Opozorilo: Kar bom napisala, bo morda koga užalilo ali pa bo vzel osebno, vendar to ni moj namen. Na kratko; tako mislim jaz in ne bom se prerekala, ker se mi ne da.
Po nekakšni službeni dolžnosti sem naročena na nekaj e-novičk in obvestil, ki jih ponujajo komercialna spletna mesta. Zgolj zaradi spremljanja dogajanja. Nič resnega in vem, da nisem primarna ciljna skupina. No, vendar vsebina kljub temu pride do mene. In včasih očitno ne more gladko mimo.
Pred dvema dnevoma sem prejela lepo oblikovano e-pošto, ki se je začela takole:
"Prišel je čas maščevanja! Čas, da si privoščimo kar smo si zaslužile in kar nam pripada. Dosti je bilo plazenja pod televizijo, tekanja po prstih od kavča do hladilnika, praznih lokalov, nakupovanja puhalnikov za listje in menjanja žarnic. Nič več umazanih nogavic v kotu in zaraščenega smrduha s krvavimi očmi."
Hec gor ali dol; pozivanje k maščevanju? Kako se lahko spodbuja predsodke in stereotipne razlike med spoloma, ko pa se te dandanes vse bolj brišejo. Kako se lahko spodbuja nestrpnost? Kako se lahko govori o nogometu kot izključno moški domeni, ko pa so medije v zadnjem mesecu preplavili članki in dejstva, da ženske vse bolj spremljajo nogomet?
Kakšne ženske se sploh želijo maščevati? Moškemu ali FIFA-i? Pa saj niti ni pomembno, očitno.
Glavno, da nas druži maščevanje! Ženski medijski konstrukti si to očitno želijo. In meni to res ni hecno!
Drug pomislek se nanša na ciljno skupino. Te ženske so očitno že v zvezi z moškim, da se soočajo z njegovimi umazanimi nogavicami. Potemtakem predvidevam, da so to bolj zrele osebnosti. Kaj res lahko nasedejo takšnemu nagovoru? Kdo je v tem primeru ciljna skupina? In spet: kako je možna taka slaboumnost?
In tega je še več:
"Ležale bomo na blazinah pod prosojnimi tančicami in govorile samo o ženskih stvareh. Telovadbi, celulitisu, domačih živalih, kremah, potovanjih in, seveda, moških!
Razvajali nas bodo frizerji, naslikati si bomo dale majhne tatuje, pile bomo hladne koktejle in se neskončno zabavale."
No, ko sem prebrala tale odlomek, me je pa resno zaskrbelo. Zase, za vse ženske in za reprezentacijo ženske v javnih občilih.
Kakšna ženska si želi pogovorov "le o ženskih ženskih stvareh"? In te ženske stvari naj bi bile: telovadba, celulitis, domače živali, kreme, potovanja in moški? Je to res tako neskončno zabavno?
Morda, če si želi punca postati še dodatno zakompleksana. Ali če želi zapraviti še več denarja za štiri nove kremice, ker so tri odločno premalo. Je pogovor o omenjenih temah res tako zanimiv, da bo vabilo koga prepričalo, da se udeleži dogodka? Upam, da ne. Upam, da se dekleta malce bolj zavedajo pomembnih stvari v življenju in jih tovrstno vabilo ne bo prepričalo. Sicer pa me je lahko iskreno sram, da pripadam temu plemenu.
"Pridite v belih oblekah. Hostese bodo imele spisek prijavljenih div in vsaka bo dobila cvet v lase, ki bo naše prepoznavno znamenje."
Žal ne bom nikoli izvedela, koliko gostov (ki niso sodelavci, prijatelji in sponzorji) se je odzvalo vabilu in dejansko prišlo na kraj dogajanja v belih oblekah. Me pa zanima, ker se sliši res smešno.
Za konec naj še povem, da se zavedam, da citirana e-pošta ni edini primer. Še nekaj medijev je polnih podobnih slaboumnih skropucal in vsak me po svoje žalosti in žali. Menim, da je bolje brati ničesar, kot pa take reči. Morda živim v zmoti, vendar verjamem, da takšen življenjski slog ne pritiče svetovljankam (kozmopolitankam), divam in glamuroznim ženskam.
Dva dni me je tole tiščalo. Zdaj mi je lažje.
29. junij 2006
27. junij 2006
Centrifuzno-ikeast bivanjski slog
Osnovo bivalnega prostora tvorita bela in črna barva. Jin in Jang. Skladajoča se nasprotja. Čistost in eleganca. Ravne linije poudarjajo urejenost in sistematičnost, ki je lahko le rezultat skrbnega načrtovanja. Dodatki v rdeči in oranžni barvi vnašajo v prostor bistvene karakterne značilnosti, kot so energija, strast in živahnost.
Delovni prostor je pravi simbol ženske emancipacije. Ima vse, kar je potrebno za delo. Velika delovna površina, predalnik, praktične poličke in estetski dodatki. Ne pazabimo na udoben usnjen sedež, ki se že vrsto let odlično prilega raznovrstnemu sedenju in delu.
Delovni prostor je pravi simbol ženske emancipacije. Ima vse, kar je potrebno za delo. Velika delovna površina, predalnik, praktične poličke in estetski dodatki. Ne pazabimo na udoben usnjen sedež, ki se že vrsto let odlično prilega raznovrstnemu sedenju in delu.
Pregrada ne le pregrajuje, temveč tudi združuje. Vmesni element ni le mašilo, ampak pomembna omara, v kateri se skrivajo spomini, specializirani knjižni oddelki, dokumenti, arhivi in modni dodatki. Za njo je skrita preprosta, a udobna in dovolj velika spalnica.
Razvedrilni kotiček omogoča hitro menjavo in povezovanje medijev, priročno knjičnjico, CD-teko, zbirko najljubših kaset, prostor za estetske dodatke ali pa pogled na dedijevo impresijo. V sredini prostora je priročna mizica, okoli katere se lahko zbere zabavna družba, v primeru večje zabavnosti pa se mizico zlahka prestavi ob steno ali na balkon.
Prav ta balkon ... skorajda terasa nudi krasen razgled in premore dva udobna ležalnika v obilici rastlinja. V lepih poletnih dneh je zagotovljeno sončenje, ponoči pa miren in spokojen hlad. Balkonsko rastlinje sestavljajo zelene rastline, ki niso pretirano občutljive.
Kuhinja je majhna, vendar nadvse funkcionalna in konceptualna. Ustvarjena je za sodobno gospodinjo. Ima vse; pomivalni stroj, prostorne omare, veliko okno, ki se odpira na balkon, ter hladilnik z zmrzovalnikom. Nad hladilnikom se nahajajo priročne police, ki nadomeščajo bar in povedo vse o barvnem konceptu. Prevladujeta modra in zelena, ponekod pa vmes vdre vroča in živa rdeča.
To je vidno predvsem v jedilnici, kjer rdeči stoli ponazarjajo pomembna obdobja oblikovanja, različne pristope in inovativne rešitve pri izdelavi pohištva.
26. junij 2006
Emancipacija
Sodobne ženske so emancipirane. To ne pomeni, da ne potrebujejo pomoči. Jo od časa do časa. In takrat za pomoč prosijo. To tudi ne pomeni, da ne potrebujejo moških, venar niso od njih odvisne. Če se da, stvari naredijo same. In zaradi tega so zelo zadovoljne.
Na primer:
- si omislijo stanovanje,
- si zamislijo opremo v njem,
- gredo v Ikeo na topel sobotni dan, čeprav vsi opozarjajo na gnečo,
- kupijo vse manjkajoče pohištvo,
- ga naložijo v en avto,
- ga mimo vseh gneč prepeljejo v Slovenijo,
- znosijo v tretje nadstropje in
- zmontirajo svoje pohištvo.
Ja, čisto sama sem sestavila 2 omarici, predalnik, pisalno mizo in namizni element.
(Slike novega stanovanja sledijo ...)
Na primer:
- si omislijo stanovanje,- si zamislijo opremo v njem,
- gredo v Ikeo na topel sobotni dan, čeprav vsi opozarjajo na gnečo,
- kupijo vse manjkajoče pohištvo,
- ga naložijo v en avto,
- ga mimo vseh gneč prepeljejo v Slovenijo,
- znosijo v tretje nadstropje in
- zmontirajo svoje pohištvo.
Ja, čisto sama sem sestavila 2 omarici, predalnik, pisalno mizo in namizni element.
(Slike novega stanovanja sledijo ...)
Dodatek o petku
Miss Nymphee je naredila povzetek petkovega dogajanja. Vse je res, razen, da je Stevie njen skoraj bratranec. Jaz pa bom le dodala nekaj točk, ki osvetljejo moje petkovo doživljanje.
1. Rezervna garderoba
Seveda. V petek sem šla ven z rezervno obutvijo in rezervno majčko, ki jo je Nimfetka spregledala. Namreč; v 28-letni zgodovini sem ugotovila, da različne lokacije zahtevajo različno garderobo. Poleg tega je zaželeno, da človek ostane svež v poletni vročini.
Ta koncept preoblačenja je obvladovala Jovanka Broz in kar se tega tiče se absolutno zgledujem po nekdanji prvi dami.
2. Objemanje dreves in bolečina v riti
Nimfetka je s svojim teženjem in ščitenjem vsake smotane mušice dejansko pain in the ass.
3. Burek
Burek je nacionalna jed (kdo pa pravi, da mora biti slovenska), ki jo sredi noči s ponosom in z veseljem predstavim vsakemu tujemu obiskovalcu Ljubljane. Poleg tega se je v Sloveniji razvila prav posebna vrsta bureka, ki v svojem načinu priprave zdržuje vzhodnjaško testo in poceni sestavine za pizzo. Picaburek!
4. Pri Nimfetkinih
Preden sva šli iskat najino petkovo plesišče, sva dostavili zabavnega Američana v začasno bivališče. Nimfina Baka je očitno mislila na VSE. Res na vse. Kaj pa če si Američani med kakanjem ali umivanjem zob zaželijo sadje? In kopalnica je dobila svojo skodelico češenj!
5. DJ Frigid
Zopet sva lahko občudovali dodelan nastop DJ Frigida. Največ opiše naslednji košček pogovora.
(DJ suče plošče, njegovo levo roko pa krasi velik barvast in utripajoč prstan.)
Jaz: Prosm, poglej prstan!
Nimf: Ja, vidim. Ves je cukr!
Jaz: Ja. Res.
Nimf: Krasn!
Jaz: Super!
1. Rezervna garderoba
Seveda. V petek sem šla ven z rezervno obutvijo in rezervno majčko, ki jo je Nimfetka spregledala. Namreč; v 28-letni zgodovini sem ugotovila, da različne lokacije zahtevajo različno garderobo. Poleg tega je zaželeno, da človek ostane svež v poletni vročini.
Ta koncept preoblačenja je obvladovala Jovanka Broz in kar se tega tiče se absolutno zgledujem po nekdanji prvi dami.
2. Objemanje dreves in bolečina v riti
Nimfetka je s svojim teženjem in ščitenjem vsake smotane mušice dejansko pain in the ass.
3. Burek
Burek je nacionalna jed (kdo pa pravi, da mora biti slovenska), ki jo sredi noči s ponosom in z veseljem predstavim vsakemu tujemu obiskovalcu Ljubljane. Poleg tega se je v Sloveniji razvila prav posebna vrsta bureka, ki v svojem načinu priprave zdržuje vzhodnjaško testo in poceni sestavine za pizzo. Picaburek!
4. Pri Nimfetkinih
Preden sva šli iskat najino petkovo plesišče, sva dostavili zabavnega Američana v začasno bivališče. Nimfina Baka je očitno mislila na VSE. Res na vse. Kaj pa če si Američani med kakanjem ali umivanjem zob zaželijo sadje? In kopalnica je dobila svojo skodelico češenj!
5. DJ Frigid
Zopet sva lahko občudovali dodelan nastop DJ Frigida. Največ opiše naslednji košček pogovora.
(DJ suče plošče, njegovo levo roko pa krasi velik barvast in utripajoč prstan.)
Jaz: Prosm, poglej prstan!
Nimf: Ja, vidim. Ves je cukr!
Jaz: Ja. Res.
Nimf: Krasn!
Jaz: Super!
24. junij 2006
Pameten mulc
Kot je bralcem že znano, se otrokom in mislim nanje ne posvečam kaj dosti. V resnici so mi vsi približno enako tečni in nadležni.
Nasproti mene stanuje deček. Mislim, da še ne hodi v šolo. Kakšnih 5 let bi mu pripisala. Srečala sem ga že trikrat, vendar si tega niti nisem zapomnila. Pozdravim in grem.
Danes sem ga srečala pred dvigalom. Čakal je mamo. Prišibala sem mimo, mu rekla "Živjo" in nisem niti zaznala, da gre za istega pamžka. Že hočem v dvigalo, ko mali blekne:
"TEB' SE PA SKOS NEKAM MUDI."
Pet let ima in totalno je pogruntal svojo sosedo! Trenutno je mali moj najljubši sosed.
Nasproti mene stanuje deček. Mislim, da še ne hodi v šolo. Kakšnih 5 let bi mu pripisala. Srečala sem ga že trikrat, vendar si tega niti nisem zapomnila. Pozdravim in grem.
Danes sem ga srečala pred dvigalom. Čakal je mamo. Prišibala sem mimo, mu rekla "Živjo" in nisem niti zaznala, da gre za istega pamžka. Že hočem v dvigalo, ko mali blekne:
"TEB' SE PA SKOS NEKAM MUDI."
Pet let ima in totalno je pogruntal svojo sosedo! Trenutno je mali moj najljubši sosed.
23. junij 2006
Moja cybermati
Moja cybermama je super!
Malo se vidiva. Mislim, da nama to kar ustreza. Največ najine komunikacije poteka prek mailov. Obogatijo jo osladne slike in newsletter-ji z dogodki, ki jih organizira ali sofinancira British Council v Sloveniji. V času potovanj - njenih je bistveno več - sva na SMS-ih. Ob pomanjkanju informacij pa imava še bloge. No, njen je bolj skupinske narave, ampak vseeno sem blazno ponosna na njeno spletno prisotnost.
Ko smo s fanti preselili velike in težke zadeve, mi je naslednji dan prav mati pomagala pri selitvi številnih drobrarij, cunj in moje psihe. 13 ur sva skupaj delali in si vmes vzeli le odmor za Kitajca. Pomagala je pri pucanjih, priganjala, če sem naletela na sentimentalnosti, in spodbujala vsesplošno metanje v smeti. In sploh je nisem povabila na vselitveni žur za najselilce! No, še dobro.
V nedeljo je po naključju ugotovila, da sem tetovirana (sicer že pol leta, a sem to uspešno prikrivala). Ka-ta-stro-fa! V trenutku ji padel mrak na oči. Če situacija ne bi bila tako ... kočljiva, bi ji povedala, da pridejo tiste gubice bistveno bolj do izraza, če se kremži in grdo gleda, kot če se smeji. Raje sem bila tiho. Ven jo je odneslo po hitrem postopku ob spremstvu parih smotanih in rahlo neutemeljenih pripomb.
Ta teden se je očitno malo pomirila, bila je v Estoniji, jaz pa sem uspešno opravila nalogo in kupila neke izredno pomembne ploščice. In tukaj nastopi pomemben del, ki dokazuje, da je mama ena sama in da je super, če jo imamo in se nanjo lahko obrnemo, ko zagusti.
Pot v Ikeo je bila predvidena kmalu po selitvi. Kandidatke za sopotnice so se javljale, a me na koncu zaradi takih ali drugačnih razlogov zajebale. Poklicala sem mati in povabila njo. Takoj ZA! Najbolj se bojim, da bo kupila več kot jaz in zato v tem trenutku še ne vem, kako bova vse pripeljali domov. Vsekakor pa ne dvomim v najine sposobnosti!
Malo se vidiva. Mislim, da nama to kar ustreza. Največ najine komunikacije poteka prek mailov. Obogatijo jo osladne slike in newsletter-ji z dogodki, ki jih organizira ali sofinancira British Council v Sloveniji. V času potovanj - njenih je bistveno več - sva na SMS-ih. Ob pomanjkanju informacij pa imava še bloge. No, njen je bolj skupinske narave, ampak vseeno sem blazno ponosna na njeno spletno prisotnost.
Ko smo s fanti preselili velike in težke zadeve, mi je naslednji dan prav mati pomagala pri selitvi številnih drobrarij, cunj in moje psihe. 13 ur sva skupaj delali in si vmes vzeli le odmor za Kitajca. Pomagala je pri pucanjih, priganjala, če sem naletela na sentimentalnosti, in spodbujala vsesplošno metanje v smeti. In sploh je nisem povabila na vselitveni žur za najselilce! No, še dobro.
V nedeljo je po naključju ugotovila, da sem tetovirana (sicer že pol leta, a sem to uspešno prikrivala). Ka-ta-stro-fa! V trenutku ji padel mrak na oči. Če situacija ne bi bila tako ... kočljiva, bi ji povedala, da pridejo tiste gubice bistveno bolj do izraza, če se kremži in grdo gleda, kot če se smeji. Raje sem bila tiho. Ven jo je odneslo po hitrem postopku ob spremstvu parih smotanih in rahlo neutemeljenih pripomb.
Ta teden se je očitno malo pomirila, bila je v Estoniji, jaz pa sem uspešno opravila nalogo in kupila neke izredno pomembne ploščice. In tukaj nastopi pomemben del, ki dokazuje, da je mama ena sama in da je super, če jo imamo in se nanjo lahko obrnemo, ko zagusti.
Pot v Ikeo je bila predvidena kmalu po selitvi. Kandidatke za sopotnice so se javljale, a me na koncu zaradi takih ali drugačnih razlogov zajebale. Poklicala sem mati in povabila njo. Takoj ZA! Najbolj se bojim, da bo kupila več kot jaz in zato v tem trenutku še ne vem, kako bova vse pripeljali domov. Vsekakor pa ne dvomim v najine sposobnosti!
20. junij 2006
Svašta No. 4
Na poti v službo sem se srečala z velikim številom kemičnih toaletnih prostorčkov. V treh vrstah!
Naj še omenim, da je podoben prizor tudi na drugi strani ceste. V moji glavi to sproža kupe vprašanj.
Naj še omenim, da je podoben prizor tudi na drugi strani ceste. V moji glavi to sproža kupe vprašanj.
- 7-dnevni open-air festival?
- Izredne razmere?
- Prebavne motnje na bližnjem gradbišču?
- Zakaj vaščani ne bentijo? Je za to zaslužna lepa zelena barva in skladanje z naravnim okoljem?
- Koliko stopinj je v takem veceju ob takem vremenu, kot je na primer zdaj? Kdo bi si želel opravljati kakršnokoli potrebo v teh razmerah?
Ni mi jasno.
16. junij 2006
Where is my mind?
Nekatere pri osemindvajsetih že sreča pamet, drugi pa jo vse bolj izgubljajo. Izgubljamo.
Pa kaj!
:)
Pa kaj!
:)
15. junij 2006
Let's get away just for one day
Kljub bedi, ki jo je premogel včerajšnji dan, so popoldan stvari postale malce bolj obetavne.
Priprava:
- Sodelavka je zbolela in ni šla na koncert. Sledilo je prodajanje karte. Druga prijateljica je dobila kompleten aranžma, kranjsterdamski režiser pa je žal izvisel.
- Bivše bežigrajsko stanovanje ima še vedno svoje prednosti. Lahko parkiram pred hišo in grem čez cesto na koncert, ko se vsi ostali gnetejo s svojo pločevino po raznih zelenicah in pločnikih.
Uvertura:
- Prišla sem tik pred napovedanim in dejanskim začetkom. Po toplem soncu sem se sprehodila do prve vrste, kjer je Blodnja že od 17. ure obešena na ograji stražila svoj košček železja. Jaz nisem posebna ljubiteljica železnih ograj, zato sem jo pustila v transu, se umaknila vrsto ali dve nazaj ter od tam gledala Placebo.
- Zvok je bil super.
- Scenografija je bila dnevna in naravna, saj je ozadje v vsakem pogledu krasilo visoko drevje. Bežigrad je krasno prizorišče za koncerte. Fuzbala tam itak ni več.
- Pevec - za razliko od videonastopov - izgleda kot moški. Malce metro, a vseeno moški. Polovico koncerta je nosil lepa in zelo ustrezajoča mu očala.
- Navdušil me je z dejstvom, da je za vsak komad uporabil drugo kitaro.
- Pevec sploh ni toliko frontman, kot si tak naziv zasluži kitarist, ki je očitno hišna manekenka. Štirikrat se je sprehodil po pisti, pri tem šobil ustnice, na koncu pa še pokleknil in zapeljivo gledal publiko v parterju. Vseskozi je bil zgoraj brez.
- Placeba ne poznam prav dobro, zato sem lahko prepevala le ob enem komadu in še ta je bil priredba Kate Bush: Running Up That Hill
Pavzica:
- Snemalec je imel kamero okrašeno z bižuterijo in če bi jo morda potreboval še več, je imel dodatne veržice in trakce še v svojem kufru.
- Prijateljica se je spomnila na zanimivo dejstvo, da je Ivan Mrak napisal dramo Obločnica, ki se rojeva. In da je "obločnica" luč, on pa Mrak. Prav nenavadno (no, ali pa tudi ne tako zelo) naju je navdušilo to ljubko dejstvo.
- Elektronski komadi pred glavnimi zvezdami pa so me razgreli do te mere, da nisem mogla več stati na miru. Vsi so čakali Depeche Mode, jaz pa sem bila že v krasnem in prijetno sproščenem stanju.
Bistvo:
- Zvok je bil super.
- Scenografija: nočna, bogata in izpopolnjenja.
- Dave je seksi, lep, miga z boki in obvladuje samba korake . Martin je angelski.
- Osnovne izpisane teme so bile: SEX, PAIN, ANGEL, LOVE. (Ne bom trdila, da so mi najbolj znane.) Nekaterim so se zdele malce mladostniške, vendar sem opozarjala, da imajo Depechi za seboj veliko mero življenjskih izkušenj in da vse teme in besedila premorejo strašansko globino, ki je mi sploh še ne moremo zaznati.
- Depeche Mode so bili navdihujoči, igrali so vse od najstarejših do najnovejših komadov, stegovala sem roke, dotikali se nismo in čutili so nas, kljub temu, da se nismo slekli na zahtevo.
- Nekateri obiskovalci so bili zopet preveliki, ampak to je že običajen problem, ki nima nikakršne povezave s kakovostjo koncerta.
Zaključek:
- Mirno ležanje na bežigrajskem travniku, ker veš, da ni nobenih kakcev. Spodila nas je skupinica G7-ovcev s sumljivo primarno socializacijo in očitnim pomanjkanjem ljubezni.
- Fajn večer se je prevesil v še en mizeren dan.
(Nekaj bo kmalu treba ukreniti tudi glede teh ... Ali pa si omisliti vsaj kak dopust. Proaktivnost in to.)
Priprava:
- Sodelavka je zbolela in ni šla na koncert. Sledilo je prodajanje karte. Druga prijateljica je dobila kompleten aranžma, kranjsterdamski režiser pa je žal izvisel.
- Bivše bežigrajsko stanovanje ima še vedno svoje prednosti. Lahko parkiram pred hišo in grem čez cesto na koncert, ko se vsi ostali gnetejo s svojo pločevino po raznih zelenicah in pločnikih.
Uvertura:
- Prišla sem tik pred napovedanim in dejanskim začetkom. Po toplem soncu sem se sprehodila do prve vrste, kjer je Blodnja že od 17. ure obešena na ograji stražila svoj košček železja. Jaz nisem posebna ljubiteljica železnih ograj, zato sem jo pustila v transu, se umaknila vrsto ali dve nazaj ter od tam gledala Placebo.
- Zvok je bil super.
- Scenografija je bila dnevna in naravna, saj je ozadje v vsakem pogledu krasilo visoko drevje. Bežigrad je krasno prizorišče za koncerte. Fuzbala tam itak ni več.
- Pevec - za razliko od videonastopov - izgleda kot moški. Malce metro, a vseeno moški. Polovico koncerta je nosil lepa in zelo ustrezajoča mu očala.
- Navdušil me je z dejstvom, da je za vsak komad uporabil drugo kitaro.
- Pevec sploh ni toliko frontman, kot si tak naziv zasluži kitarist, ki je očitno hišna manekenka. Štirikrat se je sprehodil po pisti, pri tem šobil ustnice, na koncu pa še pokleknil in zapeljivo gledal publiko v parterju. Vseskozi je bil zgoraj brez.
- Placeba ne poznam prav dobro, zato sem lahko prepevala le ob enem komadu in še ta je bil priredba Kate Bush: Running Up That Hill
Pavzica:
- Snemalec je imel kamero okrašeno z bižuterijo in če bi jo morda potreboval še več, je imel dodatne veržice in trakce še v svojem kufru.
- Prijateljica se je spomnila na zanimivo dejstvo, da je Ivan Mrak napisal dramo Obločnica, ki se rojeva. In da je "obločnica" luč, on pa Mrak. Prav nenavadno (no, ali pa tudi ne tako zelo) naju je navdušilo to ljubko dejstvo.
- Elektronski komadi pred glavnimi zvezdami pa so me razgreli do te mere, da nisem mogla več stati na miru. Vsi so čakali Depeche Mode, jaz pa sem bila že v krasnem in prijetno sproščenem stanju.
Bistvo:
- Zvok je bil super.
- Scenografija: nočna, bogata in izpopolnjenja.
- Dave je seksi, lep, miga z boki in obvladuje samba korake . Martin je angelski.
- Osnovne izpisane teme so bile: SEX, PAIN, ANGEL, LOVE. (Ne bom trdila, da so mi najbolj znane.) Nekaterim so se zdele malce mladostniške, vendar sem opozarjala, da imajo Depechi za seboj veliko mero življenjskih izkušenj in da vse teme in besedila premorejo strašansko globino, ki je mi sploh še ne moremo zaznati.
- Depeche Mode so bili navdihujoči, igrali so vse od najstarejših do najnovejših komadov, stegovala sem roke, dotikali se nismo in čutili so nas, kljub temu, da se nismo slekli na zahtevo.
- Nekateri obiskovalci so bili zopet preveliki, ampak to je že običajen problem, ki nima nikakršne povezave s kakovostjo koncerta.
Zaključek:
- Mirno ležanje na bežigrajskem travniku, ker veš, da ni nobenih kakcev. Spodila nas je skupinica G7-ovcev s sumljivo primarno socializacijo in očitnim pomanjkanjem ljubezni.
- Fajn večer se je prevesil v še en mizeren dan.
(Nekaj bo kmalu treba ukreniti tudi glede teh ... Ali pa si omisliti vsaj kak dopust. Proaktivnost in to.)
14. junij 2006
Bizarka
Večkrat sem že uporabila to mojo novo besedo, a še nikoli ustrezno razložila. Vsekakor pa se je že ustrezno prijela.
Bizarka -e ž [slo. bizaren; fr. bizarre]
1. nenavadna, čudna situacija, za katero si rečemo: "tale bizarka mora na blog";
2. poseben žanr katerekoli umetniške prakse; navadno se nanaša na področje sodobne umetnosti; pogosto pomeni tudi filmsko zvrst, predstavo ali umetniški dogodek povezan z branjem poezije ali razstavo;
3. nekaj, kar vsebuje lastnost bizarnega. Zadnji primer so špageti s Sladkim grehom.
Bizarka -e ž [slo. bizaren; fr. bizarre]
1. nenavadna, čudna situacija, za katero si rečemo: "tale bizarka mora na blog";
2. poseben žanr katerekoli umetniške prakse; navadno se nanaša na področje sodobne umetnosti; pogosto pomeni tudi filmsko zvrst, predstavo ali umetniški dogodek povezan z branjem poezije ali razstavo;
3. nekaj, kar vsebuje lastnost bizarnega. Zadnji primer so špageti s Sladkim grehom.
12. junij 2006
Plesni vikend
Tokrat se nisem potikala po zakajenih klubih, ampak so plesali drugi. Tisti, ki jih vedno z užitkom gledam in občudujem.
20-letnico plesnega delovanja praznuje Matjaž Farič in ta jubilej je počastil s posebnim sobotnim dogodkom v Stari Elektrarni. On (spet na odru, čeprav se je od tega uradno že poslovil), 26 gibajočih in plešočih, 4 glasbeniki. Balerina, mladi in starejši sodobni plesalci in gibalci, igralci, pantomimik, režiser. Vsi na odru. Skupno jim je bilo le eno: vsi so že delali s Faričem.
Farič je uporabil njihov gibalni material, ki so ga plesali pod njegovo taktirko ali ne, in jih postavil v svoj prostor. Nastal je prisrčen kolaž, ki je, četudi morda to ne želi biti, nekakšna sinteza dogajanja zadnjih 20 let na področju sodobnega plesa. Že zaradi tega se je izplačalo videti sobotno predstavo. In zaradi velikega števila sodelujočih, ker je to zagotovo posebnost in svežina slovenske sodobnoplesne produkcije. Zakajbigakdoustavil?
Na koncu se je Farič z odra preselil med gledalce in se tam utrujen usedel. Spet se je poslovil od odra. Kot bi se šele sedaj lahko resnično umaknil in gledal svoje delo. In ogleda si lahko veliko!
Še en, ki ves čas ostaja zvest rodnemu kraju, spodbuja razvoj lokalne kulture, se z zdravim humorjem in neprestanim raziskovanjem spopada z novimi izzivi, je Branko Potočan. Tričlanska blogovska ekipica iz se je podala proti njegovim Rdečim revirjem, da si ogleda FičoBaletnike. 
Visok, slok in mogočen dimnik je bil šele uvod, ki je napovedoval prijetno nadaljevanje. Vse v stilu.
No, jaz sem o predstavi 1:0 svoje že povedala. Besedo prepuščam moji Nimfi, ki je lahko veliko bolj objektivna, saj se mi zdi, da jaz postajam že prava gruppie, čeprav so bili fantje prijazni in me raje označili za "ambasadorko". Ponudili so mi celo uradno majčko, a sem se raje zdilala za bolj uporaben popust. Vest je čista, ker vem, da jim delam (in še jo bom) dobro reklamo.
20-letnico plesnega delovanja praznuje Matjaž Farič in ta jubilej je počastil s posebnim sobotnim dogodkom v Stari Elektrarni. On (spet na odru, čeprav se je od tega uradno že poslovil), 26 gibajočih in plešočih, 4 glasbeniki. Balerina, mladi in starejši sodobni plesalci in gibalci, igralci, pantomimik, režiser. Vsi na odru. Skupno jim je bilo le eno: vsi so že delali s Faričem.
Farič je uporabil njihov gibalni material, ki so ga plesali pod njegovo taktirko ali ne, in jih postavil v svoj prostor. Nastal je prisrčen kolaž, ki je, četudi morda to ne želi biti, nekakšna sinteza dogajanja zadnjih 20 let na področju sodobnega plesa. Že zaradi tega se je izplačalo videti sobotno predstavo. In zaradi velikega števila sodelujočih, ker je to zagotovo posebnost in svežina slovenske sodobnoplesne produkcije. Zakajbigakdoustavil?
Na koncu se je Farič z odra preselil med gledalce in se tam utrujen usedel. Spet se je poslovil od odra. Kot bi se šele sedaj lahko resnično umaknil in gledal svoje delo. In ogleda si lahko veliko!
Še en, ki ves čas ostaja zvest rodnemu kraju, spodbuja razvoj lokalne kulture, se z zdravim humorjem in neprestanim raziskovanjem spopada z novimi izzivi, je Branko Potočan. Tričlanska blogovska ekipica iz se je podala proti njegovim Rdečim revirjem, da si ogleda FičoBaletnike. 
Visok, slok in mogočen dimnik je bil šele uvod, ki je napovedoval prijetno nadaljevanje. Vse v stilu.
No, jaz sem o predstavi 1:0 svoje že povedala. Besedo prepuščam moji Nimfi, ki je lahko veliko bolj objektivna, saj se mi zdi, da jaz postajam že prava gruppie, čeprav so bili fantje prijazni in me raje označili za "ambasadorko". Ponudili so mi celo uradno majčko, a sem se raje zdilala za bolj uporaben popust. Vest je čista, ker vem, da jim delam (in še jo bom) dobro reklamo.
Idila
Ko se zbudim in stopim na balkon, vidim:
Na poti pasem svoj pogled ob plemenitosti.
Moram na delo, a popolna bitja najbolje vedo, kaj bi se prileglo v ponedeljek zjutraj.
Na poti pasem svoj pogled ob plemenitosti.
Moram na delo, a popolna bitja najbolje vedo, kaj bi se prileglo v ponedeljek zjutraj.
9. junij 2006
Prehranjevalna veriga
Soblogerka se tako lepo zavzema za živalice, da se me je kar malo dotaknilo. Poleg tega pa je svoje prispevalo še idilično življenje na vasi blizu mesta, kjer sem obdana z naravo, živalmi in mirom.
Moj namen je bil, da naredim vsaj nekaj, kar je v skladu z naravo. V konkretnem primeru to pomeni, da nahranim kakšnega od mačkov z umirajočo ribico, ki že nekaj časa ni delovala najbolj živahno. Rahlo me je skrbelo za mačka, da ne bi tudi on na koncu predčasno zaključil svojo življenjsko potepanje, ampak če mu moj obrok ne bi sedel, ga gotovo ne bi pokonzumirali. Mački pač začutijo.
Danes sta obležali obe ribici. Dobesedno. Ena na dnu posode in druga na vodni gladini. Ne, nista se učili bočnega plavanja, niti se nista delali mrtvi, niti nista bili lačni. Ena je bila očitno hudo bolna, saj je bila že cela flekasta, drugo pa je po dolgotrajno življenje z nedružabno, flekasto in zabuhlo ribo spravilo v očitno depresijo in je na lepem omagala tudi ona.
Vse je kazalo, da bosta svoj obrok dobila dva mačkona, vendar je načrt preprečil moj direktor, ki je po dramatiziranju treh sodelavk, vse skupaj na hitro zlil v WC, jaz pa sem ostala brez pogrebnih fotografij! No, ribici sta odšli na svojo zadnjo pot brez slovesa.
Zaradi tega sem ogorčena in razočarana!
Zgodba o ribicah je s tem zaključena in splaknjena v toaletnem prostoru.
Moj namen je bil, da naredim vsaj nekaj, kar je v skladu z naravo. V konkretnem primeru to pomeni, da nahranim kakšnega od mačkov z umirajočo ribico, ki že nekaj časa ni delovala najbolj živahno. Rahlo me je skrbelo za mačka, da ne bi tudi on na koncu predčasno zaključil svojo življenjsko potepanje, ampak če mu moj obrok ne bi sedel, ga gotovo ne bi pokonzumirali. Mački pač začutijo.
Danes sta obležali obe ribici. Dobesedno. Ena na dnu posode in druga na vodni gladini. Ne, nista se učili bočnega plavanja, niti se nista delali mrtvi, niti nista bili lačni. Ena je bila očitno hudo bolna, saj je bila že cela flekasta, drugo pa je po dolgotrajno življenje z nedružabno, flekasto in zabuhlo ribo spravilo v očitno depresijo in je na lepem omagala tudi ona.
Vse je kazalo, da bosta svoj obrok dobila dva mačkona, vendar je načrt preprečil moj direktor, ki je po dramatiziranju treh sodelavk, vse skupaj na hitro zlil v WC, jaz pa sem ostala brez pogrebnih fotografij! No, ribici sta odšli na svojo zadnjo pot brez slovesa.
Zaradi tega sem ogorčena in razočarana!
Zgodba o ribicah je s tem zaključena in splaknjena v toaletnem prostoru.
1:0 za ples v kopačkah
Zavedam se nogometa. Pravzaprav je zame to celo edina gledljiva športna panoga z dobršno mero simbolike. In tudi spremljala bom mesec fuzbala. Preklinjala bom Italijane in Nemce ter navijala za Portugalce in Brazilce. Ni problema. Ampak vseeno. Imam tudi svoj najljubši fuzbal!
1:0
Rezultat ali metafora? Tekma ali igra? Nogomet ali balet? Drama ali komedija? Populistično ali namenjeno specifični in ozki ciljni publiki? Enkrat ali večkrat? Vsakič isto ali drugače?
Ta predstava ima vse. Še vedno.
Šest let je minilo od premiere prvenca koreografa in plesalca Gorana Bogdanovskega in FičoBaleta, ki še vedno živi, kdaj odhara po svetu in vsake toliko doživi tudi kakšno ljubljansko ponovitev. Videla sem jo že vsaj šestkrat (verjetno večkrat) in še vedno je to moj najljubši fuzbal.
Še krajša in daljša različica odlomka iz predstave 1:0, če koga zanima več:
2:20 2,63MB - wmv file
7:44 39,5MB - mpeg file
7. junij 2006
Primer Pravega MošKega 1
Dogovarjala sva se za dve tajski lučki in eno stikalo, vendar je čas razkril malce več pomanjkljivosti, ki so zahtevala vzdrževalna dela in Pravo MošKo RoKo. Ta roka oziroma dve celo sta prišli v paketu z mislečim JaKo. Misel je zagotovo bila prisotna, vendar sta še bolj kot misel navdušili mošKa aktivnost in učinkovitost. Naredil mi je vse, kar je lahko in kar sem želela.
Lučkama (ena je vidna na desni sliki in sicer takoj za jaKovo ritko) je zamenjal vtikače še preden sem uspela olupiti in pripraviti breskvice. Seksi rdeča svetloba se je naselila v moj novi domek. Roleto (glej levo) je usposobil in sedaj imam lahko temo, kadar si to zaželim. Odvečna špaga je odstranjena z balkona, ker je sama nisem mogla prerezati.
Stikalo je fiksirano tam, kjer mu je mesto. Hladilnik je našel svojo vtičnico in podaljški niso več potrebni. Ura tiktaka na novem žeblju. Tako imenovana "televizija" je priklopljena.
Lučkama (ena je vidna na desni sliki in sicer takoj za jaKovo ritko) je zamenjal vtikače še preden sem uspela olupiti in pripraviti breskvice. Seksi rdeča svetloba se je naselila v moj novi domek. Roleto (glej levo) je usposobil in sedaj imam lahko temo, kadar si to zaželim. Odvečna špaga je odstranjena z balkona, ker je sama nisem mogla prerezati.
Stikalo je fiksirano tam, kjer mu je mesto. Hladilnik je našel svojo vtičnico in podaljški niso več potrebni. Ura tiktaka na novem žeblju. Tako imenovana "televizija" je priklopljena. Vsak delavec si zasluži malico, moj pa še posebej. Ura je bila pozna, zato sem mu pripravila sadno kupo. Želim si, da bi ga tudi s tem skromnim desertkom in Sladkim grehom zadovoljila, vsekakor pa sem mu gladko in voljno odpustila natege in drobne spodrsljaje, pri katerih nisem mogla uživati. Sedaj je užitek dovolj velik.
O Pravih Moških (strok.)
Po Škodljivcih, Plaščarjih in Australcih ali Galebih, posvečamo novo poglavje vrsti, ki je zaradi slabega poznavanja in nekaterih metodoloških težav težko opredeljiva. Imenujemo jih PRAVI MOŠKI.
Pravilen zapis pri uporabi malih črk je: Pravi Moški. (Kot bomo videli v nadaljevanju, pa v specifičnem primeru lahko zapišemo tudi: Pravi MošKi (TM)). So izredno redka in ogrožena vrsta, ki jo je v naravi silno težko zasledimo, vendar občasno najdemo primere, zaradi katerih je poseben klasifikacijski razred nuja.
Pravilen zapis pri uporabi malih črk je: Pravi Moški. (Kot bomo videli v nadaljevanju, pa v specifičnem primeru lahko zapišemo tudi: Pravi MošKi (TM)). So izredno redka in ogrožena vrsta, ki jo je v naravi silno težko zasledimo, vendar občasno najdemo primere, zaradi katerih je poseben klasifikacijski razred nuja.
"Pravi Moški so lahko VSE, kar je potrebno. Očitno so lahko celo oddani, vendar so pripravljeni svojo moškost kljub temu občasno neškodljivo in nesebično razdajati. Kaj konkretno privede do tovrstnih dejanj, žal še ni pojasnjeno."
Strokovni krogi vsekakor spodbujamo njihov obstoj, vpliv in vsemogočnost.
6. junij 2006
"Enostavno najboljše"
V službenem hodniku, pri stopnišču stoji avtomat. Včasih gremo tja na kosilo. Zdelo se mi je, da je avtomat naš prijatelj. Notri najdem Kinder bueno, ko sem čustveno razvrana, napolitanke, ko sem lačna, Bounty, kadar dvema sodelavkama pade cuker, Tein najljubši obrok pa je vrečka čipsa. Prednost omenjenega avtomata, na katero smo se že dodobra navadili je, da vrača denar. Včasih vrne žeton, ki je vreden 60 sit ali pa nasuje kovancev, ki ustrezajo preplačanemu znesku. Hvale vredna lastnost.
Zadnje čase se dogaja, da je avtomat sicer lepo založen, vendar denarja ne vrača. In nikjer ne zabeleži, da ti je nesramno sunil 50 sit, saj Kunder bueno stane 150 sit, ti pa si mu dal 200 sit. Dvakrat, trikrat sem mu nesprejemljivo vedenje še dopustila, danes pa je Insera avtomat presegel mojo potrpežljivost. Šel je predaleč!
Dala sem mu 200 sit v zamenjavo za napolitanke, ki stanejo 120. Prase avtomatsko mi NI vrnilo pripadajočih 80 sit, prav tako pa mi ni hotelo dati napolitank. S sodelavko sva bili najprej nežni. Sledile so brce, zaletavanje v stroj, na koncu pa sva ga še nagnili do te mere, da je začel piskati. Skoraj sva ga že vertikalno položili (no, bolj vrgli) na tla, ko sva končno obupali. Za tolažbo nama je namenil le neko odurno multivitaminsko pijačo.
Tudi gospa Marinka, ki ima na hodniku vrata v svoj računovodski servis, je potožila da ji je avtomat ni dal flaške, ki si jo je zaželela. Verjetno sem dobila njeno flaško, ko sem z njim fizično obračunala, napolitanke pa so bile še vedno zagozdene.
Kar je preveč, je preveč - napovedujem vojno avtomatu! Zatožila sem ga glavnim, ki so menda "ENOSTAVNO NAJBOLJŠI" in so že poslali serviserja na pot iz Maribora, da se zlobneža loti z drugačnimi orodji. Mislim, da sem storila največ, kar sem lahko.
Zadnje čase se dogaja, da je avtomat sicer lepo založen, vendar denarja ne vrača. In nikjer ne zabeleži, da ti je nesramno sunil 50 sit, saj Kunder bueno stane 150 sit, ti pa si mu dal 200 sit. Dvakrat, trikrat sem mu nesprejemljivo vedenje še dopustila, danes pa je Insera avtomat presegel mojo potrpežljivost. Šel je predaleč!
Dala sem mu 200 sit v zamenjavo za napolitanke, ki stanejo 120. Prase avtomatsko mi NI vrnilo pripadajočih 80 sit, prav tako pa mi ni hotelo dati napolitank. S sodelavko sva bili najprej nežni. Sledile so brce, zaletavanje v stroj, na koncu pa sva ga še nagnili do te mere, da je začel piskati. Skoraj sva ga že vertikalno položili (no, bolj vrgli) na tla, ko sva končno obupali. Za tolažbo nama je namenil le neko odurno multivitaminsko pijačo.
Tudi gospa Marinka, ki ima na hodniku vrata v svoj računovodski servis, je potožila da ji je avtomat ni dal flaške, ki si jo je zaželela. Verjetno sem dobila njeno flaško, ko sem z njim fizično obračunala, napolitanke pa so bile še vedno zagozdene.
Kar je preveč, je preveč - napovedujem vojno avtomatu! Zatožila sem ga glavnim, ki so menda "ENOSTAVNO NAJBOLJŠI" in so že poslali serviserja na pot iz Maribora, da se zlobneža loti z drugačnimi orodji. Mislim, da sem storila največ, kar sem lahko.
5. junij 2006
Nova na vasi
Centrifuzno sem se preselila. Navdušena sem. Nad vsemi in vsem.
V PETEK sem imela vse, kar bi si lahko zaželela, pa se niti nisem upala: tri zdrave, krepke in čedne dečke, ki so na svoja pleča prevzeli veliko breme, me osrečili in preživeli. In, da jo končno omenjam, ko sem jo cel teden izpuščala, Nimfetko, ki je priskrbela še četrtega nosača - pozerja K.
Chewap je prišel več kot pol ure prezgodaj. Zaposlila sem ga z odklapljanjem pralnega stroja in s Smokiji. Tip obvlada vse, prisežem. Odpklaplja, priklaplja, montira, šraufa, nosi, vozi ... Der_Alte je posodil legendarno prikolico, ki nas je vse po vrsti presenetila. Ultimate Matej se je zame žrtvoval in kljub heksenšusu nosil in proizvajal humorne pripombe na moj račun. Če sem natančna so to počeli vsi. Na tem mestu je imela svojo vlogo nimfasta usmerjevalka prometa, ki se je ne poti v Podutik izgubila. No, saj nikoli nisem rekla, da je to njena primarna vloga. Nimfetka me pomirja, ščiti in ji lahko zaupam. Zato jo tudi mirno lahko pošljem nazaj v staro stanovanje poiskat ključe, desko za likanje, stojalo za sušenje perila in podaljške. Uspešno se lahko sooči tudi z mojo BIVŠO cimro. Ampak ne, ni še konec. Moja selitev je imela celo pravega snemalca s kamero vred. Spoznali smo Wacky Wada, ki je tudi nosil in hkrati še pridno snemal vse premike. S spretno roko in finim občutkom je proizvedel filmčke, ki me spravljajo v smeh.
Po celem in nehumano napormen dnevu, prežetem z akcijo, hitenjem, smehom in živčnostjo, sem se dejansko podala še na EXIT. Da zaključim tako simbolično to svoje bivanje. JaKa, ki si je z neuvidevnimi pripombami in s kritiziranjem estetskega učinka najljubših slaščic, prislužil drugi minus, je Izhod lepo popisal. Klemen s šnopcom ali brez še vedno lahko repa in me je lepo ogrel. Electocutes so slovensko nabrejkano presenečenje in še vedno ne vem, od kod so se fantje vzeli, ker sem jih prvič videla. Utah Saints pa so po toliko letih še vedno sveži in na trenutke prav hipnotični. Metelkova je po končanem koncertu na dvorišču zaradi gneče postala nevzdržna. Soglasno smo se strinjali, da gremo domov. Klinc, še v Jalla Jalla na medvedjo kri se ni dalo priti.
V SOBOTO mi je na pomoč priskočila cybermati. 15 ur sva pakirali, pucali, prevažali, nosili, spet pucali in pospravljali. Na koncu me je peklensko bolel križ. In kaj sem storila ob 3h zjutraj, ko se mi je zdelo, da sem za silo vseljena? Ne, to ni nagradno vprašanje, temveč retorično.
Jasno. Vlegla sem se v penečo kopel v banjo!
Mislim, da mi je bilo od utrujenosti že slabo, zavestno sem se umirjala in potopljena z zaprtimi že skoraj dremala. Spustila sem vodo in še malo ležala. Fino je bilo, dokler nisem dobila nenavadnega zloveščega občutka. Vstala sem in zagledala poplavljeno kopalnico. No, očitno mi je to usojeno. Mirno sem pobrisala in uredila kopalnico. Prvič sem spala na novem jogiju, na novi postelji v novem stanovanju. Krasen občutek.
V NEDELJO sem se posvetila finesam, žehtam (če pralni stroj ne dela, preveri če je priklopljen in če je voda na odprta!), kuhinjskim tlem (Ajax + Pronto + vosek Pronto) in prvemu obisku, ki mi je prinesel lepo rdečo majčko iTivi (ki bi jo lahko uporabljala kvečjemu kot korzet, zato bo dotično darilce dobila Nimfa, jaz pa čakam novo).
In evo me. Vselitvene žurke ... no, recimo jim raje družabni večeri, da ne bo prevelikih pričakovanj in protestov sosedov, se bodo kmalu začeli. Selilcem dolgujem palačinke in še kaj. Že sedaj pa povem, da jim mojih mladih sosed in njihovih sester ne bom rihtala!
(Iz neznanega razloga ne morem dodati nobenih fotk. Če mi bo uspelo, bom dodala kasneje. Moram pa pojamrati, da sem precej omejena s fotomaterialom, ker nihče - razen Nimfe, kakopak - ne želi, da ga objavljam na internetu. Pa taki luštni fantje ...)
V PETEK sem imela vse, kar bi si lahko zaželela, pa se niti nisem upala: tri zdrave, krepke in čedne dečke, ki so na svoja pleča prevzeli veliko breme, me osrečili in preživeli. In, da jo končno omenjam, ko sem jo cel teden izpuščala, Nimfetko, ki je priskrbela še četrtega nosača - pozerja K.
Chewap je prišel več kot pol ure prezgodaj. Zaposlila sem ga z odklapljanjem pralnega stroja in s Smokiji. Tip obvlada vse, prisežem. Odpklaplja, priklaplja, montira, šraufa, nosi, vozi ... Der_Alte je posodil legendarno prikolico, ki nas je vse po vrsti presenetila. Ultimate Matej se je zame žrtvoval in kljub heksenšusu nosil in proizvajal humorne pripombe na moj račun. Če sem natančna so to počeli vsi. Na tem mestu je imela svojo vlogo nimfasta usmerjevalka prometa, ki se je ne poti v Podutik izgubila. No, saj nikoli nisem rekla, da je to njena primarna vloga. Nimfetka me pomirja, ščiti in ji lahko zaupam. Zato jo tudi mirno lahko pošljem nazaj v staro stanovanje poiskat ključe, desko za likanje, stojalo za sušenje perila in podaljške. Uspešno se lahko sooči tudi z mojo BIVŠO cimro. Ampak ne, ni še konec. Moja selitev je imela celo pravega snemalca s kamero vred. Spoznali smo Wacky Wada, ki je tudi nosil in hkrati še pridno snemal vse premike. S spretno roko in finim občutkom je proizvedel filmčke, ki me spravljajo v smeh.
Po celem in nehumano napormen dnevu, prežetem z akcijo, hitenjem, smehom in živčnostjo, sem se dejansko podala še na EXIT. Da zaključim tako simbolično to svoje bivanje. JaKa, ki si je z neuvidevnimi pripombami in s kritiziranjem estetskega učinka najljubših slaščic, prislužil drugi minus, je Izhod lepo popisal. Klemen s šnopcom ali brez še vedno lahko repa in me je lepo ogrel. Electocutes so slovensko nabrejkano presenečenje in še vedno ne vem, od kod so se fantje vzeli, ker sem jih prvič videla. Utah Saints pa so po toliko letih še vedno sveži in na trenutke prav hipnotični. Metelkova je po končanem koncertu na dvorišču zaradi gneče postala nevzdržna. Soglasno smo se strinjali, da gremo domov. Klinc, še v Jalla Jalla na medvedjo kri se ni dalo priti.
V SOBOTO mi je na pomoč priskočila cybermati. 15 ur sva pakirali, pucali, prevažali, nosili, spet pucali in pospravljali. Na koncu me je peklensko bolel križ. In kaj sem storila ob 3h zjutraj, ko se mi je zdelo, da sem za silo vseljena? Ne, to ni nagradno vprašanje, temveč retorično.
Jasno. Vlegla sem se v penečo kopel v banjo!
Mislim, da mi je bilo od utrujenosti že slabo, zavestno sem se umirjala in potopljena z zaprtimi že skoraj dremala. Spustila sem vodo in še malo ležala. Fino je bilo, dokler nisem dobila nenavadnega zloveščega občutka. Vstala sem in zagledala poplavljeno kopalnico. No, očitno mi je to usojeno. Mirno sem pobrisala in uredila kopalnico. Prvič sem spala na novem jogiju, na novi postelji v novem stanovanju. Krasen občutek.
V NEDELJO sem se posvetila finesam, žehtam (če pralni stroj ne dela, preveri če je priklopljen in če je voda na odprta!), kuhinjskim tlem (Ajax + Pronto + vosek Pronto) in prvemu obisku, ki mi je prinesel lepo rdečo majčko iTivi (ki bi jo lahko uporabljala kvečjemu kot korzet, zato bo dotično darilce dobila Nimfa, jaz pa čakam novo).
In evo me. Vselitvene žurke ... no, recimo jim raje družabni večeri, da ne bo prevelikih pričakovanj in protestov sosedov, se bodo kmalu začeli. Selilcem dolgujem palačinke in še kaj. Že sedaj pa povem, da jim mojih mladih sosed in njihovih sester ne bom rihtala!
(Iz neznanega razloga ne morem dodati nobenih fotk. Če mi bo uspelo, bom dodala kasneje. Moram pa pojamrati, da sem precej omejena s fotomaterialom, ker nihče - razen Nimfe, kakopak - ne želi, da ga objavljam na internetu. Pa taki luštni fantje ...)
2. junij 2006
Srce me boli
Saj ne bi bila rada pretirano patetična, ampak selitve so vendar tako naporne. Fizično in psihično izčrpujejo. Vsakič znova. Če nočeš vleči s seboj v nov prostor nehumano veliko zadev, jih moraš metati proč. V smeti gredo spomini. In med tem početjem se dejansko spominjaš detajlov, ki jih nisi priklical v zavest že vsaj eno leto ... ali celo več. Tako kot so pospravljeni nekje globoko v spominu, tako jih najdemo tudi čisto zadaj in spodaj v omari.
Srečaš na pol razbito vodno pipo, ki ji nikoli nisi dal delati nove lepe bučke. Pa toliko pazljivosti in težav je bilo s transportiratom ogromne vodne pipe iz Turčije. Srce me boli, da bom pometala stran pol videokaset. Fime, ki sem jih lovila po televiziji; pri nekaterih sem celo vmes ustavljala snemanje, ko so se začeli oglasni bloki. Drugstore Cowboy, Wild At Heart, True Romance, Pulp Fiction, Brazil ... Nekaterih ne morem, res ne. Jebiga ne dam, Four Rooms (to bo naslednja čarovniška filmska literatira, Nimfi!) in Dom svobode tudi ne. In vse moje posnete predstave gredo z menoj. Čeprav VCR ni več v delujočem stanju in mi še ni jasno, kaj naj z njim.
In potem so tukaj še jebeni dastkečerji. No, za te mi je vseeno in gredo naravnost v smeti. Glinen ptiček, ki ob uporabi predirljivo žgoli in neuvidevno šprica vodo. Grda sveča - dar zame in za bivšega. Smrdeče rožno olje iz Bolgarije, se mi zdi.
Oh, in gore papirja. Zapiski za prvo pomoč. 3 drame - že prečečkane z opombami in prečrtanim besedilom. moje najstniško-grungerske slike (ena ima naslov Going nowhere - super!). Vsa dokazila o mojem PR delovanju, vlkjučno z zasebnim press klipingom. Naprintani članki in izobraževalne vsebine o inforamacijski arhitekturi in pisanju za web, ki jih še nikoli nisem niti prelistala, kaj šele prebrala. Dnevniki, joj, moji dnevniki ... O glej, fotke. Maturantski ples, maturantski izlet, Kamodža - Laos - Tajska, Gavioli, poletne gledališke šole, mucki, cel srednješolski album ...
In potem se čudim, da traja pakiranje več kot 7 ur. In še vedno ni vse spakirano!
Bom videla, kako me bo bolelo srce, ko bom v novo stanovanje morala vse to nekam pospraviti. Vključno z 15-delnim setom posod in 18-delnim setom kozarcev, pri čemer pecljasti sploh še niso všteti.
Srečaš na pol razbito vodno pipo, ki ji nikoli nisi dal delati nove lepe bučke. Pa toliko pazljivosti in težav je bilo s transportiratom ogromne vodne pipe iz Turčije. Srce me boli, da bom pometala stran pol videokaset. Fime, ki sem jih lovila po televiziji; pri nekaterih sem celo vmes ustavljala snemanje, ko so se začeli oglasni bloki. Drugstore Cowboy, Wild At Heart, True Romance, Pulp Fiction, Brazil ... Nekaterih ne morem, res ne. Jebiga ne dam, Four Rooms (to bo naslednja čarovniška filmska literatira, Nimfi!) in Dom svobode tudi ne. In vse moje posnete predstave gredo z menoj. Čeprav VCR ni več v delujočem stanju in mi še ni jasno, kaj naj z njim.
In potem so tukaj še jebeni dastkečerji. No, za te mi je vseeno in gredo naravnost v smeti. Glinen ptiček, ki ob uporabi predirljivo žgoli in neuvidevno šprica vodo. Grda sveča - dar zame in za bivšega. Smrdeče rožno olje iz Bolgarije, se mi zdi.
Oh, in gore papirja. Zapiski za prvo pomoč. 3 drame - že prečečkane z opombami in prečrtanim besedilom. moje najstniško-grungerske slike (ena ima naslov Going nowhere - super!). Vsa dokazila o mojem PR delovanju, vlkjučno z zasebnim press klipingom. Naprintani članki in izobraževalne vsebine o inforamacijski arhitekturi in pisanju za web, ki jih še nikoli nisem niti prelistala, kaj šele prebrala. Dnevniki, joj, moji dnevniki ... O glej, fotke. Maturantski ples, maturantski izlet, Kamodža - Laos - Tajska, Gavioli, poletne gledališke šole, mucki, cel srednješolski album ...
In potem se čudim, da traja pakiranje več kot 7 ur. In še vedno ni vse spakirano!
Bom videla, kako me bo bolelo srce, ko bom v novo stanovanje morala vse to nekam pospraviti. Vključno z 15-delnim setom posod in 18-delnim setom kozarcev, pri čemer pecljasti sploh še niso všteti.
1. junij 2006
Dosežki tedna
Zadeva je bila v grobem pripravljena že v od nedelje, v ponedeljek in torek sem jo izpopolnila, danes pa še zapišem.
TOREK:
Zadnja peka v starem stanovanju in zadnje čaranje pred zamenjavo najemnic.
SREDA:
Podpis pogodbe.
Nabava jogija.
Večerna špionaža in ogled drugega B(r)loga, za katerega moram omeniti, da obstaja predvsem v Photoshopu in kuhinja še ni modra, kot je bilo pričakovati iz slik.
ČETRTEK:
Pranje prevlek, da bo Blodnja dobila vsaj te sveže, če ji bom že zapustila staro pisalno mizo.
Metanje šare v smeti!!!
Pakiranje, prestavljanje in tajanje hladilnika.
Pomivanje in psiho-fizične priprave na selitev.
Opcijsko: Plesni klas
Črtamo: Ekstatične lezbe na Metelkovi.
PETEK:
Težji del selitve s prikolico in simpatičnimi mišičastimi fanti.
EXIT GIBANJE na Metelkovi!
SOBOTA:
Selitev ta malih zadevic, razpakiravanje, pucanje - živci na koncu.
Prenašanje jogija.
Prvi družabno-filmski-centrifuzno-nimfomanični večer.
Prvo spanje v novem stanovanju.
NEDELJA:
Udomačitev in pregledovanje minus stanja na osebnem bančnem računu, ker si bom do takrat vztrajno zatiskala oči.
TOREK:
Zadnja peka v starem stanovanju in zadnje čaranje pred zamenjavo najemnic.
SREDA:
Podpis pogodbe.
Nabava jogija.
Večerna špionaža in ogled drugega B(r)loga, za katerega moram omeniti, da obstaja predvsem v Photoshopu in kuhinja še ni modra, kot je bilo pričakovati iz slik.
ČETRTEK:
Pranje prevlek, da bo Blodnja dobila vsaj te sveže, če ji bom že zapustila staro pisalno mizo.
Metanje šare v smeti!!!
Pakiranje, prestavljanje in tajanje hladilnika.
Pomivanje in psiho-fizične priprave na selitev.
Opcijsko: Plesni klas
Črtamo: Ekstatične lezbe na Metelkovi.
PETEK:
Težji del selitve s prikolico in simpatičnimi mišičastimi fanti.
EXIT GIBANJE na Metelkovi!
SOBOTA:
Selitev ta malih zadevic, razpakiravanje, pucanje - živci na koncu.
Prenašanje jogija.
Prvi družabno-filmski-centrifuzno-nimfomanični večer.
Prvo spanje v novem stanovanju.
NEDELJA:
Udomačitev in pregledovanje minus stanja na osebnem bančnem računu, ker si bom do takrat vztrajno zatiskala oči.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
