj prebranih člankih, raznih statistikah in po razgovoru z nekaj strokovnjaki, sem le še bolj skeptična do uspeha ozaveščevalnih kampanj, kot sem bila prej. No, odvisno, kaj je njihov namen, kenede. Če je osnovni namen skupinsko čiščenje vesti s pomočjo enodneve akcije, potem je zadeva verjetno uspešna. Če pa je namen spreminjati vedenje, potem iskreno dvomim vanjo.

Tisti, ki ne vedo, niti ne želijo vedeti. Tisti, ki bi lahko kaj storili, tega nočejo storiti. Tisti, ki vedo, pač vedo. In raziskave kažejo, da več kot dve tretjini tistih z jasno načelno ekološko držo svoja načela hitro opusti, ko se je za ekološke cilje potrebno čemurkoli odpovedati.

Če je bil 15. oktober Blog Action Day, ker je toliko in toliko ljudi pisalo o okolju, bi se morali vsak naslednji dan imenovati Blog Non-Action Day, saj se bo o okolju verjetno še kaj pisalo (tema je vendarle popularna), storilo pa en drek! Verjetno je zato še najbolj aktualen en nasvet iz odjavne špice Goreove Neprijetne resnice: "Pray".

Bloggerjeva javna objava objave

Že nekaj časa uporabnikom Bloggerja sistem ponuja administracijo spletnika (nekdaj se je reklo "bloga") v slovenskem jeziku. To se mi zdi odlično in hvalevredno. Nekdanji "Post" bi zaradi boljšega razumevanja jaz raje prevedla kot "Zapis", vendar priznam, da bi bilo to lahko v strogem pomenu besede neustrezno. Nekateri zapisi oz. objave namreč ne vsebujejo besedila, temveč le slike ali video posnetke. Je, kar je.

Vsakič znova pa me prešine vprašanje, če so se prevajalci zezali, ko so prevajali številne ukaze in gumbe. Skoraj prepričana sem, da so se.
Nekdanji gumb "PUBLISH" je namreč postal zabaven "JAVNO OBJAVI OBJAVO". Ljubko.

Rocky že ve!

Trick mi je poslal modro misel, ki mi je dala misliti. Povzel jo je po Rockyju.
Tricka in njegovega Rockyja sem rahlo popravila za boljše razumevanje. Naj mi fanta ne zamerita.

Ta najnovejši Rocky je reku tkole nekak:
"Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It is a very mean and nasty place and it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life.

But it ain't how hard you hit. It's about how hard you can get hit ... and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done.

Now if you know what you're worth, go out and get what you're worth. Buy you have to be willing to take the hits, and not pointing fingers, saying you ain't where you wanna be because of him or her or anybody! Cowards do that and that ain't you! You are better then that!"
(in kle se že skor joka od vsega čustvovanja)

In Rocky že ve. Veš kolk je dal skoz. :)

Res je. Hvala za tole. Takisto pa tudi Tadeju za stalne spodbude.

Razglednica za Nekam drugam

Dragi Tadej. Saj veš; prava razglednica s pravim old-skul dizajnom potrebuje nekaj časa, da pripotuje do naslovnika. In ves ta čas smo mislili tudi nate. Hvala, da tudi ti misliš na nas.

Poljubčke od vseh štirih.

Fine.

Bilo je zabavno. In potem je nehalo bili. Le še kratko zadnje poglavje Razširitve področje boja imam. (Anti)junak se je iz strani v stran bolj razkrajal in propadal. Sedaj ga skoraj ni več. Vprašanje je le še, koga bo ubil. Sebe ali še koga. Sebe je že.

Odločitev, ki mora pasti jutri pa je, s čim bom nadaljevala. Naj pobegnem v Pamukov orientalski svet razkošja in si rečem Ime mi je rdeča? Naj se vživim v Eugenidesov Middlesex ali nadaljujem z izvirnikom Belle de Joure: The Intimate Adventures of a London Call Girl? Slednji je bil pred letom in pol zamišljen kot literatura za na morje. Med 38. in 39. stranjo sem našla še neposlano razglednico. Na sliki je nekdaj rajski otok s polomljenimi drevesi in splaknjeno zemljo ter z napisom: "After, Tsunami Phi Phi Island". Bilo je zabavno. Ni več.
Off.

Modre misli 12 - True Blue No. 12

Jasno, potreben je slog. Na tem mestu se bom naslonila na besede že mnogokrat citirane Vodnice. Tokrat ponuja naslednjo stopnjo in pravi:

"Freedom comes when you learn to let go
Creation comes when you learn to say no
Pain is a warning that somethings wrong
Learn to say goodbye"