Soblogerka se tako lepo zavzema za živalice, da se me je kar malo dotaknilo. Poleg tega pa je svoje prispevalo še idilično življenje na vasi blizu mesta, kjer sem obdana z naravo, živalmi in mirom.
Moj namen je bil, da naredim vsaj nekaj, kar je v skladu z naravo. V konkretnem primeru to pomeni, da nahranim kakšnega od mačkov z umirajočo ribico, ki že nekaj časa ni delovala najbolj živahno. Rahlo me je skrbelo za mačka, da ne bi tudi on na koncu predčasno zaključil svojo življenjsko potepanje, ampak če mu moj obrok ne bi sedel, ga gotovo ne bi pokonzumirali. Mački pač začutijo.
Danes sta obležali obe ribici. Dobesedno. Ena na dnu posode in druga na vodni gladini. Ne, nista se učili bočnega plavanja, niti se nista delali mrtvi, niti nista bili lačni. Ena je bila očitno hudo bolna, saj je bila že cela flekasta, drugo pa je po dolgotrajno življenje z nedružabno, flekasto in zabuhlo ribo spravilo v očitno depresijo in je na lepem omagala tudi ona.
Vse je kazalo, da bosta svoj obrok dobila dva mačkona, vendar je načrt preprečil moj direktor, ki je po dramatiziranju treh sodelavk, vse skupaj na hitro zlil v WC, jaz pa sem ostala brez pogrebnih fotografij! No, ribici sta odšli na svojo zadnjo pot brez slovesa.
Zaradi tega sem ogorčena in razočarana!
Zgodba o ribicah je s tem zaključena in splaknjena v toaletnem prostoru.
9. junij 2006
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Objave
9 komentarjev:
requiescat in pace, piscis!
Imam podobno travmatično izkušnjo z direktorji in prehrano.
Za pusta smo dobili , kot sindikalno darilo (ako ravno nisem sindikalist) parave pravcate krofe.
Ker sem se ravno takrat vdajal sneznim radostim na Ischglu , st. Antonu etc.. se mi je primerilo , da sem omenjeni krof dobil z nekaj dnevno zamudo. Ker se mi ni zdel preveč primeren za mojo prebavno infrastrukturo , po obliki , kakor tudi po duši pa je zadovoljeval najvišje tako estetske kot tudi moralne vrednote, pa sem ga sklenil vzgojiti v kot skala trden značaj namenjen obteževanju različne šare po mizi. Oh saj ne da sem neredoljuben samo sčasoma se mi akumulira na mizi velika količina neprebranega papirja , katerega kopičim za kasnejše čase. In ko zadeva začne presegati neko določeno mero(emipirično je nisem nikoli imeril prav zares), se zadeve začnejo vsipati sodelavcem pod noge. In leti nedovžni dogodki izvabljajo iz mojih kruto srčnih sotrpinov prav zares grozljive izjave o moji personi. (nekega sodelavca sem slišal šepatati z drugim , da imam na mizi KAOS).
Torej omenjeni krof naj bi pod mojim tutorstvom prerasel v prav res uslužno in vsakumor v tvrdki zaposlenemu dobrobit namenjeno obtežilo papirjev.
In prav ta krof je doživljal dnevne poklone vseh zaposlenih. Bil je občudovan bolj , kot najnovejši direktorjev prenosnik, bolj kot nova limuzina direktorja sosednje tvrdke , bolj kot kratke noge naš pravnice ....
In potem , potem , sem si nekega sončnega dne privoščil trenutek nepazljivosti in odšel na sončni krvavec izpopolnjevat svojo smučarsko tehniko(naj navržem , da sem se šele letos navčil le te veščine in rabim veliko vaje). In glej ga zlomka naslednji dan , ko se pojavim na delovnem mestu mi je bilo sporočeno , da je bil prav ta krof, objekt moje ljubezni in skrbnega tutorstva, od direktorje LASTNOROČNO odstranjen v prav navaden koš za smeti!!!!!!
In tako mi je počilo srce.
Neeeeee nooooo, jaz sem se skoraj polulala. Krof za obtežitev papirja! Res noro-super-krasno-bravo.
No, kljub vsemu me malce skrbijo označbe (očitno večjega števila ljudi) o orangutanovem kaosu in osebnostih lastnostih. Navsezadnje naj bi se z nama peljal v Zasavje in z nama preživel dan (pa nismo še dorekli kateri deli dneva so v to vključeni).
V vsakem primeru predlagam, da orangutan skoči na kak drug - manj javen - komunikacijski kanal.
hja , kako se pač to stori (preskok v zasebnost)???
na mikrosoftovi mreži sem pač don_ovo registriran na hotmailu. ali to zadostuje?
mislim celo da krof za obtežilnik papirja niti ni moja originalna zamisel . nisem gotov ampak mislim da se zadevo izvedel iz knjig jr. Voneguta. mogoče pa se celo motim. brb . sicer pa nisem zopet tak nemaren, kot me hočejo prikazati nekateri sotrpini.
Najlažje tako, da pošlješ mail na naslov, ki ga najdeš v "profilu".
lekcija: naslednic mejte CGP zivalce, ki znajo vsaj malce nakazati, če jim kaj ni všeč. riba je skoraj tako kot roža...ko že vidiš, da nekaj ne funkcionira, je očitno prepozno.
:-)
Tomaz:
Meni je tole vse jasno. In sem že pisala o tem ribjem nesmislu na začetku zgodbe. Vendar dejstvo je, da so bile ribice nabavljne z višjim ciljem ... za fotko!
DJ:
Sklepam, da ti bolj na pamet govoriš kot ne. Ne vem, kdo pokopava kam svoje živali, vendar iz časa otroštva se spomnim, da smo našega kanarčka Pikija pokopali kar v smetnjak pred blokom. Nihče ni želel riti po atriju in se kasneje soočati s ptičjimi trupelci, saj nikoli nismo vedeli, kje si bo to leto mati zaželela rože, grmovje ali celo smreke.
Sicer gre pa tole z ribami verjetno po načelu dust-to-dust in se morajo pač vrniti v vodo.
use Pet Cementary!
preblisk (recimo): no ja, nikoli ne ves, ce je ribica res sla naprej - toaletne skoljke so namrec bolj intelektualno zastavljene reci, kot si verjetno mislis. v notranjosti imajo se majhen bazencek, ki preprecuje vdor vonjavam sosedovih fekalij.
morda je ribica se vedno tam. na boku. in te z rahlo razzrtim ocesom, lezeca na boku, obtozujoce gleda. no, saj, s casom bo razpadla in se odplaknila naprej.
in potem, ko bodes zapustila ta svet, in ti bo Smrt namenila vecne besede: THERE'S NO JUSTICE, THERE'S ONLY ME, bos videla majhno sivo senco, ki te bo obtozujoce pogledovala...
no ja, saj ne bo sama. piki, pa gotovo se kaksen muc, srnica, jez, lisice in brezstevilne muhe ji bodo delale druzbo. takole, cez prst, ne zavidam ti. res ne.
Objavite komentar