Na obisku Pri Zelenem Zajcu

Ne maram hoditi na kavo, ker kave niti ne pijem. No, saj vem, da lahko pijem tudi kaj drugega, a cel koncept "iti na pijačo" mi ne odgovarja. Prijatelje in znance raje povabim domov ali pa prisegam na t. i. "privatke", ker so cenejše, udobnejše in manj protokolarne.

Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.

Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.

Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.

Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!


Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.

Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.

S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...

Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!




Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:

Še bom prišla!

Polnjenje baterij

Ob vrnitvi v Slovenijo se je name vsulo delo, ki mi sicer nadvse ustreza, a vseeno se včasih ustavim in preletim slike preteklega meseca. Da si za trenutek oddahnem. Da se v mislih vrnem na drug kontinent. Da baterije ostanejo nafilane.

Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.

Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.

A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!

Zgoraj levo: Grand Palace v Bangkoku. Klasična turistična destinacija.
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.

Levo: Eden od slapov Erawan.
Desno: Nebo nad Bangkokom.

Zgoraj levo: Večerna zabava. S hipnotičnimi ogenjčki. In s poceni pijačo.
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...

Filip

Pred dvema letoma in pol sem pisala o cimri Sophie, ki je živela v mojem bungalovu, dokler je mladi Tajec ni likvidiral. Žalostna zgodba, vem, ampak tokratna je lepša.

Predstavljam vam Filipa!

Filip živi pod streho in na stenah bungalova številka 27 Family Tanote Resorta na otoku Tao in je polmetrski primerek gekona. Je izrazito nasmejan, pretežno mirujoč in po naravi simpatičen. Filip včasih postane lačen in takrat ugrizne v nov in bleščeče rumen štrik viseče mreže. Buhtlov ne mara, z veseljem pa poje kakšnen kos sveže kumare.

Fotografiral ga je fosilni plazilec, ker sta se očitno dobro ujela.
Še ena potretna za v pasoš:

S poti ...

Nimam ravno casa, da bi tipkala in objavljala zapise, ker redke minutke na netu raje berem novice.

Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija

Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!