Ni še minil teden dni, ko so nam na POP TV v moji najljubši oddaji 24ur ponudili same krasne in prave novice. Natančno se spomnim:
- novi poslanci so prvič zasedli stole v Državnem zboru,
- blago je bil nakazan konfliktek s strani SDS,
- domnevno pijana slovenska veleposlanica Vodušek je bila udeležena v prometni nesreči v Bosni,
- Haider je bil v času nesreče vinjen,
- Larry Flint je posnel izobraževalni film za odrasle o Sarah Palin ...
Vse to le v eni oddaji! Ravno ko sem se navduševala nad kakovostjo novic, pa me je presenetila še zadnja - strašna vest o osebni drami Vodnice.
Tega verjetno ne bi biti omenjala in bi z bolečino v srcu zadevo poskušala potlačati, a jo je naš poročevalec iz Londona Tadej Zupančič privlekel na dan. Ravno njemu sem tisti večer nemudoma poslala sms, saj sem vedela, da me bo on razumel. A njegovi komentatorji so me razočarali, saj so reagirali povsem neprimerno in nedostojno.
Vsem komentatorjem, kritikom in drugim krutim ljudem ponujam citat Vodnice, ki ga lahko razumete kot razlago, opozorilo ali modro misel, ki ji velja prisluhniti:
"You don’t have to be beautiful
to be understood
You don’t have to be rich and famous
to be good
You just gotta give more more more
Than you ever have before
And you got move fast, fast, fast
if you want this good thing to last."
21. oktober 2008
16. oktober 2008
Kaj bi pa vi storili?
Kolegi komentatorji ste vedno polni nasvetov. S tem ni nič narobe, da se razumemo. Lepo je videti, kako so drugi pametni in kako bi bolje ravnali kot ti. A tokrat imam za vse, ki radi svetujete in pametujete, resno in resnično uganko.
Pred vhodom v blok se skoraj vsak dan zadržuje en tip.
Dala bi mu je kakšnih 37-45 let, je bolj čokat in obvezno v neki odpeti modri bundici. Stoji ob zidu, pije pivo iz piksne in kadi čike. To počne po par uric vkup in tako v seansi spije vsaj kakšne 4 pirčke. Vse piksne, ogorki in vrečke, s katerimi robo privleče iz trgovine, končajo na tleh. Ko odide, pusti za seboj vso svinjarijo. Očitno imamo v bloku tudi ljudi, ki to za njim pospravijo, enkrat pa sem piksne v smeti odnesla tudi jaz.
Včeraj je bil lep dan in je spil kar nekaj pirčkov ...
Pred vhodom v blok se skoraj vsak dan zadržuje en tip.
Dala bi mu je kakšnih 37-45 let, je bolj čokat in obvezno v neki odpeti modri bundici. Stoji ob zidu, pije pivo iz piksne in kadi čike. To počne po par uric vkup in tako v seansi spije vsaj kakšne 4 pirčke. Vse piksne, ogorki in vrečke, s katerimi robo privleče iz trgovine, končajo na tleh. Ko odide, pusti za seboj vso svinjarijo. Očitno imamo v bloku tudi ljudi, ki to za njim pospravijo, enkrat pa sem piksne v smeti odnesla tudi jaz.
Včeraj je bil lep dan in je spil kar nekaj pirčkov ... A to še ni vse.
Poleg bloka so garaže in tam je prehod do parkirišča. Ko je kazalo, da bom šla v enem dnevu že četrtič mimo njega, sem bila že ob pričakovanju znanega prizora jezna. Vračala sem se s parkirišča v blok in zagledala modela, ki je stal ob steni z lulekom v roki in scal. Pred blokom!
Poleg bloka so garaže in tam je prehod do parkirišča. Ko je kazalo, da bom šla v enem dnevu že četrtič mimo njega, sem bila že ob pričakovanju znanega prizora jezna. Vračala sem se s parkirišča v blok in zagledala modela, ki je stal ob steni z lulekom v roki in scal. Pred blokom!
Ja, moja potrpežljivost ima mejo. "Tamle nam svinjate, zdaj pa še ščijete! Da vas ni sram! Kako si sploh upate?" sem se drla nanj vsa razjarjena. Curek pa je še kar tekel. No, bilo je toplo in očitno je bilo pirčkov veliko. "Oprostite, sej ne bom več ..." je plašno rekel s kurcem v roki, ko sem tam dramatično mahala z rokami in zavijala z očmi.
Na poti v blok sem poscaneta vsa zgrožena zatožila še hišniku, ki se sicer rad ukvarja z napačno parkiranimi bicikli in podobnimi jajci. Naj se on ukvarja s prascem nesocializiranim.
No, vse to se je dogajalo pred kakšnim mesecem. Do danes se ni spremenilo nič! Tip je do mene razvil že neke vrste toleranco in sedaj sploh ni več tako plašen, kot je bil prvič. "Samo še tole spijem in bom šel," mi je rekel, ko sem mu zadnjič zatežila.
Ponovno sem se obrnila na našega sposobnega in vestnega hišnika, ki mi je razložil, da je "človek malo bolan" in da mu ne bo več nič rekel, ker "nikoli ne veš, kaj ti tak lahko naredi". "Kaj pa, če mi vrže kamen v okno?" je še dodal.
Tudi včeraj je bilo treba po vseh teh pirih očitno malo odtočiti.
Sprašujem se, kaj bi nas doletelo, če ga nekega lepega dne prime še kakat!
Evo, pa mi vi povejte svoj nasvet!
Na poti v blok sem poscaneta vsa zgrožena zatožila še hišniku, ki se sicer rad ukvarja z napačno parkiranimi bicikli in podobnimi jajci. Naj se on ukvarja s prascem nesocializiranim.
No, vse to se je dogajalo pred kakšnim mesecem. Do danes se ni spremenilo nič! Tip je do mene razvil že neke vrste toleranco in sedaj sploh ni več tako plašen, kot je bil prvič. "Samo še tole spijem in bom šel," mi je rekel, ko sem mu zadnjič zatežila.
Ponovno sem se obrnila na našega sposobnega in vestnega hišnika, ki mi je razložil, da je "človek malo bolan" in da mu ne bo več nič rekel, ker "nikoli ne veš, kaj ti tak lahko naredi". "Kaj pa, če mi vrže kamen v okno?" je še dodal.
Tudi včeraj je bilo treba po vseh teh pirih očitno malo odtočiti.Sprašujem se, kaj bi nas doletelo, če ga nekega lepega dne prime še kakat!
Evo, pa mi vi povejte svoj nasvet!
15. oktober 2008
Kako sem postala alternativna zdravilka
V manj pol leta sem petič popravila svoj vpis v poslovni register. Večina ljudi sploh ne ve, kaj AJPES je, jaz pa sem z AJPES strički in teticami v stiku povprečno enkrat na mesec, ker si z njihovimi informacijami na spletu pač ne znam pomagati. Smola.
Od danes naprej sem tudi maserka!
Ali če upoštevam gospo pri AJPES, ki mi je v skrivnostni in meni povsem nejasni "Standardni klasifikaciji dejavnosti" pomagala najti ustrezno dejavnost za registracijo, sem tudi alternativna zdravilka. Cenika še nimam, a se mi vse bolj zdi, da bi mi prav ta naziv iz čudaške klasifikacije znal prinesti kak evro več. Nazadnje bom AJPES-u še hvaležna!
Žal še ne obvladam tajske masaže (gotovo bom šla še kdaj v Azijo in imela priložnost tudi to naštudirati), imam pa narejen tečaj refleksologije, masaže stopal.
Lep pozdrav od vaše alternativne zdravilke Centri! ;)
Za evidenco: moja AJPES nadaljevanka
1. del: Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone
2. del: Samostojnost in podjetnost No.1
3. del: Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.
4. del: Novinarska umetnost
Od danes naprej sem tudi maserka!
Ali če upoštevam gospo pri AJPES, ki mi je v skrivnostni in meni povsem nejasni "Standardni klasifikaciji dejavnosti" pomagala najti ustrezno dejavnost za registracijo, sem tudi alternativna zdravilka. Cenika še nimam, a se mi vse bolj zdi, da bi mi prav ta naziv iz čudaške klasifikacije znal prinesti kak evro več. Nazadnje bom AJPES-u še hvaležna!
Žal še ne obvladam tajske masaže (gotovo bom šla še kdaj v Azijo in imela priložnost tudi to naštudirati), imam pa narejen tečaj refleksologije, masaže stopal.
Lep pozdrav od vaše alternativne zdravilke Centri! ;)
Za evidenco: moja AJPES nadaljevanka
1. del: Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone
2. del: Samostojnost in podjetnost No.1
3. del: Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.
4. del: Novinarska umetnost
14. oktober 2008
Več luči za kolesarje
Morda sem neobveščena in bom zato izpadla nevedno, ampak danes me je v črnih oblačilih in na biciklu ujel mrak in se mi je v misli prikradla ena praktična rešitev za kolesarje. Veseli bi je bili namreč vsi soudeleženci v prometu.
Ker sem že dvakrat letela po zraku zaradi intimnega srečanja z avtomobilom, me je včasih malo strah in se vedno sprašujem: A me šofer vidi? Četudi luč dela, je problem, da ta ne sveti, ko čakam, da prečkam cestišče ali da kam zavijem. Poleg tega se kolesa na klancu vrtijo zelo počasi in luč takrat spet ne sveti.
Ne vem, kako imamo lahko že toliko naprednih rešitev in različnih izdelkov, še vedno pa so na mestnih biciklih namontirane luči, ki si se niso kaj dosti spremenile od tiste, ki je svetila na mojem prvem Ponyju.
Zakaj ne izdelajo luči, ki bi bila sposobna shraniti nekaj pridelane energije in bi luč enako močno svetila tudi, ko se malo ustavimo ali pa ko sestopimo s kolesa v kakšnem temnem hodniku? Saj to ne more biti tako komplicirano, ali pač ...
Ker sem že dvakrat letela po zraku zaradi intimnega srečanja z avtomobilom, me je včasih malo strah in se vedno sprašujem: A me šofer vidi? Četudi luč dela, je problem, da ta ne sveti, ko čakam, da prečkam cestišče ali da kam zavijem. Poleg tega se kolesa na klancu vrtijo zelo počasi in luč takrat spet ne sveti.
Ne vem, kako imamo lahko že toliko naprednih rešitev in različnih izdelkov, še vedno pa so na mestnih biciklih namontirane luči, ki si se niso kaj dosti spremenile od tiste, ki je svetila na mojem prvem Ponyju.
Zakaj ne izdelajo luči, ki bi bila sposobna shraniti nekaj pridelane energije in bi luč enako močno svetila tudi, ko se malo ustavimo ali pa ko sestopimo s kolesa v kakšnem temnem hodniku? Saj to ne more biti tako komplicirano, ali pač ...
10. oktober 2008
Drugorazredna roba za ženske?
Imam Facebook prijatelja, ki je objavil zaskrbljujoč status:
"Tapata je pomotoma kupil britvice za ženske noge in jih je danes zjutraj za tisto malo dlak na obrazu porabil celo vrečko."
Morda sem nevedna, ampak prvič sem se zamislila in si zastavila kup vprašanj na to temo:
- Čemu so britvice ločene na moške in ženske? To, da so moje roza barve, se mi pač ne zdi neka blazna konkurenčna prednost.
- Zakaj so moške britvice prilagodljive površini in imajo po 3 rezila za nov sistem britja, ženske pa ne? Ne vidim prav nobenega dobrega razloga za te razlike. Naj omenim podpazduho, pregib pod kolenom, golenico ali pa vse mogoče spolne predele, ki ne poznajo nobenih novih sistemov in prilagojenih britvic.
- Oprostite, ampak moram: Ali so ženske britvice slučajno drugorazredne?
Pa mi vi povejte!
"Tapata je pomotoma kupil britvice za ženske noge in jih je danes zjutraj za tisto malo dlak na obrazu porabil celo vrečko."
Morda sem nevedna, ampak prvič sem se zamislila in si zastavila kup vprašanj na to temo:
- Čemu so britvice ločene na moške in ženske? To, da so moje roza barve, se mi pač ne zdi neka blazna konkurenčna prednost.
- Zakaj so moške britvice prilagodljive površini in imajo po 3 rezila za nov sistem britja, ženske pa ne? Ne vidim prav nobenega dobrega razloga za te razlike. Naj omenim podpazduho, pregib pod kolenom, golenico ali pa vse mogoče spolne predele, ki ne poznajo nobenih novih sistemov in prilagojenih britvic.
- Oprostite, ampak moram: Ali so ženske britvice slučajno drugorazredne?
Pa mi vi povejte!
8. oktober 2008
Ne morem!
Saj lahko do neke mere, ampak ne toliko. Vsega je preveč! Povsod moram biti. Realnost se izgublja v virtualnosti in oboje že presneto mešam. Manjka pa nekaj bistvenih zadev.
- Ves čas na mailih. Račun za telefon je treba zmanjšati. 77 EUR ni sprejemljiv znesek!
- Posledično ves čas na G-talku.
- Aktivna na Facebooku. Mnogo je vseh teh prijateljev ... in jaz sem ves čas priklopljena.
- Posledično večino časa tudi na Facebook chatu.
- Aktivna na Twitterju.
- "Kaj je ta Koornk? A se gremo še to?" Raziskujem ...
- Posledično aktivna še na Kurnku.
- Težim naročnikom/sodelavcem. To je dobro in normalno, ampak še ena dejavnost več.
- Word dokument za decembrski Playboy je še prazen. Včasih sem pred rokom oddajala ...
- Jebeni Otrino je medtem prijavil stečaj, kar je grozno, saj mi je sodišče že odobrilo sodno izvršbo. 1.270 EUR + zakonsko določene obresti + stroški gredo očitno v 3 p.m.
- Centrifuga sameva. Ob vseh teh delovnih spletkarjenjih se mi ne da niti fotk iz fotoaparata na računalnik preložiti, če so te zame.
- Velik del dneva in noči si prisvoji Salvador, katerega sužnja sem postala v dveh dneh. Poleg tega ima to dete odsotnega očeta, ki mu gre na bruhanje ob kakici, kar je vse prej kot dobro.
- S soncem obsijano Toško čelo gledam skozi okno.
- Partiji grejo v veliki mimo mene, kar je nekaj takega kot osebna tragedija.
- Čakam ...
Pogrešam adrenalin in tisti pozitivni stres, ki se je nehal 21. septembra. In kje so vse tiste zabave, ki smo si jih obljubljali po volitvah? Ja, res je vse drugače ...
- Ves čas na mailih. Račun za telefon je treba zmanjšati. 77 EUR ni sprejemljiv znesek!
- Posledično ves čas na G-talku.
- Aktivna na Facebooku. Mnogo je vseh teh prijateljev ... in jaz sem ves čas priklopljena.
- Posledično večino časa tudi na Facebook chatu.
- Aktivna na Twitterju.
- "Kaj je ta Koornk? A se gremo še to?" Raziskujem ...
- Posledično aktivna še na Kurnku.
- Težim naročnikom/sodelavcem. To je dobro in normalno, ampak še ena dejavnost več.
- Word dokument za decembrski Playboy je še prazen. Včasih sem pred rokom oddajala ...
- Jebeni Otrino je medtem prijavil stečaj, kar je grozno, saj mi je sodišče že odobrilo sodno izvršbo. 1.270 EUR + zakonsko določene obresti + stroški gredo očitno v 3 p.m.
- Centrifuga sameva. Ob vseh teh delovnih spletkarjenjih se mi ne da niti fotk iz fotoaparata na računalnik preložiti, če so te zame.
- Velik del dneva in noči si prisvoji Salvador, katerega sužnja sem postala v dveh dneh. Poleg tega ima to dete odsotnega očeta, ki mu gre na bruhanje ob kakici, kar je vse prej kot dobro.
- S soncem obsijano Toško čelo gledam skozi okno.
- Partiji grejo v veliki mimo mene, kar je nekaj takega kot osebna tragedija.
- Čakam ...
Pogrešam adrenalin in tisti pozitivni stres, ki se je nehal 21. septembra. In kje so vse tiste zabave, ki smo si jih obljubljali po volitvah? Ja, res je vse drugače ...
26. september 2008
Živ hudič
Mislim, da mu je ime Salvador.
Želela sem mogočno ime. Po možnosti bi bilo fino, da je "komunajzersko". Bojda živimo v takih časih.
Fidelov je že preveč, Che in Mao ne zvenita v redu, Kučan je še preveč zaznamovan, Stalin z N-jem na koncu ne zveni. Tito? Ah ne. Salvador se sliši mogočno in eksotično.
Želela sem mogočno ime. Po možnosti bi bilo fino, da je "komunajzersko". Bojda živimo v takih časih.
Fidelov je že preveč, Che in Mao ne zvenita v redu, Kučan je še preveč zaznamovan, Stalin z N-jem na koncu ne zveni. Tito? Ah ne. Salvador se sliši mogočno in eksotično.
Po poreklu je Gorenjec in na voljo sem imela dva - mirnega in pridnega ali živahnega in razgrajaškega. Drugi mi je bil že po opisu blizu. Ko sem ga prišla posvojit, je razgrajaški kljub bujenju spal, mirni pa malo plezal po meni in nato splezal v prenosno torbo. Jasno, da sem vzela budnega.
Zdaj težko spimo, rože so v višjih legah, moje jebačke rdeče zavese pa zvite in privezane nekje gor. Dogaja!
Prvi večer smo posneli tudi videospot, da bom lahko klišejska kot vse ponosne mlade mamice. In ko mi naslednjič ena od nosečnic ali mladih mamic zastavi svoje tipično in tečno vprašanje: "Kdaj pa ti misliš kaj ...?", bo ta zver tudi moj odgovor.
Muzika (na prvo žogo): The Cure - The Lovecats
Vprašanje večera: "Kaj bi bilo šele, če bi ta živahnega vzela?"
16. september 2008
"Kakor lévi se borijo. Se borijo!"
V soboto sem bila na Metelkovi, kjer se je nekaj dni praznovalo 15. obletnico obstoja te avtonomne cone. V klubu Gromka je nastopila Neca Falk s klasiko - z Mačkom Murijem.
Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.
Mačje mesto
V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.
Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:
"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"
In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.
Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.
Mačje mesto
V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.
Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:
"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"
In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.
15. september 2008
O dobrem argumentu
Starejša sestrična in mlajši bratranec se v spletnem klepetu pogovarjata o političnih izbirah prihodnje nedelje.
"Men je najboljša Mojca Kucler Dolinar,
ker za njenim imenom stojita dva priimka
res hud slogan
argument, k mu sploh ne morš nasprotvat,"
pove Bratranec.
Sestrična se strinja. Krasn!
"Men je najboljša Mojca Kucler Dolinar,
ker za njenim imenom stojita dva priimka
res hud slogan
argument, k mu sploh ne morš nasprotvat,"
pove Bratranec.
Sestrična se strinja. Krasn!
14. september 2008
Coolinarika
Pred počitnicami sem načrtno lepo izgubljala kile, med počitnicami pa sem si privoščila vse. Če uživam, potem grem rada do konca! In ko so v igri nudelci, riž, sadni šejki in palačinke, se ne morem in nočem ustavljati. Sklep ob vrnitvi je bil, da imajo v Aziji očitno nekaj čudnega in dietetičnega v tisti božanski hrani. Kljub striktno pomešanim škrobnim in OH dnevom sem ostala pri enaki kilaži.
Zdaj pa ni več tako enostavno. Pice, sendvički, čevapi in neredne predvolilne prehrane delajo svoje. Naj le povem, da pogrešam Azijo! Da boste začutili nekaj te moje bolečine, objavljam še eno tematsko galerijo.
Levo zgoraj: Pražen riž z rakci, piščanec z indijskimi oreščki, pivo, kokosov šejk
Desno zgoraj: Sadni zajtrk - rambutani in še nekaj
Levo spodaj: Dobrote na ulici Lopburija
Desno spodaj: Nekaj blazno pekočega (curry neki) in - ja, priznam - karbonara (4 dni sem jo gledala na meniju in se na koncu vdala skušnjavi)
Levo zgoraj: Ko ti zapaše meso, je tajski "žar" na ulici najboljša in najcenejša izbira.
Desno zgoraj: Neki odlični nudelci, spomladanski zavitki, pekoč piščanec z nečim in kokos.
Levo spodaj: Ribja večerja - zgornja je red snapper, spodnjo pozabila (nekaj na M).
Desno spodaj: Nejasna in neužitna suha testena in izrazito mokasta zadeva brez okusa, ki je končala v smeteh.
Zdaj pa ni več tako enostavno. Pice, sendvički, čevapi in neredne predvolilne prehrane delajo svoje. Naj le povem, da pogrešam Azijo! Da boste začutili nekaj te moje bolečine, objavljam še eno tematsko galerijo.
 |  |
 |  |
Levo zgoraj: Pražen riž z rakci, piščanec z indijskimi oreščki, pivo, kokosov šejk
Desno zgoraj: Sadni zajtrk - rambutani in še nekaj
Levo spodaj: Dobrote na ulici Lopburija
Desno spodaj: Nekaj blazno pekočega (curry neki) in - ja, priznam - karbonara (4 dni sem jo gledala na meniju in se na koncu vdala skušnjavi)
 |  |
 |  |
Levo zgoraj: Ko ti zapaše meso, je tajski "žar" na ulici najboljša in najcenejša izbira.
Desno zgoraj: Neki odlični nudelci, spomladanski zavitki, pekoč piščanec z nečim in kokos.
Levo spodaj: Ribja večerja - zgornja je red snapper, spodnjo pozabila (nekaj na M).
Desno spodaj: Nejasna in neužitna suha testena in izrazito mokasta zadeva brez okusa, ki je končala v smeteh.
7. september 2008
30. avgust 2008
Na obisku Pri Zelenem Zajcu
Ne maram hoditi na kavo, ker kave niti ne pijem. No, saj vem, da lahko pijem tudi kaj drugega, a cel koncept "iti na pijačo" mi ne odgovarja. Prijatelje in znance raje povabim domov ali pa prisegam na t. i. "privatke", ker so cenejše, udobnejše in manj protokolarne.
Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.
Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.
Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.
Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!
Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.
Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.
S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...
Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!
Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:
Še bom prišla!
Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.
Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.
Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!
Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.
Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...
Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!
Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:
Še bom prišla!
20. avgust 2008
Polnjenje baterij
Ob vrnitvi v Slovenijo se je name vsulo delo, ki mi sicer nadvse ustreza, a vseeno se včasih ustavim in preletim slike preteklega meseca. Da si za trenutek oddahnem. Da se v mislih vrnem na drug kontinent. Da baterije ostanejo nafilane.
Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.
Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.
A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!
Zgoraj levo: Grand Palace v Bangkoku. Klasična turistična destinacija.
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.
Zgoraj levo: Večerna zabava. S hipnotičnimi ogenjčki. In s poceni pijačo.
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...
Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.
Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.
A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!
 |  |
 |  |
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.
 |  |
Levo: Eden od slapov Erawan.
Desno: Nebo nad Bangkokom.
 |  | |
 |  |
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...
16. avgust 2008
Filip
Pred dvema letoma in pol sem pisala o cimri Sophie, ki je živela v mojem bungalovu, dokler je mladi Tajec ni likvidiral. Žalostna zgodba, vem, ampak tokratna je lepša.
Predstavljam vam Filipa!
Predstavljam vam Filipa!
Filip živi pod streho in na stenah bungalova številka 27 Family Tanote Resorta na otoku Tao in je polmetrski primerek gekona. Je izrazito nasmejan, pretežno mirujoč in po naravi simpatičen. Filip včasih postane lačen in takrat ugrizne v nov in bleščeče rumen štrik viseče mreže. Buhtlov ne mara, z veseljem pa poje kakšnen kos sveže kumare.
Fotografiral ga je fosilni plazilec, ker sta se očitno dobro ujela.
Še ena potretna za v pasoš:
3. avgust 2008
S poti ...
Nimam ravno casa, da bi tipkala in objavljala zapise, ker redke minutke na netu raje berem novice.
Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija
Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!
Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija
Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!
23. julij 2008
Grem!
Na tem mestu bom ponovno citirala mojega dragega sošolca in sopotnika Aleša Bravničarja:
"Grem, da pridem, da spet grem!"
(Zagotovo avtor ni mislil, da je treba iti spet v isto državo, a vseeno.)
22. julij 2008
Na spletni preži
V majski Medijski preži, ki je sedaj objavljena tudi na netu, sta izšla dva članka o spletu.
Prvi članek me ni zanimal, zato sem prebrala le drugega, ki ga je Kaja Jakopič. "Blogam, torej sem … novinar in zvezda". V enem naslovu so kar tri besede, ob katerih me postane strah. Še posebej kadar so takole združene. Zakaj?
Mislim, da blogerji pač niso posebna družbena skupina, ki bi jo odlikovale kakšne posebne ali skupne značilnosti. Ne verjamem, da je nekdo, ki piše blog, zaradi tega kaj posebej občutljiv na zunanje dogajanje, da je kaj bolj objektiven ali celo kredibilen za podajanje kakršnihkoli informacij. Še manj pa verjamem, da je dejavnost pisanja bloga lahko razlog za oznako, da je avtor zvezda ali celo novinar. Za to dvoje je namreč potrebno precej več kot en blogič. Žal vse bolj prisotno po blogovju. Drugje pa na srečo niti ne.
Pomiril me je zaključek: "Blogi ... sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva." Hvala vsem bogovom!
Čeprav je kazalo, da v članku ne bom izvedela ničesar novega, me je Kaja presenetila z ugotovitvijo, da sem "slovenska umetnica s precej ostrim jezikom". Umetnica!? Še ena oznaka (poleg "blogerka", "minizvezda" in "državljanska novinarka"), s katero se res ne morem identificirati in jo v družbi prijateljev uporabljamo zgolj za zezanje iz čudaške AJPES odločitve. Kaja se je očitno močno poglobila, da je izbrskala to informacijo, ki še meni ni znana. Vsak dan izvemo kaj novega, kenede? :)
Prvi članek me ni zanimal, zato sem prebrala le drugega, ki ga je Kaja Jakopič. "Blogam, torej sem … novinar in zvezda". V enem naslovu so kar tri besede, ob katerih me postane strah. Še posebej kadar so takole združene. Zakaj?
Mislim, da blogerji pač niso posebna družbena skupina, ki bi jo odlikovale kakšne posebne ali skupne značilnosti. Ne verjamem, da je nekdo, ki piše blog, zaradi tega kaj posebej občutljiv na zunanje dogajanje, da je kaj bolj objektiven ali celo kredibilen za podajanje kakršnihkoli informacij. Še manj pa verjamem, da je dejavnost pisanja bloga lahko razlog za oznako, da je avtor zvezda ali celo novinar. Za to dvoje je namreč potrebno precej več kot en blogič. Žal vse bolj prisotno po blogovju. Drugje pa na srečo niti ne.
Pomiril me je zaključek: "Blogi ... sami po sebi še ne pomenijo uresničevanja javnega ali demokratičnega komuniciranja in udejanjanja javnega novinarstva." Hvala vsem bogovom!
Čeprav je kazalo, da v članku ne bom izvedela ničesar novega, me je Kaja presenetila z ugotovitvijo, da sem "slovenska umetnica s precej ostrim jezikom". Umetnica!? Še ena oznaka (poleg "blogerka", "minizvezda" in "državljanska novinarka"), s katero se res ne morem identificirati in jo v družbi prijateljev uporabljamo zgolj za zezanje iz čudaške AJPES odločitve. Kaja se je očitno močno poglobila, da je izbrskala to informacijo, ki še meni ni znana. Vsak dan izvemo kaj novega, kenede? :)
21. julij 2008
Kocka mi pravi: Take a break
Ker mi (ne)odgovorni v podjetju Otrino, ki jim ne smem reči "pizde", še vedno niso plačali mojega v maju opravljenega dela, je vsaj drug delodajalec opazil moj trud. Plačilo bom dobila celo prej, kot je bilo mišljeno.
Kljub dobri novici pa čutim, da me počasi že napada razdražljivost, živčnost in nespečnost.
In ker mi celo kocka pravi, da si bo treba vzeti malo pavzice, si jo tudi bom. Kmalu. Še tri dni in spet bom šla na pot z znucanim ruzakom (že zdaj vem, da ga bom preklinjala, a hkrati neprestano pazila), veliko radovednostjo (znana destinacija in novi kraji) in Dinozavrom (potovanja z moško družbo so se do sedaj vedno izkazala za boljšo opcijo in ne dvomim, da bo tudi tokrat tako).
Kljub dobri novici pa čutim, da me počasi že napada razdražljivost, živčnost in nespečnost.
In ker mi celo kocka pravi, da si bo treba vzeti malo pavzice, si jo tudi bom. Kmalu. Še tri dni in spet bom šla na pot z znucanim ruzakom (že zdaj vem, da ga bom preklinjala, a hkrati neprestano pazila), veliko radovednostjo (znana destinacija in novi kraji) in Dinozavrom (potovanja z moško družbo so se do sedaj vedno izkazala za boljšo opcijo in ne dvomim, da bo tudi tokrat tako).
20. julij 2008
Ko pričakuješ dojenčka ...
V našem bloku grem vsak dan kar mimo oglasne deske, saj sem se navadila, da ni tam ničesar pametnega. Danes mi je Dinozaver pokazal, da lahko s tako ignoranco zamudim marsikakšen biser. Tale je res lep:
Se majčekeno vprašate, a ne? Se Jana in Borut zezata in v njuni zvezi vlada kakovosten črni humor? Sta v resnici Avstrijca?
Se majčekeno vprašate, a ne? Se Jana in Borut zezata in v njuni zvezi vlada kakovosten črni humor? Sta v resnici Avstrijca?
18. julij 2008
Vse pohvale za slovensko predsedovanje EU
Prepričana sem bila, da ne bom imela ničesar s slovenskim predsedovanjem EU. Bilo je napovedovanje, zgodilo se je, šlo je mimo in se o tem blaznem uspehu še veliko govorilo. To je to. Mene se neposredno ni dotaknilo. Vsaj do danes ne.
Sklepam, da jim je ostalo nekaj promocijskega materila, ki so ga dobili sedaj vsi, ki so pri tem dogodku leta (za našo Vlado) sodelovali. Pojma nimam, kaj ima s predsedovanjem moja CyberMama, ampak dobila je promocijski paketek. Podarila ga je hčerki in si verjetno mislila, da bo navdušena nad zastonjskimi darili Vlade. In tudi sem!
Sprašujem se le, od kod Vladi kreativni nabor idej za te promocijske dobrote.
- Verjetno so pogledali vse kongrese in festivale, videli, da tam vedno talajo torbe in so še oni rekli: "Naredimo nahrbtnike, ki bodo agresivno pobarvani modro-belo, da se jih bo že od daleč videlo". In bili so nahrbtniki.
- Nato so rekli: "Dajmo jim poceni kulije, blokce, mape za papir." In zgodilo se je.
- Nekdo se je oglasil: "Naredimo trakove za ključe". In bili so trakovi.
- "Posamično pakirane čokoladice vedno prav pridejo," jih je prešinilo in izdelali so paketke s 70-odstotnimi čokoladicami. Fancy.
- "Dajmo jim še več, da bodo res veseli! Dajmo jim še knjižice, kjer bo pisalo vse o predsedovanju, kako smo mi super, kako zahtevno delo opravljamo in ne zapravljamo davkoplačevalskega denarja." Strinjali so se in k promocijskim darilom dodali še knjižice.
Ne vem pa, - in tukaj se moje predvidevanje ustavi - na čem je bil tisti, ki predladal tole. In tisti, ki je tole potrdil. Vsekakor skrajno kreativno!
Sklepam, da jim je ostalo nekaj promocijskega materila, ki so ga dobili sedaj vsi, ki so pri tem dogodku leta (za našo Vlado) sodelovali. Pojma nimam, kaj ima s predsedovanjem moja CyberMama, ampak dobila je promocijski paketek. Podarila ga je hčerki in si verjetno mislila, da bo navdušena nad zastonjskimi darili Vlade. In tudi sem!
Sprašujem se le, od kod Vladi kreativni nabor idej za te promocijske dobrote.
- Verjetno so pogledali vse kongrese in festivale, videli, da tam vedno talajo torbe in so še oni rekli: "Naredimo nahrbtnike, ki bodo agresivno pobarvani modro-belo, da se jih bo že od daleč videlo". In bili so nahrbtniki.
- Nato so rekli: "Dajmo jim poceni kulije, blokce, mape za papir." In zgodilo se je.
- Nekdo se je oglasil: "Naredimo trakove za ključe". In bili so trakovi.
- "Posamično pakirane čokoladice vedno prav pridejo," jih je prešinilo in izdelali so paketke s 70-odstotnimi čokoladicami. Fancy.
- "Dajmo jim še več, da bodo res veseli! Dajmo jim še knjižice, kjer bo pisalo vse o predsedovanju, kako smo mi super, kako zahtevno delo opravljamo in ne zapravljamo davkoplačevalskega denarja." Strinjali so se in k promocijskim darilom dodali še knjižice.
Ne vem pa, - in tukaj se moje predvidevanje ustavi - na čem je bil tisti, ki predladal tole. In tisti, ki je tole potrdil. Vsekakor skrajno kreativno!
Gre za 100% poliestersko kapo in šal v šekasti modri barvi in z izvezenim logotipom. Krasn!
Žal ne morem nikjer izvedeti, koliko teh genijalnih kap in šalov so si omislili, me pa zanima. Še posebej, če bi lahko primerjali s številom ljudi, ki imajo jajca, da si to pokvečenost nadenejo na glavo. Bravo za našo Vlado, res!
Če bi to kdo imel, naj se mi javi. Prvemu podarim.
Čeprav na zgoraj omenjenih čokoladicah piše "The Sweetest piece of Slovenian Presidency of the EU 2008", je čokolada grenka!
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
