Pred 14-imi leti ...

(Ker se staramo, je včasih fino, da malce obudimo spomine. Da ti ne bi ravno splesneli. Včeraj mi je bilo rečeno, da sem bila emo otrok. Danes sem zato malce pobrskala po fotkah, spominih in virih. Rezali se v času moje pubertete nismo, tako da emo gotovo nisem bila. Smo pa počeli druge neumnosti. In bili zelo grunge.)

... je bil klub K4 pisan. Ob steni je bilo mnogo pobarvanih cevi in ventilov, na katerih smo sedeli v treh nadstropjih. "Plesalo" se je tako čudno, da danes tega ne znam več ponoviti. Me je pa naslednje jutro običajno bolel vrat. V Štirki se je še lahko kadilo, varnostnikov pa smo se bolj kot ne bali, saj smo videli že njihova številna bodyart dela.
... smo šli na družinsko ekspedicijo v Avstrijo po moj prvi glasbeni stolp s CD predvajalnikom. Prvi CD je bil The Real Thing.
... sem šla na prvi večji koncert. Faith No More so v okviru Angel Dust turneje obiskali Ljubljano. Takrat sem se naučila uporabljati komolce in spoznala pomen ohranjanja ravnotežja v velikih premikajočih se gnečah. Še danes imam kaseto Angel Dust.
... smo sredi poletja in najhujše vročine nosili bullerje. Kreteni!
... sem včasih za štos poleg svojega priimka pripisala še Patton.
... sta mi celo leto resno grozila popravna izpita iz matematike in fizike. In mislim, da celemu razredu ni šlo pretirano bolje.
... sem v zvezek, ki ga imam še vedno, ročno prepisala in se spontano naučila vse komade Pearl Jam (Ten), Alice In Chains (Dirt) in The Smashing Pumpkins (Siamese Dream). Ja, matematike se nisem uspela naučiti, komade pa vse.
... sem bila jezna in nedolžna.
... sem bila grunge.




Evo, na ta komad sem skoraj meditirala. Bil je mantra in lahko sem ga poslušala na repeat. V njem so združili moči preostanki Mother Love Bone, člani Soundgarden in Pearl Jam. Še vedno je krasn! Temple of the Dog.

Mrtu precednik!

Evo, prekinila bom tole žalovanje zaradi rezultatov. Povsem sem že obupala in sklenila, da se zaradi razočaranja sploh ne udeležim naslednjega kroga predsedniških volitev. A vendar ...
Mnogim - tokrat po neuradnih podatkih 5.138 volivcem - bojda pomaga, da oddajo neveljavne glasovnice.

Za dušo in pomiritev se bom sproščeno udeležila drugega kroga in podprla Boba Marleya.

"Dober precednik je mrtu pre-ce-dnik."

Navdihnili so me vsekakor Bičskvit, Dinozaver in Nimfa. Hvala vam.

Blog Non-Action Day

Razčistimo na začetku:
Ne, danes ni 15. oktober. Ne, nisem se prijavila k sodelovanju neke skupinske akcije, katere namena ne razumem in vanj ne verjamem. Ne, nisem ekoskeptik. In ja, me skrbi.

Rada bi vedela, koliko ljudi od 15.000 piscev in koliko od domnevnih 12 milijonov bralcev je danes pustilo avto doma in šlo v službo z biciklom. In koliko jih bo jutri in naslednje dni storilo isto? Koliko jih ni prižgalo kurjave? Koliko si jih je privoščilo osvežilen hladen tuš namesto toplo kopeli? Koliko jih je sklenilo, da ne bodo šli na plačano poslovno pot z letalom, ampak se bodo raje cijazili z vlakom? Koliko jih je stranišče po izločanju splaknilo z odpadno vodo iz pralnega stroja?

Zadnjih 14 dni sem se ukvarjala predvsem z okoljevarstvom (in politiko). Po nekaj prebranih člankih, raznih statistikah in po razgovoru z nekaj strokovnjaki, sem le še bolj skeptična do uspeha ozaveščevalnih kampanj, kot sem bila prej. No, odvisno, kaj je njihov namen, kenede. Če je osnovni namen skupinsko čiščenje vesti s pomočjo enodneve akcije, potem je zadeva verjetno uspešna. Če pa je namen spreminjati vedenje, potem iskreno dvomim vanjo.

Tisti, ki ne vedo, niti ne želijo vedeti. Tisti, ki bi lahko kaj storili, tega nočejo storiti. Tisti, ki vedo, pač vedo. In raziskave kažejo, da več kot dve tretjini tistih z jasno načelno ekološko držo svoja načela hitro opusti, ko se je za ekološke cilje potrebno čemurkoli odpovedati.

Če je bil 15. oktober Blog Action Day, ker je toliko in toliko ljudi pisalo o okolju, bi se morali vsak naslednji dan imenovati Blog Non-Action Day, saj se bo o okolju verjetno še kaj pisalo (tema je vendarle popularna), storilo pa en drek! Verjetno je zato še najbolj aktualen en nasvet iz odjavne špice Goreove Neprijetne resnice: "Pray".

Današnja pošta

Redno pozabim prazniti svoj klasični poštni nabiralnik, ampak danes je bilo to nujno, saj so papirji gledali že ven.

1. Redne petkove smeti
2. Kup položnic

In sedaj zanimiva pošta ...

3.
Med ostale petkove smeti, mi je svoj snopič papirja daroval tudi kandidat Türk. Skoraj sem ga zgrešila. Pristno vesela sem se nemudoma lotila branja. Notri imam horoskop, križanko, kolumne, slavne ... in tudi dopisovanje Dragi Danilo, Draga Manca! Danilo ji je med drugim napisal, da "se večina moških hitro poleni in se o svojih avanturah kvečjemu širokousti - odvzeti je treba kakšnih 80% zgodbe."

GROZN! Predvsem mi je grozn, ker obožujem zgodbe. Moške zgodbe še posebej! Ne bom razpredala o tem, koliko temu kandidatu zaupam, ampak dragi moji bralci, a je to res? Če ne boste zanikali, bom danes zgrožena nad večino moških in sploh ne bom šla ven.

4.
Vzajemna (alias Vzemanja, kot jo je nekoč imenoval JA-NE-Z) me je obvestila o podražitvi mesečnih premij za dopolnilno zdravstveno zavarobanje. Pardon, oni temu rečejo "uskladitev premij". Da pa ne bi preveč negativno gledala na njihovo "uskladitev", so mi priložili še nekaj bonov za popuste, če sklenem kakšno drugo zavarovanje, kupim filme iz serije Zdravo gibanje skozi življenje ali če obiščem fizioterapevta." Pa povejte, če to ni lepa gesta!

5.
Za finale je poskrbela moja ljuba CyberMama, ki se je očitno materializirala pred mojim nabiralnikom in notri zatlačila kup katalogov Neckermann in Quelle. Dva sta bila odprta pri zimskih jaknah, kar verjetno pomeni: "prihaja mraz, rabiš novo jakno". En katalog pa je bil odprt pri blazni ponudbi osvetljenih vrtnih božičkih, snežakih, saneh in podobni šari. Verjamem, da s tem ni želela povedati nič konkretnega (poleg očitnega, da očitno še vedno bere Centrifugo), ampak se je le zajebavala. Sem pa v tem istem katalogu našla izbor krasnih korporativnih Playboy izdelkov in med njimi celo svojo novo posteljnino. Najbolj presenetljivo je dejstvo, da gre za posteljnino iz 100% bombaža.

KONJ kot stilsko pohištvo, domača žival, vir svetlobe in veselja

"Who wouldn't want a horse to lighten up your home and a pig to serve your guests?"

Ja, pa res. Kdo ne bi želel česa takega?
Še posebej, če gre za konja v naravni velikosti z dimenzijami 210 x 90 x 230 cm!

Konjsko svetilko ponuja dizajnerski studio MOOOI, ki ima svojo prodajalno tudi v naši prestolnici.

Narava očitno vdira v naše domove. Komaj čakam, da kakšen dizajnerski studio ponudi živega konja s svetilko, saj bi se ta nedvomno odlično podal v vsak dom.

Zapis v celoti posvečam dragi bivši sodelavki Dynamitei, ki je tudi avtorica fotografije in zaslužna za tole objavo. Omenjena konjska svetilka jo je navdušila do te mere, da jo hodi vsak drugi dan gledat, mene pa zasuva s fotkami te bizarke. Za kar sem jih neizmerno hvaležna, da ne bo pomote.

Naslednjič se ji pri ogledu tega čuda pridružim, saj nama še vedno ni znana cena izdelka in kje ima konj električni kabel, da lahko sveti.

Na kmetiji je lepo

Še posebej je lepo, če se seznaniš z ljubkimi živalicami. Mislim, da sva si bili s Smotko zelo všeč. Lastnik je želel na škarpo namontirati precej večjega laboda, a ga ni dobil. Meni je tudi tale prisrčna.

Razmišljam, da si kakšno tovrstno domačo žival omislim na balkonu. Moram le še prebrskati Neckermannov katalog.