Avto ali smetišče?

Neznani sosed ima avto. Že nekajkrat je dotični avto pritegnil mojo pozornost, ko se mi je pogled sunkovito zaustavil na njegovi notranjosti. Tudi danes sem parkirala poleg njegovega avta z zgovorno notranjostjo.


Fantje, če vas matere tega niso naučile in če nimate toniranih stekel, velja od časa do časa malo pospraviti notranjost svojega avtomobila. V nasprotnem primeru lahko vsi mimoidoči:
- spoznajo vaša (ne)higienska merila,
- spoznajo vaše prehrambene navade,
- vidijo, da že res dolgo niste pripeljali domov nobene babe, ki bi bila trezna in ne slepa,
- živo si lahko predstavljajo zasebno smetišče v stanovanju, če je že avto, ki je parkiran poleg smeti, tak.
Po drugi strani pa je takšna transparentnost tudi dobrodošla, saj je odlično opozorilo, naj se lastnika takega avta v velikem krogu ogibajo.

Hm, bogve, kaj sporoča avto, ki je že z vseh strani popraskan, vdrt in že malo razbit ...

PS:
Uredniki Blogrole, to je BIZARKA po svoji definiciji. Pogled, ki te preseneti in ga preprosto moraš deliti z drugimi. Zgolj v vednost.

Najlepši ljubljanski okrasek

Ljubljana je lepa. Všeč mi je, kar Zoki počne z njo.

Wolfova je končno mesta vredna ulica, kockice so lepo položene in si v petkah na njih ne zvijam gležnjev (kar za zgornji del Trubarjeve še vedno ne velja). Rešitev z novim mostom v Trnovem in Barjansko ulico je idealna, hkrati pa je prenova odprla lep pogled na Trnovsko cerkev.
Prešernov trg je prijeten, klobasice, pleskavice in kuhano vino (od 1,70 do 2 EUR) pa lepo dišijo. Kič na stojnicah je sicer usmiljenja vreden, smo pa opazili novo estetsko pridobitev. Najlepši okrasek v Ljubljani!


Ljubkovalno sem ga poimenovala "zimski boksarček", ker ne vem, kaj bi to lahko drugega bilo. Je pa vsekakor srčkan.

Luksuzna Lizbona

Kartice ste že dobili, jaz sem že dober teden doma in morda bi bilo zanimivo, da pribeležim kratko obnovo dogajanja.

Če ste se čudili zgodnjemu okraševanju Ljubljane, naj vas za začetek pomirim, da je bila Lizbona krepko novoletna že en teden do dva prej.


- Lizbona kljub evropskosti ohranja svojo identiteto in ponos.
- Moški na ulici so še vedno zelo neposredni.
- Iz Rue Augusta je izginil McDonalds, ki je bil tam pred dobrimi sedmimi leti.
- V katedrali ni bilo slišati nobenih madrigalov, ki so mi od prvega obiska ostali najbolj v spominu.

Če me poznate, veste, da sem vajena low-budget potovanj z ruzakom, ki vključujejo Lonely Planet, veliko hoje, nepredvidene dogodke, bizarke in najnižje cene za preživetje, zaradi katerih se lahko zgodi tudi sobivanje z lačno podganico. No, Lizbono in številne portugalske vasice sem v budget varianti že spoznavala, tokrat pa sem zpoznala malce drugačno, da ne rečem luksuzno Lizbono. Vem, da se sliši vabljivo, ampak v resnici je kar zagonetno vse skupaj.

Moje težave z luksuzom

- V luksuzni hotel sem z letališča uletela povsem trashy oblečena in nikakor nisem sodila v bleščečo in svetlečo okolico. Par dni kasneje sem šla v podobno udobni opravi in supergah na pohod po mestu, a jasno, pred tem sem šla na zajtrk v najlonkah in krilu, da sem se počutila kolikor toliko prilagojeno. Takrat sem že osvojila nenapisan dress code.

Sicer pa so - poleg sodobnih mehanizmov s stikali in karticami v sobah - v kontekstu luksuza največje težave s hrano, ki je nikakor nisem osvojila.
- Za predjed so nam na slavnostni večerji servirali rake, poleg pa vilico in nož. Ne, običajnega kompota z limono ni bilo. Ker v svojem čudenju nisem mogla biti tiho, sem mednarodno omizje vljudno vprašala, če vedno jedo shrimpe z vilico in nožem. Vsi so rekli, da jih doma jedo z roko. No, kljub temu smo vsi lupili repke z nožem in vilico! Stresno, vam rečem. Še sedaj mi ni jasno, kako sem tistih pet zadkov uspela obdržati na krožniku.
- Za desert na taisti slavnostni večerji so nam postregli brule (in še mnogo je bilo napisanega ob tem), ki ni bil nič drugega kot navaden vanilijev puding v karamelni juhici in v kozarcu za konjak.
- Po enem od dobrih kosil v hotelu je chef predme položil krožnik poln čokolade. Live made chocolate something ... Bil je namreč tematski belgijski teden in v igri so bile tudi belgijske specialitete. Res so izgledale privlačno, čeprav ne maram čokolade. Zagrabila sem največjo - upajoča, da je notri kak piškot - in ugriznila v svežo, temno in naravnost grozno čokolado. Nekako sem pogoltnila zadevo, saj v nobel restavraciji ni bilo papirnatih prtičkov, da bi si pomagala z njimi. Preostale umetnine sem pustila na krožniku in si šla po hitrem postopku umit zobe.
- Ob neki drugi priložnosti sem videla na posodi s hrano napis "Beef carbonara". Priznam, predstavljala sem si kremasto omako, govedino in upala na rezance. Napaka. V posodi je bil navaden golaž.

Na koncu izleta sem si morala priznati, da o luksuzu nimam pojma in da se bo potrebno še mnogo tega naučiti. Do takrat pa z užitkom ostajam na low budget potovanjih!

December - najbolj utrujajoč mesec

Ne vem, če je tudi vam tako, ampak danes ugotavljam, da je december jebeno naporen in utrujajoč mesec.

Buldožerji z Markom Brecljem so v komadu Higijena prepevali: "Vitamini, vitamini, spasit će vas vitamini" in na nekaj takega sedaj računam. Obenem pa s hvaležnostjo dojemam, zakaj Miklavž tala prav pomaranče.


Na zdravje!

Hudo Vroči stol

Ali mislite, da bo Markeš do konca oddaje vstal in Voduška enkrat na gobec ali se mu bo uspelo obdržati na stolu?

Mislim, da ne manjka prav dosti do prvega scenarija ...

Pornografija na odru in hvaljenje Janeza Janše

Začel se je 13. festival sodobnih odrskih umetnosti, EXODOS in mislim, da mi bo po nekaj letih spet še posebej všeč. Tokratna vodilna tema je namreč pornografija. No, seveda pornografija v povezavi s sodobnimi odrskimi umetnostmi, kar pomeni celo dve meni res ljubi zadevi.

Včeraj sem uživala na otvoritvi v Vibi. Za začetek nam je mašo daroval Peter Mlakar in res mi je žal, da ga nisem snemala. Začel je z duhom, nadaljeval z absolutnostjo seksualnosti, zaključil pa s pozivom k doseganju užitka z "avtomatičnim menjavanjem seksualnih partnerjev". Inetermezzo je namenil zavzemanju za "uvedbo prostitucije v svetiščih".


Sledila je otvoritvena predstava Fake it! režiserja Janeza Janše.

Nekoč sem že omenila, da me plesne predstave le še redko presenetijo in večkrat poudarjam, da občudujem režiserja Janeza Janšo (ex Emila Hrvatina), ker me njegove predstave silijo k razmišljanju. Ker se v predstavah ne ukvarja sam s seboj. Ker je angažiran. Ker so njegove predstave odsev družbe. Ker nanazadnje zaradi njegovih predstav ne grem spat, ampak raje sredi noči iščem podatke, kaj je v reneseansi počel Giulio Camillo (pred par leti sem se po njegovi predstavi Drive-In Camillo res poglobila), iščem slike iz predstave, ki je leta 2006 stala 26 mio tolarjev, in gledam, kje bi lahko našla kak posnetek japonskega koreografa Tatsumija Hijikate z njegovim pozlačenim dildom.

Fake it! je plesna predstava, ki je veliko več kot le to. Je predvsem zanimiva dokumentarna oddaja v živo. Je izobraževalna rekonstrukcija, ki se ne boji vpletati gledalcev. Je celo tečaj sodobnega plesa. In seveda, je tudi politična predstava, ki presega tukaj in zdaj.

Gledala sem ponaredke improvizacije Steva Paxtona, hecenega plesa Trishe Brown, sodobnega baleta Williama Forsythea, butoha Tatsumija Hijikate in ekspresivnega plesnega gledališča Pine Bausch. Po vsem tem sem si le že želela, da bi mi pokazali Martho Graham, Mary Wigman, Joséa Limóna, Mercea Cunninghama in nenazadnje Isadoro Duncan!

Užitek je pač vedno dobrodošel in zato bi jaz ŠE!

Zacahnala sem si nekaj dogodkov na letošnjem Exodosu in upam, da jih bom uspela videti:
- 1.12. v gradu Kodeljevo: Dark Art Night s priljubljenima Dickom in Greto
- 1.12. v Kavarni SEM: Umetnost in pornografija
- 2.12. v PTL: 50/50

Sporočilo za prekrškarje

Spoštovane bralke in bralce obveščam, da vsebina na tem blogu ni njihova, temveč moja (če ni navedeno drugače). Vsebina je zaščitena z licenco CC. Prosim, da jo upoštevate.

Uporaba vsebin za komercialne namene ni dovoljena.

Če želite karkoli od objavljenega uporabiti in niste prepričani glede komercialnosti, bo najbolje, če me predhodno vprašate. Vsak primer nedovoljene uporabe bom kot avtorica kazensko in odškodninsko preganjala. Takemu početju namreč pravimo kraja.

V primeru nedovoljene uporabe vsebin zaračunavam 100 EUR za ukradeno besedilo in 100 EUR za ukradeno fotko (neto).

Postcards from Lisboa

Zgoraj levo: Spomenik odkriteljem v četrti Belem (Padrão dos Descobrimentos).
Zgoraj desno: Fasada v četrti Chiado. Spodaj sta upodobitvi Zemlje in Vode, nad njima sta Industrija in Trgovina, tretjega nivoja pa ni bilo mogoče prebrati.
Spodaj levo: Naključna keramična freska.
Spodaj desno: Katedrala in (dodano kasneje) tramvaj.

Levo zgoraj: Praca do Comercio.
Desno zgoraj: Razgled na morje iz razglednega stolpa.
Levo spodaj: Pogled na hrib in Castelo de São Jorge.
Desno spodaj: Torre de Belem.

Aja, pa lepe pozdrave od tukaj! Več pa kdaj drugič, ker je danes povezava v hotelu Sheraton Lisboa skrajno nesigurna sama vase. Je pa tako lep, da bi si zaslužil svoj set razglednic. No, malo poklikajte fotke (Photos) na sajtu, pa vam bo vse jasno.

Spanje v avtu ni priporočljivo.

Še posebej ne med vožnjo!

Šla sem v London in se celo vrnila

CyberMama mi je pogosto rekla, da mora punca pri 25-ih letih nujno videti London in mi je bila celo pripravljena financirati del potovanja. No, punco je v tistih časih bolj vleklo na vzhod, zato se je raje odločila za potovanje po Turčiji, kasneje pa še za Azijo. Ta mesec sem našla čas, denar in ljudi ter šla v London. Spomine in fotke sem uredila šele včeraj.

To je moja impresija in prosim vas, ne bodite prestrogi, saj gre za prvi poskus nekakšne čudne montaže fotk in filmčkov. Če se sprašujete, zakaj na fotkah ni družbe, je razlogov več:
- ker so v kopalnem plašču,
- ker niso trezni,
- ker spijo ali pa so v blagi komi
in se kot taki ne želijo izpostavljati javnosti.


(Glasba: iz predstave James Thiérrée; The Chemical Brothers)

London je krasn!
Vse je bilo zanimivo, pestro, zabavno ... Uživala sem pri ogledih, uživala na pohodih (zaradi obsega bi jim težko rekla sprehodi) uživala na partijih, uživala v gledališču in uživala v družbi. Hvala Tadeju, Josserju in Debelemu.

Če bi morala povzeti najbolj presenetljive in ključne ugotovitve, bi rekla:

- Londončanke se oblačijo čudno.
Najbolj preseneča, da jih sploh ne zebe. Če pa jih, pokombinirajo najbolj nemogoče kombinacije in se podajo v mraz. Si predstavljate sandale pri 10 stopinjah Celzija? No, jaz sem jih videla kar nekaj, zmagovalni stajling pa je imela suhljata mlada ženska, ki si je nadela dolg zimski plašč, na glavi je imela kapo, na rokah rokavice, na nogah pa japanke. Nekaj časa sem hodila za njo in se čudila, žal pa je bilo nespodobno, da bi jo fotkala.

- Na letališču Stansted piše, da si vzemite vsaj 40 minut za potovanje od check-in pulta do izhodnih vrat. Čeprav tako piše, vam iz lastne izkušnje lahko povem, da 40 minut ni dovolj! Lahko se vam kaj hitro pripeti, da boste takole gledali, kako se letalo pripravlja na vzlet. Precej zajebano je, če je to vaše letalo. If you're late, they won't wait. To je vsekakor res!


(Glasba: Goldfrapp)

- Še ena letališka, da začutite mojo bolečino: Na Stansted ne hodite v škornjih, saj jih boste morali sezuvati. (Na Letališču Jožeta Pučnika to ni potrebno.) Deo-stick se uvršča med tekočine in ga je potrebno dati v standardizirano letališko vrečko.

- Pravijo, da je London bojda zelo stresno mesto in zato poln slabih vplivov. No, bilo je bilo fino in še bom prišla. Pripenjam koncertni posnetek meni neznane skupine, ki je nastopila prva od štirih, ni bila napovedana, a bila meni najboljša. Ta komad je rahel zamorjenček, ampak vokal pevca me je spominjal na Billy Corgana (The Smashing Pumpkins).

Viri večerne zabave:
Trash Palace
Notting Hill Arts Club

Prišla je ... POMLAD?

En političnokorekten zapis. Ta ni žaljiv in sporen za nikogar, upam.

Če še ne veste, vam povem, da imam precejšnjo nesrečo z rožami. Še kanček večjo pa imajo rože, ko naletijo name. Zaradi tega sem naravnost navdušena, da sem po enotedenski odsotnosti našla cvetočo ciklamo s kupom malih drobnih popkov. Jaz pa sem jo že pred pol leta hotela zabrisati proč in jo imela na balkonu, da mi s svojo kilavo pojavnostjo ne bi kazila interierja.

Pojav me vsekakor čudi, saj se mi zdi, da ni ravno navada, da se rože takole pozno jeseni besno razcvetujejo. Vse je v glavi, pravijo. Pravijo tudi, da so rož'ce zelo senzibilne. To gotovo drži, če mi večina bilk crkne. No, očitno so moje senzibilne ciklamice sklenile, da je pomlad. In si za to ugotovitev prislužile ponovno selitev iz balkona v stanovanje.

Učne minutke političnega komuniciranja s praktičnimi primeri

Med straniščnim branjem Peterletovega cajtnga (če sem iskrena, sem prebrala le Uvodnik Urške Bačovnik, proste spise družinskih članov), sem naletela na izjemno stran z Recepti Branke Berkopec Peterle.
Nadevana mleta pečenka, pri kateri me je presenetil premaz z raztepenim beljakom, in Solata iz motovilca s slastnim prelivom, ki začuda ne vključuje bučnega olja, sta me že skoraj prepričali v to, kdo je pravi za predsednika.

Nato sem videla še edinstveno in vrhunsko politično komunikacijo Igorja Ariha na Vesti. To morate videti na lastne oči, če še niste.
S kančkom domišljije si z lahkoto in zelo živo predstavljam, kako sta politični strateg in muzikalični politični analitik, obdana z oblakom dima, ugotavljala, zakaj zavraga bi levousmerjeni volivec glasoval za desnega kandidata? Dejansko sta našla razlog!

Skoraj so me že prepričali, ampak manjkal je še kak moški striptiz, saj na atomske joške žal ne padam. Na Janija Pavca pa tudi ne!

Nič, za Boba Marleya bom! Ni druge.

Fotoreportaža z Žal (malce netipična)

Ker poskušam prehitevati čas, v resnici pa ga včasih niti dohitevam ne, sem danes komaj še aktualna.

Na Noč čarocnic in na Dan mrtvih (ja, oboje in hkrati) sem se v prijetni družbi podala na turistični obisk Žal. Ker nisem iz Ljubljane, imamo britofe drugje (tam, kjer talajo popolne odpustke, mimogrede). Izpostavila bi rada nekaj utrinkov, ki so me najbolj fascinirali.

Za začetek, naj le omenim, da duše umrlih ne počivajo v miru.
Podnevi jih obiskujejo svojci, ponoči pa se na veliko dela. Kamijoni, traktorji, odvoz smeti, kosilnica, kamnoseki z reflektorji ... vse to se je dogajalo med 22. in 1. uro zjutraj.

Ena lepših ugotovitev, ki te pričaka že na vhodu na ljubljanski britof je, da so ljudje vseh generacij na Žalah fit! Na vratih in okoli njih smo našli mnogo tovrstnih letakov.

Kot vemo, so Žale delo pomembnega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, zato se jim tudi reče Plečnikove Žale. Nismo pa vedeli, da je sloviti arhitekt pustil svoj pečat tudi na cvetličarni. Na Plečnikovi cvetličarni!
In še od daleč:

Med ogledom grobom smo bili še posebej pozorni na skupinske grobove in VIP grobove. Mnogo smo jih fotografirali in morda bo kdo drug in kje drugje našel čas in prosor, da vam predstavi še ostale fotoserije. Jaz sem se navdušila predvsem nad grobom sprave, kjer je zasejana tudi lipa sprave. Prav tam sem našla tudi krasno ikebano (z belimi, modrimi in rdečimi vrtnicami), ki jo je darovala VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE.

Že vnaprej vam povem, da nisem hodila po grobu, nisem skrunila inštalacije, le slikati sem se želela z Vlado Republike Slovenije. Nenazadnje pa ne gre za tujo lastnino, saj so vladni stroški tudi moji stroški, torej je ta ikebana posredno tudi moja in se lahko slikam z njo.


Kljub silnemu prometu in velikemu številu delavcev smo srečali tudi nekaj avtohtonih prebivalcev pokopališča: angele, Jezuse in celo pravega zombija.

Popolni odpustki v akciji

Ne zamudite odlične priložnosti in si privoščite POPOLNI ODPUSTEK.
V akciji in slovenski košarici!!!

Zagotovite si odpustek po posebej ugodni ceni še ta hip!


No, morda lahko, preden greste po popoln odpustek, storite še kaj res hudobnega, sprevrženega in pritlehnega. Itak vam bo potem vse odpuščeno. Izkoristite ugodnost!

Pred 14-imi leti ...

(Ker se staramo, je včasih fino, da malce obudimo spomine. Da ti ne bi ravno splesneli. Včeraj mi je bilo rečeno, da sem bila emo otrok. Danes sem zato malce pobrskala po fotkah, spominih in virih. Rezali se v času moje pubertete nismo, tako da emo gotovo nisem bila. Smo pa počeli druge neumnosti. In bili zelo grunge.)

... je bil klub K4 pisan. Ob steni je bilo mnogo pobarvanih cevi in ventilov, na katerih smo sedeli v treh nadstropjih. "Plesalo" se je tako čudno, da danes tega ne znam več ponoviti. Me je pa naslednje jutro običajno bolel vrat. V Štirki se je še lahko kadilo, varnostnikov pa smo se bolj kot ne bali, saj smo videli že njihova številna bodyart dela.
... smo šli na družinsko ekspedicijo v Avstrijo po moj prvi glasbeni stolp s CD predvajalnikom. Prvi CD je bil The Real Thing.
... sem šla na prvi večji koncert. Faith No More so v okviru Angel Dust turneje obiskali Ljubljano. Takrat sem se naučila uporabljati komolce in spoznala pomen ohranjanja ravnotežja v velikih premikajočih se gnečah. Še danes imam kaseto Angel Dust.
... smo sredi poletja in najhujše vročine nosili bullerje. Kreteni!
... sem včasih za štos poleg svojega priimka pripisala še Patton.
... sta mi celo leto resno grozila popravna izpita iz matematike in fizike. In mislim, da celemu razredu ni šlo pretirano bolje.
... sem v zvezek, ki ga imam še vedno, ročno prepisala in se spontano naučila vse komade Pearl Jam (Ten), Alice In Chains (Dirt) in The Smashing Pumpkins (Siamese Dream). Ja, matematike se nisem uspela naučiti, komade pa vse.
... sem bila jezna in nedolžna.
... sem bila grunge.




Evo, na ta komad sem skoraj meditirala. Bil je mantra in lahko sem ga poslušala na repeat. V njem so združili moči preostanki Mother Love Bone, člani Soundgarden in Pearl Jam. Še vedno je krasn! Temple of the Dog.

Mrtu precednik!

Evo, prekinila bom tole žalovanje zaradi rezultatov. Povsem sem že obupala in sklenila, da se zaradi razočaranja sploh ne udeležim naslednjega kroga predsedniških volitev. A vendar ...
Mnogim - tokrat po neuradnih podatkih 5.138 volivcem - bojda pomaga, da oddajo neveljavne glasovnice.

Za dušo in pomiritev se bom sproščeno udeležila drugega kroga in podprla Boba Marleya.

"Dober precednik je mrtu pre-ce-dnik."

Navdihnili so me vsekakor Bičskvit, Dinozaver in Nimfa. Hvala vam.

Blog Non-Action Day

Razčistimo na začetku:
Ne, danes ni 15. oktober. Ne, nisem se prijavila k sodelovanju neke skupinske akcije, katere namena ne razumem in vanj ne verjamem. Ne, nisem ekoskeptik. In ja, me skrbi.

Rada bi vedela, koliko ljudi od 15.000 piscev in koliko od domnevnih 12 milijonov bralcev je danes pustilo avto doma in šlo v službo z biciklom. In koliko jih bo jutri in naslednje dni storilo isto? Koliko jih ni prižgalo kurjave? Koliko si jih je privoščilo osvežilen hladen tuš namesto toplo kopeli? Koliko jih je sklenilo, da ne bodo šli na plačano poslovno pot z letalom, ampak se bodo raje cijazili z vlakom? Koliko jih je stranišče po izločanju splaknilo z odpadno vodo iz pralnega stroja?

Zadnjih 14 dni sem se ukvarjala predvsem z okoljevarstvom (in politiko). Po nekaj prebranih člankih, raznih statistikah in po razgovoru z nekaj strokovnjaki, sem le še bolj skeptična do uspeha ozaveščevalnih kampanj, kot sem bila prej. No, odvisno, kaj je njihov namen, kenede. Če je osnovni namen skupinsko čiščenje vesti s pomočjo enodneve akcije, potem je zadeva verjetno uspešna. Če pa je namen spreminjati vedenje, potem iskreno dvomim vanjo.

Tisti, ki ne vedo, niti ne želijo vedeti. Tisti, ki bi lahko kaj storili, tega nočejo storiti. Tisti, ki vedo, pač vedo. In raziskave kažejo, da več kot dve tretjini tistih z jasno načelno ekološko držo svoja načela hitro opusti, ko se je za ekološke cilje potrebno čemurkoli odpovedati.

Če je bil 15. oktober Blog Action Day, ker je toliko in toliko ljudi pisalo o okolju, bi se morali vsak naslednji dan imenovati Blog Non-Action Day, saj se bo o okolju verjetno še kaj pisalo (tema je vendarle popularna), storilo pa en drek! Verjetno je zato še najbolj aktualen en nasvet iz odjavne špice Goreove Neprijetne resnice: "Pray".

Današnja pošta

Redno pozabim prazniti svoj klasični poštni nabiralnik, ampak danes je bilo to nujno, saj so papirji gledali že ven.

1. Redne petkove smeti
2. Kup položnic

In sedaj zanimiva pošta ...

3.
Med ostale petkove smeti, mi je svoj snopič papirja daroval tudi kandidat Türk. Skoraj sem ga zgrešila. Pristno vesela sem se nemudoma lotila branja. Notri imam horoskop, križanko, kolumne, slavne ... in tudi dopisovanje Dragi Danilo, Draga Manca! Danilo ji je med drugim napisal, da "se večina moških hitro poleni in se o svojih avanturah kvečjemu širokousti - odvzeti je treba kakšnih 80% zgodbe."

GROZN! Predvsem mi je grozn, ker obožujem zgodbe. Moške zgodbe še posebej! Ne bom razpredala o tem, koliko temu kandidatu zaupam, ampak dragi moji bralci, a je to res? Če ne boste zanikali, bom danes zgrožena nad večino moških in sploh ne bom šla ven.

4.
Vzajemna (alias Vzemanja, kot jo je nekoč imenoval JA-NE-Z) me je obvestila o podražitvi mesečnih premij za dopolnilno zdravstveno zavarobanje. Pardon, oni temu rečejo "uskladitev premij". Da pa ne bi preveč negativno gledala na njihovo "uskladitev", so mi priložili še nekaj bonov za popuste, če sklenem kakšno drugo zavarovanje, kupim filme iz serije Zdravo gibanje skozi življenje ali če obiščem fizioterapevta." Pa povejte, če to ni lepa gesta!

5.
Za finale je poskrbela moja ljuba CyberMama, ki se je očitno materializirala pred mojim nabiralnikom in notri zatlačila kup katalogov Neckermann in Quelle. Dva sta bila odprta pri zimskih jaknah, kar verjetno pomeni: "prihaja mraz, rabiš novo jakno". En katalog pa je bil odprt pri blazni ponudbi osvetljenih vrtnih božičkih, snežakih, saneh in podobni šari. Verjamem, da s tem ni želela povedati nič konkretnega (poleg očitnega, da očitno še vedno bere Centrifugo), ampak se je le zajebavala. Sem pa v tem istem katalogu našla izbor krasnih korporativnih Playboy izdelkov in med njimi celo svojo novo posteljnino. Najbolj presenetljivo je dejstvo, da gre za posteljnino iz 100% bombaža.

KONJ kot stilsko pohištvo, domača žival, vir svetlobe in veselja

"Who wouldn't want a horse to lighten up your home and a pig to serve your guests?"

Ja, pa res. Kdo ne bi želel česa takega?
Še posebej, če gre za konja v naravni velikosti z dimenzijami 210 x 90 x 230 cm!

Konjsko svetilko ponuja dizajnerski studio MOOOI, ki ima svojo prodajalno tudi v naši prestolnici.

Narava očitno vdira v naše domove. Komaj čakam, da kakšen dizajnerski studio ponudi živega konja s svetilko, saj bi se ta nedvomno odlično podal v vsak dom.

Zapis v celoti posvečam dragi bivši sodelavki Dynamitei, ki je tudi avtorica fotografije in zaslužna za tole objavo. Omenjena konjska svetilka jo je navdušila do te mere, da jo hodi vsak drugi dan gledat, mene pa zasuva s fotkami te bizarke. Za kar sem jih neizmerno hvaležna, da ne bo pomote.

Naslednjič se ji pri ogledu tega čuda pridružim, saj nama še vedno ni znana cena izdelka in kje ima konj električni kabel, da lahko sveti.

Na kmetiji je lepo

Še posebej je lepo, če se seznaniš z ljubkimi živalicami. Mislim, da sva si bili s Smotko zelo všeč. Lastnik je želel na škarpo namontirati precej večjega laboda, a ga ni dobil. Meni je tudi tale prisrčna.

Razmišljam, da si kakšno tovrstno domačo žival omislim na balkonu. Moram le še prebrskati Neckermannov katalog.