V opisu na desni strani piše, da sem tudi maserka. To drži. Ampak masaž je veliko. Žal se še nisem toliko izučila, da bi lahko ponudila tajsko masažo, sem pa že osvojila refleksno masažo.
Nedavno sem opazila, da obstaja tudi masaža za pse. Za pse, ja! Obstaja celo knjižna uspešnica na to temo. No, ta je namenjena njihovim lastnikom. Ne vem pa, zakaj bi bila masaža namenjena le psom. Kaj pa druge domače živali? Kaj pa kanarčki, želvice in ribice? Si te živali ne zaslužijo masaže?
Preden poskusite zmasirati svojo domačo žival, vam predstavljam naprednejšo obliko masaže za mačke, ki sem jo poimenovala vakuumska masaža.
Prikazana tehnika je še posebej uporabna v spomladanskih mesecih, ko mačkom intenzivno odpada dlaka.
A POZOR, vakuumska masaža ni primerna za kanarčke in ribice!
Predlagam kakšno drugo vrsto. Kaj pa vem ... ajurvedsko masažo ali kaj še bolj ezoteričnega.
13. april 2009
12. april 2009
Ljubljanski taksisti - naključje ali simptom?
S taksi službami do sedaj nisem imela nobenih resnih težav. Ja, Metro taksisti so mi kdaj po 5 minutah odpeljali, čeprav je bilo rečeno, da jih še vsaj 3 minute ne bo. Včasih kdo ni imel drobiža in smo morali še to reševati. Dvakrat mi do sedaj niso poslali na dom originalnega računa, čeprav smo bili dogovorjeni. Dobnarije pač, zaradi katerih se mi ne zdi vredno izgubljati časa.
Četrtek zvečer.
Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.
Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"
Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.
Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.
Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?
Četrtek zvečer.
Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.
Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"
Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.
Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.
Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?
12. marec 2009
Vojna se nadaljuje
Pred tokratnim zapisom bi rada opozorila na analogno blogiranje, ki se ga gremo v našem stanovanjskem bloku.
Dva stara primera:
Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:
Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!
Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?
Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.
Dva stara primera:
Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:
Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!
Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?
Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.
9. marec 2009
Stresen dan, pa še ponedeljek
Ko je ponedeljek, ko zjutraj pozabiš iz zmrzovalnika vzeti hrano za kosilo, ko doma pozabiš zajtrk, ko delaš tri stvari hkrati, ko si razpet med kup odločitev, ko nimaš časa in ko zamudiš kosilo v menzi, ko na dan pride nesmiselno delo sobotne noči, ko ti partner odpove, ko ne najdeš prevajalca, ko tudi partner ni zmožen skuhati kosila, ko si ob 18. uri še vedno v službi in ko ugibaš, kakšna kazen te čaka na vetrobranskem steklu, ko se partner naje polovice glaža nutelle še preden mu ti dostaviš kebab, ko ob 19. uri ješ pico burek za kosilo, ko veš, da bo noč spet dolga in delovna, ko te kurčev Simobil tretjič prosi, da ob 8ih zvečer zamenjamo program - preverite zakaj. (v torek zjutraj se je nizanje končalo)
Naj vsaj oči počijejo!
Naj vsaj oči počijejo!
24. februar 2009
Sreča in vrvica
V nakupovalnem blogu Maček v žaklju sem prebrala kritiko Sreče na vrvici, ki je spodbudila tole objavo.
Ja, tudi jaz sem letos od prijateljev dobila zajlo z utežjo. In se ne morem strinjati s kritiko.
Res je, da darilo ne visi na steni, ampak imam za to dober razlog. Ta nikakor ni v tem, da prijateljev ne bi marala ali da darila ne bi bila vesela. Nasprotno! Navdušenje nad darilom je brutalno.
Ja, tudi jaz sem letos od prijateljev dobila zajlo z utežjo. In se ne morem strinjati s kritiko.
Res je, da darilo ne visi na steni, ampak imam za to dober razlog. Ta nikakor ni v tem, da prijateljev ne bi marala ali da darila ne bi bila vesela. Nasprotno! Navdušenje nad darilom je brutalno.
17. februar 2009
Fotokopiranje dokumentov
V tokratnem zapisu bi rada pokazala nov pristop k fotokopiranju.
Premorem en fotokopirni stroj, na katerem na mesec skopiram približno 10 dokumentov. Vse legalno.
Problem je nastopil, ker je bil kopirec nameščen poleg pisalne mize. Zavzemal je dragocen prostor 1-sobnega stanovanja, maček pa je rad skakljal in od časa do časa tudi kaj prekopiral. Ta kaj je bil običajno nič.
Slika na levi prikazuje običajno delo pri pisalni mizi.
Potem pa nastopi čas, ko je potrebno prekopirati kak dokument. Nekoč bi vstala, stopila korak na desno in se lotila kopiranja.
Sedaj je vse drugače.
Slika na desni prikazuje postopek, ki mu rečemo: "Grem fotokopirat."
Za začetek umaknemo prenosnik in osvobodimo pisalno mizo. Nato se podamo v zgornje nadstropje, kjer je po novem fotokopirnica.
(Nekoč sta bili tam dve lončnici, a je sostanovalec poskrbel, da ju ni več - odrešil ju je trpljenja.)
Takole je videti delo v centrifuzni fotokopirnici.
Izjava zaposlene delavke:
"Z razširitvijo pisarne v zgornje nadstropje sem zelo zadovoljna. Kar naenkrat smo zaposleni dobili več prostora. Marsikdo me vpraša, če ni naporno hoditi v fotokopirnico in vedno odvrnem, da smo zaposleni celo veseli takšne spremembe. Vesela sem, da so se nadrejeni odločili za ta korak."
Premorem en fotokopirni stroj, na katerem na mesec skopiram približno 10 dokumentov. Vse legalno.
Problem je nastopil, ker je bil kopirec nameščen poleg pisalne mize. Zavzemal je dragocen prostor 1-sobnega stanovanja, maček pa je rad skakljal in od časa do časa tudi kaj prekopiral. Ta kaj je bil običajno nič.Slika na levi prikazuje običajno delo pri pisalni mizi.
Potem pa nastopi čas, ko je potrebno prekopirati kak dokument. Nekoč bi vstala, stopila korak na desno in se lotila kopiranja.
Sedaj je vse drugače.Slika na desni prikazuje postopek, ki mu rečemo: "Grem fotokopirat."
Za začetek umaknemo prenosnik in osvobodimo pisalno mizo. Nato se podamo v zgornje nadstropje, kjer je po novem fotokopirnica.
(Nekoč sta bili tam dve lončnici, a je sostanovalec poskrbel, da ju ni več - odrešil ju je trpljenja.)
Takole je videti delo v centrifuzni fotokopirnici.
Izjava zaposlene delavke:
"Z razširitvijo pisarne v zgornje nadstropje sem zelo zadovoljna. Kar naenkrat smo zaposleni dobili več prostora. Marsikdo me vpraša, če ni naporno hoditi v fotokopirnico in vedno odvrnem, da smo zaposleni celo veseli takšne spremembe. Vesela sem, da so se nadrejeni odločili za ta korak."
12. februar 2009
Odprta pripomba (na odprt odgovor na odprto pismo)
Zadnje dni uživam v dopisovanju med mojim sogovornikom za dva članka o spolnih motnjah in med mojim predsednikom vlade.
Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost kar cenim, ampak imam pa pripombo.
V SVOJEM pismu je pravilno! Jebela predsednik, no!
Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost kar cenim, ampak imam pa pripombo.
"Spoštovani dr. Slavko Ziherl,
od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj ..."V SVOJEM pismu je pravilno! Jebela predsednik, no!
9. februar 2009
Podjetništvo?
UVOD:
Sem samostojna podjetnica z enostavnim računovodstvom. To famozno računovodstvo zaradi varčevanja in izziva vodim sama, le pred davčnim obračunom naj bi se dobila s pravo računovodkinjo. In ta čas je sedaj nastopil prvič.
TELEFONSKI DIALOG:
...
Centri: Javljam, da sem pripravljena. Urejene, zložene in vpisane imam vse papirje za 2008. Številke se ujemajo. Aja, in odhodkov imam za 200 € več!
Računovodkinja: "Ooo, a imaš izgubo?"
Centri (veselo): Ja! Sem preverila in vse štima.
Računovodkinja (zadovoljno): "Super!"
...
Vem, sliši se čudno, ampak sem kar lepo pomirjena, ker poslujem z izgubo.
Sem samostojna podjetnica z enostavnim računovodstvom. To famozno računovodstvo zaradi varčevanja in izziva vodim sama, le pred davčnim obračunom naj bi se dobila s pravo računovodkinjo. In ta čas je sedaj nastopil prvič.
TELEFONSKI DIALOG:
...
Centri: Javljam, da sem pripravljena. Urejene, zložene in vpisane imam vse papirje za 2008. Številke se ujemajo. Aja, in odhodkov imam za 200 € več!
Računovodkinja: "Ooo, a imaš izgubo?"
Centri (veselo): Ja! Sem preverila in vse štima.
Računovodkinja (zadovoljno): "Super!"
...
Vem, sliši se čudno, ampak sem kar lepo pomirjena, ker poslujem z izgubo.
4. februar 2009
Podpiram
Vprašajte jih. Naj povedo!
Tu so zaradi vas.
Tu so zaradi vas.
Naj se tako obnašajo in naj tako delajo!
(Bener sem hotela zamenjati s splošnim, a mi ni lep in ne paše v tole besedilo. Ta mi je.
Še vedno pa lepo prosim, da mi ne pisarite enakih bednih komentarjev, kot jih kakšni anonimneži radi privlečete na to temo.)
Še vedno pa lepo prosim, da mi ne pisarite enakih bednih komentarjev, kot jih kakšni anonimneži radi privlečete na to temo.)
Najprej sem bila rahlo skeptična. Zato sem šla na predstavitev.
Projekt "Vprašaj s klicajem", ki ga v sklopu portala E-demokracija vodita Domen Savič in Barbara Kvas, zelo podpiram!
Me pa vseeno malo zanima, čemu sem jaz med prvimi (prva?) blogerji, ki tole prizadevanje brez zadržkov podpira. Kje je Had, ki je pred slabim mesecem lansiral obupno idejo, da bi ministri morali pisati bloge? Kje sta Libertarec in politični blogist, ki spremljata in kritizirata vsak korak političnih akterjev (in celo ceno uhanov)?
1. februar 2009
Izsiljevalska računica
Včeraj mi je v spletni debati Savič mimogrede navrgel: "V Sloveniji en poslanec reprezentira skoraj 20 tisoč ljudi." Resno sem se zamislila ...
V zadnjih državnozborskih volitvah je imela Slovenija 1.696.437 volilnih upravičencev. (Vir)
Če to cifro delimo z 90 poslanci DZ dobimo točno cifro:
18.849 državljanov/1 poslanca
Kar odgovorno delo, a ne?
En človek zastopa mnenja 18.849 državljanov!
Mislil bi si, da se en tak poslanec konstantno obremenjen s težo te velike odgovornosti, da ponoči težko spi in poskuša v službi naroda storiti čim več za skupno dobro. Nenazadnje so ga te ljudje izvolili in ga plačujejo. No, pa saj si zasluži - dela veliko in dobro delo, na tapeti pa ves čas nosi svoje ime.
Ne predstavljam pa si, da en tak poslanec reče: "A jebiga, grem jaz ven. Tle ni fajn, men se ne da." No, recimo, da jim odpustim za včasih, ker smo nenazadnje vsi ljudje in dopuščam možnost, da vseh razprav v parlamentu res ni treba poslušati.
In zdaj si predstavljamo eno veliko poslansko skupino, ki je na volitvah dobila skoraj tretjino sedežev v DZ. In taka velika poslanska se nenadoma odloči, da ne bo glasovala o ničemer več, dokler ne bo v DZ sprejetega nekaj njihovega in čisto tretjega.
Nedopustno se mi zdi, da 28 poslancev, ki predstavljajo kar 527.780 državljanov RS, sklene, da ne bo glasovalo o ničemer več in gladko odide. Pri tem pa ne ogrozijo le vlade (kar je itak cilj), ampak tudi mednarodni ugled države.
Še en standarden protiargument:
Ja, boste rekli, saj so tudi druge poslanske (opozicijske) skupine že kdaj na tak način nagajale. Zakaj je zdaj to tak problem?
1. Zato, ker je za ratifikacijo vstopa Hrvaške v NATO potrebna 2/3 večina (običajno ni potrebna tolikšna) in ker poslanci SDS predstavljajo skoraj 1/3.
2. Ker gre za mednarodno vprašanje in neko strankarsko bedarijo.
3. Ker SDS sploh nima nič proti sami ratifikaciji, ampak le izsiljuje. In to na res grd način.
Že na osebni ravni sovražim izsiljevanja in se mi zdi grozno. Na državni ravni mi je pa nepredstavljivo! Prav sram me je.
V zadnjih državnozborskih volitvah je imela Slovenija 1.696.437 volilnih upravičencev. (Vir)
Če to cifro delimo z 90 poslanci DZ dobimo točno cifro:
18.849 državljanov/1 poslanca
Kar odgovorno delo, a ne?
En človek zastopa mnenja 18.849 državljanov!
Mislil bi si, da se en tak poslanec konstantno obremenjen s težo te velike odgovornosti, da ponoči težko spi in poskuša v službi naroda storiti čim več za skupno dobro. Nenazadnje so ga te ljudje izvolili in ga plačujejo. No, pa saj si zasluži - dela veliko in dobro delo, na tapeti pa ves čas nosi svoje ime.
Ne predstavljam pa si, da en tak poslanec reče: "A jebiga, grem jaz ven. Tle ni fajn, men se ne da." No, recimo, da jim odpustim za včasih, ker smo nenazadnje vsi ljudje in dopuščam možnost, da vseh razprav v parlamentu res ni treba poslušati.
In zdaj si predstavljamo eno veliko poslansko skupino, ki je na volitvah dobila skoraj tretjino sedežev v DZ. In taka velika poslanska se nenadoma odloči, da ne bo glasovala o ničemer več, dokler ne bo v DZ sprejetega nekaj njihovega in čisto tretjega.
Nedopustno se mi zdi, da 28 poslancev, ki predstavljajo kar 527.780 državljanov RS, sklene, da ne bo glasovalo o ničemer več in gladko odide. Pri tem pa ne ogrozijo le vlade (kar je itak cilj), ampak tudi mednarodni ugled države.
Še en standarden protiargument:
Ja, boste rekli, saj so tudi druge poslanske (opozicijske) skupine že kdaj na tak način nagajale. Zakaj je zdaj to tak problem?
1. Zato, ker je za ratifikacijo vstopa Hrvaške v NATO potrebna 2/3 večina (običajno ni potrebna tolikšna) in ker poslanci SDS predstavljajo skoraj 1/3.
2. Ker gre za mednarodno vprašanje in neko strankarsko bedarijo.
3. Ker SDS sploh nima nič proti sami ratifikaciji, ampak le izsiljuje. In to na res grd način.
Že na osebni ravni sovražim izsiljevanja in se mi zdi grozno. Na državni ravni mi je pa nepredstavljivo! Prav sram me je.
15. januar 2009
Dialog?
Pogled se mi je ustavil v desnem zgornjem kotu navadnega blokca.
2008 je bilo leto medkulturnega dialoga.
In zdaj se je končalo. Hm?!
Ta pogled v kombinaciji z dnevnoinformativnimi oddajami mi res ne vzbuja kakšnega izrazitega optimizma.
2008 je bilo leto medkulturnega dialoga.In zdaj se je končalo. Hm?!
Ta pogled v kombinaciji z dnevnoinformativnimi oddajami mi res ne vzbuja kakšnega izrazitega optimizma.
14. januar 2009
Naj ministri nove vlade pišejo blog?
Spet si bom pljunila v skledo, a mi je vseeno ...
Had je danes lansiral novo pametno idejo.
Zares pomembno se mu v dani situaciji zdi, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj že? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!
Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.
Kako naivno. Kako nespametno!
Gremo po vrsti z argumenti, ker slutim, da bom zdaj pokasirala napade anonimnih bralcev, ki se z mano ne strinjajo.
Ljubljanski župan Zoran Jankovič si je zamislil reden termin za pogovore z novinarji. Vsakih 14 dni! Ne glede na teme. Pomislite; novinarji ga ne lovijo zaradi izjav, odgovarja jim na vsa možna vprašanja in se malo šali, navezuje prijazne in pristne stike z njimi ...
Ali res mislite, da bi bil Zoki na blogu boljša rešitev za komunikacijo? Dajte, no!
Had je danes lansiral novo pametno idejo.
Zares pomembno se mu v dani situaciji zdi, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj že? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!
Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.
Kako naivno. Kako nespametno!
Gremo po vrsti z argumenti, ker slutim, da bom zdaj pokasirala napade anonimnih bralcev, ki se z mano ne strinjajo.
- Strani gov.si so res zastarele, grde, kompleksne, neinteraktivne in po pričevanjih nekaterih urednikov tudi obče grozne. Kljub temu iskreno upam, da ne bo prioriteta nove vlade vreči kup denarja kakšni agenciji za prenovo. Še posebej pa, da ne bodo razlog za prenovo kakšni blogi.
- Koncept "Ljudi to zanima! Ljudje imajo to radi!" se mi zdi hudo problematičen. Mimogrede namreč dobimo premiera, ki razlaga vsa mogoča osebna jajca in gostuje v kretenskih oddajah. No, jaz nočem politikov, ki se vlačijo po rumenih rubrikah, politikov, ki ne ločijo javnega od zasebnega, in politikov, ki raje poudarjajo sebe kot svoje delo.
- Komunikacija kateregakoli ministrstva je verjetno hudo občutljiva zadeva, ki mora biti še posebej premišljena, usklajena, enotna in kar je še tega.
Že navadno radijsko obvestilce o zastoju na cesti gre prek nekaj ljudi in zahteva delo, preden pride do poslušalca. Zdaj si pa predstavljajte, koliko časa bi potreboval en človek, ki mora predstavljati celotno področje države, da bi redno pisal o zares relevantnih zadevah na svojem blogu. Govorim seveda o zapisih, ki bi bili taki, da ne bi delal sam sebi škode in si še dodatno zapletal življenja.
Ne, raje imam ministre, ki dobro opravljajo svoje delo in rezultati govorijo o njihovem delu. Komunikacijo z javnostmi naj vodijo za to zadolženi. - Vsak, ki je kadarkoli odprl splet ve, da je tukaj bolj ali manj kaos. Zakaj bi katerikoli minister moral riniti med anonimne komentatorje, med hujskače, med leve in desne, ki ne delajo drugega kot da se zmerjajo? Kaj bi s tem dosegel?
Predvidevam, da bi ga anonimni bralci napadli in mu po hitrem postopku ubili kakršnokoli željo po spletnem komuniciranju. - In najpomembnejše: Ali bo posameznik pisal blog ali ne, je njegova svobodna odločitev. Brez motivacije, s prisilo ali obvezo se že nobeno pisanje bloga ni dobro obneslo. Zakaj bi se obvezno pisanje blogov ministrov?
- Mislim, da SDS mojstrsko uporablja splet od volitev dalje. Za svoje čudne cilje pač, a mojstrsko.
- Tudi kakšen Jelinčič bi znal biti nadvse popularen, če bi se lotil svojo škandalozno nestrpnost razširjati prek spleta.
- Vsak, ki ve, zakaj se na kakšen način se loteva komunikacije, gre po mojem mnenju v pravo smer. Komunikacija ja, nujno, a le premišljena.
Ljubljanski župan Zoran Jankovič si je zamislil reden termin za pogovore z novinarji. Vsakih 14 dni! Ne glede na teme. Pomislite; novinarji ga ne lovijo zaradi izjav, odgovarja jim na vsa možna vprašanja in se malo šali, navezuje prijazne in pristne stike z njimi ...
Ali res mislite, da bi bil Zoki na blogu boljša rešitev za komunikacijo? Dajte, no!
9. januar 2009
Prihaja njeno zvezdniško veličanstvo
Novica dneva je, da bo 30. januarja na povabilo Sindikata in Pristopa (!?, a definitivno bravo!) ljubljanski K4 obiskala Princess Superstar.
Zvezdniška Princeza se uvršča med moje Top 3 glasbene izvajalke, ki jim je jasno, kako pripraviti človeka do plesa (in še česa več).
Recimo to, da je famous, slaba varuška, a vseeno (če ne ravno zato) perfect.
Za polizat!
Zvezdniška Princeza se uvršča med moje Top 3 glasbene izvajalke, ki jim je jasno, kako pripraviti človeka do plesa (in še česa več).
- Redni bralci ste verjetno seznanjeni z mojo predanostjo Vodnici, saj vam z njo pogosto težim.
- Sledi Peaches, ki poleg drznosti, surovih in seksi besedil ponuja tudi obilico neizprosnih basov.
- Na tretjem mestu pa je čudovita Princeza, ki neprestano meša glasbene žanre, v besedilih pa s svojo očarljivo samoironijo predvsem zabava.
Recimo to, da je famous, slaba varuška, a vseeno (če ne ravno zato) perfect.
Za polizat!
31. december 2008
Novosti novega leta
Ne morem ocenjevati preteklega leta. Ne morem ga z ničemer primerjati. Kot tudi nisem mogla oceniti in primerjati nobenega pred njim. Vedno je novo, vedno je noro, vedno je zanimivo! Tako mi je všeč.
Če pogledam nazaj, vidim le eno stalnico, ki je bolj kot ne naključna. Četudi novim letom ne pripisujem nobenih velikih pomenov, se mi že pet let dogaja, da se z novim letom zavestno vržem v nekaj novega. Tako pač nanese. Nove odločitve, novi projekti, nova dela, nujna sprememba razmišljanja, nove avanture ... Skočim. In kar plavam.
Jasno, vedno me je malo strah. In tudi tokrat ni nič drugače. Ampak po drugi strani me vodita adrenalin in izziv. In ta dva sta vedno močnejša od strahu. (Cybermami pravi, da imam to po fotru. Nenazadnje kaže polbratec iste znake.)
To je zdaj to. Kar je bilo, je bilo. Gremo dalje. Skočimo!
PRIPIS:
V skladu z zapisom in s svojim razmišljanjem v obče bom letos namesto "srečno novo leto" voščila vsem "SONČNO NORO LETO!" Mislim, da je tako voščilo bolj sporočilno. Poleg tega vsi vemo, da sreča nima veliko zveze s občutkom sreče.
Če pogledam nazaj, vidim le eno stalnico, ki je bolj kot ne naključna. Četudi novim letom ne pripisujem nobenih velikih pomenov, se mi že pet let dogaja, da se z novim letom zavestno vržem v nekaj novega. Tako pač nanese. Nove odločitve, novi projekti, nova dela, nujna sprememba razmišljanja, nove avanture ... Skočim. In kar plavam.
Jasno, vedno me je malo strah. In tudi tokrat ni nič drugače. Ampak po drugi strani me vodita adrenalin in izziv. In ta dva sta vedno močnejša od strahu. (Cybermami pravi, da imam to po fotru. Nenazadnje kaže polbratec iste znake.)
To je zdaj to. Kar je bilo, je bilo. Gremo dalje. Skočimo!
PRIPIS:
V skladu z zapisom in s svojim razmišljanjem v obče bom letos namesto "srečno novo leto" voščila vsem "SONČNO NORO LETO!" Mislim, da je tako voščilo bolj sporočilno. Poleg tega vsi vemo, da sreča nima veliko zveze s občutkom sreče.
O prednovoletni Ljubljani
Ljubljana z vsemi lučkami, s štantki, z muzikami in ljudmi je čudovita.
Če bi bilo še vroče, bi bilo idealno.
Če bi bilo še vroče, bi bilo idealno.
28. december 2008
Decembrski povzetek?
Vidim, da niso le medijske hiše tiste, ki se zadnji mesec v letu ukvarjajo z letnimi pregledi, izbori, lestvicami, povzetki ... To počno tudi blogerji.
No, bojim se, da se bom morala tem decembrskim žanrskim zapisom odpovedati. Imam namreč resne težave s spominom. Že podrobnosti preteklega smučarskega tedna mi delajo težave. Je blo pa lepo!
No, bojim se, da se bom morala tem decembrskim žanrskim zapisom odpovedati. Imam namreč resne težave s spominom. Že podrobnosti preteklega smučarskega tedna mi delajo težave. Je blo pa lepo!
16. december 2008
Kakšen prašek je prejel Branko Grims?
Predlagam en hiter možganski viharček.
Časa ni veliko, saj že jutri izvemo pravilen odgovor na vprašanje:
Kakšen prah je 16. decembra po pošti prejel poslanec SDS Branko Grims?
- Mislim, da so mu poslali otroški puder za ritke.
Morda mu pošiljatelj želi namigniti, naj bo raje doma pri otrocih ali pa naj še malo prispeva k slovenski nataliteti. Bolj pa verjamem, da je otroški puder namenjen njegovi glavi. Rit pač. Z njim bi se tudi znebil leska, ki se redno pojavlja na njegovi glavi v soju studijskih reflektorjev in fotografskih flešev.
Nekaj ugibanj je že bilo:
- Had misli, da je Grims prejel koko ali hors.
- Urbana podgana je mi je že namignila svojo rešitev uganke:
"Grims je attention whore in si je pecilni prašek verjetno prinesel kar od doma."
- Izvzela tudi ne bi štaup cukra, a nekako ne vidim nobene dobre razlage za to pošiljko. Grims je vendar že sam po sebi en tak cukr. Človek ga sicer ne bi lizal, a se zdi lepljiv.
Odpiram lov na nova ugibanja in razlage!
Časa ni veliko, saj že jutri izvemo pravilen odgovor na vprašanje:
Kakšen prah je 16. decembra po pošti prejel poslanec SDS Branko Grims?
- Mislim, da so mu poslali otroški puder za ritke.
Morda mu pošiljatelj želi namigniti, naj bo raje doma pri otrocih ali pa naj še malo prispeva k slovenski nataliteti. Bolj pa verjamem, da je otroški puder namenjen njegovi glavi. Rit pač. Z njim bi se tudi znebil leska, ki se redno pojavlja na njegovi glavi v soju studijskih reflektorjev in fotografskih flešev.
Nekaj ugibanj je že bilo:
- Had misli, da je Grims prejel koko ali hors.
- Urbana podgana je mi je že namignila svojo rešitev uganke:
"Grims je attention whore in si je pecilni prašek verjetno prinesel kar od doma."
- Izvzela tudi ne bi štaup cukra, a nekako ne vidim nobene dobre razlage za to pošiljko. Grims je vendar že sam po sebi en tak cukr. Človek ga sicer ne bi lizal, a se zdi lepljiv.
Odpiram lov na nova ugibanja in razlage!
11. december 2008
Uživanje v banji
Pred dobrim mesecem sem vam namignila, da boste morda videli še kak performans s Salvadorjem v banji. In sedaj je tukaj!
Da ga niste videli že prej, ni krivo to, da Salvador ne bi želel v kopalnico, saj tam najraje zabija svoj čas. Moje kreme, parfumčki in pudri vendar tako lepo letijo s poličk, če jih le malo pobezaš. Vseeno pa sem si morala vzeti nekaj časa tudi jaz, v tole mokro zabavo vključiti še fotoaparat in nato vse skupaj zmontirati.
Da ga niste videli že prej, ni krivo to, da Salvador ne bi želel v kopalnico, saj tam najraje zabija svoj čas. Moje kreme, parfumčki in pudri vendar tako lepo letijo s poličk, če jih le malo pobezaš. Vseeno pa sem si morala vzeti nekaj časa tudi jaz, v tole mokro zabavo vključiti še fotoaparat in nato vse skupaj zmontirati.
9. december 2008
Družinski ponos, slava in velika umetnost
Pa recite, če ženska intuicija ne deluje dobro!
Ko sem iskala ime za svojega mačka, sem vedela, da potrebuje mogočno ime. Slutila sem, da bo to vpliven in pomemben maček. Ime Salvador oziroma polno ime Salvador Escobar Trocki izraža mogočnost, plemenitost, vplivnost in kar je še takih velikih reči. Ta neizmerni potencial v Salvadorju je prepoznal tudi tenkočutni umetnik. Pri tem moramo vedeti, da so umetniki vedno upodabljali pomembneže, aristokrate in obče velike ljudi. Mesto na velikem platnu je pri svojih rosnih 5-6 mesecih dobil tudi Salvador!
Akademski slikar, grafik in ilustrator Arjan Pregl je Salvadorja upodobil v tehniki olje na zares velikem platnu.
Slika ima dimenzije 250 cm x 200 cm in bo od 6. januarja 2009 razstavljena v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani. Od takrat dalje bo Salvador tudi naprodaj. Če si ga boste lahko privoščili, bo morda celo vaš!
Seveda bom budno spremljala, kaj se dogaja z velikim umetniškim delom, in o tem obveščala tudi vas.
Ko sem iskala ime za svojega mačka, sem vedela, da potrebuje mogočno ime. Slutila sem, da bo to vpliven in pomemben maček. Ime Salvador oziroma polno ime Salvador Escobar Trocki izraža mogočnost, plemenitost, vplivnost in kar je še takih velikih reči. Ta neizmerni potencial v Salvadorju je prepoznal tudi tenkočutni umetnik. Pri tem moramo vedeti, da so umetniki vedno upodabljali pomembneže, aristokrate in obče velike ljudi. Mesto na velikem platnu je pri svojih rosnih 5-6 mesecih dobil tudi Salvador!
Akademski slikar, grafik in ilustrator Arjan Pregl je Salvadorja upodobil v tehniki olje na zares velikem platnu.
Slika ima dimenzije 250 cm x 200 cm in bo od 6. januarja 2009 razstavljena v galeriji Ganes Pratt v Ljubljani. Od takrat dalje bo Salvador tudi naprodaj. Če si ga boste lahko privoščili, bo morda celo vaš!
Seveda bom budno spremljala, kaj se dogaja z velikim umetniškim delom, in o tem obveščala tudi vas.
2. december 2008
Kaj bi si Angelca Likovič mislila o Kmetiji?
UVOD
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.
Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.
METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.
ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."
Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.
Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!
Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.
"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."
Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.
Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.
"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."
Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci.
Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.
"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"
Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...
Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.
ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.
Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.
"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.
Prve sezone oddaje Kmetija nisem gledala, zato je žal ne morem primerjati z ničemer. TV šov sem začela spremljati šele, ko je izpadlo pol tekmovalcev, a mislim, da je bilo to dovolj za ustvarjanje mnenje.
Motiv za pisanje o kmetiji pa mi je dala Angelca Likovič. Z gospo sem namreč opravila intervju za slovenski Playboy (junij 2007) in takrat me je gospa popolnoma prevzela s svojo energijo, strastjo in moralnostjo. V intervjuju sva namreč obdelali vse - šolstvo, medije, družino, starše, Janšo, Urško, vse. Celoten intervju pa so zaznamovale "prave vrednote". Ker so njena stališča trda, stroga in ostra, bom prav skozi njen pogled poskušala najti oceno Kmetije.
METODOLOGIJA IN CILJI
Prvi kriterij pri oceni TV šova so subjektivne izkušnje gledalke (mene) - gre torej za opazovanje z udeležbo, ki bo poskušalo dati celosten vtis.
Drugi in skorajda najpomembnejši kriterij pa je gospa Angelca Likovič. V intervjuju je namreč gospa med drugim na veliko kritizirala resničnostne šove, zato je prav, da pogledamo, kako je produkcijska hiša nadgradila žanrsko oddajo od takrat. Seveda bomo pri tem upoštevali takratne kritike gospe Angelce.
ANALIZA
"Poglejte, kakšne so te oddaje na televiziji, kjer morajo gledalci samo pritiskati in telefonirati. Vse oddaje so take. Samo telefonarjenje in kdo bo zmagal."
Glasovanj tokrat ni. Boj za naklonjenost poteka le med udeleženci tekmovanja. Gledalci lahko še vedno kličejo in nekaj ugibajo, a ne soodločajo o usodi tekmovalcev. O tem odločajo tekmovalci po že znanih pravilih. V prvi vrsti jih vodijo čustva, nato pa boj.Čustva so močna, a mislim, da imajo pri tem glavno zaslugo ustvarjalci oddaje - producenti, selektorji tekmovalcev, režiserji in montažerji. Vsa čast!
Tedenski boji, ki potekajo v areni, pa pokažejo, iz kakšnega testa so v resnici tekmovalci. Tri načini boja, ki naj bi bili enakovredni, so vse prej kot to.
- Spretnost je zoprn način boja, pri kateri je tista žaga videti hudo nevarna in štorasta. Razumem, da se tega boja lotijo le taktizerji s skromno kilažo.
- Moč je najpopularnejša kategorija. Že sam izbor tega načina bojevanja naj bi dokazoval, da si upaš, da si dober in da imaš jajca. To velja tudi za dekleta.
- Znanje je le za "pičkice", za reve, za poražence. Tekmovanja v znanju ne izbere nihče! Raje si lomijo prste, trgajo kolenske vezi in se potijo kot Pahor, a v znanju se ne bodo merili.
"Največja vrednota je zame odnos do dela. Premalo poudarjamo, da je treba v življenju delati."
Na Kmetiji je delo zelo poudarjeno. Skrb za kmetijo, skrb za živali, prenašanje vode, kurjenje na drva, košnja, vrt, tesanje, molža, striženje ovac, česanje volne, oranje njive ... Še več. To poudarjanje dela in predstavljanje nekaterih del je skoraj že izobraževalno.Ko smo ravno pri vrednotah, velja omeniti moralne dileme, ki jih režija nastavlja tekmovalcem. Ves čas so na preizkušnji skupni in lastni interesi. In te dileme res lepo popestrijo in zakomplicirajo dogajanje.
"Druga zelo pomembna vrednota je odnos do sočloveka. ... Preveč je grebatorstva. Odnos do sočloveka je sodelovanje, prijateljstvo, ljubezen, spoštovanje ..."
Kmetija je tekma in denar je še vedno končna nagrada, a vseeno je tekmovanja manj kot v prejšnjih resničnostnih šovih. Naloge so težke, zato so tekmovalci pazili, da so na kmetiji ostali dobri delavci. Nasilje - psihično in fizično - je kaznovano z diskvalifikacijo. Dva tekmovalca sta zaradi tega prekrška letela domov. No, najprej sta 2 ali 3 dni izvajala nasilje in se jima to ni zdelo v nobenem pogledu sporno. Ob diskvalifikaciji sta zato le telečje gledala. Ljubko.
"Tale Big Brother, a ne ... Poslušajte, to je zame katastrofa! Tam so čisto brez dela. Naj bi jih dali na kmetijo, in naj delajo in se tam dokazujejo. Ne da jim prinašajo hrano, oni pa so brez dela in se kregajo ... A je to smisel življenja?"
Ne, resničnostni TV šov gotovo ni smisel življenja, čeprav se nekaterim zdi, da je. A bolj je zanimivo, da so ustvarjalci Kmetije zgornji nasvet naše največje varuhinje pravih vrednot v celoti upoštevali. Tekmovalci delajo in se tam dokazujejo. In hrana? Moko si zmeljejo, kruh si spečejo, zelenjavo pridelajo, mleko namolzejo, sir naredijo iz mleka, jajčka poberejo iz kurnika, purane in pujse zakoljejo ...Še vedno se kregajo, a to je v ljudeh samih in delno tudi v konceptu oddaje. Konflikti pač nakazujejo statuse. Od tod vzniknejo tudi odnosi in čustva, ki postajajo z novimi spori še bolj intenzivna. Zavezniki postanejo najboljši prijatelji, nasprotniki največji sovražniki. Gledanost je zagotovljena.
ZAKLJUČEK
Kmetiji ne manjka ničesar. (No, morda kakšna nežna ljubezenska zgodba - brez spolnosti, kakopak.) Ves čas nas drži v suspenzu in če se gledalcu zazdi, da mu je jasno, kako se bo kakšen teden razpletel, režija poskrbi za novo presenečenje. Zadeva je res dobro narejena. In če k temu dodamo še zgleden PR, ki si ga največja komercialna TV lahko privošči, je kombinacija res zmagovalna in pusti za seboj vse NLP-je, piramide, strasti in kar je še te čudaške in (ne)zabavne nacionalkine produkcije.
Največji dosežek pa vidim v tem, da je komercialna televizija v eni oddaji združila zabavo za vse starosti in pri tem povsem upoštevala še načela največje slovenske vzgojiteljice otrok, staršev, šol in medijev Angelce Likovič.
"Jaz sem silno proti temu, da je vse enousmerjeno. Raznolikost daje bogastvo! Tam, kjer vsi enako mislijo, ni napredka!" je povedala Angelca Likovič v prvem odgovoru, ko sem jo vprašala, kako to, da je pristala na intervju za Playboy. In to naj bo tudi zaključna misel, ako se z menoj ne strinjate.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
