Svetovna retardiranost

Včerajšnji dan se je izkazal kot presenetljivo simpatičen in nadvse zabaven. Vključeval je predstavnike Prekmurja, Gorenjske in Primorja. Dolenjska je bila prisotna v vinih in v posebnem vinu. Jap, veliko je bilo tega. Da ne bi ostali le znotraj meja, so svoje prispevale tajske začimbe, mango iz kakšnih tropskih krajev, losos iz Severnega morja, italijanski nudli ter solata in paradižnik iz Albanije ali Španije. Skratka, svetovna zasnova in svetovna izvedba.

Danes se počutim rahlo retardirano. Mislim, da bi bilo najbolj pametno zavleči se v jabooz in gledati CGP ribice (ja, še vedno so žive). Blub. Blub. Blub ...

Volja ljudstva

Jebeš referendume in folk, ki se na njih čudno odloča. Današnja novica mi je še polepšala dan. Spet bom lahko v miru spala v soboto in se v nedeljo pripravljalal na nov teden.

Lbezn vs. velentinovo

Ko sem bila majhna, mi je mami pravila o prazniku ljubezni.

14. februarja nekje daleč v Angliji praznujejo ljubezen. En dan v letu se spomnijo in pošljejo voščilnico tistim, ki jih imajo radi. Ne le puncam in fantom, tudi prijateljicam in prijateljem, tudi staršem. Saj imaš lahko vse rad. Fino, a ne? In to še ni vse. Najlepše pri celotni ideji mi je bilo dejstvo, da se na voščilnico pošiljatelj ne podpiše. Ni se mu treba. Pomembno je le, da prejemnik ve, da ga ima nekdo rad. To se mi je zdelo fantastično. Na moj rojstni dan praznujejo ljubezen.

Z leti je praznovanje doseglo tudi sončno stran Alp. Kako lepo so se mi sesule moje sanjske predstave! Osladni srčki in jebeni plišasti medvedki vsepovsod - in to že en mesec prej. Vsako leto isto. Ne kičasto - kič imam rada. Osladno je. Trgovine s čistili in oddelek z mesom - vse je srčkasto. Obvezni dolgočasni čokoladni izdelki vsepovsod. Obvezno obdarovanje. Obvezno parčkanje na ta dan - nobene variante ni, da na ta večer organiziram žur ali povabim na torto, ker gotovo polovice ne bo. Rožam perverzno navijejo cene, (ampak vseeno si vsako leto kupim vsaj eno). Me veseli, da lahko vsaj trgovci uživajo v tem prazniku, če nekaterim to ni usojeno.

Stavim, da se bo tudi na slovenskem blogovju pojavilo kup zapisov o valentinovem in ljubezni. No, moj je med njimi, čeprav bo verjetno malce izstopal.

Tako, zdaj lahko razumete moj prezir do tega praznika. In morda tudi črnino humorja, ki me preveva zadnje dni.
Evo vam; najbolj ustrezna voščilnica!
Pa lepo praznujte - jaz bom to raje storila poleti ali pa že naslednji vikend! Se bom prepustila navdihu.

Kje je zdaj?

Najprej bi sočno zaklela, a se to ne spodobi, ker bi bilo resnično vulgarno. Mirno si predstavljajte najhujše.

V plaščku sedim v službi in poskušam delati. Nekdo je v petek izklopil gretje in ga potem očitno napačno vklopil. V resnici me sploh ne zanima, kaj točno se je zgodilo. Dejstvo je, da je mraz in da me spet zebe.

Kje je zdaj tisti visok neznanec, ki je v petek z mano plesal v Channel Zero, tako da mi je postalo vroče?

Hrčkom v slovo R.I.P.

POZOR: Obstaja verjetnost, da tole marsikateremu ljubitelju živali ne bo smešno. Če ste imeli težave že z ribicami, zaprite ta blog ZDAJ in se ne obremenjujte. Ne skrbite, niste ciljna skupina, saj je zapis namenjen predvsem soljubiteljem drobnih bizarnosti. Za vsakršne nevšečnosti se že vnaprej opravičujem. Hvala za razumevanje.

Jaka, ki ima rad komunikologinje (ja, take rabimo! ;)), me je zintrigiral, da sem se spomnila hrčkov. Njegovo hard-core asociacijo, ki vključuje selotejp in hrčka, najdete v (očitno znanem) vicu, če v Google vtipkate: "hamster duct-tape". Zaradi žalitve ne-vem-katerih čustev nimam jajc, da objavim povezavo.

Naključje je naneslo, da sem točno pred enim letom preživela noč v družbi slovarja, množice mrtvih hrčkov, takrat še dail-up povezave in izumitelja Polža na chatu, ki mi je svetoval pri strokovnih fizikalnih prevodih in razlagah. Zjutraj je Grega sfiniširal oglas, da sva ga pred rokom ob 14. uri lahko osebno dostavila na SOZ. Nato sem si kupila svoj prvi avto in šla domov meriti temperaturo, ker sem zbolela. Ampak se je splačalo. En najlepših dni v lanskem letu, ki je zaznamoval naslednje leto. Naslednji so bili kar trije dnevi skupaj, ko sva en mesec kasneje proslavljala na SOF-u. Naj živijo hrčki!

Med iskanjem povezave med selotejpom in hrčki sem našla še tole simpatično navodilo za uporabo. Turn Your Hamster Into a Fighting Machine. Jaz sem se nasmejala. Ja vem; wrong, very, very wrong. :)

Zmota

Mislila sem, da gotovo ni možno na veliko nakupovati, če greš v Mercator pred spanjem, ko komaj gledaš in ti je še slabo za povrhu. Napaka!

Šla sem s petimi alinejami na nakupovalnem lističu, prišla pa s pol metra dolgim računom. Le "najnujnejše" za 9.914,00 sit. Med drugim tudi 15 dag tatarskega biftka. RDEČE MESO - TELO GA POTREBUJE.

PS: Še petkovo poročilo; bilo je vroče! Božo in Urša še zmeraj super rolata in sta lušten DJ-team. Mladostno in poskočno. Preklicujem prenagljeno izjavo, da se DJ Hellga stara. Pa spet sem srečala toliko fajn in zanimivih ljudi. In nekateri kar tale blogič berejo. Res se splača malo pomatrati in iti v petek žurat. Nisem še prestara.

Zdaj pa mislim, da lahko zaključim s tem petkom. Pa lahko noč, otroci.

CGP ribice

Službeno smo se preselili. Vse je novo. Stylish. In v skladu s celostno grafično podobo. Oranžno-črne omare, zebrast jabooz, zebrasti radiatorji z enim oranžnim rebrom, črn pult, oranžna stena, oranžni in črni stoli. Meni najbolj zanimiva pridobitev pa so tri zlate t. j. oranžne ribice.

Ribice. V čem je sploh štos teh ribic?
Vedno so se mi zdele tako zagonetne. Tam plavajo in so tiho. Malo dolgočasne so, no. Kaj lahko počneš z ribico? Zakaj sploh kupiš ribico?
OK, ribice kupiš otroku, ker veš, da z njimi ne bo veliko dela. Pa vseeno bo dobil tisto domačo žival, zaradi katere neumorno teži. Veš tudi, da ne bo tako zelo kričal, če bo ena umrla. V skrajnem primeru lahko hitro kupiš novo, pa nihče ne bo niti žaloval za prejšnjo.

Bodimo iskreni, zlate ribice so, bolj kot karkoli drugega, estetski element. No, tudi ta teorija se podre, če imajo umazan akvarij. Potem niso niti to. Potem so kot na primer želvice, ki mi tudi niso jasne in še smrdijo povrhu.

Naše tri ribice prebivajo v stekleni posodi. V štirih dneh so doživele številne šoke. Prvi dan so bile po pomoti vržene v toplo vodo. Šlo je pač za manjši nesporazum v komunikaciji. Ampak saj savna je koristna za telo. Naj se malo prešvicajo. Potem so bile hranjene enkrat dnevno. Nevednost pač. Ni bilo sile. Moja babi je vedno rekla, da če je, pomeni, da je zdrav. O posledicah ni bilo govora. Ne vemo še točno, na koliko časa se ribam menja vodo, ampak ker so toliko jedle, je bila tudi voda prilično odurna. Doživele so mojo samoiniciativno menjavo vode. Ugotovila sem, da ljubko špricajo, če jih daš v posodo s plitvo vodno gladino. V tisti posodi jih je tudi zelo lahko božati. Ena je nato dobila celo privilegij in doživela šok z mrzlo vodo. Kaj, knajpanje je zdravo!

Ker predvidevam, da je ribicam malo dolgčas, jim sem in tja s prstom malo premešam vodo. Centrifuga. Sploh pa živijo v oglaševalskem okolju in se lahko navadijo na stresno življenje.

Mislim, da vsi dvomimo, da bodo ribice preživele v našem okolju. Tolažim z dejstvom, da imajo zelo kratek spomin, torej tudi ne morejo imeti travm, ker jih prej pozabijo. Vseeno bi jih pa rada naučila, da bi dale lupčke.

Jih grem še malo bockat, ker so potem za odtenek živahnejše.

Smučarska sezona

Kot sem napovedala v Blogorami (tole dvojno blogiranje je malo smotano, ker ne morem povezati posameznih prispevkov - Fras, a je lahko to naslednji dosežek in v doglednem cajtu zadevo zrihtaš, pliz? Saj ne more bit tako komplicirano. S sidri magari.) sem otvorila smučarsko sezono.

Snežno veselje je bilo do sedaj omejeno na valjanje po snegu s sodelavcem ali sankanje v Mojstrani z bivšo sodelavko. Na smučišču me je vedno zeblo, žulilo in zamrznilo. Ker so vsi poznani tako nenormalno uživali na snegu, sem sklenila, da bom poskušala tudi jaz vzljubiti ta mrzel in neprijazen naravni pojav.

Že na večernem sprehodu ob jezeru je bila frendica vsa fascinirana nad naravnimi lepotami, jaz pa prezebla, s krči in preklinjajoča. "Bemtiboga, kje jaz žvim!"

Naslednje jutro sem se prebudila s strahom. Uro in pol prej, da se ustrezno psihično in fizično pripravim. Topla cedevita, mrzli nudli iz prejšnjega dne - polnovreden zajtrk. 2 nalgesinčka. Sledilo je oblačenje, odpravljenje in sprotno seštevanje.
Najbolj neerotično in zimsko perilo - ok. 10.000 sit,
hlače - (lanski nakup) ? sit,
bunda - 10.000 sit,
rokavice - 7.000 sit,
smuči & vezi, ki ne vibrirajo pri hitri vožnji - 60.000 sit,
enodnevna karta 5.000 sit.
Zjebejo me lahko le še stari pancerji ali dva stara poloverja. Tvegala sem.

Nič me ni zjebalo! Na Voglu je bilo mraz ... hudo mraz, vendar me ni zeblo. Pihalo je, a me ni prepihalo. Še znam smučati. No, v to nisem niti podvomila, saj sem vendar iz Mojstrane. Verjamem, da so k splošnemu počutju ogromno prispevali zmiksana glasbena oprema na mojem mp3-playerju, brez katerega ne grem več nikamor, in skrajno privlačni boardarji, ki jih je veselje gledati.

Dejansko sem uživala od 8:30 do 14:45, ko nas je veter pregnal v dolino. OK, ni tako kot poljubljanje Raaja in božanje Pozejdona na kakšni sanjski obali, a je vseeno fajn.
Šeeeeeeee ...

Vroče bo!

Obljuba, ki obeta: VROČE BO.

10. februar, Channel Zero, Metelkova mesto

Božji bivši cimer, ki me je znal z muziko vedno pozitivno presenetiti, in Hellga - kraljica diska iz Krfa, ki ima sicer rada d'n'b, elektroniko in kup meni všečnih muzičarjev.

Ne bomo spali, ker bomo plesali. Kar naj bo vroče!

Blogerska scena

Nymphee smo si kar z veseljem polinkali. Anolopko - največjo Pearl Jam fanico med blogerji - in njeno vzvratno ogledalo redno preverjam. Pogosto se sprehajam tudi po Ulici na Blog 3, kjer občasno prebiva fantomski übermensch, ki je še vedno edini resni kandidat, da postane Centrifugin administrator, če bi bilo to slučajno potrebno. Vsi so jako zanimivi osebki in prav čudi me, da se še nikoli nismo srečali.

Grega je že pred časom v Blogoramo povabil gostujoče blogerje; Ozrena, Jureta in mene kot edino (in zato totalno ponosno) predstavnico ženskega spola. Občasno še tam malo bluzim, saj kaj resnega tako ni od mene. Če bi se nam uspelo še kdaj dobiti v resničnosti, bi bila še bolj navdušena. Aja, in če bi se komentarji kljub vsemu nekako prikazali. In če bi se lahko linkalo posamezne prispevke. No, žal moram biti skromna, ker gre za Gregorjevo rukodjelo in svojevrsten sociološko-filozofsko-umetniški projekt.

Poleg že naštetih umetnikov zasledujem še plesalce, ki jim nikakor ne uspe osvojiti virtualnega prostora. Kljub trudu spletne dramaturginje Anje, Galerija mrtvih žensk deluje veliko bolje na plesnem podu. Postajam pa iskrena fanica Mistra Kanistra, ki ne obvladuje le plemen, fizičnega dela in konstruktivnega razbijanja, ampak deli tudi Napotke za uporabo sveta. Ko bi jih le pisal bolj pogosto ...

Vrtnar in slast

Zvesti vrtnar (Constant Gardener) je krasen film. In tako lepo posnet, da si želiš videti in doživeti Afriko. Kljub vsej grozi, smrti in klasično tragični zgodbi, je film neverjetno optimističen.

To me veseli. S tem me je zajebal. Z nepričakovanim optimizmom, ki se po koščkih razkriva prek celega filma. Obožujem, ko me kot katerikoli umetniški izdelek preseneti, fascinira ... no, po domače: film me mora zajebat (za teater tega termina ne bi uporabila).

Ko se sobota preveša v nedeljo, ko so vse trgovine zaprte, ko ti zaprejo celo Dunajsko pekarno (Kaj je se tem Dunajem zadnje čase? Vsepovsod ga videvam.), ti življenje reši SLAST na Bavarcu.

Pica je bila čisto preslana, ampak vseeno veliko boljša, kot prepečenec in mrzel sir iz hladilnika. Sem se pa pravkar nasmejala zelo stari pripombi 5ra iz poljanskega foruma:
"Ehm... Pejte v interšpar, sveže štručke za 80 tolarjev NE V BUREK SLAST! Zanč je en moj kolega spil 2 flaši cvička, pol je pa pojedu pico iz burek Slast in bil še nasledn dan zelen."

Muss haben!

Ne maram se, kadar pretirano jamram. To najhitreje rešim tako, da nekaj ukrenem glede tega. Tako sem se mimogrede odločila, da nabavim vso smučarsko opremo. Nedolgo nazaj, sem pojamrala, da ne prejemam nobenih paketov.

Ekola. Bliža se rojstni dan, kar je in bo vsekakor razlog za bolj ali manj debilne nakupe, ki si jih ob vsaj majhnem treznim premisleku gotovo ne bi kupila. Na primer tole željo ste gotovo že vsi pozabili. No, jaz je nisem. ;) Der Emil ostaja heroj.

Paketonoša me je seveda zopet zgrešil, a vseeno sem šla tokrat z veseljem na pošto po najbolj bizaren paket. Puloverček je malce premalo tejliran, vendar zelo topel, tangice pa so OK.

Nova vizitka

Ker smo se preselili, mi je službeni Boštjan oblikoval novo hrbtišče za vizitko. Simbolika na višku. Pravkar so jih prinesli iz tiskarne. Zelo zadovoljna!

Moja spletna mami

Sedim doma za računalnikom. No, ne doma pri sebi, temveč v prejšnjem doma t. j. doma pri mami. K njej sem prišla, ker je službeno odsotna in izven Slovenije. Ja vem, da se sliši nenavadno, vendar rada obiščem to stanovanje, kadar je ni, ker je tukaj banja. Na tem mestu raje ne bi izgubljala več besed o moji navezanosti na banjo.

Ker že skoraj pet ur nisem bila blizu računalnika, sem vžgala tega (ki kr neki melje, ne vem zakaj). Pogledam mail in potem svoje stare mapice, če je še kaj za izbrisati. Spomnim se, da sem imela nekaj povezav v Priljubljenih, ki bi jih lahko počistila, če me itak ni tukaj. Kliknem. Usuje se približno 100 priljubljenih. 3/4 jih je po mapcah, ampak vseeno: 100 priljubljenih! Jebela, kako ima lahko nekdo 100 priljubljenih povezav? Že si mislim, da je to pač moja mamica, ki rada klika čudne povezave in maile, saj je imela nekoč že pol namizja zafilanega s porno ikoncami, preden jih je sploh zaznala.

Med 100 priljubljenimi zagledam svojo "Centrifugo" (itak vem, da jo bere, če se ji predolgo ne oglasim) in kliknem.
Opa, kaj pa je bilo to spodaj?!? Nazaj med Priljubljene. Blogger User Profile.
Klik.
On Blogger Since September 2005. In to še ni vse; blog desetih tovarišic, katerega članica je tudi moja ljuba mama.
Klik!
Ne morem verjet. Redni posti - več kot 1x na teden. In to ne take nebuloze, kot jih pišemo/-te/-jo čudaki kot sem jaz. Ne. To so zares strokovne zadeve, članki, razmišljanja, vprašanja, ankete ... ma vse, kar te tovarišice zanima. Linki, slike, counter (prosim lepo no, counter!), template urejen, vse! Prispevki predvsem v slovenščini, nekaj pa tudi v angleščini. Res da si da večino opraviti le ena tovarišica, ampak vseeno - moja mami ima blog. Bila je celo tretja, ki se je logirala. Tako sem ponosna, da kar gledam, berem in se čudim. RISPEKT!

Zdaj verjamem celo, da ima lahko 100 priljubljenih spletnih mest. Svoje stare tri povezave pa sem izbrisala, da je ne bodo preveč motile.

Splošno počutje

Če bi bila virtualna, bi se danes namesto mene prikazalo tole.



Sliši se preprosto, kajne? No, na žalost sem precej resnična.

Posledice

Če nič ne napišem, je to zato, ker me je prevzela zanimiva e-situacija. Čas in vse veselje, ki ga sicer namenjam blogoranju, sedaj raje porabim za e-ljubimkanje.

Sem pa v vmesnem času ponovno in natančneje dojela pomen dveh že znanih in uporabnih besed.

1. "predigra"

Etimologija: predpona "pred-" + "igra"
Razvidno je, da predigra vključuje tudi igro, saj se nanaša na čas pred njo. Če je predigra pred, mora torej obvezno obstajati tudi igra, ki sledi predigri.


2. "posledica"

Etimologija: predpona "po-" + "sled" + pripona "-ica"
Zopet nam že sama beseda pove, da je to nekaj kar sledi po, sledi kasneje, v prihodnosti ... S posledicami se zatorej ukvarjamo po, saj nastopijo šele takrat. Sedanji trenutki ne morejo biti vezani na posledice.
Dodatek: Pripona -ica nakazuje pomanjševalnico. Tisto, kar sledi po, je majhno.

Centrifotokonfuzija

Malo zaradi debate z Gregorjem in njegovega manifesta o svobodi in iskrenosti. Ker sta mi oranžna in rdeča barva vse bolj lepi in seksi. Ker me spomin(čk)i spremljajo in mi je to všeč. Ker je desna noga rezervirana za bodyart eskapade. Ker ima pogled na ogenj tako hipnotični učinek. Ker sem tudi to jaz.

Lep dan?

Če je tole "lep" dan, sem jaz traktor.
Pa še pet banan mi je v avtu zmrznilo. Tudi te so sedaj vse prej kot "lepe".

Naj Nekdo obrne jebeni zunanji termostat za vsaj 30 stopinj več, pa bo dan bistveno lepši!

Nedeljsko jutro

Eni gredo z mrakobnim pogledom k maši, drugi pa nasmejani in prijetno utrujeni proti domu.

Čakre

TEORIJA
Vse se je začelo, ko je nek človek povedal sodelavki Tei, da so le tajske masaže na Tajskem prave tajske masaže. Tiste namreč odprejo čakre, ljubljanske tajske masaže pa tega čudeža baje ne zmorejo.

PRAKSA
Razliko med zaprtimi in odprtimi čakrami lahko opaziš, ko primerjaš naključno pot od točke A do točke B v Ljubljani ali na Tajskem. Obrazi ljudi so tukaj večinoma resni, mrki in s pogledom usmerjeni v tla ali skozi mimoidoče. Na avtobusu se neznanci sploh ne pogovarjajo. In nihče se ne smejčka. Z odprtimi čakrami je vse to precej drugače.

PRIMER
Obe s Teo sva se pred kratkim vrnili iz Tajske, kjer sva vsaka posebej izkusili številne tajske masaže, zato so najine čakre odprte. Ves čas bi se družili, zabavali, noreli. Če sva skupaj, je zadeva še toliko bolj intenzivna. Natakar nama razlaga, kakšno zelenjavo on najraje je. Na poti od Orta do Metelkove poklepetava z vsakim, ki ga srečava. Ob napetih in resnih situacijah se lahko reživa - z razlogom ali brez. Včasih je to celo nalezljivo.

PROBLEM
Čutiva, da se pod vplivom okolja najine čakre nazaj zapirajo. To nama niti malo ni všeč, saj je svet z odprtimi čakrami precej lepši in bolj zabaven.

SKLEP IN PREDLOG REŠITVE
Naslednji vikend greva za kakšni dve uri odpirat čakre. Glede na to, da so najine še na pol odprte, upava, da bo tudi ljubljanska tajska masaža uspela narediti, kar mora.