Nočno centrifugiranje

Še vedno mi ni čisto jasno, v katero smer se je vrtela včerajšnja centrifuga v moji glavi, ampak bilo je Supreme! Mislim, da moram zapisati nekaj zaključkov, ki so se mi kljub pokvečeni zaznavi zdeli celo smiselni.

Ni pomembno, kaj je res. Pomembno je, kaj verjameš , da je res.

Pogosto se čudim. To je gotovo dobro.

Ker je svet včasih še bolj čuden kot jaz, se počutim razmeroma normalno.

Vsi smo pacienti. Vikendi so naše skupinske terapije!

Playboyevo dekle

Uresničile so se moje malo drugačne sanje.

Sem pravo Playboyevo dekle.

Tako rekoč playmate meseca aprila. Na štirih straneh in pol, lepo prosim!

Čeprav nisem oboževalka razgaljenih retuširank, pa moram tokratne osrednje in velikonočne aranžmaje še posebej in iskreno pohvaliti, ker so res krasni. Za na steno!
Ko jih boste videli, boste vedeli, o čem govorim.

Jutri v vaših kioskih!

Modre misli 10 - True Blue No. 10

Danes se bomo poglobili kar v dva eksistencialna mislija naenkrat.

"Life is a mystery,
everyone must stand alone"

SO Foto utrinki

Bila je lepa in prijetna noč, ki se je prevešla v petkovo jutro. S prijetno družbo sem spoznavala lepote neznane mi slovenske obale. Zabetonirana in ograjena obala, skladišče Droge (z veliko začetnetco, ker v njej ni bilo nobenih drog), sluz in morje, cerkvica, razgledna točka. Klepetala sem in kar ni se mi dalo v sobo. Ura je morala biti okoli 6 ali 7 zjutraj, ko je nastala spodnja fotografija.

Prva slika prikazuje spontan motiv in ljubko metaforo.
To je WC krtačka 2.0.
Gre za posebno in skrivnostno WC krtačko ob zidu enega od arhitekturnih čudes hotela Histrion. Na steni ni bilo nobenega okna, tako da krtačka ni mogla po nesreči pasti skozi okno. Domnevam, da jo je nekdo dejansko prinesel ven. Vse ostalo ostaja zavito v tančico skrivnosti. Verjetno kdo misli, da bi si morala z njo umiti usta.


Foto: Aleš B. in njegov malce beden telefon (moj namreč presega bednost do te mere, da mi fotoaparat sploh več ne dela.) Slika je res slaba, ampak gotovo si boste znali predstavljati zabavno realnost.

Vsako leto sponzorji obiskovalcem podarijo promocijske dobrote. Letos smo dobili kremo za sončenje, kup revij in drugega papirja, kartico do plačljivih vsebin na 24ur.com (to bi lahko na primer bogato prodala enemu od navdušenih glodalcev BigBrotherja, ki ga sama še vedno nisem uspela videti), prijetno SiMobilovo kompilacijo Smart At Heart 2, uro za v kopalnico, ki se noče zalepiti na ploščice, kulije in še kakšne zanimivosti.

Druga slika prikazuje najboljše promocijsko darilo 2.0.
To je masivna lesena kocka s stranico a = 9 cm in težo m = 570 g. Na vsaki ploskvi je nalepka/oglas.


Uporabnost
Na videz darilo nima prav nobene namembnosti, ampak z malo domišljije lahko postane kocka obtežilnik za papir, podstavek za vrata, orožje, namizni okrasek, lovilec prahu (ko ga čez 2 tedna umaknemo, dobimo kvadratno površino brez prahu!), darilo, ki ga lahko podarimo komu drugemu ali z nekaj predelave celo igralna kocka.

Posilstvo

Skoraj tri ure trajajoča zaključna prireditev je bila krasna. Da sem jo preživela, se lahko zahvalim le klepetavemu sosedu in voditeljema Boštjanu Napotniku in Katarini Čas. Ta dva metuljčka cekinčka po novem spoštujem še bolj kot sem ju prej.

- Voditelja sta bila sproščena, zabavna in ljubko ironična. To pomeni, da sta s humorjem pokritizirala, kar jima je padlo na pamet.

Napo je bral didaskalije. Ko se je Katarina zmotila in napovedala napačne oglase, je razložila, da se napake dogajajo ... še posebej, če tako pozno dobiš besedilo. Ko je morala prebrati neko blazno dolgo obrazložitev in so ljudje postali nemirni je zinila: "No, sej mam sam' še en stavek."

Naj še omenim, da se je Napo med nastopom enkrat preoblekel, kar se mi zdi nujno za vodenje vsake resne javne prireditve. Na začetu je bil v tej opravi. To ga je postavilo ob bok Helene Blagne (EMA), Mojce Mavec, Miše Molk, Saške Lendero, Cece in Jovanke Broz. No, a nista fletna?

- Europlakat je podelil sponzorsko nagrado Citylight Grand Prix za najboljši plakat. Bizarno je bilo, ko je Katarina razglasila zmagovalni plakat za Max Factor, na katerem je upodobljena ona sama. Jasno, da ji je šlo na smeh.

- Serijo štirih radijskih oglasov Infond volitve, ki so zmagali v treh kategorijah, si lahko poslušate tukaj. Če si želite predstavljati, kako smo doživljali zaključno prireditev, vas vabim, da oglasom zares prisluhnete. In nato si jih vse zavrtite po trikrat. Zelo naglas. 4 x 3 = 12. Dvanajstkrat boste slišali praktično isti oglas.

Sodelavki oblikovalki se je v neki fazi dejansko iztrgal krik obupa: "Neeee!" Mislim, da smo vsi čutili z njo. Videospot za Mobitelov Itak smo si ogledali le štirikrat. Ista sodelavka je mnenja, da se nam je nekdo s prireditvijo želel maščevati. Češ: vi tole delate, mi moramo pa gledati, sedaj pa ste ujeti v dvorano in trpite še vi!

- Radijski oglasi Infond volitve je zmagal tudi v novi kategoriji za najbolj duhovit oglas. Ne vem, kako je žirija lahko spregledala spot za trgovine Tuš (V Tušu smo se na prihod evra dobro pripravili), v katerem pol oglasa malo dete maha v kamero. Smešno, res!

Jaz po drugi strani menim, da bi bilo namesto "Oglaševanje 2.0" - kar itak nihče ne ve, kaj naj bi pomenilo - bolj primerno vodilo SOF-a: "POSILSTVO".
Zamislila sem tudi promocijski spot, v katerem nič hudega sluteči ljudje hodijo po ulici, se vozijo z avtom, berejo časopis in gledajo TV. Kar od nikjer se pojavijo lutke in jih posilijo. Ob obvezni klavirski glasbeni spremljavi iz prej omenjenih radijskih oglasov.

Oglaševanje 2.0 = kr neki

Po štirih dneh Portoroža sem spet doma. SOF počasi postaja bizarka in zato ga imam vedno raje. Otvoritev je bila fajn, nekatera predavanja tudi, čeprav ravno tista meni bolj zanimiva niso požela posebnega navdušenja.

Vrhunec programa je bila predstavitev študentov FDV-ja, ki so prikazali oglaševalsko letino tako, da za spremembo za mnenje niso spraševali agencijskih kreativcev, da bi razlagali o delu svojih kolegov, temveč so spraševali ciljno publiko - ljudi. To je bila dobra klofuta. Ljudje ne vedo, kaj oglašujejo govoreče nogavice. Nekdo bi kupil avto Poli. In jazz plesalec v oglasu za Lekadol se jim zdi gej in jim ni všeč. Ljubko, res.

Najboljši kazalec splošnega odnosa publike se pokazal prav v sklopu te predstavitve, ko so mulci pokazali oglas za Gorenjko (Pirati iz ne-vem-več-kje) in namesto ljudi povprašali za mnenje nas - publiko. "Komu je oglas všeč?" Nihče ne dvigne roke. "Komu oglas ni všeč?" Nihče ne dvigne roke. Mislim, da bi se še zombiji malce bolj angažirali. Medlo.

Na srečo so bili žuri super, tako da je bila večina obiskovalcev zadovoljna. Bili smo deležni dveh kakovostnih večernih pijank in to med delovnim tednom, ko ni bilo potrebno zjutraj v službo. Umek nam je dajal ritem v četrtek (Hrček, ki je tole posnel je moral biti precej blizu mene, ker sem se pri tem komadu zelo podoben razgled), v petek pa sta nas razveseljevala JAMirko in Pier. Slednji mi je namenil stavek, za katerega ne vem, kaj naj si mislim: "Ti greš pa vedno med zadnjimi domov." Ja, seveda, če me prej ne pustite in dobro muziko rolate!

No, očitno smo žurke dobro izkoristitili. Do konca. Vse ostalo je bilo več ali manj nepomembno. Žal mi je le, da sem zaradi spanja in dela zamudila par delavnic in dnevnih družabnosti.

Največja smešnica in ultimativna bizarka je bila zaključna prireditev. Kaj več o tem prihodnjič ...

PRIPIS:
Berem komentarje na SOF po blogovju in opažam, da so bili nad vsem skupaj navdušeni le študentje, ki so bili po možnosti prvič na festivalu. No, meni se zdi tole mnenje še najbolj objektivno, saj Domen nima z oglaševanjem nobene zveze, bil pa je po službeni dolžnosti močno prisoten. In od vseh udeležencev nastopajoče goste še največ spraševal. A se le meni zdi malo sramotno, da na oglaševalskem festivalu najbolj sodeluje novinar?

Modre misli 9

Tokrat ne bomo razkrili modre misli Vodnice, temveč bomo povzela misel, ki sva jo razvili s kolegico soblogistko Barbiblond na Urškovju. Vprašanje je bilo filozofske narave in sicer, če preveč dobrega zares škodi. Odgovor je preprost, a globok.

"Preveč je ravno prav. In noben, ki ga je pobralo od preveč, se ni prišel nazaj pritožit."

Za razmislit!

SOF eksperiment

Ne obremenjujete se, ker le testiram trend z oblakom na SOF spletnem mestu www.sof.si. Obožujem komuniciranje. Sem celo svoja predstavnica za odnose z javnostmi. Če bi bila fant, bi bila tekstopisec. Ponujam oglaševanje in na ta blog lahko namestite oglas. Možnosti za medijski sakup so na centrifugi zelo velike. Oglasu na spletnem mestu pravimo banner. Logotip moje tržne znamke je spirala, vendar še ne vem, kako bi ga prenesla v avdio obliko ... torej na radio. Res je televizija še vedno vodilna med mediji, a vsaka reklama naznanja čas za malico. Tisk je zanimiv. Vsak hoče ustvarjalnost, kreativnost. Veleplakat je pravilen naziv za jumbo plakat. Za nov design je potreben oblikovalec. Virusni marketing je najnovejši trend v dejavnosti, ki ji pravimo trženje ali s tujko marketing. In tako naprej .... Še enkrat: Ne obremenjujete se, ker le testiram ta web 2.0 trend z oblakom na SOF spletnem mestu www.sof.si. Obožujem komuniciranje. Sem celo svoja predstavnica za odnose z javnostmi. Če bi bila fant, bi bila tekstopisec. Ponujam oglaševanje in na ta blog lahko namestite oglas. Možnosti za medijski sakup so na centrifugi zelo velike. Oglasu na spletnem mestu rečemo banner. Logotip moje tržne znamke je spirala, vendar še ne vem, kako bi ga prenesla v avdio obliko ... torej na radio. Res je televizija še vedno vodilna med mediji, a vsaka reklama naznanja čas za malico. Tisk je zanimiv.Vsak hoče ustvarjalnost, kreativnost. Veleplakat je pravilen naziv za jumbo plakat. Za nov design je potreben oblikovalec. Virusni marketing je najnovejši trend v dejavnosti, ki ji pravimo trženje ali s tujko marketing.

Jamie Oliver je navaden pacek

Ko sem ga prvič videla, se mi je zdel simpatičen, ljubek in seksi. Tisto rahlo sesljanje ga je naredilo še bolj simpatičnega. Ko je začel kuhati, sem zgroženo ugotovila, da je fant navaden pacek, ki ga ne bi spustila v lastno kuhinjo.

Hrano meče skupaj brez kakršnegakoli odnosa do hrane ali orodij, ki jih uporablja. Na eni strani kuhinje razbije jajce in ga prek pulta odnese tako, da se vse cedi. Lupinice in olupki frčijo po luftu. Na hitro ožame limon'co in jo odvrže kar nekam. Karkoli vliva, to počne iz velike višine, kar ni le neprakrično, temveč v nekaterih primerih tudi nevarno. Hrana šprica naokoli po kuhinji, on pa nervozno potresava lonce. Iz šopka svežih dišavnic šlampasto in grobo izpuli le nekaj zelenja, tako da zjebe možnost normalne uporabe istega šopka za naslednjo kuho. Četrt surovin gre v franže. Za povrhu pa pri kuhanju uporabi nesprejemljivo goro posodo. Ja, njegovo kuhanje res izgleda preprosto, predvsem pa NEREALNO!

Vprašanje: Je že kdo videl, kako Jamie na koncu pomiva vso tisto svinjarijo, ki jo je ustvaril s pripravo enega kosila?

Odgovor: Ne. Ker imajo za to delo zaposlene dodatne ljudi - verjetno celo več njih.

JAMIE, NE SE HECAT'!

In še nekaj mu zamerim.
The Naked Chef v resnici sploh ni gol!

Izliv o Jamieju je spodbudil današnji zapis predsedniškega kandidata dr. Onyxa., ki ima sicer drugačne razloge za svoje neodobravanje Jamiejevega dela, ampak rezultat je enak.

Tartuffe

Ne, ne bom govorila o dragih gobicah, ki sploh ne zadanejo, pač pa o najbolj znani drami Molièra. Komedija je bila zaradi ostre in očitne kritike svetohlinstva že ob nastanku cenzurirana, prav zato pa je delo aktualno še danes. Dušan Jovanovič je dramo postavil na veliki oder SNG Drame.

Ker se mi ne ljubi pisati resne recenzije, bom omenila le nekaj mojih opažanj.
- Slovenska postavitev Tartuffa ni zamišljena kot tipična komedija, temveč kot resna drama z elementi komedije. To izpade zanimivo in zaradi večje resnosti ne toliko zabavljaško ... kar je meni super.
- Kljub temu, da glavni vlogi - Orgona in Tartuffa - odigrata Jernej Šugman in Igor Samobor - največji vtis pustita dekleti, Polona Juh v vlogi spletične Dorine in Saša Pavček kot Orgonova žena Elmira. Odlični sta. Pravzaprav sploh ne pomnim, kdaj bi ju ne bi videla blesteti. Obe bi morali igrati ali glavne vloge ali neke zelo zelo stranske vloge, saj iz svojih karakterjev delata like, ki zasenčijo vse ostale. Čudoviti igralki.
- Posebno poglavje je kostumografija. Tartuffe je bil napisan v 17. stoletju, sedaj pa smo v 21. Nepojasnjeno mi ostaja vprašanje, zakaj lahko kostume in rekvizite najlažje umestimo v začetek 19. stoletja. In zakaj zaboga sta imela dva igralca obute bleščeče bele superge? Teh ne moremo umestiti nikamor. Res so me motile.
- Konec predstave si je režiser zamislil drugače, kot ga je predvidel Molière. Mislim, da je rahlo nejasen in da bi bilo kanček bolje, če bi se zaključil dve minutki prej. Vseeno pa je bil ravno tak konec zanimiv za razprave in ugibanja po predstavi. Oblast namreč ne razreši zgodbe in ne razkrinka Tartuffa, temveč razplet ostane odprt in pravljično ter nerealno optimističen.
- Cukerček: Sodni odposlanec Loyal, govori dolenjsko, ko Orgonovi družini prinese novico, da se morajo izseliti. Gre za rahlo nejasno, a zanimivo navezavo na Ambrus.

Po predstavi se je večer ljubko zavlekel pozno v noč, kjer smo s tropom čudaških angležev, naključnih ponočnjakov in ekipo glumcev ugotovili, da ima center prestolnice res nikakvo ponudbo zabave. Slednji so zabavni, a lahko postanejo tudi precej naporni, ko se ga napijejo. A to je že druga zgodba.
In ne, BigBrotherja nisem gledala.

Trenutek slabosti

Spretno se izogibamo kočljivi temi in resnemu pogovoru. Mislimo le na življenje in veselje. Ogromno se smejimo, obilo zabavamo in vsak trenutek praznujemo. Delamo se, da je to edino, kar je. Večino časa to celo verjamemo. Lepo nam je. Samo to hočemo.

Nočemo misliti na tegobe in smrt. Hočemo zbežati in uživati v naši prijetni norosti. In v pozabi.
Ampak potem sredi noči najdem tole in me vrže iz tira. Ne moremo pobegniti!

Mislim, da bom jaz načela to težko temo. Ker me žre.
Upam, da bomo potem hitro spet prešli na našo brezskrbno igro in praznovanje ...

Kandidiram za Prvo Damo

Da, dragi moji. Prav ste prebrali.

Na blogovju sem našla predsedniškega kandidata dr. Onyxa, ki je objavil oglas, da išče PRVO DAMO. Temeljito sem premislila in ugotovila, da obveznosti prve dame sovpadajo z mojimi ambicijami. Po različnih blogovskih in medijskih prebojih sem ocenila, da je sedaj napočil čas za naslednji korak. Pri opravljanju državljanskih dolžnosti mi bosta v večen in svetal zgled Diana in Štefka.

Javila sem se na oglas. Celotna kampanja mi je vzela nekaj časa, zato nisem uspela ažurirati Centrifuge in vas obveščati o vseh zadevah zasebne narave, ki jih imate sicer tako zelo radi. Vseeno pa sem začutila, da vas moram obvestiti o dogajanju, in si sedaj vzela nekaj časa, saj menim, da mora biti ljudstvo informirano o pomembnih rečeh!

Danes mi je bodoči predsednik dr. Onyx namenil odgovor, mi podelil visoko oceno in pri tem celo uporabil besedo "lavabo". Poleg tega me je označil za Prvo Dramo, kar je tudi svojevrsten kompliment.
Tako, dragi moji. Sedaj veste, čemu ste bili deležni nekajdnevnega molka.

Maham vam v pozdrav.

Ne bom se zgražala nad ljudmi, ki brskajo po odpadih

Res ne. To je moj najnovejši sklep.
Njihovo delo je lahko silno koristno.

Pred dvema tednoma sem izgubila denarnico z vsemi dokumenti in približno 40 evri. Za denar mi je bilo prilično vseeno, ampak izdelava osebne, bančne, kreditne in zdravstvene izkaznice pa meni predstavlja nepojemljiv strošek - denarni in časovni. Na srečo je veljavnost kreditne kartice ravno potekla, bančno pa sem preklicala. Od ostalih reči sem se v mislih že poslovila.

Včeraj sem prejela paketek iz Radovljice. V njem je bila denarnica (z dokumenti, vizitkami in celo s kondomom) in na roko napisano pismo. Moški, katerega podpisa ne znam niti prebrati, mi je poslal denarnico, ki jo je našel "pri brskanju po starem papirju na enem od ljubljanskih odpadov". Pripisal je, da vrača celotno vsebino in posebej izpostavil, da "denarja ni bilo nič!"
Škoda. Z veseljem bi mu ga dala.

Hvala striček, kjerkoli že ste!

Obl(og)etnica

Natanko pred dvema letoma sem ustanovila Centrifugo.

Povsem nepomembno

Nekateri ste se zapičili v mojo statistiko. Vem, na Vesti imam napačno in prenizko cifro, ampak, ko sem to ugotovila, se mi ni zdelo tako pomembno, da bi komplicirala s popravki.

Markedzani se je čudil, Nimfa je sklepala pravilno, tretji pa ste me samo začudeno spraševali in si mislili svoje. Ker se zavedam, da sem za številke povsem nekompetentna, vam razkrivam košček pisanega grafičnega prikaza, ki je meni lep, sicer pa precej nekoristen, saj so mi pomembne druge stvari. Taki so stolpiči zadnjega tedna z današnjo delno nedeljo:

Dagi in moja prva asociacija

Vedno, kadar kdo omeni Dagija, imam le eno asociacijo.
Če se poročim z njim, mi ne bi bilo potrebno menjavati priimka in prihranjeni bi mi bili vsi birokratski postopki ob menjavi dokumentov.
Idealka!

Petek zadetek

Kaj ni lepo, ko je človek mlad?
Kaj ni svetlo, ko prihaja k nam pomlad?
Ptičice pesem sladko pojo,
mirna noč se spušča na zemljo.
Kaj nas ne prevzame petek,
ko vemo, da bo spet zadetek?

Kam danes v Ljubljani: v Gala Hali v Metelkova Mestu bo SINDIKALNA ZAVABA.
Gotovo bo krasn, ker je vedno!

"Dan žena" v moji familiji

1.
Kličem CyberMamo, ki je spet službeno odsotna. In nedosegljiva. (Kmalu vam bo jasno, zakaj jo imenujem CyberMama.)

2.
Kličem BioBabi, ker ona kao "nekaj da na te praznike".
Centri: Babi, čestitam za praznik žena.
BioBabi: Hvaaalaaaa.
Centri: A ti je že kdo dal rožo?
BioBabi: Ne.
Centri: No, jaz ti je verjetno tudi ne bom, ker bom do večera v službi.
BioBabi: N'č hud'ga.
Centri: A ti veš, zakaj se sploh praznuje ta praznik?
BioBabi: Eh, to pa zame ni več pomembno.
Centri: (zgroženo) Kako to misliš?
BioBabi: Jah, včasih je bil ta praznik izprijen, danes mi pa n'č več ne pomen'.
Centri: Kako? Zakaj? Razlož'.
BioBabi: Vsi so samo čakal', da se bo jedl' in pil'. Desci pa, da so se lohk norca iz žensk delal'!

3.
CyberMami vrne klic.
Centri: Mamiiiiii!
CyberMami: Živjo. Kaj pa je?
Centri: Mamica, vse najbol...
CyberMami: Ne me zajebavat! Kaj je?
...

Tako. Meni je sedaj precej bolj jasno, zakaj imam tak odnos do tega tako imenovanega praznika.
Moje prednice so zabavne. :)

Dan moških

Mislim, da je DAN ŽENA nek arhaičen praznik, ki nima danes več nobenega pametnega pomena.

Ja, včasih ženske niso imele službe, volilne pravice in vseh privilegijev, ki pridejo z usklajevanjem kariere in družine. Danes so ženske tega navajene. Že naše mame (moja ljuba CyberMati je itak popoln primer tega norega življenjskega stila) in celo babice so se naučile te reči usklajevati in priznati morate, da jim gre odlično. Čemu potem še Dan žena?

Na drugi strani pa imamo moške. Zanemarja se moška lepota! Bistveno več lifestyle revij je namenjenih ženskam - nijhovi modi, ličenju, družabnim aktivnostim ... Zanemarja se moški ego! Oglasi so namenjeni v večji meri ženskam - praški, vložki, trgovine, prehrana, otroci ... Zanemarja se prava moška moč! Znano je, da stanovanja opremljajo predvsem ženske, tudi v podjetjih so uspešne voditeljice, ne zaostajajo pa tudi v športnih rezultatih. Kako naj se ob vsem tem pravi moški danes sploh še izkaže, da bo izpadel kot dec?
Marsikateri je že obupal, ostali pa morajo imeti predvsem bujno domišljijo in veliko samozavest, da jim uspe.

Fotka iz zanimivega oglaševalskega predavanja v Cannesu, kjer so bili moški obravnavani kot ciljna skupina.

Zato, dragi moji, bom jaz danes praznovala DAN MOŠKIH. Ker vas imam rada in ker ste fajn!

Podarite si nekaj lepega in posebnega. Uživajte. Bodite moški!

Sosedski odnosi

Predzgodba - Kako sem postala delinkventka

1. nadaljevanje - Nočem se pisati Strojan

2. nadaljevanje:
Od spornega dogodka s policijo je moje družabno življenje rahlo okrnjeno in pregnano iz domačega okolja. Nisem imela več obiskov, le prejšnjo sredo se je delovnega sestanka udeležila Betko (ki sem jo konstantno mirila in ob 00:30 vrgla ven). No, in imela sem enega gosta, katerega gibanje je bilo omejeno le na en del pohištva.
Glasbe po 22. uri ne poslušam več. Po stanovanju ne hodim v petkah. Če gledam TV, so okna zaprta. Vse, kar delam, delam previdno in tiho.

Verjetno ni najbolj pametno za moj imidž, da sporočilce, ki sem ga dobila v nabiralnik, objavim na internetu. Vseeno ga bom, ker mi je kljub grožnji in vsem očitkom zabavno napisan. Kar pa ne omili dejstva, da je dotični sosed zame le še navaden psihotik!

SPOROČILCE IZ NABIRALNIKA:

"Soseda, zahtevamo, da prenehate z ropotanjem po stanovanju (najbrž nimate rok iz papirja, da vam kar naprej stvari padajo po tleh; ali pač; nasvet: manj opojnih substanc) in cviljenje s stoli, tudi opolnoči. Za stole obstaja nasvet: v Bauhausu imajo samolepilne nalepke za pohištvo, ki preprečujejo tudi uničevanje parketa. Če sami ne zmorete tega stroška, dajte na oglasno desko prošnjo in zagotovo bo kdo v bloku kaj primaknil.
Če se ne mislite umiriti, bomo zahtevali ukrepanje lastnice (nedržavnega represivnega aparata), ker nismo dolžni prenašati vašega obnašanja."

Podpisa ni.

Kaj sedaj?
- Samolepilne nalepke so že ves čas na stolih. Očitno bo treba res v Bauhaus, saj te iz Ikee niso učinkovite. Sosed že ve. Poleg tega že dva dni poslušam vse možne šume in stole slišim tudi jaz, kar pomeni, da niso moji.
- Stvari mi ne padajo iz rok. Včasih se kakšna flaška šampona zapelje po banji ali pa tuš ročka udari ob dno ali steno banje.
- Nisem narkomanka in uporaba opojnih substanc v stanovanju je legalna. Sladkega muškata in Icona mi pa res ne morejo prepovedati.
- Tepih sem si omislila zaradi dotičnega soseda. Ne pomaga.
- Posteljo lahko kljub strošku odstranim in jogi položim direkt na tla, če bo to koga pomirilo.
- Igram se z idejo, da strop in zunanje stene tapeciram z embalažo od jajc. Hm, s tem se verjetno lastnica ne bo strinjala.

A kdo ve za enosobno stanovanje za najem v Ljubljani?
Res nisem tako grozna, kot me poskuša prikazati sosed nad mano. Preferiram Šiško, Bežigrad, Trnovo, Prule in Vič.