Pranje denarja

Uspešno sledim dogajanju.

Dokaz:
Danes sem oprala prve evre.
10 in 5 evrov.
Ker so tolarji še vedno veljavni, je bil poleg tudi 1000-tolarski bankovec z našim največjim pesnikom.

Vsi trije bankovci se sušijo na radiatorju.

Zaključek nagradne igre

Še ena obveznost me čaka v skoraj končanem letu. Nekateri ste se potrudili, zato sem imela nemalo težav z izborom. Dve pesmi sta se me resnično dotaknili. Rok Etsky in čudoviti Ziggy sta avtorja, ki bi ju posebej omenila. Očaral me je njun slog.

Vendar pa sem večkrat namignila, da si želim še kaj vizualnega. To je tisto, kar mi pogosto manjka. V tem sem sama malce šibka in zato sta me priponki Alcesse in Marte toliko bolj razveselili.

mARTa, za tole dobiš dve steklenici! Ta stena je za na steno! Z električno napeljavo, zgovorno risbo in preroškim sloganom vred. Hvala.
Alcessa, z veseljem ti dajem eno, čeprav se mi res ne sanja, kako bova to izvedli.

Dekleti, ostalo se dogovorimo prek elektronske pošte.

Nagradna igra ostaja, Tamara odhaja.

Dragi moji!

S pričujočim zapisom se poslavljam. Osem dolgih dni vas ne bom kratkočasila in zabavala, ker si bom privoščila novo realnost v zamenjavo za že poznano virtualnost. Zavarovanje je urejeno. Kufer in dva ruzaka so skoraj pripravljeni, zelene dobrote in sladki muškast takisto. Grem spoznavat nove kraje, nova smučišča in nove ljudi, ki so bojda tudi "prijetna družba". Zato grem!

Naj vam bodo prazniki veseli, vreme sončno in sreča blizu.

Ne pozabite na spodnjo nagradno igrico. (Elektronski naslov za slike, filme, mp3-je, zgodbe ... je odprt do zadnja ura petka 29. 12. 2006.)

Ne bom vas objemala

Zastonjsko objemanje, ki je obsedlo odločno preveč ljudi, se mi zdi rahlo prisiljeno in nadležno. Zato se tega ne bomo šli.

Poleg tega se je v prijetnem krogu pojavila meni ljubša in pr(a)va Božična Ideja. Bila mi je tako rekoč podarjena. V božičnem duhu širim idejo dalje. Verjamem, da jo boste tudi vi podarili naprej. To je namreč koncept.

Podarjam tri steklenice Icon-a,
penečega vina z absintom.

Nekomu, ki bo tole prebral in se odzval. Ker ne vem, komu naj jih dam, se bomo šli eno luštkano igrico. Ja, malce se bo potrebno še potruditi za dekadentno žlahtne Ikone.
(Hej, tudi jaz sem se, čeprav mi je bilo pri tem povsem prijetno. ;) Mimogrede - vodila sem poslovni strateški sestanek in okrasila sejno/dnevno sobo.)

Poglejmo, kako se bomo šli tole?

A.) V vsakem primeru me boste morali pozitivno presenetiti in očarati. Torej lahko zastavimo nalogo povsem na široko. Omogoča vam kakršnokoli rešitev, da le zadosti edinemu kriteriju - da me prijetno preseneti in očara.

Če vam odprt in popolnoma prost način ne ustreza, vam lahko vse skupaj omejim. Včasih se nam zdi to lažje. Ampak ne pozabite, da videz včasih vara. Manevrski prostor je lahko tudi dobra stvar.

B.) Na svoj način združite naslednje pojme:

"Centrifuga", "zima", "Icon".

Način, kako boste sodelovali v igri, je poljuben. To lahko storite javno prek komentarjev ali zasebno prek elektronske pošte. Z besedo, sliko, zvokom ali dejanjem. Skratka, karkoli.

Rok za oddajo je zadnja ura petka 29. 12. 2006. Morda zaradi moje odsotnosti ne boste prejeli steklenic pred novim letom, vendar pa bodo rezultati znani najkasneje 31. 12. 2006. Če me do zadnje ure tega petka (22. 12.) že presenetite z dobro idejo, bom kakšno steklenico potalala že takrat, sicer pa teden dni kasneje. Bomo videli, kenede.

Opozarjam še na nekaj dejstev:
- Če sodelujete, mi boste morali oddati vaš kontakten podatek. Po vzdevkih vas bom bolj težko iskala. Zasebni podatki bodo ostali zasebni.
- S pošiljanjem mi dovolite objavo vašega dela, če se bom želela pohvaliti z vašim očarljivim presenečenjem. Pri tem bom strogo upoštevala vaše avtorstvo.
- Ne vem, ali bom podarila vse tri steklenice enemu, ali pa jih bom razdelila med dve ali tri osebe. To se bom odločila kasneje.

Usedla sem se na banano!

Bila je v torbi. Torba je bila na stolu.

In še nekaj. V takem primeru je banano bistveno lažje spraviti v torbo kot pa iz nje.

Nevarno življenje

Moja teza, ki se bo danes izkazala za resnično ali ne, je:
Gorenjci in Gorenjke smo v večji meri podvrženim nevarnemu življenju kot pripadniki drugih področij.

Teza nima kakšne posebne zveze z visokogorjem, ki obdaja moj rodni kraj, ampak gre za globje kulturno-karakterne lastnosti, ki so se zažrle že tako globoko, da so postale stereotipne.

Naj razložim.

V hladilniku sem našla steklen kozarček s koščki lososa v olju. No, ni šlo ravno za neko "najdbo", saj sem vedela da je tam. Že kar nekaj časa. Zadevo uporabljam, da naredim rezance z lososom, vendar pa me je tokrat obšel občutek popolnega razočaranja, ko sem ugotovila, da je na embalaži odtisnjen datum 30. 10. 2006. Do takrat naj bi se vsebino porabilo.

Približno pol ure sem se ukvarjala z dilemo, naj lososa uporabim ali vržem proč. Opravila sem celo kratko anketo med blogisti, ki so bili priklopljeni. Vsi - Pengovsky, Megafotr, Piškotek, Čevap in Nortz - bi lepo upoštevali rok uporabe, meni pa je vsa moja bit govorila, da hrane pa res ne bomo stran metali. A je ni škoda? (<-- to je bistven moment za razumevanje zgodbe!)
Malce smo še debatirali o pripravi dotične jedi, salmoneli in edinem načinu za preverjanje uporabnosti lososa, nato pa sem se lotila kuhanja.

Očitno se ne morem upreti nevarnemu življenju in "šparanju". Gre za nevarno kombinacijo, za katero upam, da ne bo povzročila kakšnih večjih težav.

No, ker me je skrbelo (in me še vedno), sem v dobri veri in želji po razkuževanju srknila dva požirka Chivasa. Sedaj pa čakamo ...

Resno demografsko vprašanje

V nekaterih starih zapisih Centrifuge se še vedno najde anketo, s katero sem opazovala demografijo svojih bralcev (no prav ... in bralk tudi). Takratne rezultate sem temeljito obdelala in interpretirala. Vidim pa, da nekateri še vedno radi odgovarjajo.

Temu ne bi pripisovala velikega pomena, vendar moram. Tako reč je težko zgrešiti in ne opaziti. Ne morem mimo tega vnebovpijočega odstotka samskih hetero fantov - 37,3%!
Le eno vprašanje imam, za katerega upam, da ne bi izzvenelo kot retorično.
In kje hudiča so vsi?

Krompiruša 2

Na Čopovi ulici, skoraj neposredno pod neko smrdljivo ameriško restavracijo prodajajo klasične nočne prigrizke. Premorejo pa prav netipično in pestro ponudbo.

Prvič sem bila tja odvedena pozno ponoči na Martinovo, ko je imela zabavna družba zapravljive namene z mojo prvo plačo. Jedli smo krompirušo. Ja, sredi Ljubljane se je končno pojavila ponudba krompiruše.

Tistega večera so bile moje okušalne borbončice, prav tako pa tudi nevroni in najverjetneje kar celoten center za okušanje prilično prizadeti. Zategadelj tudi krompiruše nisem uspela ustrezno začutiti.

Danes sem se odločila za bolj premišljen postopek.
Trezna grem do prodajalnice. Naročim krompirušo. Gospo lepo poprosim, naj mi jo še zavije, ker bom krompirušo odnesla domov. Doma si jo postrežem na krožniku in odprem jogurt. Ugriznem v testo. Še enkrat ugriznem. Tokrat v gobo, salamo in nekaj nerazpoznavnega. No, to ni očitno bila "krompiruša".

Rada bi vam povedala, kakšna je ta edina ljubljanska krompiruša, vendar vam žal ne morem.

Zakaj 2 v naslovu?
Ker sem krompirušo do sedaj delala sama in tudi omenjeni naslov zapisa že enkrat napisala. No, vse kaže, da bom krompirušo še naprej pripravljala sama, če jo bom hotela jesti.

Koristni predlogi za darila

Ker sem se lansko leto elegantno izognila nakupovanju, prerivanju in izgubljanju potrpljenja sredi ponorele horde živčnih mater in tulečih frockov, se tudi letos kar ne spravim do Šitiparka. Nisem v pravi formi in še vedno se spominjam svetlečih tropskih drevesc in umetnih smrekic pri 30 stopinjah Celzija. Poleg tega vem, da bom že sredi zapravljanja za darila ali pa na koncu obupana zavila v HuManic in se osredotočila na čevlje. Tam se počutim varno.

Glede na svoj vse bolj očiten status e-bejbe z neprepoznavnim zasebnim življenjem, pa morda le ni vse izgubljeno. Obstaja vendar kataloška prodaja prek interneta. Ali telefona celo. In ne mislite, dragi bralci, da je ponudba avtentičnih božičnih artiklov na internetu kaj manjša kot kjerkoli drugje. Nasprotno. Nekaj raziskovanja mi je razkrilo presenetljivo dobre ideje za božično-novoletno obdarovanje.

Spomnimo se najprej na pridne gospodinjsko navdahnjene prijateljice, ki jih lahko razveselite z varčevalnim kompletom pekačev. In ker ne morete vsem kupiti enakega darila, poskusite koga presenetiti z atraktivnim loncem za krompir. Jaz bi bila navdušena. Tudi če so obdarovanci fantje in niso pretirani gospodinjci, jih lahko zlahka obdarite z edinstveno uro z lajno in plešočima figurama.

Potrebujete več ... nekaj bolj pisanega, kar bo poživilo dom obdarovanke? Rešitev: podarite rože - lončnice. Navedene so zelo uporabne, saj gotovo ne bodo crknile zaradi centralnega gretja, prestavljanja ali rednega nezalivanja.

Nikakor pa ne smemo pozabiti na božično okraševanje! Če iščete tovrstne predloge, ne smete zgrešiti skupine angelov po znižani ceni. Le za 1.900 sit! Prav tako ugodni so tudi 4 baročni angeli v kompletu, ki jih lahko podarite kar štirim ljudem! Morate priznati, da gre za izjemno priložnost. Že zato je ta nakup skorajda obvezen.

Če niste pobožni in si želite bolj nevtralnih dekoracij, smo našli nekaj tudi za vas: Božiček na gugalniku, ki na saksofon igra prijetno božično melodijo in se ob tem počasi ziblje. V primeru, da se vam ta izbor zdi malce preveč upokojenski, predlagam Božička s kitaro, ki bo z nasmehom v vaš dom prinesel tudi veselo melodijo. Ali osvetljeno dekorativno figuro losa morda?


Ko sem mislila, da sem pregledala in našla vse, sem prepoznala nov 3-delni komplet z električnima mlinčkoma za poper in sol, s katerim se je pred dvema dnevoma pohvalila moja CyberMama. Ko pritisneš na gumb za mletje, se prižge celo lučka v notranjosti. No, tega ji sedaj ne morem kupiti, saj je že sama našla popolno darilo in si ga podarila predčasno.

Upam, da sem vam vsaj malo pomagala z izbiro božično-novoletnih daril. Tudi tega prekrasnega božičnega angela na sliki najdete v široko paleti odraskov, ki jih vdanim kupcem ponuja Neckermann. Tudi danes me je navdihnil čudoviti Ziggy, ki mu osladno maham v pozdrav. Vi pa se mi lahko zahvalite v komentarjih.

Kič moj vsakdanji

Tale moja Centrifugica je preresna zadnje čase. Vse bizarnosti so pobegnile druge dimenzije življenja. Čas je, da prestavim vrtenje v višjo prestavo in se vse skupaj malce obrne.
Kako?

Za začetek sem prebrala vse zapise mojega osebnega kandidata za zunanjega ministra - Projma, ki se potika po Aziji. Njegova poročila so navdihujoča. Če se vam zdi, da pretiravam ... fant je v dveh mesecih potovanja zamenjal kar tri religije! To je velika poduhovljenost.
Poleg tega ga obožujem. Brez njega ljubljanskim žurom nekaj manjka. Vse okoli njega je vedno bizarka. In bralci, ki sledite Centrifugi, veste, da bizarke ljubim.

Ob branju zadnje Projmove dogodivščine sem začutila božični duh. Kar vidim ga, kako dramatično se pokriža pred razpelom. Oh. Advent.

In kaj sploh je adventni čas?
- Sanjski čas trgovcev. O tem ni dvoma.
- Familije - četudi skregane - se družijo in obilno jedo mrtve živali. To se mi zdi lep združevalni moment.
- Lučke - četudi cel svet vpije o varčevanju in naravnih katastrofah - svetijo vsak dan bolj. Proti koncu decembra pričakujem, da bo noč postala že tako svetla kot dan.
- In kič. Obilo čudovitega kiča. Vsepovsod. To je zame najlepši del.

Razmišljam, da bi šla še dlje v doživljanju tega veselega decembra. Razmišljam, da bi si kupila plastičnega jelenčka in ga postavila na balkon. Hej, božični čas je. Zakaj si ne bi privoščila!? Morda sploh ne bom izpadla tako čudna. Okrog balkona bi ovila umetne rože in tiste srebrne svetleče vrvice. Smreke definitivno ne bom imela. Odpor imam do vsakodnevnega pospravljanja iglic in ne želim ob vsakem koraku tvegati, da se mi zapičijo v nogo. Umetna jelčica je pa tudi sporna, saj mi poleti gotovo ne bo ustrezalo, da zaseda balkon namesto ležalnika.

Edino oviro pri mojem čudovitem kičastem načrtu predstavlja zvedava starejša soseda, ki jo motijo celo moje spodnje hlačke (ki se bistveno razlikujejo od njenih belih!!!) in modrci, če se sušijo na balkonu v prvi vrsti. Bojda to ne izgleda lepo! Morda pa bi se ji jelenček prikupil. Še posebej, če bi imel utripajoč nosek.

Da me lepe in kičaste misli slučajno ne minejo, sem našla tudi nov najljubši blog. Žal mi je le, da ga nisem že prej, saj je čudovit. Predstavljam vam: Ziggy v čudežni deželi.

Bodite bleščeči in svetleči!

Kaki vanilija

Poskusite, če ga še niste. Priporočam. Tudi če ne marate navadnega kakija. To je nekaj čisto drugega. Najdete ga pri vašem najljubšem zelenjavarju. Zdaj so najboljši.

Kaki vanilija je slajši, trši, bolj dišeč, večji od navadnega. Odličen je.

Svoboda izražanja, kulturni dialog, Ana, Gušti in ostale porkamadone

Ne zdržim več. Bom povedala svoje stališče, ki sploh ni zapleteno.
(zvok fanfar)

- Vsak, ki piše, se mora zavedati posledic svojega pisanja. Ne moreš pisati kar vse povprek. No, lahko, ampak potem sprejmi, kar sledi.

- Vsak, ki piše, naj sprejme odgovornost za svoje pisanje. In malo samocenzure po možnosti. Potem ne bo potrebe po zunanji cenzuri.

- Vsak, ki se počuti neutemeljeno užaljenega in ima dokaze, se lahko pritoži, toži itd. To je pravica vsakega in prav je tako.

- Vsak, ki piše, naj se podpiše. Če je to njegovo mnenje, naj ima toliko jajc, da stoji za tem. Z imenom. In kontaktom. Stavim, da bi bilo bistveno manj nestrpnosti na internetu, če bi ljudje ozavestili dejstvo, da niso anonimni.

- Vsak, ki piše, naj bo sposoben zagovarjati svoja stališča. Sicer to niso stališča, ampak nekaj neutemeljenega in brezzveznega.

Ne le mislim, ampak to verjamem. Skoraj verujem.

Gremo dalje.
Nekje sem zasledila sklicevanje na še en trapast rek, ki se ga lahko uporabi na sto načinov. Približno tak rek kot je tisti "Izjema potrjuje pravilo."
"PAPIR PRENESE VSE."
Ja, papir že prenese. Papir je prazen, nima lastnega mnenja, ne pozna dejstev in nima čustev. Ampak poglejmo naprej: Ta papir nekdo prebere. Morda celo več ljudi. Potem zadeva ni več tako enostavna. Če še vedno ni jasno, na kaj ciljam, preberi prvo alinejo in roman v pismih Nevarna razmerja. Isto velja za internet.

V zadnjih tednih sem pogosto zasledila sklicevanje na svobodo izražanja. Super zadeva, ja, ampak spet se nanaša na kar tri navedene alineje. Posledice so lahko katastrofalne. In svoboda izražanja je omejena. S svobodo drugega! Jebiga, s pravicami v istem paketu pridejo tudi dolžnosti.

Konkreten primer.
Ana Jud in Gušti. Predpostavljam, da sta oba vedela, kaj delata. V kolikor nista, moje sožalje in potem je vsaka debata brezpredmetna. Če sta vedela, kaj počneta, potem sta se lahko zavedala tudi posledic - ona že predhodno s svojo knjigo, on pa z razkrivanjem neke njene zgodbice. Ker sta oba javne osebnosti, sta po svoje profitirala. Dobila sta obilo publicitete. O obeh se govori in piše. Na kakšen način? To je stvar njunih odločitev in potez. Ona je izpadla kot bejba sumljivega slovesa, s katero se ni priporočljivo zajebavati. Verjetno se jo je najbolje v velikem krogu izogniti. On je izpadel kot žrtev cenzure. Da ne bo pomote; nikogar ne zagovarjam in oba spoštujem. Problema ne vidim.

Literatura

Dan odprtih vrat slovenske kulture je med drugim postregel tudi z brezplačno vstopnico na Knjižni sejem v Cankarjevam domu. Prihranila sem za vstopnico, vseeno pa tam na glavo obrnila denarnico in se ločila od 19.459,00 tolarjev.

Ne vem, če je še kdo opazil, ampak zdi se mi, da je bilo na izbiro največ otroških knjig, knjig o zdravju in osebni rasti. Izgleda pozitivno, ampak me ni prepričalo. Ne po minulem tednu. Ne po vseh medkulturnih razlikah, ki jim mediji, še manj pa slovenska javnost očitno niso kos. Nisem tako optimistična in mislim, da me ironija in brezizhodnost trenutno bolj navdušujeta. Edini, ki bi me lahko zares navdihnil je verjetno Drni-lama, ki je našel Bistvo. Žal sem ga zamudila. No, kakorkoli;

Ars longa, vita brevis.

Obupala

Zadnji teden je bila Centrifuga bolj kot ne tiha. Posvečala sem se predvsem drugim blogom, racionalizirala, razlagala, argumentirala, se zgražala in na koncu - to je bilo včeraj - obupala.

Vlada je izgubila še malo (moramo vedeti, da ga prav veliko tudi ni bilo) mojega zaupanja. K temu je bistveno pripomogel slovenski poslanec Zmago Jelinčič Primitivni.
Vaške straže nemoteno opravljajo svoje delo in branijo domove. No, ker so zavedni Slovenci, ne branijo le svojih!
Javna televizija je prekoračila zapisana pravila (Zakon o RTV) in nenapisana pravila lepega vedenja. Res lep zgled. Romska familija je pa še vedno brez doma.
Svetel žarek upanja je posvetil le iz bloga Igorja E. Berganta, ki je pokazal jajca in povedal, kaj je Sramotni televizijski večer. In nato še enkrat.

Plemenit značaj je več vreden kot plemeniti predniki.

DODATEK:
Na tem blogu sem poskušala z vsemi navajanji razložiti na več načinov, zakaj je Piramida neprimerna oddaja, jo primerjala s Springerjevim talkshowom in njegovimi soočenji med temnopoltimi Američani in Ku-Klux-Klanom, navajala vire, nato pa dobila nazaj vržene pojme, kot so: Jelinčičeva jajca in karakter, svoboda govora, posploševanje, kvazi strpnost, blogovski bonton ... No, pravkar sem opazila, da je isto stališče danes lansiral Crnkovič. Me veseli, ker ima tip definitivno večji vpliv kot jaz.

NEW

- Prvič spoznavala lepote Srednje vasi v Bohinju.
- Prvič jahala konja. No, kobilo. Elija je bilo ime rjavi islandski kobili. Bila je vodja svoje čredice, kar mi je povzročilo nekaj preglavic, nenačrtovano napajanje in rahlo muhavost. V takih primerih palica v roki dela čudeže. Eli me je ob mojem vztrajnem in glasnem spodbujanju varno dostavila nazaj v štalo, čeprav ni hotela izvesti častnega tölt-a po domačem dvorišču. Bila je pač alfa samica, ki me je gladko prebrala in to ves čas hotela izkoristititi. Ena od hipotez je bila, da "dve zajebani babi verjetno res nista idealna kombinacija". Sva pa z Eli naredili fotoseanso in poziranju se ni niti malo upirala.
- Prvič po goznih poteh Gorenjske divjala z Lado Nivo. Na 4-kolesni pogon. Brez in z reduktorjem. Vmes mi je sodelavec pedagoško razložil nove pojme in značilnosti te ruske mojstrovine.
- Prvič pila bohinjsko medvedjo kri. Na tem mestu moram reči, da mi je tolminska kljub vsemu še vedno najljubša.
- Prvič jedla odlično kmečko pojedino v gostilni Rupa. Gobova juha, mavžljni, ajdovi krapi, oblicah krompir, kislo zelje z zas'ko, rdeče-bela sladica (v barvah naše celostne grafične podobe)... Vse v pravih gorenjskih porcijah. Z veseljem smo zjutraj vstali in se vrnili v Rupo na zajtrk. Tudi ta je bil navdušujoč. (In kaj pravijo Ilovarjevi o Rupi?)
- Ni bilo prvič, ampak se pa resnično ne spomnim, kdaj sem nazadnje soboto preživela na soncu. Cel dan. Rohnenje vlaka v moji glavi sem preganjala s hojo po sončku. Od Srednje vasi, mimo korit Mostnice do Bohinjskega jezera. Sledila je rekreacija v obliku raztegovalnih vaj, joge in koles. Pot domov nazaj pa se je vila po starnpoteh skozi Staro Fužino in mimo Studorja.

- Prvi team building v novi službi.

Tako ali drugače o ...

... Tako ali drugače o slovenskih blogih.

Nisem prepričana, ali se je že kdo spomnil recenzirati blog, ki se ukvarja z recenzijami blogov. Na začetku se je veliko pisalo. Takrat sem bila razmeroma tiho, ker me je zanimalo, kaj bo nastalo. Res nima smisla jamrati že na začetku, če ne vemo, kaj nas sploh čaka. Sedaj pa je dovolj časa že aktiven, da si zasluži svojo recenzijo.

Iz pisanja je razvidno, da je avtor moški. Lahko bi rekla, da gre za mlajšega moškega, ki verjetno piše tudi nek drug blog in se vsaj malo spozna na programiranje. To pa je tudi vse, kar lahko rečem. Blogrecenzent je pri pisanju povsem brezoseben, s čimer poskuša doseči čim večjo objektivnost. Očitno ga obisk res ne skrbi, saj je vsakemu piscu že lahko jasno, da bralce najbolj privlačijo prav čustvena vpletenost in zgodbe. Obravnavani blog ne ponuja ničesar od tega, zato lahko služi le kot neke vrste blogovska enciklopedija ... kot zbirka blogov in njihovih opisov. S tem ni nič narobe. Kdor išče svojemu okusu primeren blog, bo lahko prav na takem mestu našel urejene misli in kakšno uporabno povezavo.

Kot cilj si je fant zastavil naslednje: "Brez dlake na jeziku napisati kakšno o blogu in piscu."
Po nekaj kritikah, ki so bile bolj predstavitvene narave, sem pri Piškotku navrgla, da recenzent nikogar ne raztrga in da je zelo mil. Opazil je komentar in naslednji obravnavani blog nežno raztrgal. Ne glede na to, kako se mi je zdelo simpatično, da me Blogrecenzent upošteva, pa je prav s tem korakom malce izgubil svojo vrednost v mojih očeh.

Sledile so spremembe. Zapisi so postali krajši in zato tudi bistveno manj poglobljeni. V zameno je Blogrecenzent pod vsako recenzijo namestil oceno od 1 do 5. No, vsaj videti je bilo tako.

Upam si trditi, da je Blogrecenzent skrajno nekonfliktna oseba. Ta vtis dajejo njegove ocene. Opisne in številčne pod vsakim opisom. Ob pregledu lahko opazimo, da v resnici ne podeljuje ocen od 1 do 5, temveč od 2 do 4, pri čemer je 2 do sedaj dodelil le Crnkoviču. Vsi ostali so ocenjeni s 3 ali 4 (t. j. 12 blogov).

Princip ocenjevanja ne sovpada z avtorjevo željo po objektivnosti, saj je jasno, da je ocena lahko zgolj subjektivna. Prav zaradi tega notranjega neskladja so ocene mlačne, opisi pa vedno bolj skopi. Pisanje je še vedno pravilno in lepo, vendar pa ni zaslutiti nobenega žmohta. Iz začetne poglobljenosti in podrobne predstavitve, ki je dejansko govorila o blogu in piscu, je blog z recenzijami postal suhoparen, neizrazit in celo predvidljiv.

Tako. Verjetno mi bo spet kak anonimnež očital prepotentnost, zato že zdaj povem, da sem si po dolgem času spet zaželela napisati recenzijo. Še en od množice žanrov, ki mi je zanimiv. In že dolgo nisem napisala ničesar žanrskega. Še bolj spretni interpreti z domišljijo pa bodo zaznali prikrito jezo, ker Blogrecenzent še ni obdelal mene. Pa da vidimo, kaj se bo zgodilo. ;)

Trenutek za premislek

Zakaj od 5h do 6h zjutraj gledam National Geographic in sicer oddajo o Razodetju (The Book of Revelation), prerokbah in koncu sveta ?

Kalilni dnevi

Tale zapis sem želela objaviti v petek, ko se je že zaključil Kalidays, mednarodni festival oglasnih besedil, vendar mi ni uspelo. Mislim, da vseeno moram narediti en povzetek, čeprav skoraj en teden kasneje.

Ne poznam nobenega Kalidays-u podobnega festivala in ta je za mlade pisce oglasnih besedil prav gotovo zanimiv. Kljub temu ima nekaj identitetnih težav, za katere iskreno upam, da jih bo uspešno prerasel:
- Kako so oglasna besedila lahko mednarodna, če so odvisna od jezika in umeščenosti v specifično kulturno okolje?
- Kako govoriti zgolj o besedilih, če pa se besedila tako močno prepletajo z oblikovanjem?
- Kako naj organizatorji zagotovijo strokovnen dialog, če so poslušalci predvsem študenti FDV, ki so jim jasni predvsem številni modeli komuniciranja in skoraj nič uporabnih znanj?
- Kako naj organizatorji zagotovijo obstoj festivala v prihodnosti, če je ciljna skupina tako majhna in ozka?
Odgovorov nimam, a menim, da so vsa vprašanja izredno pomembna za prihodnji razvoj festivala in njegovo ustrezno pozicioniranje. Morda je smiselna natančna proučitev primera Magdalene, ki se je iz podobnih izhodišč in iniciative razvila v zanimiv, močan in referenčen festival.

Predavanja so bila letos tako zanimivo zastavljena, da sem se udeležila kar vseh.

Zoran Gabrijan iz Future DDB se je spraševal, kaj sploh je "copy"? To je počel zabavno, sproščeno in na sploh očaral študent(k)e. Poudarjal je pomembnost konteksta, ki lahko močno vpliva na pomen besedila. Ne smemo zanemariti oblikovanja in mesta, kamor vmestimo besedilo. Dobila sem vtis, da ne želi govoriti le o besedilu, ampak ga razume kot del celote, kar je tudi povedal. Copy ni besedilo. Copy je ideja.

Po uradnem delu smo poslušalci Zorana zasuli z vprašanji, ki so bila v veliki meri idealistična in kanček nerealna. Vsi bi bili radi kreativni direktorji ali vsaj copywriterji. To me milo rečeno plaši, saj ni računice za izvedbo. Po drugi strani pa nihče ne govori o dobrih vodjah projektov, ki so vedno zaželeni in nujni.

Vera Stankovič iz agencije MayerMcCann je govorila o fiziki besed in fizikalnih zakonih. Poskušala je vzpostaviti nekakšne primerjave med besedami in planeti, med mediji in vesoljem ... kar se mi ni zdelo najbolj posrečeno za skupino mladih družboslovcev. Poleg tega ni bilo niti pretirano dosledno. Tuje oglase je navajala kot primere za kreativno uporabo različnih medijev. Mene in tudi nekatere je nekajkrat zmotila morebitna neetičnost in/ali onesnaževanje z oglaševanjem. Vera je v enem od teh primerov izjavila za moje pojme nedopustno izjavo, ko je odgovarjala na vprašanje, ali pri svojem delu misli na etiko v oglaševanju: "Jaz sem kreativna direktorica. Mene zanima kreativnost." No, kljub temu biseru je na koncu povedala, da se na etiko pogosto pozablja, ker je trg takšen.

Zdravko Duša iz Cankarjeve založbe je malce obrnil temo "besede v oglaševanju" in govoril o oglaševanju besed oz. o trženju knjig. Kjub odličnemu začetku, mu ni šlo najbolje, energija mu je počasi padala, poslušalci pa uhajali iz dvorane. Naredil je zgodovinski pregled načinov trženja knjig, pri čemer je še poseben poudarek dal začetkom pospeševanja prodaje knjig v 60-ih letih s Svetom knjige in s prvim resnično profesionalnim pristopom k oglaševanju knjig, ki ga je dočakala zbirka "Vrhunci stoletja", ki so izhajali poleg sredinih izdaj časnika Delo. Slogan: Naberite si/se knjig.

Zadnji dan je navdušil Anže Jereb. Slovenec z jajci in agencijo Kaffeine v Ukrajini. Namesto predavanja nam je priredil kakovostno delavnico. Za 80 ljudi! Ne bi verjela, da je to možno, če ne bi bila tam. V uri in pol je na naših lastnih primerih predstavil tri bistvene elemente oglaševalskega dela - uporabo kreativnosti, brif in predstavitev ideje. Tri elemente, ki mi jih v štirih letih študija ni znal na tako uporaben način predstaviti noben prfoks. Definitivno je bilo Anžetovo predavanje vrhunec Kalidays pobudbe. In vesela sem, da tega nisem zamudila.

Se vidimo drugo leto!

Ustvarjalci vseh dežel ...

Tole bo resen zapis. Tako malo za spremembo.

Na Centrifuginem desnem robu je nameščena oznaka za licenco Creative Commons. Tam ni od vsega začetka, ampak sem jo namestila kasneje, ko sem ugotovila, da jo potrebujem in da iščem nekaj ... Nekaj, kar ščiti mene, moje (morebitno kreativno) delo in mi celo omogoča povratne informacije o objavljenem delu. Seveda sem imela v glavi tudi idealen načrt, v katerem bo moje delo našel nekdo, naročil še nekaj verzij podobnega, mi plačal masten honorar in jaz si bom s tem denarjem privoščila dva meseca v Laosu in Burmi. No, izvedbo tega idealnega scenarija še vedno čakam. :)

Vendar to ni vse. Všeč mi je koncept CC, ki presega preteklo lastništvo nad idejami. Ideje so kot kapital. Morajo krožiti! Postmoderna doba to zahteva. Citiranje, parodije, reprezentacije, eklekticizem, semplanje, miksanje, nove tehnologije, novi mediji in njihovo prepletanje. Ideje povsod krožijo ...

Prav to je tista druga prednost licence CC. Vsem uporabnikom interneta ponuja nekaj, kar bi jim morda koristilo ali jih spodbudilo k novemu ustvarjanju.
Najboljši prikaz pomena licence Creative Commons je prikazan v animaciji Get Creative!

Brez posrednikov. Brez agentov. Brez SAZAS-a. Brez pravnikov. Brez papirjev. Brez dodatnih stroškov. Brez koordinacij in komplikacij.

Nekaj časa me je motilo, da ne vem, kako prevesti besedno zvezo "Creative Commons". Lotila sem se iskanja in našla "Ustvarjalno gmajno". Ob zadnjem branju spletnega mesta CC sem ugotovila, da so CC-jevci prišli do istega zaključka. Krasn!

Ker se bliža drugi Festival ustvarjalnosti in svobodne kulture, lahko vržemo vkup naše izdelke. Postavimo jih na ogled. Zatorej:

Le vkup, le vkup ustvarjalna gmajna!

V vrtincu zabave

V soboto zvečer gredo v kino le:
a.) tisti brez idej ali
b.) tisti, ki drugega niso sposobni prenesti (naj bo za to kriv pretekli teden ali petkovo žuranje).
V vsakem primeru je v Koloseju v soboto strašanska gneča.

Zaradi drugega in še nekega tretjega bolj bizarnega razloga sem se s trenutno največjim približkom Pravega Moškega (ki pa mu vseeno manjka še mnogo, da bi to v resnici bil) odpravila v Kolosej, da končno vidim Perfume: The Story of a Murderer. Komaj smo gledalci dobro zavohali film, so se prižgale luči, prekinilo se je predvajanje, nas pa so po hitrem postopku evakuirali. Razlog: Obvestilo o bombi.

Večer se je kljub tej dogodivščini (ki se je nekaterim dejansko zdela zabavna!) končal uspešno. Sporočilo o bombi je bilo tokrat lažno.

Želela sem biti senzacionalna in vas prva informirati o "bombi v Koloseju", ampak me je Piškotek grdo prehitel. No, pa drugič.

Zato ponujam le nekaj predlogov za spremembo pozicijskega slogana Koloseja:
- V eksploziji zabave
- Bombastična zabava (predlog Mateja)
- Eksplozivna zabava
- Kolosej je bomba!
- Kino s posebnimi učinki

Ups And Downs

Hiter povzetek dogajanj preteklega tedna bi zvenel nekako takole:

Torek: Depeche Mode - Suffer Well
Sreda: Pearl Jam - Black
Četrtek: Smashing Pumpkins - Disarm

Po avtogenih treningih je sledil preobrat, zavestna odločitev in moj najljubši Sindikat.
Ideja: posvetimo se raje pomembnim stvarem. "I'm gonna get what I want! Betch!"

Petek: Kelly - Shoes (ta video si morate pogledati, ker zna narediti dan!)


Za odkritje se zahvalujem novemu priljubljenemu DJ-u: CASIOp aka Philtre, thx.

Poleg ustrezne plesne muzike je petkovo Sindikalno zabavo popestrila videoprojekcija Delte Nu. Muppet Showgirls in Čarovnik iz Oza - vse je našlo svoje mesto na platnu. Vizijonarka Delta Nu je pri tem z miško v desni roki in s čikom v levi nekaj ur nepremično zrla v monitor. Fantje pa so poskrbeli celo za scenski nastop. Krasn!
Z veseljem sem ugotovila, da je Sindikat defenitivno prerasel gejevske lokacije in čas je, da zablesti še kje!

Patetika

Upam, da je gnilo počutje trenutne narave, čeprav se vleče že nekaj časa. Upam, da vsaj kmalu mine. Sovražim te ups-and-downs-e, a vseeno jim ni konca. Predvsem zato jih ne maram. Nekje popoldan se mi je zazdelo, da ogromno časa zabijem s pogledovanjem na uro. Od jutra, ko je treba v službo, prek čakanja na 17. uro (čeprav je bistvena moja učinkovitost in niti ne razpoložljivost), do opazovanja številk v levem kotu in spraševanja, do kdaj bom bedela nocoj.

Vsak dan prevečkrat pomislim, kateri dan je. Je že sredaa? Smo že na polovici. Jeee, smo že čez! Od torka razmišljam, kje bom za vikend. Takrat si namreč privoščim pozabo. Vsega! Enostavno pobrišem in ne mislim na nič. Sladka pozaba. Moja meditacija. Živim za vikend!

Skrajno patetično je, da sem se poistovetila z jebenim sloganom. S sloganom, ki ni niti mednaroden in korporativen, kot so na primer: "Just do it" ali "Let's make things better" ali "I'm lovin' it" ali "Think different" ali "Because you're worth it" ali ... ne spomnim se jih več ... Ne! Jaz sem se uspela poistovetiti s sloganom za nek beden paket lokalnega ponudnika mobilne telefonije iz Slovenije. Itak!

Boža

Spoznala sem Božo. Čakali sva avtobus, ki ob nedeljah ne vozi, nato pa počakali drugega, ki je vozil.

Boža je stara 80 let in živi v domu za ostarele. Vračala se je z obiska potomcev, zunaj se je medtem stemnilo in ponudili so ji, da jo peljejo. Vsak je nekaj malega popil in tudi sicer ni želela, da jo peljejo, saj bi tako pokazala, da poti ne zmore sama. Tega noče, čeprav se zaveda, da je na koncu z močmi. Raje si je prižgala en čikec in z mano počakala.

"Vi ste otrok tega časa," mi je rekla že nekje na začetku pogovora. "Vem", sem odgovorila in si snela slušalke mp3 playerja. Povsem iskreno mi je povedala, da se počuti izgubljeno. "Vse se je spremenilo, veste?" Zanimalo me je, zakaj in kje najbolj občuti spremembe.

Od svojega 2. do 24. leta je živela v Beogradu in z rahlim zadržkom, kot da bo to na kakršenkoli način oviralo najin pogovor, mi je povedala, da je bila članica SKOJ. To so bila njena najlepša leta. Tudi v Sloveniji, kjer je nato živela, ji je bilo lepo. Vendar je sedaj vse drugače.

Ogromno bere, a ne more slediti vedno hitrejšemu tempu. Ve, kaj je internet, Wikipedia in blog, vendar le teoretično. Zanima jo, ker ve, da so vse spremembe tesno povezane s sodobnimi tehnologijami. Zanjo je vse postalo drugače ob osamosvojitvi Slovenije. Od takrat čuti brzino in odmaknjenost ljudi. Predvsem pa jo moti sovraštvo. Ne mara kapitalizma, ki je spremenil ljudi in oblikuje nove generacije.

Takoj po šolanju je dobila svojo službo in jaz sem povedala, da sem na svojo čakala tri leta. Zaveda se problema zaposlovanja mladih. Zaskrbelo jo je, saj vnukinja tudi študira komunikologijo. Oglaševanje se je zdi grozno. Ko sem ji povedala, da ga tudi jaz preziram, me je vprašala, če sem prebrala tisto knjigo, ki ima ceno v naslovu. Povedala sem ji mnenje o romanu in bila je pozitivno presenečena: "Vidite, z vami bi se pa lahko še dolgo pogovarjala!" Tudi jaz, gospa Boža, tudi jaz!

Najine poti se se ločile, ampak do doma sem razmišljala, kaj vse bi jo lahko še vprašala. Tako pametna, razumevajoča, odprta in tako kul!

80 let. V teh letih je človeku verjetno že marsikaj jasno. Mislim, da bi mi kakšna informacija prišla zelo prav.

Messenger Party (TM)

Ste v soboto zvečer ostali doma? Ni petek, ampak kak drug brezvezen dan? Vam lokalna zabavna scena ne ponuja nobene ustrezne zabave? Se vam zdi vreme neprijazno ali pa ste preprosto leni? Ne skrbite. Imamo rešitev!

Predstavljamo vam najnovejšo aplikacijo, ki razširja uporabnost vašega priljubljenega programa za klepet z uporabo naprednih spletnih tehnologij in ob tem spodbuja kreativnost uporabnikov. To pa še ni vse. Kot nakazuje že samo ime, je sodelovanje v spletnem dogodku, ki smo ga poimenovali kar "Messenger Party (TM)", nadvse sproščujoče in zabavno.

Za ustrezno doživetje Messenger Partyja (TM) je potrebno:
- imeti širokopasovno povezavo,
- imeti eno od novejših verzij MSN Messengerja,
- predhodno naložiti čim več animiranih gif-ov,
- vklopiti zvočnike ali si nadeti slušalke,
- najti virtualno družbo za Messenger Party (TM)
in zabava se lahko začne!

Za začetek oba oz. vsi vklopijo enako on-line radijsko postajo.
(Kljub temu, da še vedno nisem prejela nobene Supreme steklenice za tole moje oglaševanje, predlagam Supreme.FM.)

Z malo domišljije se znajdete v klubu, na fenomenalnem partyju, kjerkoli želite. In niste sami. Z vami so vaši MSN prijatelji in številni animirani znanci: FlatEric prikimava, Smajli poskakuje, ekscentrični plesalec se zvija, dojenček pleše, seksi bejba miga z ritjo, prsi se zibljejo, roza rejverka maha s pom-pomi, heavy metalec maha s čupo, opici se meša, bananca džuska, zvočniki se tresejo, gejevski mucek, go-go plesalka, droge, stroboskop ... vse vam je na voljo.

Ustvarite zgodbo in party po vašem okusu!

"Take It Easy!"

"Tejk it izi!" je še ena obupna fraza. Približno taka kot: "Pazit in počivat bo treba!"

Ljudje božji, jaz ne morem na izi stvari tejkat. To je zame stresno!

BlogoŠpon

Se še spomnite Videošpona?
Zame je bila to prva stand-up komedija, ki sem jo videla. Jonas je na nacionalki pred neko brezvezno sceno z žaluzijami guncal afne in se od časa do časa prekinil s kakšnim nepotrebnim videspotom. Gledljivo, zabavno, zajebantsko in koristno! V avtohtonem ljubljanskem slengu je delil nasvete bimbolovkam in ribolovcem, ob tem pa je bil tudi simpatično predrzen. Spomnim se, da je pred kamero za ušesa privlekel Matjaža Ambrožiča. Ob neki drugi priliki pa je svoje stališče izrazil nemo, le z napisom na majici: "Bolje Tito, nego Mito." Legendarno.

Jonas se je upokojil. Ukvarja se z obskurnimi mediji, tradicionalni pa ga imajo še vedno radi. Koristnih nasvetov za mladince ni več, potreba po tovrstnih nasvetih pa še vedno obstaja. Od tega živita Kozmo in FHM. No, ker pa je nekaterim jasno, da tam objavljenih nasvetov ne gre jemati resno, se zgodi, da si mularija pomaga sama.

Začel je Kobrowsky z zanimivo lekcijo v treh poskusih na temo: Ka kóse fuka?

To je bil tudi povod, da se je na Bičskvitu razvil celoten priročnik, kjer so poglavja razdeljena celo glede na ciljno skupino.

Za fantke:
1. lekcija: LUPČKANJE
2. lekcija: PRISTOP
3. lekcija: PREDIGRA
4. lekcija: SPOLNI ODNOS

Za punčke:
2.a lekcija: PRISTOP
3.a lekcija: PREDIGRA
4.a lekcija: SPOLNI ODNOS

Tako. Na Centrifugi ne boste našli dosti neposrednih zapisov na temo "odnosi med spoloma". Izjema so strokovni prispevki in definicije Škodljivcev, Plaščarjev, Galebov in Pravih Moških). Nenazadnje premorem nekaj samocenzure, poleg tega pa tole prebira tudi moja CyberMati. Kljub temu so se mi vsi navedeni članki zdeli zanimivi in poučni. Tokratna objava je zatorej družbeno koristna.

Pisarniška glasba

Staro dognanje:
Tišina, ki jo prekinjajo telefonski pogovori, ni primerna za kreativno delovno okolje.
To ni le moja ugotovitev.

Današnji nauk:
Oliver definitivno ni primerna izbira!
Možakar močno trpi. In jaz z njim.
(Odrešil me je sodelavec in s svojo izbrano glasbo utišal Oliverja. Edino pravilno!)

Global Warming

Naključje.
Od 4. aprila '06 me spremlja en komad - v službi, v avtu, naključno na radiu, načrtno v mp3 predvajalniku, vsak večer v Tuniziji in še kje. Sedem mesecev! Najprej je služil za prebolevanje postžurerske deprsije na delovnem mestu, nato je bil namenjen razgibavanju bokov in sedaj me v mrazu greje!

Ne, to ni več le hit poletja. To je hit, ki pričara poletje!
Zasluži si, da zabobni in da dobre bejbe zaplešejo v Centrifugi. Naj me greje še pozimi, ker je učinek tople grede malce popustil in je zunaj neprijetno in mrzlo!


Sean Paul: Temperature

Ikona

Dobro blago se samo hvali. No, ali pa ga jaz.

Sinočnji/današnji party se bo pri meni zapisal kot najboljši v tem letu. Konkurira mu lahko le še nepozabni Freddy Fresh v K4.
Njah, zakaj bi se pa morala odločiti. Vsa čast organizatorjem obeh.

DODATEK po nekaj urah spanja:
Mediapark je zame malce zoprna in hladna hala. Včeraj je bil vse prej kot to. Iz stropa je visela največja discokugla, kar sem jih kdaj videla. Scena je bila elegantno črna in rahlo kitchy - kot flayer. Muzike so se prepletale tako, da mi ni bilo nič jasno (Goldfrapp, Samantha Fox!!!, Nirvana, Michael Jackson, Metallica oplemeniteni z ekstra basi) in na koncu je nastala totalno fajn in skrajno seksi mešanica. Ikono večera so nesebično delili in tiste male stekleničke so res praktične. Všeč mi je bilo, da so iz nabora pisanih slamic Supreme Icon vedno postregli s črno slamico. Detajli!
Plesala sem 7 ur. Brez postankov. In očitno se da to početi tudi v petkah. Le danes ne morem hoditi.

Bilo je super, green in supreme! ;)

Super Green*

Zelena je živahna in prijetna barva.
Nekaterim se zdi pomirjujoča. Meni ne. Všeč mi je!

Keep it green and live supreme!

*

Delfini za psihoanalizo

Blogi so se že mnogokrat izkazali za koristne. Komentatorji so ponudili celo številne (do 100 smo prišli) psihoanalitične nasvete. Prav zato se obračam na blogosfero. Redko se spominjam sanj in kadar se jih so te zelo ... močne, emocionalne, simbolne. V takih primerih sem celo že odpirala Sanjsko knjigo - Simbolika sanj od Freuda do Junga. Že nekajkrat pa je nastopil problem in danes tudi.

Že četrtič sem sanjala, da se pogovarjam z delfinom. Včasih govoriva, včasih ne, vedno pa brez težav komunicirava. Te sanje so izredno čustvene, ker v njih jočem ali pa se smejim. Prav to me navadno tudi prebudi - lasten smeh ali jok. Četudi se jočem, sanje niso nikoli zares neprijetne. Dogajanje ni nikoli enako.

Evo današnje:
V kleti starega gradu smo gostovali s predstavo. Če smo želeli izvesti predstavo ali karkoli naj bi tisto že bilo, smo se morali najprej preživeti in se boriti z drugo skupino, ki nas je zaklenila v drug in neprijazen prostor. Z nami je bil tudi delfin. Nismo mogli priti do vode, zato je kazalo, da bo prav Fliper (je, res mu je bilo tako ime - prvič) prva žrtev. Aja, vedeli smo, da se obeta še požar. Slabo je kazalo z delfinom, zato sem ga odnesla do skal, kjer je bil svež zrak, po skalah pa je teklo nekaj vode, ki se je nabirala v luži pod njimi. Fliper je prišel k sebi in ni želel ostati tam, ker je želel pomagati. Malo sem jokcala, ker je bila situacija res brezizhodna in ganljiva. Nato sva naredila drzen načrt, da se jaz infiltriram v drugo skupino, ukradem ključe, on pa si bo opomogel in poskušal v pravem trenutku zrušiti kup skal. Bilo je napeto in vem, da sem najbolj cvikala, da me razkrinkajo z ukradenimi ključi med reševanjem naše skupine.

Torej najbolj pomembni simboli so:
delfin, ključ, načrt, kraja, ukana, pomanjkanje vode in zraka.

Moja smola: DELFIN kot najbolj prezenten motiv sploh ni zabeležen v omenjeni Sanjski knjigi. Pa mi analizirajte, če znate.

CentriNovosti

Že nekaj časa klikam po blogih, ki sem jih po nemarnem izpustila v blogroli:
Lažnivce odlikujejo zabavna vsebina, skrivnostnost in izpopolnjeni slogi pisanja.
Ideja je zanimiva, pestra in duhovita.

Med mojim jamranjem pa je Robi naprogramiral, dodal in uredil veliko reči v zbirki Slovenskih Blogov. Če ste bralci večih blogov, vam bo verjetno prav prišla registracija, saj si lahko v poseben zavihek nastavite priljubljene bloge.

In ja, malce je že gneča v desnem robu in zato bo kdo tudi izbrisan. Nič osebnega.

Izjava za javnost: jaz in deca

Mulo in Beti sta me je v komentarjih prejšnjega zapisa malce zajebavala. Tudi sicer se je ustvarila neka grda in neresnična fama o meni in otrocih. Čas je za pojasnilo.

Otroci so verjetno čisto fajn, če vsi tako trdijo. Ker jih nimam, ne vem natančno, ampak nekaj že mora biti na tem.

Z otroki se prav lepo razumem, če niso pretirano razvajeni, zaspani ali glasni. Nekaj otrok sem nosila po rokah, polbratca pa pazila in celo previjala!!! Distanca do otroških tem v obče se je razvila zaradi invazije nosečnic in mladih staršev, ki govorijo le o otrocih, še bolj pa zaradi diskriminicaje. Prav zato se še vedno raje družim z mladimi starši takrat, ko njihovo dete spi ali pa je v varstvu. Brez problemov pa se ponudim za varuško, če jim s tem lahko pomagam.

Tako. Načeloma nimam nič proti otrokom, le jaz imam za zdaj raje mačke.


Tole zgoraj je dokaz št. 1 - avtorica bloga je pristno raznežena zaradi rahlo pomečkanega, 2-3 dni starega fantka. Dokaz št. 2 prikazuje par let mlajšo avtorico z otroškim velikanom.

Otrok in gora

Neverjetno, ampak pisala bom o pedagoških pristopih in otrocih.
Hribi me, odkar vem zanje, asociirajo na nekaj skrajno neprijetnega. Če dobro pomislim, nimam nič proti hribom, ampak prva asociacija je kljub temu vedno negativna. Lahko bi rekla, da sem spet sama kriva, vendar je napočil čas, da začnem krivdo valiti tudi na druge. Na primer na starše.

Pretekli teden mi je nek hribovski navdušenec razlagal, na kako gre on rad v hribe in z njim gredo tudi njegovi otroci. In pri tem se imajo celo lepo. Bojda obstaja tudi neka knjiga, ki staršem pomaga, da otroka na pravi način seznanijo s tem početjem. No, in potem sem primerjala moje izkušnje iz otroštva.

1. Otroka vključimo v pogovor o izletu in poti. Kratko obvestilo, da gremo jutri v hribe, ni ravno sodelovanje v pogovoru.

2. Otrok mora biti dovolj star in pot mora biti primerna. Morda cel dan hoje ni idealen izbor za 6-letno dete. Morda tudi pot: Komna - Sedmera jezera - KOMARČA!!! ni najbolj primerna.

3. Med hojo se z otrokom pogovarjamo, tako da lahko celo sodeluje v pogovoru. Po možnosti tako, da kaj celo razume in ne debatiraš o službi, politiki in podobnih odraslih temah.

4. Otroka motiviraš med potjo, da vmes celo pozabi na samo hojo ali pa mu je hoja zanimiva. Pripoveduješ mu izmišljene ali resnične zgodbe o luni, škratih, živalih ... Slaba motivacija pa je, če govoriš: "Lej, Tamara, samo še do tistega ovinka, potem boš pa sendvič dobila."

5. Do otroka smo iskreni in mu ne lažemo. Če ima za seboj že eno slabo izkušnjo z Viševnikom, mu nikakor ne zagotavljamo: "Saj ne gremo na Viševnik. Res ne gremo!", potem pa ga po nekaj urah hoje seznanimo z "veselo" novico: "Evo, zdej si pa na Viševniku, pa si rekla, da nočeš gor. A ni lepo?" Najverjetneje mu ne bo lepo.

6. Zelo lahko se zgodi, da otroku razgled ne bo predstavljal vrhunca dneva. Sploh po vseh nepravilnih načinih, ki sem jih opisala zgoraj. Materin stavek: "Joj, poglej kako je lepo! S tem razgledom je pa poplačan ves trud," bo zvenel kot slaba šala. Saj moramo vendar še dol!!! Po možnosti po malo daljši poti, ki pa je zato "toliko bolj prijetna".

Po vseh tovrstnih pripetljajih (in celo njihovih večkratnih ponovitvah) otrok razvije svoje veselje, ki nima nobene zveze s starševskim veseljem do hribolazništva. Popestritev izleta mu predstavljajo živali, s katerimi rad navezuje stike (ovčke, kače, kravice, ribice ...). Včasih so zanimive celo mrtve živali.
Ultimativni užitek tak otrok doživi, ko se vsede v smrdeč in od vročine razbeljen avto. Takrat ve, da je rešen, in gre samo še domov.

Zaposlena

Pri starosti natančno osemindvajset let, osem mesecev in pet dni sem končno redno zaposlena. Toliko časa je trajalo, da se počutim, kot bi spet po dolgem trudu maturirala, naredila izpit za avto ali pa izgubila nedolžnost.

In jaz imam menda še srečo, ki se je očitno ne zavedam na pravi način. Številni vrstniki z diplomami ali silnimi sposobnostmi so še vedno brez zaposlitve.

Ne maram vrtičkanja!

Nič nimam proti t. i. biozelenjavi. Prav tako se mi zdi koristno, da imajo penzjonerji aktivnost in veselje z delom na vrtu. Celo moja prednica ima svoj vrtiček v industrijski coni Stegne. Vesela sem tudi pridelkov, ki mi jih nameni BioBabi. Moti me le ideja vrtičkanja.

Vrtički so na svojem začetku ljubke, majhne in urejene grede s solato, peteršiljem, paradižnikom, v kotu pa so morebiti kakšne jagode. Nato se naseli na vrtiček gajba za orodje, ki je primerna tudi za sedenje. Vodo je težko nositi in dolgoročno se bolj izplača privleči staro banjo (namesto na kosovni odpad) na vrtiček. Gajba dobi naslonjalo, še malo kasneje pa se poveča in zraste lopa za orodje, pred njo pa klopica. Ni dobro, da se klopica zmoči. Zato dobi lopa nadstrešek. Sedaj se klopici pridruži še mizica. No, ampak na vrtu je tako lepo gledati svojo solato in ob jesenskem mrazu je fino, če se v lopo privleče še gašperčka. Seveda je potrebno potem še malo pozidati lopo zaradi boljše izolacije.

Na tem mestu še ne bi bilo nič narobe, če bi imeli v gajbici vsi skupaj orodje, na klopici okoli mize bi bil prostor za vse, v lopi pa bi se pri gašperčku skupaj greli in pili medico. Problem je, ker ima vsak svoje kraljestvo, ki ga veselo širi in ga zaradi strahu pred vdorom sosedov še ogradi (resda običajno le s fižolovimi preklami).
In pozor, to je le primer vrtičkanja! Prispodoba.

Vrtičkanje je širši pojem. Vrtičkanje je slovenski pojem!

In grozno se mi zdi dejstvo, da točno ta vzorec vedenja opazim povsod v tej mali Sloveniji. Celo med blogi.

Grebejo se:
http://www.vecer.si/blog/
http://www.ednevnik.si/blog.php
http://www.delo.si/blog/
http://blog.siol.net/
http://www.rtvslo.si/blog/
Zbirajo:
http://www.siblogs.com/ - še vedno edina zbirka, ki jo upoštevam.
http://www.sloblogi.net/
In zdaj še Fras nekaj masterplaninari.
Gotovo sem koga pozabila ali pa še ni vzklil.

Ali je to res potrebno?

Scenaristika

Že uro in pol poslušam pregovarjanje (to je neke vrste argumentiranega kreganja, ki pa je vseeno skrajno nekonstruktivno) dveh sposobnih mladih človečkov.

Prvi je miren in resen filozof, teoretik, poln argumentov, teorij, velikih in učenih besed.
Drugi je hiperaktiven praktik, samouk, zajebant, gobec, predrznež z dobrimi idejami in obilico kletvic.

Tema pogovora ni znana. Najbližje smo, če rečem, da se pregovarjata "o filmu in osnovnem načinu". Karkoli to že je.

Debata še vedno poteka, ampak že od začetka vem, da bo sklep, o katerem se bosta ta dva lahko strinjala, le en. "On je popoln tepec!"

Mislim, da ne bom čakala konca. Zgodba pač ni zanimiva, če že v naprej poznaš razplet in veš celo, kako bo do njega prišlo.
Lahko noč.

Zaključek neke zgodbe

Tole dolgujem.
Zgodbo nekateri bralci poznate. Če strnem:
Jaz sem se preselila, ADSL priključek pa je za selitev potreboval 29 dni od prejetja vseh soglasij. Po pogodbi imajo časa 30 dni. Amis mi je zaračunal selitev priključka (15.000 sit) IN naročnino za tisti mesec, ko sem čakala na selitev priključka in nisem imela dostopa do interneta.

Sledilo je moje upiranje v obliki treh dopisov in številnih preverjanj. Amis se je zgovarjal na podizvajalca (Telekom Slovenije), mene pa to ni zanimalo in sem vztrajno zavračala račun, ker "storitev ni bila opravljena". V končni fazi sem zahtevala račun za naročnino, ki bo sorazmeren z dostopnostjo storitve. Po domače: naj mi izstavijo račun za 1 (en) dan in ne za cel mesec.

Nekaj mesecev kasneje (zdaj) sem prejela odgovor reklamacijske službe. Še vedno vztrajajo pri svojem:
"Dostop do interneta vam ni onemogočil Amis d. o. o., kar pomeni, da je vaš dostop do interneta deloval ves čas nemoteno, torej ves mesec junij, katerega plačilo naročnine osporavate."

Tukaj moram dodati, da je bil dostop omogočen na stari lokaciji in ni nikomur pomagal kaj dosti. Zato "osporavavam" plačilo, ja.

Ampak sledi lep dramaturški preobrat v zaključku pisma:
"Sporočamo vam, da bomo kljub dejstvu, da je internet dostop ves čas selitve nemoteno deloval, v sled nadaljnega dobrega sodelovanja, na vaš naslov izstavili dobropis za obdobje od 12.6.2006 do 11.07.2006, saj je naše vodilo zadovoljstvo naših strank."

Objavljam, da je stranka sedaj zadovoljna. Hvala.

"A smo vsi mau blogi?"*

Na blogističnem srečanju sem tistim, ki so želeli poslušati, razložila moj pogled na številne prednosti bloganja. Šele takrat sem dojela, da je tega zares veliko.

- Spoznala sem kup novih ljudi.
- Nekajkrat sem našla družbo za smučanje.
- Našla sem novo stanovanje za najem.
- Blogerji so me selili.
- Dva soblogerja sta poskrbela za drobna vzdrževalna dela v zadnjih dveh bivališčih. (Montaža luči in popravilo vsega nedelujočega)
- Dobila sem nekaj dela. (Ja-Ne-zu hvala.)
- Zaslužila sem z oglaševanjem na blogu. (Masterplanerju hvala.)
- Popestrila sem si pomemben del zasebnega življenja.

Kar veliko. In če pomislim še na bronasto nagrado, sem upravičeno zadovoljna. Tako kot z včerajšnjim večerom. Res je, da nisem naredila nobene večje scene ali obležala v solatnem baru, sem pa polupčkala Davida (kar je bil edini predhodni načrt) in temu je sledilo še več lupčkanja, kar je vedno super. Zabava se je iz izhodiščne lokacije preselila v Orto in jaz sem morala oditi zadnja. To se vendar spodobi.

Večer lahko označim kot uspešen in vedite, da imam prilično stroge kriterije glede vikendaških zabav.

* Priredba napisa na JA-NE-zovi majčki.

And the award goes to ...

Če se je Tomaž v prejšnjem zapisu navduševal nad mojim rdečim interierjem, moram povedati, da bom sedaj tudi hodila po rdeči preprogi. In če se je Sedmerec navduševal nad izvajanem lan-partyjev (ja, besedna zveza je oksimoron, non-sense ipd.), moram povedati, da ČETRTO SLOVENSKO BLOGOVSKO SREČANJE gotovo ne bo podobno omenjenemu "partyju".

Zakaj?
Napredovala sem. Vir: si.blogs.awards

Le še slabe tri dni imam časa, da najdem dizajnersko toaleto z globokim dekoltejem, nabavim nove čevlje in si vzamem pol dneva za obisk pri znanem stilistu (ker frizerji niso dovolj dobri). Seveda ne smem pozabiti na kozmetičarko, manikuro, pedikuro in bikini line. Samoumevno in nujno pa je tudi, da sestavim dušoparajoč govor, ki bo prisotnim priklical solze v oči. No, to je šele začetek. Razmisliti je potrebno, kako pričarati ustrezno sceno. To se pač spodobi. Koncept, ki se mi je za zdaj zdel najprimernejši, vključuje mene, obilico alkohola in prevrnjen solatni bar. "Tamara v solati" ali "Centrifuzna solata"? Seveda dopuščam možnost razvoja novih strategij, saj sobotni večer v kombinaciji z restavracijo in alkoholom ponuja pravi poligon kreativnosti.

Aha, še to. Organizatorja opominjam, da lansko leto nisem prejela neke bizarne prestižne nagrade, (ki so si jo očitno izmislili moški za moške, zaslužila pa sem si jo jaz), tako da bi bilo ustrezno, da letos dobim obe.
Hvala za razumevanje.

Tretji poskus

Menda gre v tretje rado.
Morda ...

Navedeno literarno delo naj bi bilo po nekaterih izročilih ob vsakem vzglavju. Nihče ni natančno razložil misterioznega učinka branja božje besede pred spanjem, vendar sama ugotavljam, da konkreten učinek dejansko obstaja.
Pa lahko noč.

Družabnost na vidiku

Stari in zvesti (hm, oboje se sliši prav strašljivo) bralci veste, da je bil eden poglavitnih namenov Centrifuge komunikacija. Še danes je tako. Novih poznastev in družabnosti se ne izogibam, ampak mi že od nekdaj predstavljajo pravo veselje.

Samo predstavljajte si, kakšen spekter novih možnosti in zgodb ponuja kup neznanih znancev. VIPi, giki in friki, pijanci in intelektualci, teoretiki in praktiki, sramežljivci in bizarneži. Internet je tega poln in škoda bi bilo to izpustiti.

Več o tem.

Končno ...

Pogosto se zgodi, da slišim frazo: "Ti si za ožent!" Običajno se nanaša na kak topel obrok, desert, na moje pospravljalne vzgibe ali na dejstvo, da sem "dobra po srcu" (poimenovanje ljubega mi ex-sodelavca). Ne delam si nikakršnih utvar in se popolnoma zavedam, da gre za čisto navadno frazo, ki nima posebnega namena, in mi ne bo niti za kanček spremenila trenutnega življenjskega sloga t. j. samskega življenja.

Ta vikend je prišlo do dramatičnih novosti v vzorcu.

V petek zvečer oz. bolj v soboto zjutraj je na Metelkovi fant, ki je lahko hodil, privlekel ven drugega fanta, ki mu to ni šlo najbolje. Poleg tega je drugemu nekje iz glave na obraz enakomerno kapljala kri. Treznejši je poprosil za robček, dobil dva in hotel ponesrečeneca odvleči na urgenco. Nisem se mogla upreti in začela deliti dobronamerne nasvete obema. Ponesrečenec se je ves čas le nebrzdano režal in zvijal. Ob tej bizarki so se moji dobronamerni nasveti kmalu spremenili v dobronamerno napizdevanje, ki se je zaključilo šele, ko sem odšla po vodo za pacienta.

Ko sem se vrnila, je treznejši vodo že dobil. Nasmejanega, z rokami krilečega in upirajočega se okrvavljenca je umival po obrazu. "Najraje bi ti celo flaško zlila na glavo, da bi se vsaj mal' zbrihtal!" sem rahlo jezno pripomnila in odšla.

Treznejši se je zadrl za mano: "Ej, reku je, da se bo poroču s tabo, ko se bo streznu!"
Končno je tudi zame prišel čas. Kako romantično!

O olivi

Ko sem bila majhna, nisem vedela, kaj je oliva. Prvič sem jo fasala na pizzi Pod Lipo. Tja me je takrat-še-ne-CyberMati peljala na pizzo. Sedeli sva pri šanku ob plastični šipi, kjer sem lahko opazovala zanimivo nastajanje pizze. Raztegljivo testo, paradižnikova mezga, rezine šunke, nariban sir, seseklajane gobice ... in potem so na sredino dali zeleno čudo - olivo. Močan in čudno grenkak okus se mi takrat ni priljubil. Nekoč kasneje sem slišala, da se moramo olive naučiti jesti in sem se jih. No, naučiti se moramo še marsikaj drugega.

Med sobotnim izletom treh soblogerjev se je razvila obsežna razprava o kategorizaciji olive, ki se je še nihče od nas do sedaj ni lotil.

Črna Betka je trdila, da olivo uvrščamo med sadje, saj vendar raste nad zemljo. Nobena zelenjava namreč ne raste na drevesu. Ko smo malce dlje časa stali sredi nasada oljk (Betka temu pravi "njiva oliv"), je prišla do novega sklepa, da je oliva v bistvu grmovje. To je povzročilo vrsto neslutenih zapletov.

Jaz sem imela silne težave z Betkinim opredelitvami in argumenti zanje. Mislim, da se oliva bolje poda k papriki, paradižniku in solati, kot pa k jabolkom, breskvam in bananam. Torej je oliva zelenjava. Oliva tudi ne more biti grmovje, ker je oliva plod, drevo/grmovje pa je oljka in je to čisto neka peta kategorizacija. V tem primeru je oliva kvečjemu začimba ali pa še to ne, ker je pač zelenjava.

Bežeči norec je poskušal razumeti nore babje ideje, zastopal je pregovorno moško razumnost in miril najine strasti. Od vseh radikalnih kategorizacij se je raje previdno distanciral in tako bo verjetno izpadel še najbolj pametno.

Na poti iz "njive oliv" so nas prevevale še številne ideje in vprašanja:
Kaj je potemtakem šipek? Jaz verjamem, da je to čaj, Betka pa meni, da je to enako kot lešnik in oliva, kar je povzročilo nove nejasnosti. Šipek po moje ni orešček, oliva pa še manj. Ker smo se totalno zaplezali (verbalno in tudi fizično na tisti visoki njivi), je nastala nova bizarna kategorizacija na povrtnine in vrtnine. Še danes je ne razumem, ampak Betka jo bo gotovo z veseljem na dolgo razložila.

Zagonetno vprašanje: "Kaj hudiča je oliva?" smo zaradi varnostnih razlogov in našega mentalnega zdravja zastavili blogerjem in bralcem. Ti/Vi so/ste se že večkrat izkazali kot jako koristni, pametni, domiselni in razgledani.

N = 66 (v treh dneh)

Če ste mislili, da bo 36,4 % dovolj za kakršnokoli sklepanje, ste se zmotili. Rezultati namreč ne povedo prav veliko o olivi, le kažejo na to, da ste podobno zmedeni kot trije omenjeni soblogerji.

Kvantitativna raziskava nakazuje le, da težava s kategorizacijo olive obstaja. Očitno manjka še kvalitativni del raziskave.

Res me zanima, kakšna izjema je oliva in kaj potrjuje njena izjemnost? Poleg tega bodo zagotovo predstavljale rasvetljenje obrazložitve tistih umetnikov, ki se jim oliva zdi orešček ali grmovje.

Dragi bralci, na dan z besedo!

In kaj pravi Google o olivi?
Oliva je menda "fruit", ampak to lahko prevedemo kot sadež ali kot plod. In če je sadež tako kot je gozdni sadež ali morski sadež, potem ni nobenega problema. Še vedno pa se ne morem sprijazniti s tem, da olivo uvrstimo med sadje.

Še ena turistična

Slovensko omizje je razpravljalo o raznih običajnih temah in pogovor je tekel. Razvila se je nesmiselna debata, pri kateri sem jaz obupala, šla v apartma in še vedno nisem pozabila tega. To moram dati "ven".

Polemika:
Ali je "prav", da Ramadan vpliva na turizem?

Ali krščanski in pravoslavni božič vplivata na delovni čas trgovin? Pa dan državnosti? Kitajsko novo leto?

Seveda, tudi Ramadan vpliva. Normalno. Mora vplivati! To je lepota turizma in ves čar potovanja. To vendar iščemo. Spremembo. Eksotiko. Odmik od vsakdanjega. Beg iz realnosti. To JE potovanje. Trip!

S kakšno pravico se torej lahko pritožujemo nad tujo prehrano? Nad nedostopnostjo alkohola? Nad polurnim zamikom večerje zaradi Ramadana? Hej, je turizem le ležanje ob bazenu, all-inclusive ponudba, intenzivni animacijski program, čisto morje z udobnim dostopom, lepo vreme in poceni suvenirji? Ali je pošteno, da pričakujemo "domačo hrano" na drugem kontinentu? Ali lahko obsojamo zavrnitev postrežbe alkohola, če si ga zaželimo v času Ramadana? Lahko rečemo, da nas je trgovec na tržnici nategnil, če smo mu plačali za izdelek skoraj toliko kot bi plačali doma in trikrat manj kot Američan, trgovec pa je dobro zaslužil? Je to res "nateg"?

Nihče se ne zaveda, da je prav ta način trgovanja najbolj pošten. Ne le, da trg določa ceno s ponudbo in povpraševanjem. Še več. Cena niha. Odvisna je od želje kupca. Od njegovih čustev in tega, koliko on ceni izdelek. Prodajalec ve, koliko je izdelek vreden njemu, vse ostalo pa je odvisno od dogovora. Prodajalec in kupec se srečata tam, kjer je cena sprejemljiva za oba. Idealna win-win situacija. Pa recite, če to ni fer! Pa recite, če se to lahko imenuje "nateg"?

Zgodi se, da te prodajalec, novi znanec ali taksist vpraša: "You like Djerba?" No, odgovor je rahlo omejen, kajne. Oceniš lahko le ponudbo hotela, vreme in agencijske izlete. Vse ostalo pa zaradi omejene perspektive ostaja skrito.

In turisti?
Naslednji dan agencija ponuja izlet z avtobusom. Z doplačilom 45 dinarev lahko turisti spoznajo tradicionalen način življenja in v restavraciji dobijo kosilo. Vrnitev v hotel je predvidena okoli 17. ure.

Poletju v slovo

Dopusta je konec. Zunaj je megla. Ponoči je mraz, zaradi česar me boli grlo, ker sem naivno mislila, da lahko spim gola. Ura je zgodnja. Jaz moram zaslužiti za najemnino in bencin (ki se je vmes - hvala Alahu - pocenila).

Kolega soblogerja (JaKa in Megafotr) sta se že poslavila od poletja. Vidim, da smo vsi precej čustveni glede tega letnega časa. Meni je danes v tolažbo le pogled na tunizijske animatorje (Hvala Alahu, ponovno). Najlepši del zadnjega poletnega tedna so bili zame prav animatorji.
Oh, habibi!


Napaka je, če jih enačimo s katerimikoli animatorji. To so lepi, temni, izklesani, močni, simpatični domačini toplih pogledov in mehkih ustnic, ki približno pol leta služijo denar z zabavanjem gostov. Zaradi njih sem se z veseljem udeleževala animacijskega programa: vodne aerobike, tečaja plesa, večerne animacije, binga in ne smem pozabiti omeniti plesa z animatorji. Tunizijski animatorji so namreč odlični soplesalci. V internih krogih pa krožijo tudi zanimive govorice o tunizijskih telesnih proporcih.

Z bolečino v srcu se poslavljam od poletja.


PS: Sedaj vidim, da se je tudi Klemn zelo čustveno poslovil od poletja. Fantje, tokrat vas razumem.

Bizarke iz Tunizije

Prevzem zavarovanja je nakazoval pestro ponudbo bizark v prihajajočem tednu:

1. Noč pred odhodom nisem spala, zato sem bila naslednji dan na letalu zgleden primer zombija. Nisem se pretirano sekirala, saj sem šla vendar vendar na izlet z agencijo, kar je zame pomenilo, da drugi poskrbijo za vse, jaz pa bom le ovčica. No, letalo se je ustavilo v Monastrirju, v francoščini in nerazločni angleščini je bilo povedano nekaj stavkov, vendar jih nisem razumela. S sopotnikom sva zapustila letalo, opravila nadzor pri policistih in čakala na prtljago. Minilo je nekaj časa. Vsi čakajoči so prtljago že dobili, le midva sva se začela rahlo razburjati, kje hudiča je najina prtljaga. Izgubili so nama prtljago. Katastrofa.

Na poti proti okencu z napispm "LOST LUGGAGE", naju je spreletelo, da morda potrebujeva okence z napisom "LOST PEOPLE". Morda je najina prtljaga lepo na letalu in sva zajebala midva, ki sva šla iz letala. Po paničnem sprašavanju, hitremu ukrepanju uniformirancev so dva slovenska kretenčka odpeljali nazaj v letalo, kjer so medtem stevardese preštevale potnike in čakale z nadaljevanjem poti. Ja, transport prtljage je včasih lažji kot transport ljudi.

2. Splošna ugotovitev
Pri vsakem letu, kjer potrežejo tudi obrok, se vmes najde neka "stvar", ki je ne moremo definirati in ne vemo, kaj je. Tokrat je bil to kisel bel kolešček. Vsekakor pa ostaja absolutna zmagovalka še vedno Lufthansa, ki postreže nekaj podobnega hrenovki in nekaj podobnega jajčku, pri čemer so barve teh jedi ravno zamenjane.

3. Nov, resničen in uporaben izraz:
"smrdeti kot kamela".

Primer uporabe:
Pejt stran, k' smrdiš k't kamela.

4. Posebno poglavje ... no, ali pa vsaj poseben zapis si zaslužijo slovenski in češki turisti. Zapis so dočakali na Bičskvitu. Da ne bo več nobenih nejasnosti, čemu smo Slovenci upravičeno dojeti kot drugorazredni turisti!

5. Združene države Amerike pospešujejo razvoj turizma v tretjem svetu. Pri tem ne mislim na upad turistov v ZDA zaradi paranoje. Pri tem niti ne gre za načrtno skrb ZDA, pač pa ima največ zaslug Hollywood. Zakoten otočič na jugu Tajske je zaslovel kot James Bond Island. Maya Bay ne bi bil tako rajski, če ne bi po njem hodil Leonardo DiCaprio. Turška Cappadocia je lepa in odbita s svojimi arhitekturnimi čudaštvi, vendar znana tudi zaradi Vojne zvezd. Tunizija je prav tako doživelaVojno zvezd - ja, to je edina vojna, ki ima pozitivne posledice. Prebivalci in predvsem prodajalci suvenirjev iz Matmate so Hollywoodu verjetno zelo hvaležni za to vojno.

6. Bizark je bilo še nekaj, vendar sem jih pozabila ali pa niso primerne za širšo javnost. Smola. :)

Postcards from Tunisia

Zgoraj levo: razgledna točka na Mesečevo pokrajino v gorovju Matmata, kamor sta stopili tudi noga in snemalna ekipa Georga Lucasa.
Zgoraj desno: datljeve palme v oazi
Spodaj levo: pogled ob izležavanju
Spodaj desno: nočni pogled v hotelskem kompleksu Sidi Slim na Djerbi.

Levo zgoraj: lep vhod v apartma
Desno zgoraj: puščava
Levo spodaj: gorovje Matmata ("Everybody wants to be Hollywood")
Desno spodaj: razgled kar tako iz strehe ene od berberskih hišic

Tole je bilo nekaj fotk, preden vas zamorim s svojim pogledom na turizem, agencije in Slovence ali pa pozabavam z bizarkami.
(Naivni ste, če ste mislili, da je bilo tole vse, kar vam lahko namenim po enem tednu odsotnosti. :))

Moj ljubi CORIS

CORIS varuje,
CORIS rešuje!

Pred tremi leti so me fantje iz CORIS-a rešili iz nekega tajskega otoka, kjer sem zaradi neznane bakterije dehidrirala. Organizirali so mi prevoz (gliser + taxi) v Bangkok in mi omogočili 4-dnevno zdravljenje v najlepši bolnišnici, ki sem jo kdaj od blizu videla. Od takrat jih samo hvalim in sem njihova zvesta stranka. CORIS - vedno in povsod!

Evo, nova epizoda:

Prek interneta sem naročila zavarovanje in ga plačala. Napovedala sem osebni prevzem zavarovalne police za danes ob 12:00. Kuverta me je čakala, ampak moj dan je bil poln in jaz sem gladko pozabila. Malo prej sem se spomnila, da nimam zavarovanja, odhod pa je načrtovan za 7:30. Malo pobrskam:

Uradne ure: ponedeljek - petek, od 07:00 do 15:00

Kdo dandanes prične z delom ob 7:00? CORIS! Torej lahko prevzamem poličo pred odhodom. Kul. Še malo pobrskam:

Klicni center: dosegljiv 24 ur na dan, 365 dni na leto na telefon +386 1 519 20 20

Pokličem klicni center ob 2:30. Izvem, da res lahko dobim zjutraj zavarovalno polico. Zdaj pa verjetno ni možno, a ne? Je možno. Le še enkrat moram poklicati, ko bom spodaj, da mi ven prinese kuverto. Ob 3:00 ponoči dobim CORIS zavarovalno polico, prijazen operater pa moje biskvitne kokosove kocke.
CORIS je z mano!

Poletja še ni konec ...

Ko pogledam zjutraj skozi okno, je bolj kot ne vse v nekih odurnih sivih odtenkih. V japonkah me zebe. Kiham. Ob večerih je jakna obvezna. Perilo se ne suši. In nebo je radodarno s padavinami. Vse kaže, da gre poletje k hudiču, ampak ...

... v osemindvajsetih letih bivanja sem že našla ustrezne načine soočanja s temi podnebnimi neprilikami. Priznajmo, da je tole vreme s svojimi nihanji res bedno. Vse opiše - in nakaže tudi predlog rešitve - muzičar v eni preprosti pesmici, ki v refrenu prepeva moje ime in enega od mojih življenjskih motov: "Tamara: čekanje me strašno zamara." Tokrat pa je aktualen drug verz:

Tamara: nikad nije bilo tužnije
Da smo samo malo južnije
Negdje dole južno

"Last minute" sem zbrala denar, dobila še enega obubožanega sopotnika z lepim stanovanjem in čez nekaj ur bova kot svobodni ptici odletela na prvi dopust v tople kraje.

Na srečo je nekaj hrane vključene v ceno, sicer bi verjetno vlekla s seboj mesne doručake, Buco sir, toast in Cedevito.

Bralcem (no, ja, bralkam tudi lahko) želim prijeten teden.
Razmišljajte o spodnji teoriji, če pa se vam poplesuje, priporočam četrtkovo elektro-clashersko plesno vzdušje na Gromkem ReŠetanju z DJ Hellgico (ki mi malo prej celo rekla, da upa, da ne bo preveč ljudi, ker bi šla rada čim prej domov. Mirno jo lahko zeznete in plešete do jutra. Jaz bi, če bi bila tukaj. :))

Življenjska resnica?

Bežeči norec je že pred časom objavil zanimivo teorijo, ki mi ni dala miru. Da povzamem:

V življenju posameznika so pomembna tri glavna področja, ki določajo naš občutek sreče:
1. služba, kariera, šola,
2. hobi, zabava, prosti čas, družba in
3. ljubezen, partner, družina.

In nikoli, zares nikoli ne moreš imeti vseh treh.

Od tega zapisa je bilo izvedenih že nekaj delavnic, okroglih in pravokotnih miz, filozofskih razpredanj ter predavanj. Prišli smo celo do stopnje, ko smo si pisali kombinacije glede na življenjska obdobja, delali preizkuse, analize in na koncu našli svoj zaključek.

- Teorija definitivno drži.
- Veliko ljudi (in midve sva med njimi) ves čas poskuša združevati po dve področji, vendar vseeno ne moremo doseči uspeha in zadovoljstva na vseh treh ravneh življenja. To ni dovolj!
Težava ni le v času, ampak tudi v energiji, ki jo imaš in razdajaš naokoli. Vsekakor pa je za energijo potreben čas, tako da gre to vkup.
Tukaj se teorija Bežečega norca konča. Meni ni bilo dovolj in sem v njej celo videla nov problem.

Kaj lahko sploh storimo, je bilo moje glavno vprašanje.
Kako lahko to teorijo uporabimo sebi v prid?

1. korak: Za začetek se moramo sprijazniti z dejstvom, da ne moremo imeti vsega. Ne gre in nima smisla, da se slepimo.

2. korak: S tem znanjem in zavedanjem lahko reguliramo izpolnjenost omenjenih treh področij bivanja. Tistega, ki je prisoten v izobilju, lahko načrtno malce zmanjšamo. Hipoteza pravi, da se z zavestno odpovedjo enemu od področij, ustvari v življenju posameznika (v času, ki ga imamo na voljo) prostor za manjkajoče področje.

Teorija je trenutno v stanju preverjanja.

Vikend sklepi

1. Včasih se splača čuvati kranceljček, ker so ti lahko tako prihranjene čustvene kolobocije čez štirinajst dni.
2. Absint se lepo poda k jabolčnemu soku. Ali obratno.
3. Menda je vseeno, koga bomo volili za župana, ker bo zmagal Jankovič.
4. Ob petih zjutraj so razgovori s fanti prilično nesmiselni.
5. V Asu ne umijejo limet, preden jih postrežejo! Limete le narežejo in denejo v posodo z ledom. Tako so pripravljene za serviranje. (No, nekateri pogovori ob 5h zjutraj so očitno lahko tudi poučni.)
6. Bizarno ljubkovalno ime tega vikenda je definitivno: "srči smrči". (Zapisala sem ji jo v telefon, da je ne bi pozabila, ker se mi je v trenutku artikulacije zdela navdušujoča.)
7. Policisti v civilu, ki prvič zaidejo na Metelkovo, se lahko hitro počutijo ogrožene s strani gejev, čeprav te nikomur nočejo nič žalega. Usmiljenja vredno.
8. Če policist v civilu ob petih zjutraj izraža zanimanje, raje ne odgovarjaj iskreno, saj bo to zapletlo komunikacijo do te mere, da se bo komunikacija zaključila. Raje si odgovore izmisli. Uporaben odgovor na vprašanje "kaj delaš?", je lahko na primer, da delaš v Kolinski za tekočim trakom.
9. Stare, neizbrisane telefonske številke v imeniku lahko pridejo prav.