V Ljubljani živim že 25 let in to mesto je vsekakor moj dom. Dopuščam možnost, da so me pripeljali iz drugega planeta, vendar se tega ne spominjam. Vseeno sem v tem tednu prvič v Ljubljani srečala Martina Krpana in njegovo kobilo.
Ja, pač. Gotovo ste to že vsi videli, ampak sem morala stestirati nov bloggerjev video predvajalnik, ki sem ga v rednem in vestnem zanemarjanju bloga popolnoma zgrešila.
30. avgust 2007
18. avgust 2007
Romarske svetinje z Brezij ali Marija pomagaj
Grehov se je nabralo res veliko in čas je bil, da mi jih nekdo odpusti. Ne mislim na nič konkretnega, ampak na en lep paket odpustkov. Nič polovičarskega. Vse naenkrat. Prav tako je v ožji in širši okolici veliko težav. Zakaj ne bi sklenili ročice in poprosili Marijo pomagaj, da nam pomaga?
Bil je 15. avgust in slavili smo Marijino vnebovzetje. Romali smo na Brezje. Imela sem idealno družbo - najljubšega plazilca, JaKa z velikim K in norega psihiatra. Mimo gneče pretežno nemških vozil sta nas vodili moja nezmotljiva ženska intuicija in globoka vera v nekaj pač. Morda pa je nekaj pripomogel tudi radijski prenos maše nadškofa Franca Krambergerja.
Obeta se prava videoreportaža, zato bom predstavila le svoj pogled na ključen del našega romanja. Pred približno petimi leti (na pamet) sem prebrala Mladinino reportažo, v kateri sta se Jure Aleksič in Denis Sarkić odpravila na Brezje. Takrat sem se gladko zatreskala v avtorja besed in slik, čeprav ju še nikdar nisem videla. Hočem iti romat tudi jaz, sem bila prepričana. Šele letos sem našla tri somišljenike, ki so si romanje očitno predstavljali točno tako kot jaz. Krščanski ali ne, kič lahko obožujemo vsi. In smo ga.
Za vas, dragi bralci in bralke, sem pripravila svoj izbor kiča. Uživajte.
Na peto mesto sem uvrstila mojega najljubšega psihiatra, ki obožuje kič še bolj kot jaz. Celotno romanje je nosil okoli vratu umetne rože v lila barvi, za ta fotoshooting pa je poziral z velikim rožnim vencem. Krasn je.
Bil je 15. avgust in slavili smo Marijino vnebovzetje. Romali smo na Brezje. Imela sem idealno družbo - najljubšega plazilca, JaKa z velikim K in norega psihiatra. Mimo gneče pretežno nemških vozil sta nas vodili moja nezmotljiva ženska intuicija in globoka vera v nekaj pač. Morda pa je nekaj pripomogel tudi radijski prenos maše nadškofa Franca Krambergerja.
Obeta se prava videoreportaža, zato bom predstavila le svoj pogled na ključen del našega romanja. Pred približno petimi leti (na pamet) sem prebrala Mladinino reportažo, v kateri sta se Jure Aleksič in Denis Sarkić odpravila na Brezje. Takrat sem se gladko zatreskala v avtorja besed in slik, čeprav ju še nikdar nisem videla. Hočem iti romat tudi jaz, sem bila prepričana. Šele letos sem našla tri somišljenike, ki so si romanje očitno predstavljali točno tako kot jaz. Krščanski ali ne, kič lahko obožujemo vsi. In smo ga.
Za vas, dragi bralci in bralke, sem pripravila svoj izbor kiča. Uživajte.
Na peto mesto sem uvrstila mojega najljubšega psihiatra, ki obožuje kič še bolj kot jaz. Celotno romanje je nosil okoli vratu umetne rože v lila barvi, za ta fotoshooting pa je poziral z velikim rožnim vencem. Krasn je.
Na četrtem mestu je relikvija, ki so jo nekoč že oskrunili, tokrat pa so jo organizatorji izpostavili vročemu soncu in šlampasto zavezali na zanikrn steber sredi gradbišča, ki so ga za to priložnost spremenili v oltar. Marija pomagaj, kako delajo s teboj!
Na tretjem mestu se je znašel plišasti muzikalični delfinček.
Na drugem mestu najdemo krasen kič, ki je konceptualno domišljen, hkrati pa tudi odlično izdelan. Ura/slika Zadnja večerja in še neki slapovi v zlatem okvirju.
Prvo mesto je zasegla Flaviana. Seksi mladenka, ki kaže spodnjice, verjetno želi približati lik Marije mladim. Krasna je. Postavili so jo med velike rožne vence in poslikana debla, za katera ne vem, čemu služijo. Všeč so mi.
Dogajanje je bilo precej dolgočasno, saj je bil obred razvlečen, v cerkev zaradi gneče in maše nismo mogli na puzanje, zunaj pa ni bilo prav nikakršnega kulturnega ali zabavnega programa. Poleg tega ga verniji sploh ne žingajo. No, mi ne sodimo mednje. Brezje smo zapustili z zadnjimi obiskovalci. (Jaz sem tista z novim klobukom.)
16. avgust 2007
Direkt za postrelit
Pridem na delovno mesto.
Pregledam elektronsko pošto. Tam me čaka nekaj dramatičnih zadevic, ki so obvladljive.
Po službeni dolžnosti odprem kliping in preletim novice.
V članku iz Direkta izvem, da nimam več službe.
Šok.
Pol ure živim v prepričanju, da lahko le še ugasnem računalnik in grem na sprehod po mestu. Po dveh klicih in dveh mejlih izvem, da je vse ena velika laž.
Na ta idiotski sekretpapir niso natisnili niti "šušlja se" ali "menda je to-pa-to" ali vprašanja "Se je zgodilo ...", ampak povsem mirno napišejo, da se je zgodilo nekaj, kar se sploh ni. Kdo zaboga dela tak cajtng, ki si ne zasluži imena, in na kakšnih drogah so, da si kar zmišljujejo novice?
Pregledam elektronsko pošto. Tam me čaka nekaj dramatičnih zadevic, ki so obvladljive.
Po službeni dolžnosti odprem kliping in preletim novice.
V članku iz Direkta izvem, da nimam več službe.
Šok.
Pol ure živim v prepričanju, da lahko le še ugasnem računalnik in grem na sprehod po mestu. Po dveh klicih in dveh mejlih izvem, da je vse ena velika laž.
Na ta idiotski sekretpapir niso natisnili niti "šušlja se" ali "menda je to-pa-to" ali vprašanja "Se je zgodilo ...", ampak povsem mirno napišejo, da se je zgodilo nekaj, kar se sploh ni. Kdo zaboga dela tak cajtng, ki si ne zasluži imena, in na kakšnih drogah so, da si kar zmišljujejo novice?
31. julij 2007
Naravna kovinska oprema
Bila sem v Naravi. Obkrožale so me same naravne zadeve. Reka, pesek, prod, zdrava prehrana, mravlje, gozd, iglice, podrast, sonce, listje, zelenje in še več zelenja. In da ne bi pozabila, od kod sem prišla in kam v resnici sodim, sem sredi Narave srečala pravo pravcato Kovinsko opremo.
Na spodnji sliki je ujet pogled na delček Kovinske opreme, ki spokojno biva v naravnem okolju in ličnem betonu. Še dobro, da je zaščitena z visoko kovinsko mrežasto ograjo, saj zelenje že neusmiljeno steguje svoje veje in stebla v njen prostor.
Zapis je izraz strinjanja in odgovor na zapis v Urškovju, kjer se je avtorica zamislila nad odnosom do Narave in Industrije.
Na spodnji sliki je ujet pogled na delček Kovinske opreme, ki spokojno biva v naravnem okolju in ličnem betonu. Še dobro, da je zaščitena z visoko kovinsko mrežasto ograjo, saj zelenje že neusmiljeno steguje svoje veje in stebla v njen prostor.
Zapis je izraz strinjanja in odgovor na zapis v Urškovju, kjer se je avtorica zamislila nad odnosom do Narave in Industrije.
30. julij 2007
Zgodba o siroti, dobroti in neskončni naivnosti
Na pobudo za obisk kina so se mi odzvali trije mladi moški in zato sem šla v kino z vsemi tremi hkrati. Prijetno smo se zabavali ob prigodah Simpsonovih, po filmu pa zavili v spodnjo restavracijo na pijačo. Fantje so se med seboj poznali bolj površno, zato sem moderirala pogovor, poskušala vplesti vse, da bi v temah in načinu razmišljanja našli skupne točke.
Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.
"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 1 evro. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."
Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.
Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.
No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 1 evro jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.
Nenadoma pristopi starejša gospa obilnejše postave, a žalostnega obraza. Na sredino omizja iztegne roko, v kateri je nekaj kovancev, in nerazločno zamomlja: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Dečki se brez kakršnihkoli težav uskladijo. Kot bi padli v trans, vsi odsotno pogledajo nekam dol. Zrejo vsak v svoj košček mize, kot bi jih tam čakal odgovor na vsa velika življenjska vprašanja. Jaz ... kaj pa jaz? Jaz zmedeno gledam tetkico, njeno ročico, fante in spet tetkico, ki nadaljuje s prosečo žalostinko: "Mrmnjmrnjmrnjmrnjm ...". Fantje nepremični, jaz že popolnoma izgubljena v tisočih mislih, tetkica mrmra dalje.
"Ah, jebatga, mi si lahko privoščimo kino, pijačko v spodobnem lokalu in še marsikaj drugega. Ne bom obubožala zaradi tega," si rečem, sežem v denarnico in tetki dam 1 evro. Tetka odide k naslednji mizi, dečki pa olajšano odmrznejo. Eden, ki je očitno v tisti mizi našel razsvetljenje, mi reče: "Hani, ampak si pa potratna. Jaz sem dal toliko punci, ki mi je na bencinski spucala šipe."
Zajela sem zrak in začela svoj veliki monolog s prvinami odlične pridige, v kateri vsem trem očitam nekonstruktivno moško ignoranco in poveličujem svojo rešitev nadležne situacije, ko pogledam proti tetkici.
Teta se odmaje do mize iste restavracije, kjer že sedita dve njeni mlajši kolegici (malce sta bili načičkani z nakitom, a lepo urejeni). Tetka prisede, pride natakarica in vse tri gostje naročijo. Kmalu natakarica prinese nekaj jedi in kokakole. Očitno so bile že pošteno lačne, da so bile prisiljene v ne ravno poceni večerjo v restavraciji. Ja, težko je življenje.
No, bralcem je verjetno že jasno, da je moj monolog neslavno propadel in sem postala predmet zabave v nadaljevanju večera. Je pa res, da je 1 evro jako nizka cena za toliko smeha, kot smo si ga priredili po tem nategu.
26. julij 2007
Bogata sem ali Blog in zaslužek
Ob Kolosejevi bedni ponudbi blogerjem mi gre na smeh. No, ampak očitno obstajajo navdušenci tudi za drugorazredno traparijo, kot so Transformatorji (namenoma sem še napisala tako). Nekdo jo nenazadnje mora iti gledat. In blogerji bodo očitno pravšnja ciljna publika. Nekateri celo verjamejo, da bodo "zaslužili" 9,9 EUR, kolikor je pač vredna vstopnica v Koleseju.
Hkrati se čudim sebi in svoji zagretosti za oglaševanje na blogu še pred letom in pol. Maja 2006 sva s Frasom na pol za štos sklenila prvi korpo-blogerski sporazum o oglaševanju, pri katerem sva upoštevala strogo definicijo oglaševanja. Kasneje je sklenil številne druge dogovore in to je bila za njegovo tvrdko gotovo ena od dobrih potez. Kaj pa za blogerje? To ve vsak sam. Jaz sem imela po dveh mesecih oglaševanja dovolj. V iTivi itak nisem bila včlanjena, ker niso imeli filmov, ki sem jih želela gledati, jaz pa nisem imela DVD predvajalnika.
Kasneje me je Domen vabil na FDV-jevske debate, Trojar pa na SOF-ovsko okroglo mizo, ker sem hkrati delala v oglaševanju in pisala blog. Na veliko smo se pogovarjali tudi o oglaševanju prek blogov.
In kaj imam danes od vsega tega?
Verjetno se vam zdi, da nimam ničesar, ampak ne bo držalo. Mastno sem zaslužila. Še več. Dragi moji, bogata sem! Zato mi ni nikoli niti padlo na misel, da bi se prijavila na ToboAds ali preselila svoj blog k SiOL-u.
Poleg stanovanja, prostovoljcev za selitev, številnih nasvetov in nekaj honorarnih službic sem zaradi bloga spoznala kup zanimivih ljudi, doživela nekaj nepozabnih epizodic, našla fanta in celo krasno družbo prijateljev. To mi največ pomeni. Neprecenljivo!
Pa da ne bo pomote; še vedno se mi zdi sodelovanje med podjetjem in piscem bloga dobra ideja. Prodaja kakšnega koščka blogovskega prostora ni sporna, v kolikor je v skladu s posameznikovo vestjo, z zasebno uredniško politiko, marketinško strategijo podjetja in v kolikor ni prikrita. Žal se malokdo zaveda naštetih elementov in v želji po kakršnemkoli dobičku raje zanemari osnove. Ker vem, da se ne more nihče na mah naučiti tržnih zakonitosti, medijskih in oglaševalskih regulativ, vsem bodočim dobičkarjem priporočam le eno - odgovorite si na vprašanje: "Zakaj sploh pišem blog?"
Hkrati se čudim sebi in svoji zagretosti za oglaševanje na blogu še pred letom in pol. Maja 2006 sva s Frasom na pol za štos sklenila prvi korpo-blogerski sporazum o oglaševanju, pri katerem sva upoštevala strogo definicijo oglaševanja. Kasneje je sklenil številne druge dogovore in to je bila za njegovo tvrdko gotovo ena od dobrih potez. Kaj pa za blogerje? To ve vsak sam. Jaz sem imela po dveh mesecih oglaševanja dovolj. V iTivi itak nisem bila včlanjena, ker niso imeli filmov, ki sem jih želela gledati, jaz pa nisem imela DVD predvajalnika.
Kasneje me je Domen vabil na FDV-jevske debate, Trojar pa na SOF-ovsko okroglo mizo, ker sem hkrati delala v oglaševanju in pisala blog. Na veliko smo se pogovarjali tudi o oglaševanju prek blogov.
In kaj imam danes od vsega tega?
Verjetno se vam zdi, da nimam ničesar, ampak ne bo držalo. Mastno sem zaslužila. Še več. Dragi moji, bogata sem! Zato mi ni nikoli niti padlo na misel, da bi se prijavila na ToboAds ali preselila svoj blog k SiOL-u.
Poleg stanovanja, prostovoljcev za selitev, številnih nasvetov in nekaj honorarnih službic sem zaradi bloga spoznala kup zanimivih ljudi, doživela nekaj nepozabnih epizodic, našla fanta in celo krasno družbo prijateljev. To mi največ pomeni. Neprecenljivo!
Pa da ne bo pomote; še vedno se mi zdi sodelovanje med podjetjem in piscem bloga dobra ideja. Prodaja kakšnega koščka blogovskega prostora ni sporna, v kolikor je v skladu s posameznikovo vestjo, z zasebno uredniško politiko, marketinško strategijo podjetja in v kolikor ni prikrita. Žal se malokdo zaveda naštetih elementov in v želji po kakršnemkoli dobičku raje zanemari osnove. Ker vem, da se ne more nihče na mah naučiti tržnih zakonitosti, medijskih in oglaševalskih regulativ, vsem bodočim dobičkarjem priporočam le eno - odgovorite si na vprašanje: "Zakaj sploh pišem blog?"
19. julij 2007
"Specialni provod" ali EXIT 07 report
EXIT je že sam po sebi velika priložnost za "specijalni provod", mene pa pač spremljajo bizarke.
Dejstvo, da sem se znašla na najbolj ... no, recimo, "radoživem" avtobusu, ki je zaradi stanja ljudi odrinil kakšni dve uri kasneje, kot je bilo mišljeno, še ni čudno. Tudi to, da smo imeli dekle z neveljavnim potnim listom ni nenavadno. Se zgodi. Tudi to, da nekdo na hrvaško-srbski meji malo odide z avtobusa se dogaja. Zaradi takih epizodic, mnogoterih čikpavz in lulanj smo potrebovali od Ljubljane do Novega Sada 12 ur! Moja trojica se je nato uspešno nastanila pri prijaznih ljudeh, ki so nam bili poleg dvosobnega stanovanja pripravljeni ponuditi vse - prevoze, druženje, pomoč ... Napaka!
1. dan
Zvečer smo prehodili trdnjavo, se orientirali, nato pa prisluhnili Robertu Plantu and the Strange Sensation , ki ima še vedno "Whole Lotta Love". Kljub starosti je možakar precej vitalen in opazila pa sem tudi, da se pogosto prijemlje za zadnjico.
Sledila je diabolična izkušnja z The Prodigy. Na tem mestu moram povedati, da jih imam zelo rada (je, celo zadnjo plato, ki ji nihče ne pripisuje ničesar velikega), ampak sem zaslutila pizdarijo, zavestno zapustila največjo gnečo in še ravno pravi čas pobegnila na rob pekla. Ljudem se je zmešalo. Bilo je divje. In noro. In še bi!
Medtem sta se moja parčkasta družabnika lovila po histerični ali poskakujoči gneči in izgubila torbico z njunim skupnim denarjem (parčki so tako zabavni s temi nepraktičnimi rešitvami, kajne? Zakaj bi bili malenkostni! Če se kaj izgubi, naj se izgubi VSE!), dokumenti in našim ključem od stanovanja. Hej, se zgodi.
Groove Armada je minila v znamenju iskanja torbice. Na srečo Stanton Warriors, ki so sledili, niso tako razvpiti in so se ljudje na glavnem prizorišču lepo razredčili. Nekateri so manično iskali po tleh izgubljene predmete ... čevlje, denar, telefone, torbice, med plastičnimi kozarci pa so se našla tudi kakšna razbita očala ali samo stekelca. Vsi svetniki, Buda, Jah, Jezus in dobre vile so nam pokazali izgubljeno torbico s skoraj vso vsebino. Jasno, bili smo jim skrajno hvaležni. V nadaljevanju noči smo uživali z nabrejkanimi Stanton Warriors. Do jutra.
Green Velvet, ki je nastopil v Dance areni, me je razočaral (priznam pa, da mu zaradi gneče morda nisem dala dovolj časa). Tendenca je namreč bila, da se po zvezdah na glavnem odru vsi zakadijo proti neskončnim stopnicam, ki vodijo najprej gor, gor, gor, nato pa dol, dol, dol v Dance areno. Vstop je možen le pri levi ali desni strani odra in tam je bil zvok naravnost grozen. Do sredine bi si bilo zatorej bolje mašiti ušesa.
Po jutranjem bureku, kontemplaciji in kavi smo se odpravili domov.
2. dan
Ker smo kuhali, jedli, se družili z lastniki stanovanja in počivali smo na trdnjavo uleteli razmeroma pozno ... a dovolj zgodaj, da smo ujeli brazilske CSS. Po Tadejevi evforični reklami sem pričakovala malce (pre)več. No, saj so veseli, hecni in pevka je skrajno ljubka. Bila je oblečena v oprijet kombinezonček, ki ga je v drugi polovici koncerta zamenjala za nov oprijet kombinezoček. CSS so za moj okus malo preveč alter rockovski (al' kaj je to). Dotaknili so se me zgolj s priredbo L7 "Pretend We're Dead" in z zadnjim komadom, ki bil že lepo elektronski in se je dalo fino zvijati.
Pred poskakujočimi Beastie Boys feni (fante smo ipak že videli) smo pobegnili na manjši oder (Elektrarna) in odkrili par finih elektro DJ-ev. Na glavni oder smo se vrnili šele proti jutru in v družbi neutrudnih Zinc B2B & Dynamite Mc-ja z bobni in basi priklicali sončece, ki je tisti dan obetalo 38°C. Tukaj preidemo že v tretji dan, ampak ne bom komplicirala. Dejstvo pa je, da smo imeli v petek 13. v primerjavi z ostalimi dnevi precejšnjo srečo.
Verjetno sem izpadla precej nežurersko, ko sem se že ob 8h zjutraj pobrala domov. Že dve leti in pol se pač poskušam izogibati prevelikemu pretiravanju, da mi ne bi bilo kasneje še kdaj žal. Parček pa je nadaljeval pot do plaže na afterparty. Kaj se jima je tam dogajalo, mi ni jasno, ampak ob 14h, ko sem se zbudila, ju še ni bilo. Dobro uro kasneje sta prišla domov v nezavidljivem, še rahlo pijanem in jako slabovoljnem stanju. Ker sta nebrzdano nabavljala pijače, jima je zmanjkalo denarja. S taksijem in 100 dinarji nista prišla daleč, zato sta velik del poti prehodila. Po razbeljenem betonu in pri 38°C! Nežnejši del parčka se je šel nemudoma tuširat. Pri sestopu iz banje se je dekle naslonilo na umivalnik. Slednji ni prenesel bremena in se raztreščil po celi kopalnici. Ja, to se pa res ne zgodi vsakemu! Moj pogled je po velikem tresku zaznal le črepinje in objet parček, kjer moška polovica pomirjujoče sugerira zaprepadeni ženski polovici: "Nis' ti kriva, nis' ti kriva, nis' ti kriva ..." Ker tudi sama nisem čutila kakšne velike odgovornosti za razbitje kopalnice in sem situacijo vedno bolj dojemala kot neke vrste mistično izkušnjo, sem šla raje še malo spat.
3. dan
Zvečer sem se sama povzpela na trdnjavo, saj je parček potreboval preostanek dneva in noč za rehabilitacijo. Brez težav in z nekaj SMS usklajvanji sem se imela prav pestro.
Zaradi vročine in 50.000 teptajočih parov nog, je bil vsepovsod prah, ki pa nikogar ni pretirano motil.
Hannah Holland, mlada britanska DJ-ka me je presenetila z umazanimi basi, pestrimi miksi in muziko, ki je še najbolj spominjala na funk carioco. Jasno, da so boki kar sami migali. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da je punca že bookirana za Ljubljano. Ouu jeee!
Tudi Buraka Som Sistem so nadaljevali s fajn ritmi, medtem ko je Frankie Knuckels zadeve malce upočasnil. Protestno sem zapustila Dance areno in se raje podala na dolgo pot na drugo stran trdnjave. Tam sem videla koncert Lollobrigide, ki so me bolj navdušili nekega večera v Roza K4.
Po dveh urah zamude (Za serijo edinih resnih zamud na Exitu je bila kriva zvezdnica MS Lauryn Hill.) je na glavnem odru končno nastopil Snoop Dogg. Ne vem, v čem je štos, saj sem ga komaj pred enim letom videla v Trstu, ampak na Exitu 07 se mi je zdel skorajda pomehkužen. 100x je v mikrofon povedal "Peace and love", s čimer je dokončno zatolkel svojo staro gangsta podobo. Ali pa se je lotil promocije kakšnega novega porniča v stilu Doggystyle. To bi razumela. LTJ Bukem & Mc Conrad me tistega jutra nista pritegnila, saj me je bistveno bolj zabavala slovensko-srbska družbica.
4. dan
Če sem prejšnje dni in noči pazila, da bom vse lepo zvozila, četrti večer to ni bilo več potrebno, saj je bil zadnji. In vemo, kako to vpliva na ljudi, kajne? Najprej so na Fusion stageu nastopili Melodrom, ki sem jih videla prvič, odkar so izdali zadnji album. Malo sem se bala, kako bo izpadel koncert že ob 21. uri in šla kot nekakšna podpora pod oder, kjer ni bilo prav dosti ljudi. Melodrom so očarali! Ne le mene. Ljudje so se ustavljali in nekje na polovici koncerta je bilo prizorišče že lepo napolnjeno. Za finale in vsesplošno vselje so odigrali uspešnico "Counting Days" in pustili odličen vtis.
Dyko je nemški band, ki se elektronike loteva po starem, z njimi pa nastopa Kraftwerkov Wolfgang, ki je tudi že malce star. Z vsem spoštovanjem do banda pa nisem vztrajala do konca koncerta. Vseeno sem žal zamudila Audio Bullys, ampak videla Wu-Tang Clan. Ljudstvo je bilo prevzeto, klan pa še bolj, saj so ves čas poudarjali, kako super je ta festival in da bi se še vračali. Zanimivo mi je bilo le to, da so neprestano nagovarjali Srbe, v občinstvu pa so imeli med 50.000 ljudmi iz vseh vetrov tudi 10.000 Angležev.
Napotila sem se proti malemu odrčku, kjer naj bi nastopila slovenska ekipa DJ-ev Electricutes in prejela SMS: "Superstar stage. Free absinth right now!" Priljubljeni zeleni škrat mi je natočil nekaj glažkov. Bojda smo spili 20 litrov. Kolikor se spomnim, so Electricutes začeli dobro, vendar pa so jih prekmalu prekinili in naslednji DJ je res ubil žurko. Kar je sledilo, ne morem ocenjevati, ker sem se počutila kot avioni na zgornji sliki. Zjutraj sem opazila, da sem v pol ure poslala neverjetno veliko SMS-ov in nekateri so bili poslani popolnoma napačnim prejemnikom. Še vedno sem hvaležna mojemu zasebnemu varuhu, ki mi je pomagal pri premagovanju ovir na nadaljnem pohodu po Petrovaradinski trdnjavi.
V štirih dneh sem poskušala slišati čim več muzike in številnih nastopajočih v tem povzetku sploh nisem omenila. Izpostavila bi še World music stage, kjer sem nekajkrat naletela na odlične muzike in zabave. Reggae stage je bil zame svojevrsten fenomen, saj sem šla mnogokrat mimo in vsakič se je vrtel Bob Marley. Prisežem. Zanimivo odkritje je predstavljal tudi Latino stage, kjer so obsedenci non-stop nažigali in plesali salso. In jaz sem do nedavnega naivno mislila, da je salsa gibanje le pri nas preseglo meje običajnega plesa.
EPILOG
Preživela sem. Utrpela sem le poškodbo grla, ki jo je prizadela klima na avtobusu. EXIT je odličen festival, Novosadčani so prijazni in potrpežljivi, cene nizke, organizacija pa presenetljivo dobra. Upam, da bom šla še kdaj.
Parček je zadnji dan pred odhodom nabavil umivalnik, za katerega nista želela, da prispevam tretjino. Umivalnik v Novem Sadu stane okoli 30 EUR ... če boste kdaj potrebovali to informacijo.
Viri fotografij:
1. The Prodigy - galerija http://www.exitfestival.org/
2. Anglež s konjsko glavo - Marta Lamovšek
3. Angleške maškare v protiprašnih skafandrih - Marta Lamovšek
4. Otvoritveni preleti akrobatskih letal - galerija http://www.exitfestival.org/
Dejstvo, da sem se znašla na najbolj ... no, recimo, "radoživem" avtobusu, ki je zaradi stanja ljudi odrinil kakšni dve uri kasneje, kot je bilo mišljeno, še ni čudno. Tudi to, da smo imeli dekle z neveljavnim potnim listom ni nenavadno. Se zgodi. Tudi to, da nekdo na hrvaško-srbski meji malo odide z avtobusa se dogaja. Zaradi takih epizodic, mnogoterih čikpavz in lulanj smo potrebovali od Ljubljane do Novega Sada 12 ur! Moja trojica se je nato uspešno nastanila pri prijaznih ljudeh, ki so nam bili poleg dvosobnega stanovanja pripravljeni ponuditi vse - prevoze, druženje, pomoč ... Napaka!
1. dan
Zvečer smo prehodili trdnjavo, se orientirali, nato pa prisluhnili Robertu Plantu and the Strange Sensation , ki ima še vedno "Whole Lotta Love". Kljub starosti je možakar precej vitalen in opazila pa sem tudi, da se pogosto prijemlje za zadnjico.
Sledila je diabolična izkušnja z The Prodigy. Na tem mestu moram povedati, da jih imam zelo rada (je, celo zadnjo plato, ki ji nihče ne pripisuje ničesar velikega), ampak sem zaslutila pizdarijo, zavestno zapustila največjo gnečo in še ravno pravi čas pobegnila na rob pekla. Ljudem se je zmešalo. Bilo je divje. In noro. In še bi!Medtem sta se moja parčkasta družabnika lovila po histerični ali poskakujoči gneči in izgubila torbico z njunim skupnim denarjem (parčki so tako zabavni s temi nepraktičnimi rešitvami, kajne? Zakaj bi bili malenkostni! Če se kaj izgubi, naj se izgubi VSE!), dokumenti in našim ključem od stanovanja. Hej, se zgodi.
Groove Armada je minila v znamenju iskanja torbice. Na srečo Stanton Warriors, ki so sledili, niso tako razvpiti in so se ljudje na glavnem prizorišču lepo razredčili. Nekateri so manično iskali po tleh izgubljene predmete ... čevlje, denar, telefone, torbice, med plastičnimi kozarci pa so se našla tudi kakšna razbita očala ali samo stekelca. Vsi svetniki, Buda, Jah, Jezus in dobre vile so nam pokazali izgubljeno torbico s skoraj vso vsebino. Jasno, bili smo jim skrajno hvaležni. V nadaljevanju noči smo uživali z nabrejkanimi Stanton Warriors. Do jutra.
Green Velvet, ki je nastopil v Dance areni, me je razočaral (priznam pa, da mu zaradi gneče morda nisem dala dovolj časa). Tendenca je namreč bila, da se po zvezdah na glavnem odru vsi zakadijo proti neskončnim stopnicam, ki vodijo najprej gor, gor, gor, nato pa dol, dol, dol v Dance areno. Vstop je možen le pri levi ali desni strani odra in tam je bil zvok naravnost grozen. Do sredine bi si bilo zatorej bolje mašiti ušesa.Po jutranjem bureku, kontemplaciji in kavi smo se odpravili domov.
2. dan
Ker smo kuhali, jedli, se družili z lastniki stanovanja in počivali smo na trdnjavo uleteli razmeroma pozno ... a dovolj zgodaj, da smo ujeli brazilske CSS. Po Tadejevi evforični reklami sem pričakovala malce (pre)več. No, saj so veseli, hecni in pevka je skrajno ljubka. Bila je oblečena v oprijet kombinezonček, ki ga je v drugi polovici koncerta zamenjala za nov oprijet kombinezoček. CSS so za moj okus malo preveč alter rockovski (al' kaj je to). Dotaknili so se me zgolj s priredbo L7 "Pretend We're Dead" in z zadnjim komadom, ki bil že lepo elektronski in se je dalo fino zvijati.
Pred poskakujočimi Beastie Boys feni (fante smo ipak že videli) smo pobegnili na manjši oder (Elektrarna) in odkrili par finih elektro DJ-ev. Na glavni oder smo se vrnili šele proti jutru in v družbi neutrudnih Zinc B2B & Dynamite Mc-ja z bobni in basi priklicali sončece, ki je tisti dan obetalo 38°C. Tukaj preidemo že v tretji dan, ampak ne bom komplicirala. Dejstvo pa je, da smo imeli v petek 13. v primerjavi z ostalimi dnevi precejšnjo srečo.
Verjetno sem izpadla precej nežurersko, ko sem se že ob 8h zjutraj pobrala domov. Že dve leti in pol se pač poskušam izogibati prevelikemu pretiravanju, da mi ne bi bilo kasneje še kdaj žal. Parček pa je nadaljeval pot do plaže na afterparty. Kaj se jima je tam dogajalo, mi ni jasno, ampak ob 14h, ko sem se zbudila, ju še ni bilo. Dobro uro kasneje sta prišla domov v nezavidljivem, še rahlo pijanem in jako slabovoljnem stanju. Ker sta nebrzdano nabavljala pijače, jima je zmanjkalo denarja. S taksijem in 100 dinarji nista prišla daleč, zato sta velik del poti prehodila. Po razbeljenem betonu in pri 38°C! Nežnejši del parčka se je šel nemudoma tuširat. Pri sestopu iz banje se je dekle naslonilo na umivalnik. Slednji ni prenesel bremena in se raztreščil po celi kopalnici. Ja, to se pa res ne zgodi vsakemu! Moj pogled je po velikem tresku zaznal le črepinje in objet parček, kjer moška polovica pomirjujoče sugerira zaprepadeni ženski polovici: "Nis' ti kriva, nis' ti kriva, nis' ti kriva ..." Ker tudi sama nisem čutila kakšne velike odgovornosti za razbitje kopalnice in sem situacijo vedno bolj dojemala kot neke vrste mistično izkušnjo, sem šla raje še malo spat.
3. dan
Zvečer sem se sama povzpela na trdnjavo, saj je parček potreboval preostanek dneva in noč za rehabilitacijo. Brez težav in z nekaj SMS usklajvanji sem se imela prav pestro.
Zaradi vročine in 50.000 teptajočih parov nog, je bil vsepovsod prah, ki pa nikogar ni pretirano motil.Hannah Holland, mlada britanska DJ-ka me je presenetila z umazanimi basi, pestrimi miksi in muziko, ki je še najbolj spominjala na funk carioco. Jasno, da so boki kar sami migali. Iz zanesljivih virov sem izvedela, da je punca že bookirana za Ljubljano. Ouu jeee!
Tudi Buraka Som Sistem so nadaljevali s fajn ritmi, medtem ko je Frankie Knuckels zadeve malce upočasnil. Protestno sem zapustila Dance areno in se raje podala na dolgo pot na drugo stran trdnjave. Tam sem videla koncert Lollobrigide, ki so me bolj navdušili nekega večera v Roza K4.
Po dveh urah zamude (Za serijo edinih resnih zamud na Exitu je bila kriva zvezdnica MS Lauryn Hill.) je na glavnem odru končno nastopil Snoop Dogg. Ne vem, v čem je štos, saj sem ga komaj pred enim letom videla v Trstu, ampak na Exitu 07 se mi je zdel skorajda pomehkužen. 100x je v mikrofon povedal "Peace and love", s čimer je dokončno zatolkel svojo staro gangsta podobo. Ali pa se je lotil promocije kakšnega novega porniča v stilu Doggystyle. To bi razumela. LTJ Bukem & Mc Conrad me tistega jutra nista pritegnila, saj me je bistveno bolj zabavala slovensko-srbska družbica.
4. dan
Če sem prejšnje dni in noči pazila, da bom vse lepo zvozila, četrti večer to ni bilo več potrebno, saj je bil zadnji. In vemo, kako to vpliva na ljudi, kajne? Najprej so na Fusion stageu nastopili Melodrom, ki sem jih videla prvič, odkar so izdali zadnji album. Malo sem se bala, kako bo izpadel koncert že ob 21. uri in šla kot nekakšna podpora pod oder, kjer ni bilo prav dosti ljudi. Melodrom so očarali! Ne le mene. Ljudje so se ustavljali in nekje na polovici koncerta je bilo prizorišče že lepo napolnjeno. Za finale in vsesplošno vselje so odigrali uspešnico "Counting Days" in pustili odličen vtis.
Dyko je nemški band, ki se elektronike loteva po starem, z njimi pa nastopa Kraftwerkov Wolfgang, ki je tudi že malce star. Z vsem spoštovanjem do banda pa nisem vztrajala do konca koncerta. Vseeno sem žal zamudila Audio Bullys, ampak videla Wu-Tang Clan. Ljudstvo je bilo prevzeto, klan pa še bolj, saj so ves čas poudarjali, kako super je ta festival in da bi se še vračali. Zanimivo mi je bilo le to, da so neprestano nagovarjali Srbe, v občinstvu pa so imeli med 50.000 ljudmi iz vseh vetrov tudi 10.000 Angležev.
Napotila sem se proti malemu odrčku, kjer naj bi nastopila slovenska ekipa DJ-ev Electricutes in prejela SMS: "Superstar stage. Free absinth right now!" Priljubljeni zeleni škrat mi je natočil nekaj glažkov. Bojda smo spili 20 litrov. Kolikor se spomnim, so Electricutes začeli dobro, vendar pa so jih prekmalu prekinili in naslednji DJ je res ubil žurko. Kar je sledilo, ne morem ocenjevati, ker sem se počutila kot avioni na zgornji sliki. Zjutraj sem opazila, da sem v pol ure poslala neverjetno veliko SMS-ov in nekateri so bili poslani popolnoma napačnim prejemnikom. Še vedno sem hvaležna mojemu zasebnemu varuhu, ki mi je pomagal pri premagovanju ovir na nadaljnem pohodu po Petrovaradinski trdnjavi.
V štirih dneh sem poskušala slišati čim več muzike in številnih nastopajočih v tem povzetku sploh nisem omenila. Izpostavila bi še World music stage, kjer sem nekajkrat naletela na odlične muzike in zabave. Reggae stage je bil zame svojevrsten fenomen, saj sem šla mnogokrat mimo in vsakič se je vrtel Bob Marley. Prisežem. Zanimivo odkritje je predstavljal tudi Latino stage, kjer so obsedenci non-stop nažigali in plesali salso. In jaz sem do nedavnega naivno mislila, da je salsa gibanje le pri nas preseglo meje običajnega plesa.
EPILOG
Preživela sem. Utrpela sem le poškodbo grla, ki jo je prizadela klima na avtobusu. EXIT je odličen festival, Novosadčani so prijazni in potrpežljivi, cene nizke, organizacija pa presenetljivo dobra. Upam, da bom šla še kdaj.
Parček je zadnji dan pred odhodom nabavil umivalnik, za katerega nista želela, da prispevam tretjino. Umivalnik v Novem Sadu stane okoli 30 EUR ... če boste kdaj potrebovali to informacijo.
Viri fotografij:
1. The Prodigy - galerija http://www.exitfestival.org/
2. Anglež s konjsko glavo - Marta Lamovšek
3. Angleške maškare v protiprašnih skafandrih - Marta Lamovšek
4. Otvoritveni preleti akrobatskih letal - galerija http://www.exitfestival.org/
17. julij 2007
Suvenirji z Exita/Izlaza
Izlazila sam. Poročilo bo. Verjetno zelo obsežno.
Prej moram še malo počivati, se regenerirati, do konca razpakirati, se lotiti pisanja in počakati na Martine fotke. Do takrat pa le kupček suvenirjev ...
Prej moram še malo počivati, se regenerirati, do konca razpakirati, se lotiti pisanja in počakati na Martine fotke. Do takrat pa le kupček suvenirjev ...
Z izborom suvenirjev dokazujem, da prenos misli obstaja. Cigarete pa so za CyberMamo, ki sem jo v zadnjem času parkrat zasačila s čikom. Očitno je zapadla v slabo družbo. Kot zaskrbljena hči se sprašujem, če morda je tudi mamile.
Mimogrede (to mislim povsem resno, ker je taka tudi situacija v mojem grlu):
Ali obstaja kaj, kar zanesljivo deluje na boleče grlo in ni Angal S? Namreč ta hudič mi ne prime več. Ključno vprašanje je, ali imamo še kaj močnejšega?
;)
11. julij 2007
IZHOD
Malo grem ven. Omislila si bom izhod in preprosto izstopila. Obetam si obilo fajn muzike in sproščenosti (v skladu s političnimi nazori).
The Prodigy, Groove Armada, Green Velvet, Stanton Warriors, Beastie Boys, LTJ Bukem & MC Conrad, Audio Bullys imajo precej udarna imena in mislim, da se bom v njihovi družbi lahko dovolj sprostila.
Zvečer grem na avtobus in proti Izhodu.
The Prodigy, Groove Armada, Green Velvet, Stanton Warriors, Beastie Boys, LTJ Bukem & MC Conrad, Audio Bullys imajo precej udarna imena in mislim, da se bom v njihovi družbi lahko dovolj sprostila.
Zvečer grem na avtobus in proti Izhodu.
10. julij 2007
Otroški kotiček
Nekatere znane ljubljanske oštarije znajo dobro poskrbeti tudi za mladež. Če ste mati ali oče malega škodljivca, ki ne zna dati miru, a vas vseeno nepopisno razveseljuje, greste sedaj lahko z njim celo v javnost. Ne verjamete? Preverite!
V vročem vremenu, ko boste sprehajali svojega otroka in naleteli na starega znanca, se vam bo gotovo prilegel kak pir ali trije. Vi se lahko vleknete v udoben fotelj ... Kaj pa dete?
Malenkost. Pamža lahko odložite v otroški kotiček z minifoteljem.
Tam bo dal mir, saj se bo v varnem in ograjemen okolju igral s smetmi in starimi zastonjskimi časopisi.
Vir: Figovec, Ljubljana
V vročem vremenu, ko boste sprehajali svojega otroka in naleteli na starega znanca, se vam bo gotovo prilegel kak pir ali trije. Vi se lahko vleknete v udoben fotelj ... Kaj pa dete?
Malenkost. Pamža lahko odložite v otroški kotiček z minifoteljem.
Tam bo dal mir, saj se bo v varnem in ograjemen okolju igral s smetmi in starimi zastonjskimi časopisi.Vir: Figovec, Ljubljana
9. julij 2007
Modne in sodobne taške v Ljubljani
Pogosto imam fotoaparat s seboj. Imam ga v taški (ja, namenoma uporabljam to smešno besedo, ker mi je ena najljubših) in kadarkoli naletim na kakšno bizarko, jo fotografiram. Opažam pa, da je s pogostostjo objavljanja upadlo tudi število bizark na mojem spletniku. Ker se mi fotke valjalo po disku, bom počasi naredila red.
Tole sta dva ljubka artikla, ki sta name naredila strahoten vtis. Kljub temu, da je bila noč, jaz pa utrujena, sem si celo izložbo natančno ogledala in celo pomislila na Ziggyja, ki bi se mu pričujoča ponudba gotovo dopadla.
Vir: Trubarjeva ulica, Ljubljana
Tole sta dva ljubka artikla, ki sta name naredila strahoten vtis. Kljub temu, da je bila noč, jaz pa utrujena, sem si celo izložbo natančno ogledala in celo pomislila na Ziggyja, ki bi se mu pričujoča ponudba gotovo dopadla.
Vir: Trubarjeva ulica, Ljubljana
2. julij 2007
Bloggerjeva javna objava objave
Že nekaj časa uporabnikom Bloggerja sistem ponuja administracijo spletnika (nekdaj se je reklo "bloga") v slovenskem jeziku. To se mi zdi odlično in hvalevredno. Nekdanji "Post" bi zaradi boljšega razumevanja jaz raje prevedla kot "Zapis", vendar priznam, da bi bilo to lahko v strogem pomenu besede neustrezno. Nekateri zapisi oz. objave namreč ne vsebujejo besedila, temveč le slike ali video posnetke. Je, kar je.
Vsakič znova pa me prešine vprašanje, če so se prevajalci zezali, ko so prevajali številne ukaze in gumbe. Skoraj prepričana sem, da so se.
Nekdanji gumb "PUBLISH" je namreč postal zabaven "JAVNO OBJAVI OBJAVO". Ljubko.
Vsakič znova pa me prešine vprašanje, če so se prevajalci zezali, ko so prevajali številne ukaze in gumbe. Skoraj prepričana sem, da so se.
Nekdanji gumb "PUBLISH" je namreč postal zabaven "JAVNO OBJAVI OBJAVO". Ljubko.
27. junij 2007
Rocky že ve!
Trick mi je poslal modro misel, ki mi je dala misliti. Povzel jo je po Rockyju.
Tricka in njegovega Rockyja sem rahlo popravila za boljše razumevanje. Naj mi fanta ne zamerita.
Ta najnovejši Rocky je reku tkole nekak:
"Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It is a very mean and nasty place and it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life.
But it ain't how hard you hit. It's about how hard you can get hit ... and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done.
Now if you know what you're worth, go out and get what you're worth. Buy you have to be willing to take the hits, and not pointing fingers, saying you ain't where you wanna be because of him or her or anybody! Cowards do that and that ain't you! You are better then that!"
(in kle se že skor joka od vsega čustvovanja)
In Rocky že ve. Veš kolk je dal skoz. :)
Res je. Hvala za tole. Takisto pa tudi Tadeju za stalne spodbude.
Tricka in njegovega Rockyja sem rahlo popravila za boljše razumevanje. Naj mi fanta ne zamerita.
Ta najnovejši Rocky je reku tkole nekak:
"Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It is a very mean and nasty place and it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life.
But it ain't how hard you hit. It's about how hard you can get hit ... and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done.
Now if you know what you're worth, go out and get what you're worth. Buy you have to be willing to take the hits, and not pointing fingers, saying you ain't where you wanna be because of him or her or anybody! Cowards do that and that ain't you! You are better then that!"
(in kle se že skor joka od vsega čustvovanja)
In Rocky že ve. Veš kolk je dal skoz. :)
Res je. Hvala za tole. Takisto pa tudi Tadeju za stalne spodbude.
Razglednica za Nekam drugam
Dragi Tadej. Saj veš; prava razglednica s pravim old-skul dizajnom potrebuje nekaj časa, da pripotuje do naslovnika. In ves ta čas smo mislili tudi nate. Hvala, da tudi ti misliš na nas.
Poljubčke od vseh štirih.
12. junij 2007
Fine.
Bilo je zabavno. In potem je nehalo bili. Le še kratko zadnje poglavje Razširitve področje boja imam. (Anti)junak se je iz strani v stran bolj razkrajal in propadal. Sedaj ga skoraj ni več. Vprašanje je le še, koga bo ubil. Sebe ali še koga. Sebe je že.
Odločitev, ki mora pasti jutri pa je, s čim bom nadaljevala. Naj pobegnem v Pamukov orientalski svet razkošja in si rečem Ime mi je rdeča? Naj se vživim v Eugenidesov Middlesex ali nadaljujem z izvirnikom Belle de Joure: The Intimate Adventures of a London Call Girl? Slednji je bil pred letom in pol zamišljen kot literatura za na morje. Med 38. in 39. stranjo sem našla še neposlano razglednico. Na sliki je nekdaj rajski otok s polomljenimi drevesi in splaknjeno zemljo ter z napisom: "After, Tsunami Phi Phi Island". Bilo je zabavno. Ni več.
Off.
Odločitev, ki mora pasti jutri pa je, s čim bom nadaljevala. Naj pobegnem v Pamukov orientalski svet razkošja in si rečem Ime mi je rdeča? Naj se vživim v Eugenidesov Middlesex ali nadaljujem z izvirnikom Belle de Joure: The Intimate Adventures of a London Call Girl? Slednji je bil pred letom in pol zamišljen kot literatura za na morje. Med 38. in 39. stranjo sem našla še neposlano razglednico. Na sliki je nekdaj rajski otok s polomljenimi drevesi in splaknjeno zemljo ter z napisom: "After, Tsunami Phi Phi Island". Bilo je zabavno. Ni več.
Off.
Modre misli 12 - True Blue No. 12
Jasno, potreben je slog. Na tem mestu se bom naslonila na besede že mnogokrat citirane Vodnice. Tokrat ponuja naslednjo stopnjo in pravi:
"Freedom comes when you learn to let go
Creation comes when you learn to say no
Pain is a warning that somethings wrong
Learn to say goodbye"
"Freedom comes when you learn to let go
Creation comes when you learn to say no
Pain is a warning that somethings wrong
Learn to say goodbye"
7. junij 2007
Potrošniški nateg
Kraj zločina: Hipercenter Mercator; polica z ženskimi najlon nogavicami
Opis domnevnega dogajanja: Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica gleda po polici z ženskimi hlačnimi nogavicami. Opazi, da so samostoječe nogavice drage. Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica opazi tudi, da so samostoječe nogavice bistveno dražje od navadnih hlačnih nogavic.
Cena samostoječih nogavic: 8,20 EUR
Zločin: Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica zamenja vsebino embalaž in odnese domov samostoječe nogavice. Mimo blagajne jih škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica pretihotapi v embalaži cenejšega izdelka.
Nadaljevanje: V trgovini ostane embalaža samostoječih nogavic, ki vsebuje navadne hlačne nogavice. Centri si zaželi samostoječe nogavice. Naivna Centri upošteva napis, naj kupci ne odpirajo embalaže in dene paketek v nakupovalni voziček. Centri plača 8,20 EUR.
Nekaj dni kasneje želi Centri obleči samostoječe najlon nogavice, a namesto njih iz embalaže potegne bedne, jebeno tanke in navadne najlonke, ki ji niti prav niso.
Centri se počuti nategnjeno in pri tem ni niti uživala. Ni še konec.
Opis domnevnega dogajanja: Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica gleda po polici z ženskimi hlačnimi nogavicami. Opazi, da so samostoječe nogavice drage. Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica opazi tudi, da so samostoječe nogavice bistveno dražje od navadnih hlačnih nogavic.
Cena samostoječih nogavic: 8,20 EUR
Zločin: Škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica zamenja vsebino embalaž in odnese domov samostoječe nogavice. Mimo blagajne jih škrta, nemarna in nesramna potrošniška prasica pretihotapi v embalaži cenejšega izdelka.
Nadaljevanje: V trgovini ostane embalaža samostoječih nogavic, ki vsebuje navadne hlačne nogavice. Centri si zaželi samostoječe nogavice. Naivna Centri upošteva napis, naj kupci ne odpirajo embalaže in dene paketek v nakupovalni voziček. Centri plača 8,20 EUR.
Nekaj dni kasneje želi Centri obleči samostoječe najlon nogavice, a namesto njih iz embalaže potegne bedne, jebeno tanke in navadne najlonke, ki ji niti prav niso.
Centri se počuti nategnjeno in pri tem ni niti uživala. Ni še konec.
4. junij 2007
Nova beseda: Prostornik
V soboto sem prvič uporabila besedo "PROSTORNIK". Večkrat celo. Priznam, da nisem vedela, da taka beseda sploh obstaja. Zdelo se mi je blazno fino, ko sem se jo naučila in celo spoznala osebo, ki ji pravimo "prostornik".
Prilagam dokazno gradivo. Da ne boste rekli, da si besede kar tako zmišljujem.
Hvala Katji in Janu, da sta me povabila na piknik, ki mi je razkril nekaj tako zanimivega. Še na mnoga leta!
Prilagam dokazno gradivo. Da ne boste rekli, da si besede kar tako zmišljujem.
Hvala Katji in Janu, da sta me povabila na piknik, ki mi je razkril nekaj tako zanimivega. Še na mnoga leta!
31. maj 2007
Tekila in črv
CyberMama mi je med darilci s službenega potovanja prinesla tudi tole čudo:
Na ovitku piše:
"Tequila Flavor
with worm
Malitol syrup, Insect Larva, natural and artificial flavoring"
Nisem se še povsem odločila, kaj naj s tem. Za zdaj liziko le gledam in se čudim.
Je pa res, da je vse enkrat prvič. Kobilico sem že jedla. Je prišel čas še za črva?
Opomba:
Ni mi jasno, kako se je črv lahko kategoriziral med insekte. Mene so učili, da so insekti členonožci, črvi pa mnogočlenarji. To moram še preveriti. Bom.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
