Barantanje

Če se podate v kakšno državo, ki velja za manj razvito in je še ni preplavil kapitalizem, je verjetno že v najbolj osnovnem prospektu navedeno, da morate poskusiti barantati za ceno, saj je to kulturna posebnost, običaj in da je to početje silno zabavno.

Vse je res, a tudi pri barantanju obstajajo pravila. Nekaterim so logična, drugim pa očitno povsem nerazumljiva, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje etike kot karkoli drugega.

Še vedno se spomnim, ko se je neka skupina mladincev hvalila, kako so šli na tržnico, si tam vzeli čas in barantali. Nižali so in nižali dano ceno. Ko pa jim je uspelo znižati ceno na polovično, so odnehali in izdelka niso kupili. "Za še enkrat več nas je hotel nategnit," so komentirali to izkušnjo in bili silno ponosni, kako so v bistvu oni pametnejši. To, da jih je prodajalec po tem dejanju grdo gledal in odgnal proč, se jim je zdelo nevljudno.

Če mene vprašate, si fantje pokazali, da ne poznajo osnov. Za ceno se dogovarjaš, če nekaj hočeš kupiti - nenazadnje si bo prodajalec vzel čas in se ti s ceno poskušal približati. Ne gre za nateg, ampak za vrednost, ki jo vidi prodajalec, in ceno, ki si jo pripravljen plačati. Gre za najbolj pravičen način določanja cene. Če se uskladita glede zneska, potem kupiš. Vsak nakup zahteva osebno vpletenost in impulzivnih nakupov, ki so značilnost potrošniškega vedenja, skoraj ni.

Ko sem prodajala Klia sem osnove barantanje občutila na lastni koži.

1. ogled:

Dolenjec.
Celo uro je zvečer gledal avto, jaz pa sem v dežju in mrazu stala poleg. Moja cena: 400€. Ker sem komaj objavila oglas, nisem želela spustiti cene, on pa je hotel, da spustim vsaj za na 350€. Vmes je izrazil željo, da bi se menil z moškim glede mojega avta in nato mi ni verjel, da nimam nikogar in da se pač mora zmeniti z mano. Na koncu je popustil in ker ni želel čakati do jutra, mi je takoj dal 400€, od mene pa hotel ključ in prometno dovoljenje, "da ne bi ponoči avta še enkrat prodala". Za rezervni ključ sem mu povedala, da ga nimam.

Zjutraj me je zbudil ob 7. uri, ko je bil že pod blokom, čeprav sva bila dogovorjena za prepis po 10. uri in da se dobiva kar na mestu prepisa. Spodaj je še malo gledal kupljen avto, nato pa spet vprašal po rezervnem ključu, ki ga nisem imela. "Veste, to pa ne gre. Ključ stane 100 evrov takoj. Tak avto za 400 € in brez rezervnega ključa ... to pa ni vredno toliko." Že prejšnji dan mi ni bil simpatičen, po 4 urah spanja mi je bil pa s tem naknadnim zbijanjem cene res nadležen. Dejansko je namigoval, da bi mu vrnila 100 € in šla potem urediti prepis. "Gospod, cena avta je 400 €. Nižala ne bom. Če se s tem ne strinjate, vam lahko vrnem denar."

Do zadnjega hipa je čakal, da bom popustila, a nisem. Na koncu je šlo že za princip. Vrnila sem mu ves denar in ga preklela, ker mi je uničil večer, odgnal kup interesentov in uničil še jutranji spanec.

2. ogled:

Rom.
Stisnil mi je roko. Prijazen, spoštljiv, a me je tikal. Ko sem poudarjala, kako dobro dela motor in kako sem avto redno vzdrževala, mi reče: "Jaz ti verjamem. Vidim, da si vzdrževala, ampak je veliko za popravit!" In potem se je zapičil v vsako buško, v vsak blatnik, v vsako luč ... še posledice toče je našel na strehi. Uf. Notranjosti še pogledal ni. Uf. Bolj sem govorila, da ni treba vsega tega popravljati, ker gre za estetiko, manj je upošteval in še bolj zmajeval z glavo, ko je gledal moje dosežke spolzkih cest in parkiranj.

Čez 10 minut je potegnil šop bankovcev: "Evo, 350 in gremo. Si za?" Dober je, sem si mislila. "Zmenjeno," sem rekla in oba sva si zadovoljna segla v roko.

Na poti sem mu povedala za prigodo z Dolenjcem, ki je naknadno nižal ceno avta. "Veš, pri nas imamo eno besedo za takega človeka. Bezobrazan je!"

Pritrdila sem mu, da je to res dobra beseda, ker gre prav zares za obraz, za ponos in poštenje. Tako kot pri tistih mladcih iz uvodne štorije. Na koncu sem bila vesela, da sem prodala avto poštenemu človeku za 50 evrov manj kot bi ga zoprnemu nesramnežu.