Kaj vidiš?

Da me ne bi povsem zasuli z očitki, kako zanemarjam blog, kako mi Centrifuga umira ali da je celo že mrtva, bom še vam zastavila eno od mnogih vprašanj, s katerimi se ubadam zadnje tedne. In hej, če vam bo šlo dobro, vas utegnem vprašati še kaj težjega.

Kaj torej vidite na tej slikici? Kakšna se vam zdi? Kaj izraža? Kaj vzbuja?

Avtor: Lukc

V vednost pa; tista centrifuga v glavi se vrti z brutalno brzino. Če bomo imeli vsi srečo, boste kmalu tudi o tem lahko kaj brali.

Prvomajska Katalonija

Za tokratne prvomajske počitnice mi je žal le, da ni bilo skoraj nič počitka. Veliko zanimivosti, veliko vožnje, veliko sonca in premalo spanja.

Naj zdaj govorijo slike in filmčki. Taka je bila Barcelona 1. maja 2008.



Prihodnjič hočem v to čudovito in pisano mesto ponoči! Noč je pač moj del dneva.

Tole pa so še bolj kot ne razglednice (vse fotke pač ne morejo biti primerne za objavo) iz nekaterih katalonskih mest in atrakcij dane v en filmček. Mrzel in samostanski Montserrat, turistični Lloret, Girona in Dalijev Figueres.

Viva Barcelona!

Čeprav Freddie v tem kičastem videu žal ne nosi pajkic, ki znajo tako lepo oprijeti in poudariti njegovo mednožje, pa vzemite skladbico kot napoved prvomajskega potovanja, ki si ga bo privoščila avtorica bloga. Poleg tega je Freddie tako ljubko dramatičen, da se na trenutke gledalcu zazdi, da bo zaradi kriljenja z ročicami kar poletel. Krasn.



Lepo se imejte tudi vi!

Naključen dialog

Močno lačna Oseba 1 kolesari od Novih Jarš mimo Žal proti Bežigradu. Spremlja jo Oseba 2. Peljeta se mimo travnika, kjer so nekdaj stali vrtičkarski vikendi.

Oseba 1: "Mmmmm, tukaj vam pa po čevapčičih diši. Kot da bi imeli kakšno čevapdžinico?"
Oseba 2: "To je krematorij!"

Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone

Vsem lastnikom in/ali avtorjem spletnih mest je v interesu, da njihova spletna predstavitev pritegne uporabnike in jih čim dlje zadrži na njihovih straneh. Namesto suhoparnih podatkov jim ponujajo zgodbe, izkušnje in večpredstavne vsebine.

In včeraj sem imela priložnost, da sem našla ultimativnega zmagovalca med slovenskimi spletnimi mesti. Gre za naslov, ki je za številne podjetnike pomembno mesto, kjer pa se gotovo zadržijo dlje časa. Pa poglejmo, kako to uspeva AJPES-u.

Že vstopna stran vzbuja občutek, ki te spremlja ves čas. Čeprav ni nobenega zvočnega loopa, se ti zdi, da spletno mesto vse bolj glasno govori: "Kreten si. Kreten!"

In potem poskušiš nekaj najti. Vseeno kaj. "Kreten si. Kreten!" In si rečeš, da boš pogledal malo po meniju. Odpiraš zavihke prvega nivoja in se čudiš:

- Podpoglavje "Poslovni register" se pojavi v treh zavihkih.
- Podpoglavje "Plače javni sektor" se pojavi v dveh zavihkih.
- Celotno spletno mesto nima v vsebini niti ene povezave. T. i. hiperkesta ni.

Iščeš. "Kreten si. Kreten!" Ne da se ti več iskati po zavihkih z istimi imeni in začneš iskati kontakt. Morda se bodo v bližni našla pogosto zastavljena vprašanja ali pa kak obrazec. A najdeš le e-naslov, ki ga ne moreš klikniti. Prav tako ga ne moreš prekopirati. Gre namreč za sliko! Obupaš in se odločiš uporabiti iskalnik. Morda bo pa delal.
In presenečenje; res dela. Med kupčkom neuporabnih zadetkov se znajdejo tudi Pogosta vprašanja. Končno.

Odgovor je na dlani: "Celotna Standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) je na voljo prek povezave na tem spletnem portalu ..." A ena informacija manjka. Kje je klasifikacija in kje je povezava do nje??? "Kreten si. Kreten!"

A dobro spletno mesto ponuja izkušnjo, smo ugotovili že na začetku. Iz enigmatičnega odgovora izveš, da iščeš nekaj, čemur se verjetno reče: "Standardna klasifikacija dejavnosti". Poskusiš v iskalniku, a ta žal ne najde standardne klasifikacije dejavnosti. Na voljo so ti le vsebine, ki jo omenjajo. "Kreten si. Kreten!"

Le za hec poskusiš še s kratico: "SKD" in najdeš, kar si iskal preteklo urico svojega življenja.

Avtorji so očitno predvidevali, da vsi njihovi uporabniki točno vedo, kaj je SKD. Če ne veš, ... "Kreten si. Kreten!" In da iskanje ne bi bilo prelahko, so stran skrili tako, da je sploh ni v navigaciji. Zvito, ni kaj!

Avtorjem čestitam. Obvladajo!

Jebeni Janezi

Že dve uri prebiram vice, ker iščem dober vic o blondinki. Vsaj kakšnih 1000 sem jih že prebrala, a sem precej neuspešna. Nikakor ne najdem takega, kot bi ga potrebovala. Za nameček pa sem naletela še na tega.

Nenavadno, ampak "vic" me je takoj spomnil na neko mojo žurersko noč, ko sem v Yalla Yali na hitro pokramljala z dvema policistoma. Vidite podobnost?

In ne, ni mi ime Janez!

"Red mora bit!"

Stanovalci našega bloga obožujejo pisanje in listke. S tem nimam težav, saj rada pišem. A vseeno ni to najbolj v redu. Nesporno je namreč dejstvo, da sem malce sporna jaz. Po težavah z zgornjim sosedom, ki so se čudežno prenehale ob njegovi odselitvi, in pol leta miru sem naletela na težave z levo sosedo.

Kupila sem si namreč drag in dober bicikl. Upravnik bloka mi je pojasnil, da imamo dva skupna prostora s kolesi, ki pa nista varna. V bloku je soba, kjer naj bi bili "Otroški vozički", a noben mentalno zdrav starš tam ne bi pustil vozička. V njej je namreč nametanih in zmečkanih 20 - 30 biciklov. Pred blokom pa je "kolesarnica", kamor so zločinci že vlamljali.

Moj lep in nov bicikl sem zato odpeljala v naš hodnik, kjer na neizkoriščenih vsaj petih metrih vsako poletje stoji kako kolo. Ampak ne bo šlo.


Upokojena soseda se je pozanimala, ugotovila, da kolo pripada najemnici in ne ostalim lastnikom stanovanj v hodniku, in zdaj mi teži. "Veste, saj mene ne moti, ampak kdo drug bi se pa lahko pritožil." Kolo moram dajati v stanovanje.

Nisem se čisto vdala, zato sem šla do vseh lastnikov stanovanj v hodniku in jih povprašala, če jih moje kolo na koncu neuporabljenega hodnika morda moti. Od štirih stanovanj imamo trije kolesa. Vsi bi jih imeli na hodniku, saj skupni prostori niso varni. Sliši se odločeno, kajne? No, pa ni!

Mojo sosedo, ki sama kraljuje v trosobnem stanovanju, sem včeraj seznanila z dejstvom, da bo moje kolo na hodniku, ker nikogar ne moti. "A celo poletje?" je očitajoče vprašala in navrgla še en dober argument proti: "Ampak, ko bodo prišli gledat števce, ga bodo premaknili!" Jah, prav.

Ni minil niti cel dan, ko je zopet prišla tečnoba stara: "Kolo ne bo tukaj! Veste, če bomo dovolili vam, bomo morali vsem." (dejansko uporablja množino in predstavlja "vse nas") No, meni se to ne zdi nič napačnega, če imamo pa 5 metrov neizkoriščenega hodnika. "Ne. Red mora bit! Če ga ne boste umaknili, bom poklicala lastnico." In to je ultimativna grožnja drugega lastnika stanovanja, ki najeda kateremukoli najemniku. Jasno, kdo pa hoče težave s svojim lastnikom stanovanja?! Tukaj argumenti padejo. In ne, nisem zadovoljna.

Najnovejši nakup Centrifuzije

Slovesno objavljam, da sem si kupila domeno. Jah, trajalo je tri leta, ampak zdaj me je nočni prijatelj (dejansko se pri belem dnevu še nisva srečala), ki mu pri spletnih in poslovnih odločitvah očitno zaupam.

Centrifuga z obupnim url naslovom (tamcentrisite.blogspot.com), ob katerega se je marsikdo spotaknil ali pa se mu je med prsti zataknil, je sedaj dobila tudi prijazen in bolj zapomnljiv naslov.

Po novem centrifugiramo tudi na naslovu www.centrifuzija.com.

Polit-test

Vsak mesec gledamo, kako strankam raste ali pa upada podpora javnosti. Čeprav večina strankarskih veljakov trdi, da jim statistike niso pomembne in da se bodo jeseni volivci odločili pravilno, pa je ključno vprašanje, kaj je tisto, kar vas pripravi do tega, da na volitvah podprete prav določeno stranko. Je to karizmatični ali karizmatična vodja stranke? Je to podpora, ki jo ima stranka pri večini? Je to vpliv znancev? Vas prepriča program? Ali pa so vam pomembna stališča strank? Ali sploh poznate stališča naših političnih strank?

Moj prijatelj Boris je naredil odličen spletni test, ki mi je dal misliti in me zaposlil za nakaj časa. Priporočam!

Najprej skozi trideset trditev preizkusiš svoja stališča, nato pa ti sistem po dveh metodah izračuna stranko, ki ti je glede na izražena stališča najbližja. Po zaključnih rezultatih lahko celo preveriš, kako so se posamezne stranke opredelile pri kakšnih stališčih. In to je bil zame vrhunec spletnega testa, kjer sem se najdlje zadržala.

- Pri vsem skupaj mi je najbolj fascinantna stranka Desus. Sploh mi ni jasno, kaj hudiča ta stranka počne v vladajoči koaliciji, če je pa tako očitno sodi v opozicijo in nekam bolj na levo.
- Včeraj sta v Bizovičar in Zrnec rodila dober štos, ko sta v Not padu izjavila, da ti je takoj lažje, če v najhujših trenutkih pomisliš: kako bi bilo šele, če bi se pisal Bajuk. Če boste pri rezultatih Polit-testa pregledali še odgovore NSi, boste morda ugotovili, da je v izrečenem štosu ogromno resnice in da je ta stranka naravnost tragikomična. Če je kdo privrženec te stranke, naj se mi, lepo prosim, javi. Rada bi ga spoznala.

CyberMami

Res ne vem, kdaj je materinski dan, ampak pri nas doma to nikdar ni bil razlog za slavja. Vseeno pa kdaj napoči kak slovesen trenutek, ko se mi zazdi, da je čestitka na mestu.

Moja ljuba CyberMati ima:
- Blogger račun in je soustvarjalka skupinskega strokovnega bloga. Hkrati spremlja še tole moje blogiranje.
- PB Wiki račun, ki ga uporablja za sodelovanje s tujci in poučevanje na daljavo.
- Messenger račun, kjer za zdaj klepeta le s svojo hčerko.

Ponosna sem, da imam tako pismeno in sodobno mamo, ki lahko mimogrede zvrta v steno še kakšno luknjo s svojo bormašino. To, da je pod slabim vplivom družbe v lanskem letu začela kaditi, bom zanemarila.

Tako, zdaj veste, čemu si zasluži ime CyberMama. No ja, pa tudi zato, ker sva več na mailih kot v stikih v živo.

Brez kataStrOF

Moj letošnji SOF je bil naključen. Brez načrtovanj se je kar samo od sebe izšlo. En dan pred začetkom festivala sem dobila odvečno kotizacijo in odvečno ležišče. Kljub temu, da sem bila po vseh letih raznih študentskih kotizacij, novinarskih akreditacij, sponzorstev, nagrajenskih kotizacij prvič zares outsider, ki se celo šverca, sem se počutila čisto domače.

Za tak hiter aranžma sem se odločila zaradi:
- Mihe Mazzinija, ki sem ga žal zamudila. Viri, ki jim zaupam, pa pravijo, da je bil super.
- Irwinov, ker jih še nikdar nisem poslušala.
- Janezov Janš, ker so mi kot ustvarjalci zanimivi, a sem verjetno pričakovala malce preveč. Tudi Štefančič jr. v živo ni tako fajn kot na TV. Žal.
- Stojana Pelka, ki je bil filozofski, poetičen in predvsem navdihujoč. Takih ni veliko, zato to slednjo lastnost globoko cenim.
- Miša Alkalaja, ki je bil kratek in, kot smo ga vajeni, kritičen in radikalen. Meni čisto zanimiv.

Tole je košček Alkalajeve prezentacije. Čisto dobra poanta, če gledamo naključne oglasne bloke, kenede?

To je bilo tudi vse, kar me je zanimalo. Precej neoglaševalsko, zelo raznoliko in ravno zato fino. No, pa kakšen žur me je tudi zanimal, ko sem bila že ravno tam. Zaradi prijetnih družb so me zanimali nekje do zgodnjega jutra.

Ko sem izvedela, da obe prireditvi (bolje kot ena predolga čreva) ponovno vodita Napo in Katarina, sem se pa udeležila še teh. Lansko leto sta bila namreč prav ta dva razlog, da je polna dvorana ljudi preživela 3-urno prireditev. In tudi letos sta bila fajn.

Kljub outsiderstvu sem bila vesela za kup prijateljev in znancev, ki so pobirali nagrade - za Grega, Vaska, Tomaža, Stankota in jasno Napolija, ki je fasal toliko nagrad, da sem po dveh zaključnih dogodkih v ušesih slišala le še brnenje tistega rezalnika za papir, ki je imel glavno vlogo v oglasu za jebeni Poli. No, ok, morda so imele kaj s tem tudi alkoholne mešanice.

Metuljčici in Podganci hvala!

Paradoks

Zanimivo je, da bolj kot si po žuru (ali celo več žurih zapored) sesut in utrujen, bolj se globoko v sebi počutiš sveže in spočito. Skoraj očiščeno ali da ne rečem celo razsvetljeno. Res krasn.
...
Predvidevam, da sem vzpostavila stik s svojo duhovnostjo ali čem podobnim in da gre v tem primeru za neke višje ravni razumevanja. Kaj pa vem. Je pa fino.

Kasnejši pripis: Nisem omenila, da me čaka še en rojstnodnevni žur. Bogve, kako poduhovljeno se bom počutila šele jutri ...

O mojih avtorskih pravicah in krajah

Jezna sem. Zelo. V Sloveniji so avtorske pravice očitno res nekaj, kar lahko vsi po vrsti kršimo. In če ne delaš ravno scen in ves čas ne pizdiš, bodo šle zadeve pač mimo, kraje pa se nadaljevale.

Ah, pa saj to ni kraja. Bilo je naključje. Sorry, res. Ni bilo nalašč. Nekdo je bil očitno nepazljiv.

OK. Enkrat se zgodi. Ampak kolikokrat se mora zgoditi, da se začne upoštevati osnovna pravila, ki se jih tako rado poudarja? Dvakrat? Trikrat? Desetkrat?

Pojasnimo nekaj osnov za začetek.

Centrifuga je moj blog, je moj medij. Centrifuga je zmešana in zato živi le v tem kaotičnem elektronskem svetu. Vsi zapisi so, kakršni so, tudi zaradi konteksta samega in avtorica (torej jaz) ne želi, da se pojavljajo v drugih kontekstih. Še posebej pa ne brez njene vednosti!

CC - Creative Commons je licenca (tudi na Centrifugi), ki dovoljuje reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti pod naslednjimi pogoji:
- Priznanje avtorstva. Pri uporabi dela morate navesti izvirnega avtorja na način, ki ga določi izvirni avtor oziroma dajalec licence.
- Nekomercialno. Tega dela ne smete uporabiti v komercialne namene!
- Brez predelav. Dela ne smete spreminjati, preoblikovati ali ga uporabiti v svojem delu. Tisk je omogočil nastanek medija, ki ga avtorica visoko ceni. (Visoko cenjena je tudi televizija, sledi radio, nato verjetno embalaža in šele nekje proti koncu seznama je internet.)

Blogorola je komercialen tiskan medij, o katerem še nisem ničesar zapisala. Avtorjem sem želela vso srečo s projektom, a vpletala se nisem. Namenoma sem se distancirala od številnih sodb, ki so v blogovju zavele po objavi prve cifre. No, na tem mestu se bo to nehalo.

Centrifuge nisem nikdar prijavila v Blogorolo.
Zakaj?
1. Po izredno slabih izkušnjah z Večerovo značko in krepko predelanih izjavah, ki jih je Zvone Štor objavil v enem od svojih člankov, sem hudo skeptična do vseh korporacij, ki želijo karkoli početi z blogi.
2. Če pišem za tiskan medij, pišem drugače.
3. Ne želim pristajati na uredniške presoje, ki jim ne zaupam.
4. Verjamem tudi, da bi marsikateri prispevek izpadel hudo čudno, če ne bi bil objavljen v Centrifugi. No, to sem že doživela, zato se ne strinjam z objavami v kateremkoli drugem kontekstu.

Da pa ne bom spet izpadla zajebana, naj povem, da me je pred kakšnimi štirimi meseci kontaktiral Rok iz Drugega sveta. Vljudno me je prosil za uporabo mojega zapisa in fotk. Ta poteza me je navdušila, čeprav je bila le korektna. Jasno, vse sem dovolila.

Kako pri vseh hudičih se mi potem lahko zgodi, da dobim v roke izvod zadnje lanske Blogorole in notri najdem svoj prispevek o ljubljanskem novoletnem okrasju? Če bi se zgodilo enkrat, bi za napako sumila šlampasto delo urednikov, ki nimajo nadzora nad blogerji, ki želijo pisati za Blogorolo. Hej, se zgodi. A kdo za vraga je odgovoren, da sem tudi danes v zadnji številki naletela objavljen prispevek o delovnem času lokalov, ki so odprti non stop?

Čudovita ironija je v tem, da je 7 listov pred mojim prispevkom objavljen Hadov članek z naslovom: "Ni vse, kar je na internetu, last vseh". Se tako vzgaja blogerje v dobre državljanske novinarje?

Oprostite, dragi moji, tale način Blogorolinega delovanja mi ni prav nič všeč. In če se požvižgamo, na vse zgoraj omenjeno, kar naj bi že prej poznali in vedeli, imamo tukaj še sedmo božjo zapoved. Še vemo, kaj pravi?

PS: Uredniku sem svoj problem javila po prvem odkritju in pustila, da je šla zadeva mimo. Ja, sama sem si kriva. Po drugem sem napisala en e-mail in 8 ur kasneje še pričujoči zapis. Na koncu desnega roba je "Sporočilo za prekrškarje". Klinc, kaj pa bi vi storili?

Brezupno!

Lahko rečem karkoli drugega? Takole namreč tehnologija onemogoči zdravo življenje. Le še 37.547 dni moram počakati, pa bo. Malenkost.

Grozn!

NON-STOP

V mojem domačem - nekoč celo turističnem - kraju smo imeli, ko sem bila še majhna, eno delikatesno trgovino. Na vratih je bil napis "non-stop", pod njim pa kompleksen urnik, saj je imela trgovina odmor med dopoldanskim in popoldanskim delovnim časom, ob sredah pa je imela drugačen delovni čas kot ostale dni. Poleg tega se je v času zimske sezone delovni čas trgovine spremenil. Ampak pisalo je, da dela "non-stop".

To je bilo pred približno 25 leti. Angleški jezik še ni bil tako razširjen, sploh pa ne na vasi. in izraz "non-stop" je bil očitno popularen.

Ta vikend pa sem našla še en lep primer lokala, ki je do nedavnega delal "non-stop". Vsaj pisalo je tako. Zdaj je zaprt ... non-stop zaprt!

Nova beseda: BRBOTAVNIK

"Brbotavnik" je neologizem, ki ga v našem jeziku že očitno močno potrebujemo. Je namreč beseda slovenskega izvora, ki zlahka upošteva slovenska slovnična pravila in še nima nobene druge slovenske sopomenke. Na dan jo je privlekel Dinozaver, jaz pa s to objavo dajem brbotavniku občo potrditev in vas pozivam k uporabi te nove besede.

"Brbotavnik" je samostalnik moškega spola, ki ga sklanjamo po prvi moški sklanjatvi.

"Brbotavnik" je slovenski nadomestek za whirpool, jacuzzi in kar je še teh masažnih kadi.

Blogi našega življenja

Čeprav Prašni Kartoni obvlada moje menstrualne cikluse in teženje, čeprav Fras poveličuje bloge in čeprav je moderno imeti blog, četudi nimaš ničesar za povedati, pa sem v preteklem tednu postopoma ugotovila, da so blogi zares nekaj več. Blogi so odsev naših preprostih življenj. Za začetek vzemimo en hipotetičen primer.

Analogni blogi?

Predstavljajte si stanovanjski blok. V njem nihče nikogar zares ne pozna, vseeno pa smo vljudni in se vedno lepo pozdravimo. Pozdravimo in nato svoj pogled vljudno usmerimo drugam. Vseeno pa imamo tudi probleme. Včasih pride policija. Ne vemo, kdo jo pokliče. Eden od stanovalcev je izredno občutljiv na ropotanje, ki ga sliši le on. Nekomu živce kravžlja napačno odlaganje kosovnih odpadkov v strogo varovane smetnjake. V takih primerih se na oglasni deski znajdejo grozilni listki o tem, kako se pravilno odlaga smeti in kaj vse je kaznivo.

Kaj ne bi bilo idealno, če bi vsak na svoja vhodna vrata obesil list papirja? Karkoli bi radi povedali svojim sosedom, bi pač napisal na vrata tistega, ki se ga to tiče. Morda bi radi namignili sosedu, da vas moti njegovo kajenje na balkonu, ali pa bi se zaradi glasne muzike pritožili mlademu podnajemniku? Kaj ne bi bilo to fino? Taka demokratična forumska izmenjava mnenj?

No, naj vam povem, da se v teoriji morda komu sliši dobro, v praksi pa ideja postane en drek. Poglejmo resničen primer.

Primer analognega stanovanjskega bloga

- Prejšnji teden se je nekdo želel izogniti konfliktom s stanovalci, zato je pred pričetkom del izobesil opravičilo (št. 1). To se mu je zdelo vljudno in pomembno. Človek se je potrudil, tega ne moremo zanikati.
Vse lepo in prav. No, verjetno kje drugje. Pri nas je to sprožilo debato anonimnih sosedov, v kateri se, bodite pozorni, nehote razkrijejo vzporednice s slovenskom blogovjem.


- Že po prvem dnevu dela in jutranjega ropotanja je nekdo na precej tečen način zastavil vprašanje. (št. 2) S tremi vprašaji!!!

- Naslednji dan se je nekdo pohecal. (št. 3)

- Tečnoba vseeno ni odnehala. (št. 4)

- Za finale pa se je pojavil še nekdo, ki si je želel le vse skupaj užaliti. (št. 5)

Jutranjega ropotanja zaradi adaptacijski del ne slišim več. List je na mojo žalost včeraj izginil. Ravno takrat, ko sem želela prilepiti nov papir in podati novo iztočnico za nove komentarje. Škoda.

S sosedi se še vedno vljudno pozdravljamo. Verjetno pa je bilo lastniku obešenega papirja žal, da je karkoli sploh napisal. Vse skupaj je postala farsa. Blogi so odsev nas. Naše mentalitete. In naše skupne kulture. Če je ta v podnu, potem tudi blogi ne morejo biti dosti boljši, kenede?

Verjamem, da nismo nič posebnega in da je takšnih sosesk še nešteto. Tako kot blogov.

Trojni Kinder Surprise

Rahle težave imam s tipkanjem. Ampak tole hočem narediti za spomin in to prav zdaj.

Očitno je treba biti star okroglih 30, da dočakaš pr(a)vi SURPRISE PARTY. Tak, kot si ga vedno hotel imeti. Koncept je filmski, izvedba pa super realna. Zvečer nenadoma osem fajn ljudi, ki so ti lepšali preteklo leto, prileti v enosobno stanovanje. In nato se zadeva kar odvija. Neprecenljivo! In kakopak, krasn! Hvala, res.

Vsako leto si naredim kakšno torto. Tole družinsko smo zmazali že čez vikend.

Letos pa mi je torto naredil tudi najljubši plazilec. Težko priznam, ampak bila je boljša kot moja.

Zdaj sem za silo pospravila in na kup dala vse darile. Še kak dan jih bom gledala, ker je veselje gledati rože raznih oblik, lepe misli, prvi všečen centrifuzen nakit, (ki ga sploh nisem izbrala jaz), novo neprebrano knjigo, metuljčkasto tijaro, ekstravaganjne maže, opojni napitek, mačje ležišče, mačjo taško in bon v vrednosti 1 (enega) mačka.

Še vedno se vrti!

Centri je v izjavi za javnost povedala:

"30 je le še ena števika, ki pa je ne občutim."

Vsem zvestim in naključnim obiskovalcem Centrifuge pa poklanjamo priljubljeno pesmico You Spin Me Round (Like A Record). Komad in pevec skupine Dead or Alive sta od originalne verzije doživela številne preobrazbe. Na primer tole iz leta 1996, ko lepotne operacije še niso delale čudežev. Ali pa tole iz leta 2003, ko so nekoč nemogoče stvari postale preproste.

Kljub vsej tej pokvečenosti, ki veje iz pevca Pete Burnsa, pa se ob današnjem centriprazniku raje spomnimo serije Kids Incorporated.


Mimogrede; tole priredbo poje Martika in je super. Dodatno vzdušje pa naredijo ljubka koreografija, simpatične frizurice, deca in nepogrešljive gamaše. So 80ies!

Razlog za skrb

Pri današnjem hitrem pregledu naslovov SPAMa sem ugotovila, da sta besedici "Valentine" in "Love" premagali besedici "Penis" in "Viagra". Močno vodita.

Upravičeno me skrbi, kaj bo jutri.