Našli smo krivca!

V mrzlih zimskih dneh se prileže topel napitek ... Njah, ne deluje ravno prepričljivo.
V toplih zimskih dneh se prileže ... Cocktail? Ja! Cocktail se vedno prileže! Še posebej, če gre za priljubljeno Pina Colado. Ta me vedno spomni na tropsko podnebje, večerno zibanje v cunjasti viseči mreži in tretji kozarec okusnega sladkega cocktaila. Oh, užitki ...

Med hojo po trgovini sem sredi police s čaji zagledala škatlico z napisom PINA COLADA. Takoj mi je bilo jasno, da si moram nujno kupiti čaj Pina Colada.
Vonj: soliden.
Barva: tipično čajasta, rumeno-rjava.
Okus: malce prekisel.
Osnovne pomanjkljivosti izdelka: je čaj, ni pina colada in nima alkoholnega učinka!

Naključje in poklicna deformacija z branjem vseh možnih brezzveznih besedil pa sta mi nepričakovano razkrila razloge za klimatske težave.

Zakaj ne smučate letos? Zakaj se deca ne sanka? Zakaj babice ne morejo razkazovati pelc mantelnov? Zakaj letos še vedno nisem slišala vsakoletnih novic, ki so zaznamovale vse pretekle zime: "Sneg je presenetil te-pa-te ..." Zakaj zjutraj ne strgate ledu iz šip? Zakaj ne kidate parkirišča in ne nastavljate gajbic?

"Tudi v hladnih zimskih dnevih vas bodo aroma in vonj ananasa in kokosa čaja Pina Colada v domišljiji prestavili v toplejše kraje in prispevali, da bodo hladni dnevi postali toplejši."

Tako. Sedaj ni več dvoma. Vsega je kriv nov Cedevita čaj Pina Colada!

Razkrita moja intima

Menda so fantom vsebine ženskih torbic blazna skrivnost. Kolegice blogistke na veliko razstavljajo vsebine svojih torbic. Tokrat bom sledila čredi in Blodnjinemu pozivu ter razstavila svojo "taško". Nekateri pravijo, da lahko na osnovi vsebine izveste ogromno o lastnici. Ne vem. Ocenite sami.


- 2 zloženki, ki mi jih je dala zobozdravnica pred dobrim mesecem, da si bom kupila ustrezno zobno vodico in ustrezno ščetko
- ključi na trakcu (za avto, stanovanje in službo)
- toaletna taška
- na pol prazen paketek robčkov
- poln paketek robčkov (ker nisem vedela, da enega že imam)
- denarnica (kjer se skriva še obilo skrivnosti)
- glavnik
- avtoradio oz. mp3 player
- elastika za lase
- GSM telefon oz. mikrovalovka
- sponka za lase (bila je pravzaprav na taški in ne v njej)
- vžigalnik (nisem niti vedela, da ga imam)
- čigumiji
- službena vizitka z davčno številko za originalne račune
- vizitka bivšega sošolca, s katerim sva si v četrtek izmenjala kontakte, da bi šla v kratkem skupaj na kosilo
- letak "dancing bar"-a Escape (zataknili so mi ga za brisalce in sem si ga shranila z namenom, da ga preberem ... to delam, ja).

Mene osebno najbolj zabava zadnji omenjeni letak, saj je napisan dvojezično - pol v slovenskem in pol v angleškem jeziku. Končno sem besedilo tudi prebrala in navdušena sem nad angleško ponudbo: "PRIVATE DANCING SHOW", "striptease", "table dance", "lesbian show", "girls with candles", "girls with ice" in "soldier girls". Iskreno me zanima, kaj plešoče artistke lahko naredijo s svečami in ledom. Če si jih je kdo od komentatorjev že ogledal, ga vabim, da me informira.

Poglejmo naprej. V denarnici me je čakalo več presenečenj:


- 2 računa iz Briancona
- bančna in Mastercard kartica. Neprecenljivo.
- listek o odjavi/prijavi stalnega bivališča (iz leta 2oo3), ker je na osebni še napačen naslov in nikoli nisem dala delati nove osebne
- 17 in še nekaj evrov
- račun o plačilu plesnega klasa
- besedilo in akordi za pesmi Blue Moon in Lonesome Town (najstarejša najdba!)
- 3 obližki
- 2 znamki
- kondom (rok uporabe še ni presežen)
- osebna izkaznica
- kartica s podatki o izbrani splošni zdravnici
- potrdilo o plačilu s kartico
- direktorjeva vizitka
- kupček mojih starih vizitk, ki jih imam še okoli 150 (pa še plastificirane so ... beri: neuporabne)
- plastificirano navodilo, kako ukrepati ob overdose-u (projekt bivšega sošolca)

Da bi bila temeljita, sem razstavila še toaletno taško, katere vsebina ni bila pretirano zanimiva: puder, lip-gloss, barvica za usta, ogledalce, mala sponka za lase in 2 tajski tableti proti slabosti med vožnjo (gre za bistveno močnejši verziji Dramine, ki dobro zadane in mi jih zaradi pozitivnih učinkov nisem hotela vreči proč).

A je to res zanimivo? Markeđani mi je predlagal, naj raje svoje hlačke razstavim.
No, s tem bomo še malo počakali, kenede.

Svašta No. 5

Končno sem se spet soočila s pravo bizarko. Tokrat mi jo je ponudil domač svet oglaševanja. V službi smo si jo podajali, glasno brali in se čudili.

Da ne bo pomote; Arihovo agencijo občudujem. Njihova dela so pogosto opazna, lepa in drzna. No, serija novih oglasov za Fructalove sokove pa je samo zabavno-čudna. Za popolno veselje je potrebno gledati sliko, prebrati naslov (headline) in besedilo (body copy).

Primer 1 (glej sliko levo): "Kličejo me Zajčja ritka"
"... slivam pripisujejo mnogo blagodejnih učinkov na telo. Predvsem so priporočljive za vse, ki trpijo zaradi neurejene prebave ..."

Primer 2: "Kličejo me Brhka antilopa"
"... Deluje čistilno in je odličen kot nadomestilo obroka pri različnih dietah ..."

Primer 3: "Kličejo me Tigrovo srce"
"Sok prijetnega okusa (po rdeči pesi, op. a.) je kakovosten dodatek prehrani, ugodno vpliva na delovanje imunskega sistema in lahko pripomore k izboljšanju krvne slike."

Sedaj čakam, če se bodo pojavili še kakšni TV oglasi, saj si sploh ne morem predstavljati, kako bi izgledali. Imam pa občutek, da bi mi me skrajno zabavali.

Ena družinska

CyberMami si je na koledarju z rojstnimi dnevi označila dan, ko sem se sama, brez družbe in brez kakršnekoli prisile povzpela na Toško Čelo.
Ob tem ji je ušel upajoč zavzdih: "No, sej mogoče pa še bo kdaj kej ..."

Sem vedela, da bo znala ceniti ta korak svoje Cyberhčere.

Razmišljanja

Včeraj me je k razmišljanju spodbudilo Piškotkovo razmišljanje: "Meje mojega strežnika so meje mojega sveta".

Piškot se je zadev lotil sociološko. Naveden prispevek mi zato ne predstavlja "pridige" ali debate o "dobrih in slabih blogih", kot so to razumeli nekateri komentatorji. Vesela pa sem, da je večji del dojel zapis kot lepo izhodišče za razmislek o mediju. Zato takšne prispevke pozdravljam.
Odprl mi je kup zanimivih tem, za katere sem se že bala, da so se mi po petih letih dribljanja na faksu že malo zagabile; komercializacija medija, institucionalizacija, vzgoja za medije, informativna, zabavna in izobraževalna funkcija, vloga mnenjskih voditeljev, kulturni dialog, smisel urednikovanja ...

Če ste ta vikend razmišljujoče razpoloženi, predlagam, da še vi malo razmislite. Jaz grem pa ven. Je le petek.

Nočem se pisati Strojan!

Redni bralci ste brali o mojem nedavnem kriminalnem početju. V komentarjih ste mi namenili nekaj bolj ali manj nekoristnih ukrepov, jaz pa sem dobila ideje za svoje:

- Pozvonila sem pri sosedih, ki se stikajo z mojimi stenami. Dva sta mi odprla in skupaj smo malo pojamrali nad občutljivci. Bojda imamo v bloku kar tri. Na mojo veliko žalost sta dva od teh moja mejaša!
- Napisala sem pismo. S samozavestnim, strogim, z obžalujočim in vljudnim tonom sem opisala težavo ter zaupala GSM, na katerega se me lahko pokliče, če bom moteča. Za klic bom hvaležna! Pismo sem zapakirala v kuverto in ga dala v nabiralnike sosedov, ki jih ni bilo doma.
- Na tla sem položila tepih, ki sicer ne sovpada najbolje z mojo privlačno rdečo-oranžno sobo, ampak se bom navadila.

Medtem je zgornji sosed poklical stanodajalko in me zatožil, ker sem motila njegov spanec. Z menoj "se ni hotel ukvarjati". Pismo in številko ima. Smo pa menda ropotali, poslušali glasno glasbo in vreščali. Zanimivo je, da sem ga motila tudi dva tedna pred tem dogodkom, ko sem bila na smučanju v Risoulu. No, kakorkoli že; v primeru novih težav, bom prisiljena iskati novo stanovanje.

Srčno si želim, da bi bila z omenjenimi ukrepi zgodba zaključena.

Prestižni izdelki in jaz

Prestižni izdelki po visokih cenah obstajajo. To je dejstvo in o tem ne bomo razpredali. Pač so.

Rada si mislim, da ne nasedam vsaki trapariji, ki mi jo poskušajo prodati, in da nisem neka silna potrošnica. Vseeno pa me včasih kaj zamika. Na primer en izdelek L'OCCITANE, za katerega se mi zdi, da je res kakovosten in meni ustrezen. A to žal ni tako preprosto za mojo gorenjsko dušico.

Nimam težev s kremo, mlekom za telo, parfumom ali dišavami za dom, ki stanejo od 16,69 do 33,38 EUR.
(To je od 4.000 do 8.000 SIT - učimo se evre.)
Resno pa me prizadane, da plačam enak znesek za šampon, milo, gel za tuširanje, masko ali peeling, saj moram te reči po nanosu sprati.
To boli!

Kako sem postala delinkventka

Ne, seveda ne more biti vse v najlepšem redu. Nekje se mora zalomiti. Tudi resnično miren petkov večer se lahko sprevrže v nekaj povsem nepričakovanega, jaz pa postanem delinkventka, ki potrebuje represivne državne organe.

Junija sem se preselila v sanjsko stanovnje, ki sem ga našla po dolgih mukah. Z ljubeznijo sem ga opremila po svojem okusu. Nekaj opozoril glede občutljivih ušes sosedov sem dobila že pred vselitvijo, vendar se mi to ni zdelo posebej sporno. (Pre)glasna spolna aktivnost pri odprtih balkonskih vratih lahko zmoti marsikaterega spečega soseda. Še posebej, če sam ni deležen tovrstnih užitkov, keneda. Jaz v pol leta nisem imela nobenih težav s sosedi. No, vsaj zdelo se mi je tako.

Pretekli tedni so bili razmeroma naporni in rahlo bolehni, zato sem se odločila za miren petkov večer v toplem domačem okolju. Skoraj mi je nerodno.

Pridružili so se še Beti, Jinx in fant iz realnega sveta. Sedeli smo na tleh, se igrali namizno družabno igro in pili vino. Po polnočni malici se je Jinx spokala in ostali smo trije, ki smo se začeli igrati simpatične kreativne igrice, ki vključujejo nekaj hitrega razmišljanja, pisanja, branja in smeha. Muzika je bila namenjena podlagi in ne plesanju ali preizkušanju zmogljivosti zvočnikov. A kljub temu ...

Ob dveh ponoči je pri vratih pozvonilo.

POLICIJA. Da ne bi na hodniku povzročali hrupa, sem uniforniranca vljudno povabila v popolnoma pospravljeno stanovanje, kjer se je širil vonj po vaniliji. Policista sta bila zadržana, a prijazna. Po prijavi motenja nočnega počitka verjetno nista pričakovala treh tepčkov, ki v petek zvečer sedijo na tleh s kuliji in popisanimi papirčki pred seboj, iz pecljastih kozarčkov pa počasi srkajo vino. To je moral biti prav ljubek prizor.

Svetovala sta mi, naj v prihodnje raje bolj pazim, ker so "očitno nekateri zelo občutljivi" in "stene v bloku tenke". Zaželela sta nam lep večer še naprej in odšla.

Verjetno si mislite: to pa res ni nič takega.
No, meni je. Ker ne razumem!

Nihče od sosedov mi še ni pozvonil, nič rekel ali napisal. Niti čudaškega opozorilnega trkanja po steni ali radiatorju ni bilo. V zameno za vse možne načine reševanja problema moje moteče glasnosti je na obisk prišla policija. Vem, da ima vsak državljan pravico, da se obrne na represivni državni organ, ampak kaj ni to malce skrajna varianta, ko ostale že odpovedo?

S policijo nimam težav, očitno pa jih imam s sosedi! Ne da bi sploh vedela za to. No ja, včeraj sem izvedela.
Vsi občutki mi govorijo, da to še ni konec zgodbice.

Verjetno nadaljevanje sledi.

Kako reklamiram evrokalkulator?

Kar nekaj osnovnih (a vseeno zahtevnih) matematičnih operacij je bilo že izračunanih z mojim evrokalkulatorjem, a vendar sem pričakovala, da bo četrti dan po uvedbi nove valute malce manj sesut.

Zgornje tri tipke neprestano lezejo in padajo ven iz okvira.

Ni nam bilo lahko!

Globoko misel iz naslova sem zaznala še pred odhodom in v preteklih dneh me je spremljala (in prav tako tudi 41 ostalih članov ekspedicije) na vsakem koraku/zavoju, tako da sem s celim telesom postopoma dojela njen univerzalen pomen. To je kratek spominski zapis dogajanja od 22. 12. 2006 do 30. 12. 2006, ki premore obilo lukenj - prav tako kot moj spomin.

"Nije nam lako!"

Več kot 150 mailov smo si poslali, preden smo se uspešno zmenili, kako gremo v Risoul. Dejansko smo se dogovorili, da gremo z avtobusom, a prej dodobra preverili, kako zagotoviti varnost in če morda ne bi bilo bolj priročno odpotovati z vlakom ali pa celo romati v Risoul.

Z manjšo zamudo smo se odpravili. Celotna vožnja je bila zame TRENING TOLERANTNOSTI. Spala nisem. Sem pa izvedela, kaj vse bi se moralo narediti s Strojani in bolj kot sem nasprotovala, bolj glasno je postajalo na avtobusu. Ko smo z dretjem uspešno zbudili srečneže, ki so spali, smo se začeli predajati glasbi. Vzljubila sem velik del slovenske popularne "glasbe". Če celo pot poslušaš Fredyja Milerja, ti ne ostane drugega, kot da ga sprejmeš. Kulturni šok sem prestala, ko sem ugotovila, da popolnoma normalni sopotniki (ekonomisti, učitelji, novinarji, športniki, pravniki, farmacevti in računalničarji) obvladajo na pamet Fredyjev live uvodni nagovor. Postala pa sem tudi pristna fenica Lepega Dase.



Veliko popite tekočine je botrovalo pogostemo ustavljanju in lulanju. In negodovanju. Na srečo se je vsak lahko potolažil z "žepno kantico rdečega".

Pred Risoulom nas je čakalo nakupovanje v Brianconu. Ne, prej nismo kupili ničesar, ker bomo "vse nabavili v supermarketu". Nekateri smo to vzeli dobesedno, čeprav se je kasneje izkazalo, da bi lahko nabavili bistveno manj. Vseeno smo tri babe nakupovale pametno, razmišljale strateško in vrečke polnile praktično.

Preden smo nadaljevali pot, smo storili "zavržno dejanje". Ekstremista in njegovo punco, ki sta (spet) krepko zamujala, smo s spornimi kumaricami in ostalo fasungo pustili v Brianconu. Brez jakne (pri 9 stopinjah C), brez mobitela in brez denarja - tako rekoč "življenjsko ogroženega". Fant je preživel, nas pa je čakala še ena preizkušnja.

Vso prtljago, hrano in smuči smo morali peš pritovoriti v apartmaje, ki so bili na brutalno oddaljeni in visoki legi. Tri punce smo po mojih ocenah najbolj nasrkale, saj nismo imele nobenega dedca, a obilo prtljage. Vključno z res težkimi torbami, osmimi vrečami hrane, s platojem 20-ih jajc, z gajbo mandarin, alkoholom v nahrbtniku, alkoholom v torbi in dvema poticama.

Apartmaji so blili prijetni, kičasto opremljeni v rdeči in beli barvi s številnimi zvezdicami. Prijetno presenečenje je predstavljal pomivalni stroj oz. priljubljena gopodinjska pomočnica z imenom Josephine. Jaz osebno sem se najbolj navezala na banjo in jo 4x v enem tednu krepko izkoristila.

Posebno doživetje je predstavljala uporaba stranišča. Obračanje v tesnem prostoru namreč ni bilo mogoče. Ljudem manjše rasti je uspelo vrata stranišča zapreti, če s(m)o se vsedli diagonalno. Največji izziv pa je predstavljala uporaba WC-ja za tiste malce višje rasti. Še vedno mi ni jasno, kako so se oni uspeli zložiti v stranišče in celo zapreti vrata za/pred seboj.

Naš apartman, kjer je en teden živelo kar pet person, je veljal za skrajno mirnega. Na to gotovo nisem ponosna, vendar pa nas je odlikovala tudi pestra, bogata in kakovostna kulinarika. Medtem, ko so ostali apartmaji živeli predvsem od testenin s tuno in sarm (več dni zapored celo), smo imeli mi zavidanja vredne jedilnike.
Na primer:
- pečena piška + pražen krompir + solata s paradižnikom in mozzarelo;
- svinjski zrezki + pečen krompir + pečeno zelje;
- gobova juha + makaroni bolognese + palačinke;
- krompirjeva juha + špageti s česnom + pečene hrenovke + mešana solata ...
Priznam, da sem pogosto izpustila kakšnega od hodov in redno zamujala skupne obroke. Ni mi bilo lahko. Tako se mi je kdaj pripetilo, da sem jedla en dan star zajtrk ali pa mrzlo večerjo ob 4h zjutraj.

Smučišča so nas prijetno presenetila s svojo zasneženostjo. Kljub neprestanemu zasneževanju pa so tekom toplega in sončnega tedna na dan pokukali tudi kakšni kamenčki, ki so nam potem veselo uničevali dile. Ponosno lahko povem, da sem prve tri dni presmučala s fanti, ki veljajo za neformalne vodje in lahko sem jim sledila.


V naslednjih dneh smo doživeli tudi dve nesreči. Eno dekle se je poškodovalo že prvi dan, nekje na sredini tedna (ne, res nisem štela dnevov) pa je nesreča v obliki ledene skale doletela tudi JaKa (oz. je on doletel njo - stvar percepcije). Kot pravi moški je odsmučal / odkrevsal do apartmaja in se ni poslužil panoramske vožnje s helikopterjem. Vseeno pa je fant izgubil nekaj svoje božanskosti in dva dni celo malce tečnaril. Ni mu bilo lahko. Če (kot prava Gorenjka) upoštevam, da je šla kar polovica smučarske karte v nič, lahko rahlo tečnobo in fizične grožnje svojega božanstva celo razumem. Ni mi bilo lahko!

Prvi večer je v minil dokaj mirno, v znamenju razčiščevanj raznih "zavržnih dejanj" in petja domačih melodij. Softići so spali. Bilo je še dokaj mirno in različne družabne igre so prispevale, da naslednje večere ni bilo tako.

Tudi ganljivi prizori so bili rezervirani za večerna druženja. Naj orišem lep primer. Pogled na dve 100-kilski mišičasti gorili, ki po številnih pirčkih ljubko buljita predse in zibajoč prepevata:

"Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi,

da bo mogel svoje zajčke pred lisičko skriti"

je neprecenljiv! Seveda je sledila še cela plejlista slovenskih klasik. Vključno z obvezno vsakodnevno himno Vedno si sanjala njeeeeega. Ni nam bilo lahko.

Vsak večer se je kdo poigral z idejo, da bi šel preprosto spat in se ne bi posvečal družabnostim. No, to je bilo skorajda neizvedljivo. Ob tem moram omeniti tudi nekaj zmagovalnih večerov.

Enega so zaznamovali fantje, ki so odpravili igrat hokej. Dekleta smo imela dober namen, da bi navijala, a se nam ni ljubilo v mrzlo noč. Zato smo v hodniku pripravile sprejem in posebno koreografijo na moj najljubši komad - Lepi Dasa.

Naslednji večer sem se šla družit še pred našim drugim hodom večerje (t. j. po juhici). Po uvodnih kozarčkih belega smo se začeli igrati družabno igrico Meksiko. Tistega večera sem bila radodarna s svojimi masažami in menda obstajajo sumljive fotografije dogajanja na tleh hodnika. Proti koncu večera je bila "namizna kantica belega" prazna. Pred vrati so se pojavili varnostniki in žandarija, ki so nam onemogočali prosto prehajanje med apartmaji. Najbolj zabaven udeleženec našega smučanja je želel malce zvaditi svoje obsežno znanje francoskega jezika in zato pomanjkljivo oblečen spraševal nepovabljene goste v uniformah: "Voulez-vous coucher avec moi?". Da je bil večer uspešen, priča dejstvo, da sem se v svoj apartman vrnila v zgodnjih jutranjih urah brez copat.

Predzadnji večer je naš apartman pripravil celovečerno zabavo s palačinkami, ki se je v eni fazi prelevila v zabavo z absintom, teranovim likerjem, kokinim likerjem in raketo. Brutalno. Še posebej, ko sem enega od gostov nehote poflambirala z absintom. Ni mi bilo lahko. Smo pa postavili rekord v številu ljudi, ki se še lahko stlači v en apartma. Prišli smo do številke 27. In pospravljanje apartmaja po odhodu podivjane horde je bilo nepozabno. Tudi občutek, ko sem si zjutraj obula pancar z razlitim pivom v notranjosti, je bil nekaj posebnega. Še enkrat hvala vsem, da niste prišli s kilo konfetov in mi jih razsuli po apartmaju.

Na zaključni večer smo se končno osvobodili utesnjujočih apartmajev in se pozabavali v dežurnem Apacheju. Velik del junakov je bil še v smučarski opravi s pancarji vred. Ta izbor večerne toalete se je izkazal kot silno praktičen, saj je naša plesna ekipa privlačnih, razgaljenih, prepotenih in na pol slečenih mišičnjakov lahko v temi odsmučala nekaj zavojev, kar smo dekleta pospremila z glasnim kričanjem in skakanjem po mizah.

Za mano je skrajno prijetna smučarija in dejstvo, da nam ni bilo lahko, dela doživetje še toliko lepše!

Jasno videnje

Občudujem jasnovidce in jasnovidke.

Eden ljubših je seveda Danny s svojimi zvezdami. Človek ima za seboj že dolgo in uspešno kariero. S prelaganjem kart si je postopoma zagotovil svoj prostor med zvezdami. Vmes se je malce poredil in se odel celo v neko smešno ogrinjalo. Danny je tisti prijazni in razumevajoči psihoterapevt, ki rad reče: "Ooooooo gospa, to je pa lepo slišat," ali pa se le prisiljeno zahihita.

Naslednja je Maruča. Gospa je fascinantna in nihče ji ne more ugovarjati. Poveste datum rojstva in vam razkrije diagnozo. Če reče, da imate pri 60-ih letih težave s kolki, potem jih imate. Ni debate, saj ona ve. Če vi tega še ne veste, vas pošlje na pregled k zdravniku, ker ona to vidi. Kaj pa sin? Ja, sin ima težave v šoli. Mora se malo pomatrati, pa bo šlo. Maruča pogosto zazna tudi težave z ožiljem. V takih primerih jasnovidno svetuje več gibanja in zdravo prehrano. Lahko se oglasite pri njej osebno, saj bi vam rada dobrodušno dala še dva kristala, ki vam bosta pomagala pri vaših težavah.

In nato pridemo do največjega fenomena med jasnovidci - Karin. Ona se spozna na vse. Osebne, politične, zabavne, vremenske in splošne družbene prerokbe. Vse ve! Nekoč sem gledala oddajo: Karin z razkrivajočim dekoltejem in v miniki na kavču. Ljudje so klicali, ona si je nekaj zapisovala in razlagala. V nekem trenutku je kamera razkrila zapiske, ki so bili še najbolj podobni risbarijam 3-letnega otročka. No, njej je bilo vse jasno. Poleg tega se lahko Karin pohvali z obilo še neuresničenih napovedi:
- Leta 2002 Drnovšek ne bo postal predsednik države.
- V Baru 05 se bosta v finalu pomerila fant in dekle.
- V Baru 05 bo na koncu zmagal Mišo.
- Stojanu Auerju je napovedala uspeh na volitvah za župana.

Nenavadno je, da mediji Karin še vedno radi povprašajo o napovedih, ne glede na to, da se tako očitno moti. Letos so Žurnalovci vprašali Karin, kakšno vreme se nam obeta leta 2007 in dekle se je iz svojih napak očitno nekaj naučilo:

"Vreme bo v Sloveniji povzročalo kar nekaj težav, predvsem bodo te najbolj občutili kmetovalci."

Res nanavadna napoved. Tako drzna, da si je verjetno nihče ne bi upal napovedati. :)

"Vzhodni del bo deležen večjih količin snega, kasneje pa dežja. Ta del lahko pričakuje materialno škodo."

Ta sneg je malce vprašljiv. Da bo po snegu verjetno kasneje dež, bi si verjetno upal napovedati še marsikdo. Me pa veseli, da si je Karin vseeno omogočila nekaj možnosti, da ji ponovno spodleti. Očitno je to njena stalnica in prepoznavni znak.

Pranje denarja

Uspešno sledim dogajanju.

Dokaz:
Danes sem oprala prve evre.
10 in 5 evrov.
Ker so tolarji še vedno veljavni, je bil poleg tudi 1000-tolarski bankovec z našim največjim pesnikom.

Vsi trije bankovci se sušijo na radiatorju.

Zaključek nagradne igre

Še ena obveznost me čaka v skoraj končanem letu. Nekateri ste se potrudili, zato sem imela nemalo težav z izborom. Dve pesmi sta se me resnično dotaknili. Rok Etsky in čudoviti Ziggy sta avtorja, ki bi ju posebej omenila. Očaral me je njun slog.

Vendar pa sem večkrat namignila, da si želim še kaj vizualnega. To je tisto, kar mi pogosto manjka. V tem sem sama malce šibka in zato sta me priponki Alcesse in Marte toliko bolj razveselili.

mARTa, za tole dobiš dve steklenici! Ta stena je za na steno! Z električno napeljavo, zgovorno risbo in preroškim sloganom vred. Hvala.
Alcessa, z veseljem ti dajem eno, čeprav se mi res ne sanja, kako bova to izvedli.

Dekleti, ostalo se dogovorimo prek elektronske pošte.

Nagradna igra ostaja, Tamara odhaja.

Dragi moji!

S pričujočim zapisom se poslavljam. Osem dolgih dni vas ne bom kratkočasila in zabavala, ker si bom privoščila novo realnost v zamenjavo za že poznano virtualnost. Zavarovanje je urejeno. Kufer in dva ruzaka so skoraj pripravljeni, zelene dobrote in sladki muškast takisto. Grem spoznavat nove kraje, nova smučišča in nove ljudi, ki so bojda tudi "prijetna družba". Zato grem!

Naj vam bodo prazniki veseli, vreme sončno in sreča blizu.

Ne pozabite na spodnjo nagradno igrico. (Elektronski naslov za slike, filme, mp3-je, zgodbe ... je odprt do zadnja ura petka 29. 12. 2006.)

Ne bom vas objemala

Zastonjsko objemanje, ki je obsedlo odločno preveč ljudi, se mi zdi rahlo prisiljeno in nadležno. Zato se tega ne bomo šli.

Poleg tega se je v prijetnem krogu pojavila meni ljubša in pr(a)va Božična Ideja. Bila mi je tako rekoč podarjena. V božičnem duhu širim idejo dalje. Verjamem, da jo boste tudi vi podarili naprej. To je namreč koncept.

Podarjam tri steklenice Icon-a,
penečega vina z absintom.

Nekomu, ki bo tole prebral in se odzval. Ker ne vem, komu naj jih dam, se bomo šli eno luštkano igrico. Ja, malce se bo potrebno še potruditi za dekadentno žlahtne Ikone.
(Hej, tudi jaz sem se, čeprav mi je bilo pri tem povsem prijetno. ;) Mimogrede - vodila sem poslovni strateški sestanek in okrasila sejno/dnevno sobo.)

Poglejmo, kako se bomo šli tole?

A.) V vsakem primeru me boste morali pozitivno presenetiti in očarati. Torej lahko zastavimo nalogo povsem na široko. Omogoča vam kakršnokoli rešitev, da le zadosti edinemu kriteriju - da me prijetno preseneti in očara.

Če vam odprt in popolnoma prost način ne ustreza, vam lahko vse skupaj omejim. Včasih se nam zdi to lažje. Ampak ne pozabite, da videz včasih vara. Manevrski prostor je lahko tudi dobra stvar.

B.) Na svoj način združite naslednje pojme:

"Centrifuga", "zima", "Icon".

Način, kako boste sodelovali v igri, je poljuben. To lahko storite javno prek komentarjev ali zasebno prek elektronske pošte. Z besedo, sliko, zvokom ali dejanjem. Skratka, karkoli.

Rok za oddajo je zadnja ura petka 29. 12. 2006. Morda zaradi moje odsotnosti ne boste prejeli steklenic pred novim letom, vendar pa bodo rezultati znani najkasneje 31. 12. 2006. Če me do zadnje ure tega petka (22. 12.) že presenetite z dobro idejo, bom kakšno steklenico potalala že takrat, sicer pa teden dni kasneje. Bomo videli, kenede.

Opozarjam še na nekaj dejstev:
- Če sodelujete, mi boste morali oddati vaš kontakten podatek. Po vzdevkih vas bom bolj težko iskala. Zasebni podatki bodo ostali zasebni.
- S pošiljanjem mi dovolite objavo vašega dela, če se bom želela pohvaliti z vašim očarljivim presenečenjem. Pri tem bom strogo upoštevala vaše avtorstvo.
- Ne vem, ali bom podarila vse tri steklenice enemu, ali pa jih bom razdelila med dve ali tri osebe. To se bom odločila kasneje.

Usedla sem se na banano!

Bila je v torbi. Torba je bila na stolu.

In še nekaj. V takem primeru je banano bistveno lažje spraviti v torbo kot pa iz nje.

Nevarno življenje

Moja teza, ki se bo danes izkazala za resnično ali ne, je:
Gorenjci in Gorenjke smo v večji meri podvrženim nevarnemu življenju kot pripadniki drugih področij.

Teza nima kakšne posebne zveze z visokogorjem, ki obdaja moj rodni kraj, ampak gre za globje kulturno-karakterne lastnosti, ki so se zažrle že tako globoko, da so postale stereotipne.

Naj razložim.

V hladilniku sem našla steklen kozarček s koščki lososa v olju. No, ni šlo ravno za neko "najdbo", saj sem vedela da je tam. Že kar nekaj časa. Zadevo uporabljam, da naredim rezance z lososom, vendar pa me je tokrat obšel občutek popolnega razočaranja, ko sem ugotovila, da je na embalaži odtisnjen datum 30. 10. 2006. Do takrat naj bi se vsebino porabilo.

Približno pol ure sem se ukvarjala z dilemo, naj lososa uporabim ali vržem proč. Opravila sem celo kratko anketo med blogisti, ki so bili priklopljeni. Vsi - Pengovsky, Megafotr, Piškotek, Čevap in Nortz - bi lepo upoštevali rok uporabe, meni pa je vsa moja bit govorila, da hrane pa res ne bomo stran metali. A je ni škoda? (<-- to je bistven moment za razumevanje zgodbe!)
Malce smo še debatirali o pripravi dotične jedi, salmoneli in edinem načinu za preverjanje uporabnosti lososa, nato pa sem se lotila kuhanja.

Očitno se ne morem upreti nevarnemu življenju in "šparanju". Gre za nevarno kombinacijo, za katero upam, da ne bo povzročila kakšnih večjih težav.

No, ker me je skrbelo (in me še vedno), sem v dobri veri in želji po razkuževanju srknila dva požirka Chivasa. Sedaj pa čakamo ...

Resno demografsko vprašanje

V nekaterih starih zapisih Centrifuge se še vedno najde anketo, s katero sem opazovala demografijo svojih bralcev (no prav ... in bralk tudi). Takratne rezultate sem temeljito obdelala in interpretirala. Vidim pa, da nekateri še vedno radi odgovarjajo.

Temu ne bi pripisovala velikega pomena, vendar moram. Tako reč je težko zgrešiti in ne opaziti. Ne morem mimo tega vnebovpijočega odstotka samskih hetero fantov - 37,3%!
Le eno vprašanje imam, za katerega upam, da ne bi izzvenelo kot retorično.
In kje hudiča so vsi?

Krompiruša 2

Na Čopovi ulici, skoraj neposredno pod neko smrdljivo ameriško restavracijo prodajajo klasične nočne prigrizke. Premorejo pa prav netipično in pestro ponudbo.

Prvič sem bila tja odvedena pozno ponoči na Martinovo, ko je imela zabavna družba zapravljive namene z mojo prvo plačo. Jedli smo krompirušo. Ja, sredi Ljubljane se je končno pojavila ponudba krompiruše.

Tistega večera so bile moje okušalne borbončice, prav tako pa tudi nevroni in najverjetneje kar celoten center za okušanje prilično prizadeti. Zategadelj tudi krompiruše nisem uspela ustrezno začutiti.

Danes sem se odločila za bolj premišljen postopek.
Trezna grem do prodajalnice. Naročim krompirušo. Gospo lepo poprosim, naj mi jo še zavije, ker bom krompirušo odnesla domov. Doma si jo postrežem na krožniku in odprem jogurt. Ugriznem v testo. Še enkrat ugriznem. Tokrat v gobo, salamo in nekaj nerazpoznavnega. No, to ni očitno bila "krompiruša".

Rada bi vam povedala, kakšna je ta edina ljubljanska krompiruša, vendar vam žal ne morem.

Zakaj 2 v naslovu?
Ker sem krompirušo do sedaj delala sama in tudi omenjeni naslov zapisa že enkrat napisala. No, vse kaže, da bom krompirušo še naprej pripravljala sama, če jo bom hotela jesti.

Koristni predlogi za darila

Ker sem se lansko leto elegantno izognila nakupovanju, prerivanju in izgubljanju potrpljenja sredi ponorele horde živčnih mater in tulečih frockov, se tudi letos kar ne spravim do Šitiparka. Nisem v pravi formi in še vedno se spominjam svetlečih tropskih drevesc in umetnih smrekic pri 30 stopinjah Celzija. Poleg tega vem, da bom že sredi zapravljanja za darila ali pa na koncu obupana zavila v HuManic in se osredotočila na čevlje. Tam se počutim varno.

Glede na svoj vse bolj očiten status e-bejbe z neprepoznavnim zasebnim življenjem, pa morda le ni vse izgubljeno. Obstaja vendar kataloška prodaja prek interneta. Ali telefona celo. In ne mislite, dragi bralci, da je ponudba avtentičnih božičnih artiklov na internetu kaj manjša kot kjerkoli drugje. Nasprotno. Nekaj raziskovanja mi je razkrilo presenetljivo dobre ideje za božično-novoletno obdarovanje.

Spomnimo se najprej na pridne gospodinjsko navdahnjene prijateljice, ki jih lahko razveselite z varčevalnim kompletom pekačev. In ker ne morete vsem kupiti enakega darila, poskusite koga presenetiti z atraktivnim loncem za krompir. Jaz bi bila navdušena. Tudi če so obdarovanci fantje in niso pretirani gospodinjci, jih lahko zlahka obdarite z edinstveno uro z lajno in plešočima figurama.

Potrebujete več ... nekaj bolj pisanega, kar bo poživilo dom obdarovanke? Rešitev: podarite rože - lončnice. Navedene so zelo uporabne, saj gotovo ne bodo crknile zaradi centralnega gretja, prestavljanja ali rednega nezalivanja.

Nikakor pa ne smemo pozabiti na božično okraševanje! Če iščete tovrstne predloge, ne smete zgrešiti skupine angelov po znižani ceni. Le za 1.900 sit! Prav tako ugodni so tudi 4 baročni angeli v kompletu, ki jih lahko podarite kar štirim ljudem! Morate priznati, da gre za izjemno priložnost. Že zato je ta nakup skorajda obvezen.

Če niste pobožni in si želite bolj nevtralnih dekoracij, smo našli nekaj tudi za vas: Božiček na gugalniku, ki na saksofon igra prijetno božično melodijo in se ob tem počasi ziblje. V primeru, da se vam ta izbor zdi malce preveč upokojenski, predlagam Božička s kitaro, ki bo z nasmehom v vaš dom prinesel tudi veselo melodijo. Ali osvetljeno dekorativno figuro losa morda?


Ko sem mislila, da sem pregledala in našla vse, sem prepoznala nov 3-delni komplet z električnima mlinčkoma za poper in sol, s katerim se je pred dvema dnevoma pohvalila moja CyberMama. Ko pritisneš na gumb za mletje, se prižge celo lučka v notranjosti. No, tega ji sedaj ne morem kupiti, saj je že sama našla popolno darilo in si ga podarila predčasno.

Upam, da sem vam vsaj malo pomagala z izbiro božično-novoletnih daril. Tudi tega prekrasnega božičnega angela na sliki najdete v široko paleti odraskov, ki jih vdanim kupcem ponuja Neckermann. Tudi danes me je navdihnil čudoviti Ziggy, ki mu osladno maham v pozdrav. Vi pa se mi lahko zahvalite v komentarjih.