Moja knjižnica ali moj knjižničar?

Že od kakšnega tretjega razreda osnovne šole sem članica splošne knjižnice v mojem delu mesta. Vmes so jo že mnogokrat prenovili, včeraj, ko sem jo po več letih ponovno želela obiskati, pa sem opazila, da so jo tudi prestavili. Šment. Ker sem videla, da zares imajo obe knjigi, ki jih potrebujem, sem se sklenila potruditi, jo najti in obnoviti članstvo.

Poleg tega me na našo knjižnico vežejo prav posebni spomini. Ravno, ko sem začela intenzivno zaznavati fante, je tam začel delati nek knjižničar. Bil je blazno kul. Mlad. Z dolgimi lasmi. Okoli zapestja je imel usnjene zapestnice, na riti pa vedno oprijete kavbojke. Roker. Če se prav spomnim, je imel tudi temnje špegle in prstane. Pa tista zibajoča hoja ... mmmm ... Glede na to, da sem se konec osnovne šole palila na Axla, je bil to še najboljši približek. Govorilo se je, da je rolal muziko v Palmi in mislim, da sem ga tam kdaj celo srečala.

Neko poletje sredi mojega srednjega šolanja se temu knjižničarju pridružil še en podobne vrste in ko sem prišla iskat kup knjig za na morje (to je bilo obvezno, saj s starši na morju nimaš kaj početi), sta bila oba malo razigrana. Ko nisem več vedela, kaj bi si še izposodila, sem ju prosila za kakšen nasvet. Na mojem kupu sta se znašli še dve knjigi in ene ne bom pozabila: Enajst tisoč batin in Podvigi mladega Don Juana. (G. Apollinaire; zbirka Dotik - če vam to kaj več pove).

Kljub temu, da je na platnicah pisalo "erotični roman", mi je hitro postalo jasno, da je vsebina daleč od erotike. Očitno obstajajo tudi malo drugačne knjige, ki niso namenjene mladim srednješolkam. Le takrat ni mi bilo jasno, kdo bi to bral in zakaj. No, kljub spraševanju sem knjigo brala. In tudi precej hitro prebrala, če sem iskrena. Le malo mi je bilo nerodno, ko sem morala knjigo vrniti, a je šlo gladko mimo.

In ko sem zdaj po vsaj desetih letih zopet prišla v novo knjižnico na novi lokaciji, je bil knjižničar tam. Isti je! No, malo je starejši, ima krajše lase in tudi zapestnic in prstanov nima več. Žal mi ni šel poiskat knjigi, ampak me je napotil do informatorjev, tako da nisem uspela preveriti, kako mu stojijo kavbojke. Morda pa naslednjič. Zdaj sem spet članica.

IDEJA:
Kul knjižničarji ali seksi knjižničarke prispevajo k bralni kulturi in pogostejšim obiskom knjižnic.

(V bistvu sem želela zapis nasloviti "Kako pospeševati bralno kulturo?", ampak tega verjetno nihče ne bi bral in tudi mene je pri pisanju malo odneslo. ;))

Barantanje

Če se podate v kakšno državo, ki velja za manj razvito in je še ni preplavil kapitalizem, je verjetno že v najbolj osnovnem prospektu navedeno, da morate poskusiti barantati za ceno, saj je to kulturna posebnost, običaj in da je to početje silno zabavno.

Vse je res, a tudi pri barantanju obstajajo pravila. Nekaterim so logična, drugim pa očitno povsem nerazumljiva, čeprav gre tukaj bolj za vprašanje etike kot karkoli drugega.

Še vedno se spomnim, ko se je neka skupina mladincev hvalila, kako so šli na tržnico, si tam vzeli čas in barantali. Nižali so in nižali dano ceno. Ko pa jim je uspelo znižati ceno na polovično, so odnehali in izdelka niso kupili. "Za še enkrat več nas je hotel nategnit," so komentirali to izkušnjo in bili silno ponosni, kako so v bistvu oni pametnejši. To, da jih je prodajalec po tem dejanju grdo gledal in odgnal proč, se jim je zdelo nevljudno.

Če mene vprašate, si fantje pokazali, da ne poznajo osnov. Za ceno se dogovarjaš, če nekaj hočeš kupiti - nenazadnje si bo prodajalec vzel čas in se ti s ceno poskušal približati. Ne gre za nateg, ampak za vrednost, ki jo vidi prodajalec, in ceno, ki si jo pripravljen plačati. Gre za najbolj pravičen način določanja cene. Če se uskladita glede zneska, potem kupiš. Vsak nakup zahteva osebno vpletenost in impulzivnih nakupov, ki so značilnost potrošniškega vedenja, skoraj ni.

Ko sem prodajala Klia sem osnove barantanje občutila na lastni koži.

1. ogled:

Dolenjec.
Celo uro je zvečer gledal avto, jaz pa sem v dežju in mrazu stala poleg. Moja cena: 400€. Ker sem komaj objavila oglas, nisem želela spustiti cene, on pa je hotel, da spustim vsaj za na 350€. Vmes je izrazil željo, da bi se menil z moškim glede mojega avta in nato mi ni verjel, da nimam nikogar in da se pač mora zmeniti z mano. Na koncu je popustil in ker ni želel čakati do jutra, mi je takoj dal 400€, od mene pa hotel ključ in prometno dovoljenje, "da ne bi ponoči avta še enkrat prodala". Za rezervni ključ sem mu povedala, da ga nimam.

Zjutraj me je zbudil ob 7. uri, ko je bil že pod blokom, čeprav sva bila dogovorjena za prepis po 10. uri in da se dobiva kar na mestu prepisa. Spodaj je še malo gledal kupljen avto, nato pa spet vprašal po rezervnem ključu, ki ga nisem imela. "Veste, to pa ne gre. Ključ stane 100 evrov takoj. Tak avto za 400 € in brez rezervnega ključa ... to pa ni vredno toliko." Že prejšnji dan mi ni bil simpatičen, po 4 urah spanja mi je bil pa s tem naknadnim zbijanjem cene res nadležen. Dejansko je namigoval, da bi mu vrnila 100 € in šla potem urediti prepis. "Gospod, cena avta je 400 €. Nižala ne bom. Če se s tem ne strinjate, vam lahko vrnem denar."

Do zadnjega hipa je čakal, da bom popustila, a nisem. Na koncu je šlo že za princip. Vrnila sem mu ves denar in ga preklela, ker mi je uničil večer, odgnal kup interesentov in uničil še jutranji spanec.

2. ogled:

Rom.
Stisnil mi je roko. Prijazen, spoštljiv, a me je tikal. Ko sem poudarjala, kako dobro dela motor in kako sem avto redno vzdrževala, mi reče: "Jaz ti verjamem. Vidim, da si vzdrževala, ampak je veliko za popravit!" In potem se je zapičil v vsako buško, v vsak blatnik, v vsako luč ... še posledice toče je našel na strehi. Uf. Notranjosti še pogledal ni. Uf. Bolj sem govorila, da ni treba vsega tega popravljati, ker gre za estetiko, manj je upošteval in še bolj zmajeval z glavo, ko je gledal moje dosežke spolzkih cest in parkiranj.

Čez 10 minut je potegnil šop bankovcev: "Evo, 350 in gremo. Si za?" Dober je, sem si mislila. "Zmenjeno," sem rekla in oba sva si zadovoljna segla v roko.

Na poti sem mu povedala za prigodo z Dolenjcem, ki je naknadno nižal ceno avta. "Veš, pri nas imamo eno besedo za takega človeka. Bezobrazan je!"

Pritrdila sem mu, da je to res dobra beseda, ker gre prav zares za obraz, za ponos in poštenje. Tako kot pri tistih mladcih iz uvodne štorije. Na koncu sem bila vesela, da sem prodala avto poštenemu človeku za 50 evrov manj kot bi ga zoprnemu nesramnežu.

Oglas, ki ga nisem uspela objaviti

Prodajala sem avto.

Clio 1.4 RT. Bil je moj prvi avto, skupaj sva preživela skoraj 4 leta in niti enkrat me ni pustil na cedilu. Od leta 1995 je prevozil 132.000 km. Z njim sem kupovala v Ikei, se selila, potovala in v njem celo spala. Žal je v najinem skupnem času moj Klijo staknil več boošk in doživel kakšna intimna srečanja z drugimi pločevskimi kolegi, kar pomeni, da ima kar nekaj bojnih ran. Zdaj na koncu sem ugotavljala, da bi bil s svojim zanesljivim motorjem moj Klijo še najbolj primeren za kakšnega nadarjenega ustvarjalca, ki bi ga bil sposoben lepo spimpati. Ker je desna lajšta (se temu pravilno reče letvica?) že odpadla, blatnik pa se ga drži le še zaradi dodatnih vijakov, bi imeli avtomobilski stilisti še manj dela.

Malo pred 20. uro sem objavila oglas za avto na Avto.net. Zadeva res deluje.
Uro kasneje mi je pregorel telefon in se samoresetiral. Klici so se nadaljevali do 22. ure.

Po treh urah od objave na Avto.net in 1-urnem ogledu v dežju (od 22 - 23. ure) sem prodala svoj prvi avto za 400,00 €. Človek si čez noč premislil, ker nimam rezervnega ključa in mu denar vrnila. Čakam novega kandidata.

Ostali so mi lepi spomini. Najlepše si delim z Dynamiteo - v avtu sva prave male partyje, največkarat pa sva poslušali tega Sean Paula. Nepozabna bodo ostala tudi afnanja v gneči proti morju ali pa ko sem šla sama na roadtrip v Rovinj in nepričakovano v avtu preživela kar dva dni.
Klijota ni več. Naj živi Klijo!

Performans z vodo

Glasba: Beach Boys

Naslednjič vam zna Salvador postreči še s kakšnim performansom v banji ...

Modre misli 17 - True Blue No. 17

Ni še minil teden dni, ko so nam na POP TV v moji najljubši oddaji 24ur ponudili same krasne in prave novice. Natančno se spomnim:
- novi poslanci so prvič zasedli stole v Državnem zboru,
- blago je bil nakazan konfliktek s strani SDS,
- domnevno pijana slovenska veleposlanica Vodušek je bila udeležena v prometni nesreči v Bosni,
- Haider je bil v času nesreče vinjen,
- Larry Flint je posnel izobraževalni film za odrasle o Sarah Palin ...
Vse to le v eni oddaji! Ravno ko sem se navduševala nad kakovostjo novic, pa me je presenetila še zadnja - strašna vest o osebni drami Vodnice.

Tega verjetno ne bi biti omenjala in bi z bolečino v srcu zadevo poskušala potlačati, a jo je naš poročevalec iz Londona Tadej Zupančič privlekel na dan. Ravno njemu sem tisti večer nemudoma poslala sms, saj sem vedela, da me bo on razumel. A njegovi komentatorji so me razočarali, saj so reagirali povsem neprimerno in nedostojno.

Vsem komentatorjem, kritikom in drugim krutim ljudem ponujam citat Vodnice, ki ga lahko razumete kot razlago, opozorilo ali modro misel, ki ji velja prisluhniti:

"You don’t have to be beautiful
to be understood
You don’t have to be rich and famous
to be good
You just gotta give more more more
Than you ever have before
And you got move fast, fast, fast
if you want this good thing to last."

Kaj bi pa vi storili?

Kolegi komentatorji ste vedno polni nasvetov. S tem ni nič narobe, da se razumemo. Lepo je videti, kako so drugi pametni in kako bi bolje ravnali kot ti. A tokrat imam za vse, ki radi svetujete in pametujete, resno in resnično uganko.

Pred vhodom v blok se skoraj vsak dan zadržuje en tip.
Dala bi mu je kakšnih 37-45 let, je bolj čokat in obvezno v neki odpeti modri bundici. Stoji ob zidu, pije pivo iz piksne in kadi čike. To počne po par uric vkup in tako v seansi spije vsaj kakšne 4 pirčke. Vse piksne, ogorki in vrečke, s katerimi robo privleče iz trgovine, končajo na tleh. Ko odide, pusti za seboj vso svinjarijo. Očitno imamo v bloku tudi ljudi, ki to za njim pospravijo, enkrat pa sem piksne v smeti odnesla tudi jaz.

Včeraj je bil lep dan in je spil kar nekaj pirčkov ...

A to še ni vse.
Poleg bloka so garaže in tam je prehod do parkirišča. Ko je kazalo, da bom šla v enem dnevu že četrtič mimo njega, sem bila že ob pričakovanju znanega prizora jezna. Vračala sem se s parkirišča v blok in zagledala modela, ki je stal ob steni z lulekom v roki in scal. Pred blokom!

Ja, moja potrpežljivost ima mejo. "Tamle nam svinjate, zdaj pa še ščijete! Da vas ni sram! Kako si sploh upate?" sem se drla nanj vsa razjarjena. Curek pa je še kar tekel. No, bilo je toplo in očitno je bilo pirčkov veliko. "Oprostite, sej ne bom več ..." je plašno rekel s kurcem v roki, ko sem tam dramatično mahala z rokami in zavijala z očmi.

Na poti v blok sem poscaneta vsa zgrožena zatožila še hišniku, ki se sicer rad ukvarja z napačno parkiranimi bicikli in podobnimi jajci. Naj se on ukvarja s prascem nesocializiranim.

No, vse to se je dogajalo pred kakšnim mesecem. Do danes se ni spremenilo nič! Tip je do mene razvil že neke vrste toleranco in sedaj sploh ni več tako plašen, kot je bil prvič. "Samo še tole spijem in bom šel," mi je rekel, ko sem mu zadnjič zatežila.

Ponovno sem se obrnila na našega sposobnega in vestnega hišnika, ki mi je razložil, da je "človek malo bolan" in da mu ne bo več nič rekel, ker "nikoli ne veš, kaj ti tak lahko naredi". "Kaj pa, če mi vrže kamen v okno?" je še dodal.

Tudi včeraj je bilo treba po vseh teh pirih očitno malo odtočiti.
Sprašujem se, kaj bi nas doletelo, če ga nekega lepega dne prime še kakat!

Evo, pa mi vi povejte svoj nasvet!

Kako sem postala alternativna zdravilka

V manj pol leta sem petič popravila svoj vpis v poslovni register. Večina ljudi sploh ne ve, kaj AJPES je, jaz pa sem z AJPES strički in teticami v stiku povprečno enkrat na mesec, ker si z njihovimi informacijami na spletu pač ne znam pomagati. Smola.

Od danes naprej sem tudi maserka!

Ali če upoštevam gospo pri AJPES, ki mi je v skrivnostni in meni povsem nejasni "Standardni klasifikaciji dejavnosti" pomagala najti ustrezno dejavnost za registracijo, sem tudi alternativna zdravilka. Cenika še nimam, a se mi vse bolj zdi, da bi mi prav ta naziv iz čudaške klasifikacije znal prinesti kak evro več. Nazadnje bom AJPES-u še hvaležna!

Žal še ne obvladam tajske masaže (gotovo bom šla še kdaj v Azijo in imela priložnost tudi to naštudirati), imam pa narejen tečaj refleksologije, masaže stopal.

Lep pozdrav od vaše alternativne zdravilke Centri! ;)

Za evidenco: moja AJPES nadaljevanka
1. del: Optimizacija, uporabniška izkušnja in ostale spletne porkamadone
2. del: Samostojnost in podjetnost No.1
3. del: Tajkuni so zakoniti, vesoljski promet pa ne.
4. del: Novinarska umetnost

Več luči za kolesarje

Morda sem neobveščena in bom zato izpadla nevedno, ampak danes me je v črnih oblačilih in na biciklu ujel mrak in se mi je v misli prikradla ena praktična rešitev za kolesarje. Veseli bi je bili namreč vsi soudeleženci v prometu.

Ker sem že dvakrat letela po zraku zaradi intimnega srečanja z avtomobilom, me je včasih malo strah in se vedno sprašujem: A me šofer vidi? Četudi luč dela, je problem, da ta ne sveti, ko čakam, da prečkam cestišče ali da kam zavijem. Poleg tega se kolesa na klancu vrtijo zelo počasi in luč takrat spet ne sveti.

Ne vem, kako imamo lahko že toliko naprednih rešitev in različnih izdelkov, še vedno pa so na mestnih biciklih namontirane luči, ki si se niso kaj dosti spremenile od tiste, ki je svetila na mojem prvem Ponyju.

Zakaj ne izdelajo luči, ki bi bila sposobna shraniti nekaj pridelane energije in bi luč enako močno svetila tudi, ko se malo ustavimo ali pa ko sestopimo s kolesa v kakšnem temnem hodniku? Saj to ne more biti tako komplicirano, ali pač ...

Drugorazredna roba za ženske?

Imam Facebook prijatelja, ki je objavil zaskrbljujoč status:

"Tapata je pomotoma kupil britvice za ženske noge in jih je danes zjutraj za tisto malo dlak na obrazu porabil celo vrečko."

Morda sem nevedna, ampak prvič sem se zamislila in si zastavila kup vprašanj na to temo:

- Čemu so britvice ločene na moške in ženske? To, da so moje roza barve, se mi pač ne zdi neka blazna konkurenčna prednost.
- Zakaj so moške britvice prilagodljive površini in imajo po 3 rezila za nov sistem britja, ženske pa ne? Ne vidim prav nobenega dobrega razloga za te razlike. Naj omenim podpazduho, pregib pod kolenom, golenico ali pa vse mogoče spolne predele, ki ne poznajo nobenih novih sistemov in prilagojenih britvic.
- Oprostite, ampak moram: Ali so ženske britvice slučajno drugorazredne?

Pa mi vi povejte!

Ne morem!

Saj lahko do neke mere, ampak ne toliko. Vsega je preveč! Povsod moram biti. Realnost se izgublja v virtualnosti in oboje že presneto mešam. Manjka pa nekaj bistvenih zadev.

- Ves čas na mailih. Račun za telefon je treba zmanjšati. 77 EUR ni sprejemljiv znesek!
- Posledično ves čas na G-talku.
- Aktivna na Facebooku. Mnogo je vseh teh prijateljev ... in jaz sem ves čas priklopljena.
- Posledično večino časa tudi na Facebook chatu.
- Aktivna na Twitterju.
- "Kaj je ta Koornk? A se gremo še to?" Raziskujem ...
- Posledično aktivna še na Kurnku.
- Težim naročnikom/sodelavcem. To je dobro in normalno, ampak še ena dejavnost več.
- Word dokument za decembrski Playboy je še prazen. Včasih sem pred rokom oddajala ...
- Jebeni Otrino je medtem prijavil stečaj, kar je grozno, saj mi je sodišče že odobrilo sodno izvršbo. 1.270 EUR + zakonsko določene obresti + stroški gredo očitno v 3 p.m.
- Centrifuga sameva. Ob vseh teh delovnih spletkarjenjih se mi ne da niti fotk iz fotoaparata na računalnik preložiti, če so te zame.
- Velik del dneva in noči si prisvoji Salvador, katerega sužnja sem postala v dveh dneh. Poleg tega ima to dete odsotnega očeta, ki mu gre na bruhanje ob kakici, kar je vse prej kot dobro.
- S soncem obsijano Toško čelo gledam skozi okno.
- Partiji grejo v veliki mimo mene, kar je nekaj takega kot osebna tragedija.
- Čakam ...

Pogrešam adrenalin in tisti pozitivni stres, ki se je nehal 21. septembra. In kje so vse tiste zabave, ki smo si jih obljubljali po volitvah? Ja, res je vse drugače ...

Živ hudič

Mislim, da mu je ime Salvador.
Želela sem mogočno ime. Po možnosti bi bilo fino, da je "komunajzersko". Bojda živimo v takih časih.

Fidelov je že preveč, Che in Mao ne zvenita v redu, Kučan je še preveč zaznamovan, Stalin z N-jem na koncu ne zveni. Tito? Ah ne. Salvador se sliši mogočno in eksotično.

Po poreklu je Gorenjec in na voljo sem imela dva - mirnega in pridnega ali živahnega in razgrajaškega. Drugi mi je bil že po opisu blizu. Ko sem ga prišla posvojit, je razgrajaški kljub bujenju spal, mirni pa malo plezal po meni in nato splezal v prenosno torbo. Jasno, da sem vzela budnega.

Zdaj težko spimo, rože so v višjih legah, moje jebačke rdeče zavese pa zvite in privezane nekje gor. Dogaja!

Prvi večer smo posneli tudi videospot, da bom lahko klišejska kot vse ponosne mlade mamice. In ko mi naslednjič ena od nosečnic ali mladih mamic zastavi svoje tipično in tečno vprašanje: "Kdaj pa ti misliš kaj ...?", bo ta zver tudi moj odgovor.


Muzika (na prvo žogo): The Cure - The Lovecats

Vprašanje večera: "Kaj bi bilo šele, če bi ta živahnega vzela?"

"Kakor lévi se borijo. Se borijo!"

V soboto sem bila na Metelkovi, kjer se je nekaj dni praznovalo 15. obletnico obstoja te avtonomne cone. V klubu Gromka je nastopila Neca Falk s klasiko - z Mačkom Murijem.

Neca Falk je še vedno čudovita. Tisti prepoznavni rdeči lasje, glas, komunikacija z občinstvom, ples na odru ... Prevzela je vse otroke, ki smo se znašli v soboto v Gromki.

Mačje mesto

V Mačjem mestu je še vedno vse po starem. Muca Maca rada dolgo spi, je še vedno skrajno seksi in mačkoni se zaradi nje pretepajo. Muri ima še vedno dodelano svoje jutranje obredje, zvečer pa popisuje mačje zgodbe. Ko muce bele, muce črne, muce zlate in srebrne zaspijo, se začne veselica in takrat je res pestro. Novost v Mačjem mestu pa je, da tudi to mesto ni imuno na kriminal in korupcijo. Maček Falot, ki si je nagrebel veliko denarja in zidal gradove, je na primer mjavkun, smo izvedeli. Bistvo vsega pa se je izkazalo na mačji fuzbalski tekmi.

Neca Falk je kanček spremenila znano besedilo in pozvala tudi nas, ki smo ves čas prepevali z njo, da pojemo:

"Mucki nikdar ne zgubijo,
kakor lévi se borijo. Se borijo!"

In smo peli.
Vse fotke in filmčki, ki sem jih posnela na odličnem sobotnem koncertu, so precej slabi. Za spomin bodo super, za objavo pa žal niso. Zato ponujam drug video. In prepričana sem, da Neca ne bi imela nič proti.

O dobrem argumentu

Starejša sestrična in mlajši bratranec se v spletnem klepetu pogovarjata o političnih izbirah prihodnje nedelje.

"Men je najboljša Mojca Kucler Dolinar,
ker za njenim imenom stojita dva priimka
res hud slogan
argument, k mu sploh ne morš nasprotvat,"
pove Bratranec.
Sestrična se strinja. Krasn!

Coolinarika

Pred počitnicami sem načrtno lepo izgubljala kile, med počitnicami pa sem si privoščila vse. Če uživam, potem grem rada do konca! In ko so v igri nudelci, riž, sadni šejki in palačinke, se ne morem in nočem ustavljati. Sklep ob vrnitvi je bil, da imajo v Aziji očitno nekaj čudnega in dietetičnega v tisti božanski hrani. Kljub striktno pomešanim škrobnim in OH dnevom sem ostala pri enaki kilaži.

Zdaj pa ni več tako enostavno. Pice, sendvički, čevapi in neredne predvolilne prehrane delajo svoje. Naj le povem, da pogrešam Azijo! Da boste začutili nekaj te moje bolečine, objavljam še eno tematsko galerijo.


Levo zgoraj: Pražen riž z rakci, piščanec z indijskimi oreščki, pivo, kokosov šejk
Desno zgoraj: Sadni zajtrk - rambutani in še nekaj
Levo spodaj: Dobrote na ulici Lopburija
Desno spodaj: Nekaj blazno pekočega (curry neki) in - ja, priznam - karbonara (4 dni sem jo gledala na meniju in se na koncu vdala skušnjavi)


Levo zgoraj: Ko ti zapaše meso, je tajski "žar" na ulici najboljša in najcenejša izbira.
Desno zgoraj: Neki odlični nudelci, spomladanski zavitki, pekoč piščanec z nečim in kokos.
Levo spodaj: Ribja večerja - zgornja je red snapper, spodnjo pozabila (nekaj na M).
Desno spodaj: Nejasna in neužitna suha testena in izrazito mokasta zadeva brez okusa, ki je končala v smeteh.

Nazaj k naravi!

Na obisku Pri Zelenem Zajcu

Ne maram hoditi na kavo, ker kave niti ne pijem. No, saj vem, da lahko pijem tudi kaj drugega, a cel koncept "iti na pijačo" mi ne odgovarja. Prijatelje in znance raje povabim domov ali pa prisegam na t. i. "privatke", ker so cenejše, udobnejše in manj protokolarne.

Verjamem, da vi nimate takega občutka, ampak meni se zdi, da v lokalu vedno nekaj čakam. Čakam, da naročim, čeprav običajno niti nisem žejna, čakam, da dobim pijačo, čakam, da spijemo, čakam, da plačamo, čakam, da gremo. "Tamara: čekanje me strašno zamara", pravi ljudski rek. In stoli so praviloma neudobni.

Včeraj sem bila na otvoritvi lokala Pri Zelenem Zajcu.

Okusne pijačke, prijazni ljudje, zeleni škratje in kompetentni natakar (čeprav čakaš na vrsto, ga z veseljem gledaš) pustijo obetaven prvi vtis.

Po meri izdelane mehke klopi in stoli iz črnega usnja, lesena tnala in makova polja naredijo drugi vtis. Udobno je!


Največji zakladi pa se skrivajo na koncu zajčje luknje - v brlogu zelenega zajca.

Brlog je skrajno prijeten, čeprav so me škratje ves čas opozarjali, da to, kar vidim, sploh še ni vse. Slovensko-zajčjo posebnost predstavljajo stoli.

S stropa v brlog vdirajo korenine, v brlogu pa najdemo še nočne lučke, zvočnike, ekran ...

Najbolj me je navdušila knjižnica. V brlog je zajec privlekel odpisane knjige, za katere so nevedni ljudje verjetno ocenili, da niso več vredne pozornost. Zeleni zajec očitno ve več!




Sedela sem in listala. Vse bi prebrala ... od Živali na kmetiji do Premikov, od Zgodb svetega pisma do Liberalizma i demokracije, od Jugoslavensto danas do Pametne ženske nespametno izbirajo ... In tudi tale biser iz vitrine:

Še bom prišla!

Polnjenje baterij

Ob vrnitvi v Slovenijo se je name vsulo delo, ki mi sicer nadvse ustreza, a vseeno se včasih ustavim in preletim slike preteklega meseca. Da si za trenutek oddahnem. Da se v mislih vrnem na drug kontinent. Da baterije ostanejo nafilane.

Pa še eno svojo ugotovitev bom delila z vami:
Če se v kateremkoli od svetovnih vodnikov (a la Lonely Planet) pojavi napis, da je ta-in-ta kraj čudovit, rajski, miren, idealen itd., ima popotnik le še dobrega pol leta časa (od izdaje vodnika), da ta-in-ta kraj zares najde v opisanem stanju. To je normalno.

Če te kolega backpacker vpraša za priporočilo, mu ga daš, ker tudi ti potrebuješ priporočila. Poveš, kje si bil, kako je bilo in drugi počno isto. Beseda pač potuje.

A če je bil kraj enkrat rajski, bo vedno ostal tak, ne glede na to, kaj je tam zraslo kasneje. Railey, skriti Tohko na Koh Phi Phi, Vang Vieng, Kanchanaburi. Nekateri že davno več niso tako božanski, a zame bodo vsi ostali idealni!

Zgoraj levo: Grand Palace v Bangkoku. Klasična turistična destinacija.
Zgoraj desno: Obrežje reke Kwai. Ogromno komarjev!
Spodaj levo: Železnica smrti. Med gradnjo te železnice Japanci niso delali za nikogar drugega kot zase. Belčki pa so morali delali za Japance!
Spodaj desno: Bangkok v deževni sezoni, ki je letos skorajda ni bilo. Na sliki: baza na Thanon Khao San.

Levo: Eden od slapov Erawan.
Desno: Nebo nad Bangkokom.

Zgoraj levo: Večerna zabava. S hipnotičnimi ogenjčki. In s poceni pijačo.
Zgoraj desno: Otok Nangyuan je zaradi koral in pestre favne raj za potapljače. Če pogledate sliko, vidite, da gre v resnici za tri združene otočke. Še ne dolgo nazaj namreč niso bili vsi skupaj, a valovi z vseh strani nanašajo usedline na kup. 70% vmesne površine zato sestavljajo ribje kosti, školjke in take podobne apnenčaste tvorbe.
Spodaj levo: Zaliv Tanote na Kho Tao. Razgled s terase bungalova.
Spodaj desno: Osladna slikica sončnega zahoda. Iiiiiii ...

Filip

Pred dvema letoma in pol sem pisala o cimri Sophie, ki je živela v mojem bungalovu, dokler je mladi Tajec ni likvidiral. Žalostna zgodba, vem, ampak tokratna je lepša.

Predstavljam vam Filipa!

Filip živi pod streho in na stenah bungalova številka 27 Family Tanote Resorta na otoku Tao in je polmetrski primerek gekona. Je izrazito nasmejan, pretežno mirujoč in po naravi simpatičen. Filip včasih postane lačen in takrat ugrizne v nov in bleščeče rumen štrik viseče mreže. Buhtlov ne mara, z veseljem pa poje kakšnen kos sveže kumare.

Fotografiral ga je fosilni plazilec, ker sta se očitno dobro ujela.
Še ena potretna za v pasoš:

S poti ...

Nimam ravno casa, da bi tipkala in objavljala zapise, ker redke minutke na netu raje berem novice.

Kogar zanima, kje sem in kaj se mi dogaja, so krajsa porocila objavljana na Twitterju. Zadeva se je izkazala za silno uporabno, kar se tice SMS komunikacije. Kot Gorenjka sem naravnost navdusena, da posljem in placam le en SMS, ki ga nato preberejo vsi, ki jih to zanima.
Tukaj: http://twitter.com/Centrifuzija

Vsekakor pa vsem bralcem (no, pa bralkam tudi) posiljam tople pozdrave iz Tajske!

Grem!

Na tem mestu bom ponovno citirala mojega dragega sošolca in sopotnika Aleša Bravničarja:

"Grem, da pridem, da spet grem!"

(Zagotovo avtor ni mislil, da je treba iti spet v isto državo, a vseeno.)