Že v petek je Salvador poskrbel za popestritev, ko se je z večernega sprehoda vrnil z družbo. No, moja družba je bila vsekakor bolj živahna in predvsem živa!
Sinička se je usedla gor na drobno vejico
in je zapela vsa vesela ci-ci-ci-ci-do!
... nato pa je prišel SALVADOR ESCOBAR TROCKI!!!
... (Video morda ni primeren za občutljive duše)
Pojavile so se sicer zlonamerne govorice, da Salvador ni ubil siničke.
Četudi so govorice resnične in je Salvador ujel že mrtvo siničko, to vseeno ne zanika dejstva, da jo je ujel! In tudi prinesel domov. To pa je zelo lepo od njega.
Siničko smo pospremili na zadnjo pot v smetnjak in takrat sploh še nismo vedeli, da se mačji vikend šele začenja. Ko smo hoteli zaspati, je zunaj mijavkalo. In ni nehalo!
Od 3. do 4. ure sem se z baterijo plazila po grmovju, šarila okoli sosedovega vrta in poskušala vdreti skozi živo mejo. Nekje na sredi iskalne akcije se mi je pri plazenju moral pridružiti tudi partner - ni imel izbire.
Misija je bila neuspešna in zato tudi spali nismo. No, sosed je na srečo močno naglušen. Maček je namreč mijavkal vso noč in do 9. ure zjutraj.
Tako sem postala prostovoljna rejnica mačjega mladiča, ne da bi sploh vedela. In mislim, da mi gre kar dobro, jutri pa se povežem z zavetiščem na Gmajnicah.
31. avgust 2009
20. avgust 2009
Romanje na Brezje
Pred dvema letoma je šel 15. avgusta kvartet norcev na Brezje. Noro je bilo to, da smo na dela prost dan zjutraj vstali, se zbrali in odpeljali na Gorenjsko. Noro je bilo tudi marsikaj drugega, ampak na koncu smo bili vsi zadovoljni, da smo se udeležili dogodka. Nenazadnje smo bili priča največjemu festivalu kiča in zaradi zapisa sem spoznala dve simpatični osebi.
Letos smo dogodek ponovili v večjem število. 15. avgusta nas je sedem romalo na Brezje. Izlet, družba, kič, dogodek ... same krasne stvari.
Uspelo se mi je prebiti v cerkev, kjer je brezjanska Marija Pomagaj, Mati Božja, "mati naroda, najsvetlejša, nedolžna", ipd. stala v svojem oltarju. Odgovorni so ji tokrat prizanesli z izpostavljanjem močnemu poletnemu soncu.
Morda je bilo krivo to, da sem morala podrobnosti razlagati prijateljici iz Srbije ali kaj drugega, a dogajanje se me je dotaknilo, presenetilo me je. Ker sem ateistka, nisem nikoli dojemala religij osebno, temveč bolj kot razlago sveta. Kot zgodbe. Voodoo v vseh različicah mi je bil zato najbolj zanimiv. Obredje mi tako predstavlja poseben del, ki je zanimiv sam po sebi in kot simbol nečesa, ne pa zato, ker bi imela molitev ali celoten obred kak vpliv na človekovo vsakdanje življenje.
Ampak tista gneča in tišina okoli oltarja Marijine slike sta bili veliki. Ljudje so en za drugim lezli na kolena in po kolenih krožili okoli oltarja. Drugi del množice se je odcepil in šel peš po daljšem hodniku okoli oltarja.
Dokler ne bom naredila ene od teh poti, ne bom vedela, kako je tam za zidkom in zakaj ljudje hodijo okoli. (Tako kot me še vedno matra, kakšnega okusa je hostija.) Malo sem oklevala ... in se odločila za daljšo pešpot okoli oltarja.
Prvič sem dojela, kakšen pomen ima lik Marije za tiste, ki vsako leto množično prihajajo na Brezje. Marija ni mitološko bitje, ampak njihova mati. Ni mrtva ali nekakšen duh, ampak je živa in vseprisotna. Seveda je bila tam. Marija ni simbol dobrote in ljubezni, ampak to vse je. Marija tudi ni nekje drugje, ampak je tam, z njimi in vsemogočna. Stene hodnika so bile od tal do stropa polne slik, marmornih plošč, gobelinov in pisem. Ljudje so se Mariji zahvaljevali. Stara gospa, ki je hodila za mano, je hlipala. Ljudje so s svojimi prošnjami polnili prazne liste knjig. "Reci ji, da naj naredim popravca," je šepnilo mlado dekle, medtem ko je mama vpisovala prošnje za celo družino. Da misliti ...
No, kič pa je bil tudi tokrat spektakularen.
Levo zgoraj: Marija Pomagaj v oltarju
Desno zgoraj: Zid zahval za oltarjem
Levo sredina: Angelčki v akciji
Desno sredina: Veliko angelcev za veliko različnih namenov. V različnih velikostih.
Levo spodaj: Kvazibarbike in svete podobe
Desno spodaj: Napis
Letos smo dogodek ponovili v večjem število. 15. avgusta nas je sedem romalo na Brezje. Izlet, družba, kič, dogodek ... same krasne stvari.
Uspelo se mi je prebiti v cerkev, kjer je brezjanska Marija Pomagaj, Mati Božja, "mati naroda, najsvetlejša, nedolžna", ipd. stala v svojem oltarju. Odgovorni so ji tokrat prizanesli z izpostavljanjem močnemu poletnemu soncu.
Morda je bilo krivo to, da sem morala podrobnosti razlagati prijateljici iz Srbije ali kaj drugega, a dogajanje se me je dotaknilo, presenetilo me je. Ker sem ateistka, nisem nikoli dojemala religij osebno, temveč bolj kot razlago sveta. Kot zgodbe. Voodoo v vseh različicah mi je bil zato najbolj zanimiv. Obredje mi tako predstavlja poseben del, ki je zanimiv sam po sebi in kot simbol nečesa, ne pa zato, ker bi imela molitev ali celoten obred kak vpliv na človekovo vsakdanje življenje.
Ampak tista gneča in tišina okoli oltarja Marijine slike sta bili veliki. Ljudje so en za drugim lezli na kolena in po kolenih krožili okoli oltarja. Drugi del množice se je odcepil in šel peš po daljšem hodniku okoli oltarja.
Dokler ne bom naredila ene od teh poti, ne bom vedela, kako je tam za zidkom in zakaj ljudje hodijo okoli. (Tako kot me še vedno matra, kakšnega okusa je hostija.) Malo sem oklevala ... in se odločila za daljšo pešpot okoli oltarja.
Prvič sem dojela, kakšen pomen ima lik Marije za tiste, ki vsako leto množično prihajajo na Brezje. Marija ni mitološko bitje, ampak njihova mati. Ni mrtva ali nekakšen duh, ampak je živa in vseprisotna. Seveda je bila tam. Marija ni simbol dobrote in ljubezni, ampak to vse je. Marija tudi ni nekje drugje, ampak je tam, z njimi in vsemogočna. Stene hodnika so bile od tal do stropa polne slik, marmornih plošč, gobelinov in pisem. Ljudje so se Mariji zahvaljevali. Stara gospa, ki je hodila za mano, je hlipala. Ljudje so s svojimi prošnjami polnili prazne liste knjig. "Reci ji, da naj naredim popravca," je šepnilo mlado dekle, medtem ko je mama vpisovala prošnje za celo družino. Da misliti ...
No, kič pa je bil tudi tokrat spektakularen.
 |  |
 |  |
 |  |
Levo zgoraj: Marija Pomagaj v oltarju
Desno zgoraj: Zid zahval za oltarjem
Levo sredina: Angelčki v akciji
Desno sredina: Veliko angelcev za veliko različnih namenov. V različnih velikostih.
Levo spodaj: Kvazibarbike in svete podobe
Desno spodaj: Napis
15. avgust 2009
Postcards from Greece
Ni mi všeč, da se letnemu dopustu reče letni, če ne traja leto dni.
Moj predlog: Podaljšajmo letni dopust. Naj traja eno celo leto!
No, tudi teh nekaj tednov se je prileglo.
Levo zgoraj: Pogled s trajekta proti Naxosu
Desno zgoraj: Cerkvica v vasici Halki na Naxosu
Levo sredina: Pogled proti Hori, Naxos
Desno sredina: Plaka, Naxos
Levo spodaj: Vasica Apirathos, Naxos
Desno spodaj: Malce plašen kopitar
Levo zgoraj: Sončni zahod pri Portari, Naxos
Desno zgoraj: Igriva muca ob polni luni na obali Santorinija
Levo sredina: Pogled iz Oie proti kalderi, Santorini
Desno sredina: Poslikan strop kupole v katedrali v Thiri, Santorini
Levo spodaj: Vasica Oia, Santorini
Desno spodaj: Morje
Moj predlog: Podaljšajmo letni dopust. Naj traja eno celo leto!
No, tudi teh nekaj tednov se je prileglo.
 |  |
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: Cerkvica v vasici Halki na Naxosu
Levo sredina: Pogled proti Hori, Naxos
Desno sredina: Plaka, Naxos
Levo spodaj: Vasica Apirathos, Naxos
Desno spodaj: Malce plašen kopitar
 |  |
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: Igriva muca ob polni luni na obali Santorinija
Levo sredina: Pogled iz Oie proti kalderi, Santorini
Desno sredina: Poslikan strop kupole v katedrali v Thiri, Santorini
Levo spodaj: Vasica Oia, Santorini
Desno spodaj: Morje
14. avgust 2009
Modre misli 18 - True Blue No. 18
Po dolgem času je treba nekaj reči. Recimo:
Nič ne more biti tako grozno, kot dejstvo, da je koncert Vodnice odpovedan.
Nič ne more biti tako grozno, kot dejstvo, da je koncert Vodnice odpovedan.
22. julij 2009
Odkrila sem bistvo
Gledala sem šesto epizodo viskoproračunske telenovele z naslovom Harry Potter. Res je, da se dogajanja v prvih petih niti približno ne spomnim več, a pri ogledu te, sem dojela vse skupaj.
Pozor! Spoiler! Pozor!
Pozor! Spoiler! Pozor!
- Čarovnik in profesor Dumbledore iz kateregakoli filma o Harry Potterju je v bistvu čarovnik Gandalf iz filma Gospodar prstana. To sta tista dva visoka in siva starca ... no, v bistvu je eden.
- Harryjev prijatelj Ron je Frodov prijatelj Pipin. Oba sta rdečelasa, sta malo geja in bolj počasne pameti.
- Harryju profesor svetuje, naj se obrije, kar je dokaz, da je Harry hobit!
- Če sklepamo iz zgoraj navedenega, je jasno, da je Harry pravzaprav Frodo.
- Potrebujete še dodaten dokaz? V šesti epizodi Harry Potterja že nastopi en ork in številni Golumi, ki prilezejo iz vode.
- Harry Potter in Gospodar prstanov sta ena nanizanka. Nekoč se bosta združili in ustvarili popolno in najdaljšo telenovelo.
26. junij 2009
18 let kasneje
Že dva dni sem rahlo ganjena. Moj partner pravi, da so to gotovo hormoni. Razumem. Če se baba nerazumljivo in čudno vede, je to še najbolje pripisati hormonom. Sem za.
Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.
V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.
Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.
Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!
In pred 18 leti?
Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!
Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.
18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.
Vse najboljše!
Vseeno pa mi je bilo nenavadno, da sem na dan proslave prečkala Trg republike, šla mimo generalke in se prav vrnila poslušat komad Lipa zelenela je. Lepo je bilo.
V avtu sem poslušala radijsko oddajo, v kateri so mlade spraševali, kaj njim osebno pomeni "neodvisnost". Ob odgovorih sem se spomnila, kaj je meni pomenila neodvisnost, kako sem si jo želela, kako sem je bila vesela in kako se mi za njo še vedno zdi vredno truditi. Še več. Hočem se truditi za neodvisnost vsak dan, ker ta ni samoumevna. Občutek, da si neodvisen, pa je čisto blizu občutku, da si svoboden.
Zvečer sem prvič res pozorno spremljala celoten prenos proslave in všeč mi je bila. Jasna simbolika, rdeča nit in simpatičen izbor izvajalcev so me zadržali pred TV ekranom. Ko je še Sabina Cvilak odpela Zrejlo je žito, sem bila pa čisto prepričana, da mi je letošnja proslava odlična. In ne vem, če je bila že kdaj med nastopajočimi večina žensk.
Na praznični dan sem na vsak način hotela skuhati malo bolj pestro kosilo. Šele z dogovorjeno kombinacijo zrezkov, pečenega mladega krompirčka in špinačo sem bila zadovoljna. Zvečer sem gledala Dnevnik, portret Franceta Bučarja in ponovitev Dnevnika z leta 1991. Malo mi je nerodno, ampak kakšni trije trenutki so me celo v teh informativnih oddajah ganili. In med drugim celo dejstvo, da ima France Bučar sina in hčer - Janeza in Meto!
In pred 18 leti?
Tisto poletje je odpadla kolonija v Poreču. In to komaj leto po tem, ko sem ugotovila, kako noro super so te kolonije. Tragično!
Poletje mi je vseeno ostalo v prijetnem spominu. Vsa mularija je dneve zabijala v Ljubljani. Vsi smo bili na dvoriščih pred bloki. Kam dlje itak nismo smeli iti. Srečevali pa smo se v zakloniščih in kleteh. Nekateri so pod pretvezo, da bomo slišali poročila, v klet prinesli še kasetarje. Seveda je bilo radijev za poročila dovolj in smo ta mladi lahko mirno poslušali kasete. Ruuuužo, moja Ružice je bil takrat hit. Sploh se nismo zavedali, kaj bi nas lahko doletelo.
18 let sem potrebovala, da sem začutila en tak prijeten patriotizem (do tega čustva sem bila vedno rezervirana - zaradi bližine nacionalizma se mi je zdel bolj škodljiv kot ne) in ponos. Seveda pa dopuščam možnost, da so krivi hormoni.
Vse najboljše!
22. junij 2009
Maček v žaklju
Baje so blogi OUT. Tako pravijo. Verjetno tisti, ki so pred dvema letoma govorili, da so blogi IN. Niti sanja se mi ne, kako to merijo. Kljub temu sem se pridružila ekipi piscev, ki pišejo o svojih izkušnjah z izdelki in s storitvami. Pravijo, da radi nakupujejo. No, jaz ne, moram kar priznati. Nakupovanje mi gre izredno na živce. Tako zelo, da se mu poskušam izogniti. Tudi po dva tedna ne grem v trgovino, tako da popolnoma izropam hladilnik in vse zaloge. Morda mi je zato ideja bloga, kjer drugi nakupujejo in preizkušajo, všeč. Iskanje je na tak način lažje, možnosti, da se z nakupom zeznem pa manj.
Tale zapis o hecnem jagodnem vinu je moj, kmalu pa sledi tudi test iRobota Roombe. Za zdaj ga še preizkušam. In žal ne gre vse gladko ...
Tale zapis o hecnem jagodnem vinu je moj, kmalu pa sledi tudi test iRobota Roombe. Za zdaj ga še preizkušam. In žal ne gre vse gladko ...
12. junij 2009
8. junij 2009
Umetnost, ki razveseljuje
Preselila sem. Skoraj. Bojda je to ena od tipičnih stresnih situacij. (Prva glede na velikost stresa je ločitev, ki se ji lahko izognemio tako, da se ne poročimo. Še vedno pa nam ostane nekaj selitev.)
Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:
Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:
Kaj lahko rečem po treh letih kopičenja stvari? Stresno je, naporno je, ampak kar nekako gre. Le kakšne malenkosti ne štimajo:
- Pleskar mi je odpovedal beljenje prejšnjega stanovanja, ki mora biti v soboto zjutraj kot novo.
- Najti moram pleskarja in za njim še čistilko.
- Pol tedna čakam telekomove mojstre, da mi priklopijo telefon in internet - zdaj sem brez in to mi onemogoča plačano delo.
- Noben sosed nima odprte Wi-Fi povezave, kar je bila velika prednost prejšnje lokacije.
- Moje ročice so suhe, razpokane in ranjene od čistil, gobic, razredčil ...
- Utrujena sem od škatel, smeti in prestavljanj.
- Menjati moram banko in ko vse podpišem, bom en teden brez kartice.
- Potrebujem izpiske in ne morem do njih, ker so vsi na spletu.
Ko sem hodila iz sobe v sobo v londonskem Tate Modern in ob pogledu na sodobna likovna dela postajala vse bolj zamorjena in utrujena, mi je dan polepšal Jeff Koons. S tema dvema medvedkoma:
Slikala sem ju s telefonom, kar se absolutno ne sme. Ne vem, zakaj. A ni umetnik vesel, če se skozi svoja dela ljudi dotakne tudi izven muzeja? In za tako reč (ali še mnoge njegove) bi zlahka našla prostor v svojem stanovanju.
Tik pred odhodom iz Tate Modern sem šla še enkrat v sobo Jeffa Koonsa, da sem si popravila celotni vtis po raznih temačnih modelih (Pollock), kakšni čudaških avstrijski body artistih (Nitch) ali pa po množici res tesnobo vzbujajočih skulpturah.
No, naj me razveseli še sedaj, ko grem zvečer iz službe domov pospravljat.
3. junij 2009
Nič od nič
Nisem ljubiteljica mehurčkov, a sem si vseeno danes privoščila piksno Coca-Cole Zero. Dobila sem jo zastonj in je ne bom zdaj proč metala, a ne. Jebiga, Gorenjka.
Med pitjem sem ugotovila, da pijem nič. V pločevinki namreč ni ničesar. Tako piše na njej. Nič beljakovin, nič ogljikovih hidratov in od teh nič sladkorjev, nič maščob in od teh nič nasičenih maščobnih kislin in nič vlaknin.
Ko sem že mislila, da se mi blede in da si le domišljam, kako nekaj pijem, sem prebrala, da pijem le vodo, ogljikov dioksid, barvilo, sladila, fosforno kislino, arome in sredstvo za uravnavanje kislosti. Pa na zdravje!
Med pitjem sem ugotovila, da pijem nič. V pločevinki namreč ni ničesar. Tako piše na njej. Nič beljakovin, nič ogljikovih hidratov in od teh nič sladkorjev, nič maščob in od teh nič nasičenih maščobnih kislin in nič vlaknin.
Ko sem že mislila, da se mi blede in da si le domišljam, kako nekaj pijem, sem prebrala, da pijem le vodo, ogljikov dioksid, barvilo, sladila, fosforno kislino, arome in sredstvo za uravnavanje kislosti. Pa na zdravje!
26. maj 2009
Na Pot ljubezni
Večkrat sem si že rekla, da v takem stanju raje ne bom ničesar pisarila, še najmanj pa objavljala. Ampak danes moram. Ker hočem.
Ker sem se hotela v torek (26.) ali sredo (27.) drugič sprehoditi po Poteh ljubezni v KUD-u France Prešeren. In se žal ne bom. Vam pa toplo priporočam.
Ker sem se hotela v torek (26.) ali sredo (27.) drugič sprehoditi po Poteh ljubezni v KUD-u France Prešeren. In se žal ne bom. Vam pa toplo priporočam.
18. maj 2009
Kaj rabite? Podarim!
Včasih je treba menjati. Stvari, prostore in razne reči. V mojem primeru gre za življenjski prostor. Ne, se bom se še odselila na kamboško obalo - to me še čaka. Selim se iz enega stanovanja v drugega. Ampak problem je, da moram enega izprazniti, drugo pa je že polno. Imam torej polno nekih reči, ki so še popolnoma dobre, uporabne in zato ne vem, kaj z njimi.
Tale moja Centrifugica se je že večkrat izkazala kot odlična oglasna deska, zato jo bom uporabila tudi tokrat. Če karkoli potrebujete, mi javite - v komentarje ali na mail. Ponudba velja do 30. maja, nato se lahko rečem zgodi kaj hudega, ker jih jaz ne morem obdržati.
Levo zgoraj: Cel komplet - 6 skodelic, 6 krožničkov, ena šalčka s pokrovčkom za sladkor, čajnik
Desno zgoraj: Komplet 6 ročno poslikanih skodelic in krožničkov iz žgane gline
Levo spodaj: Komplet 6 skodelic, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj. Uradno se jim reče: Male kobaltne skodelice. - ODDANO ROKU!
Desno spodaj: 6 visokih belih skodelic.
Levo zgoraj: 3 globoki krožniki - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Komplet 6 plitvih, 4 globokih (2 smo stolkli) in 6 desertnih belih krožnikov z modrim robom. - ODDANO GLISTI!
Levo spodaj: Tefalov vok. Ročaj je snemljiv in uporaben za en kup Tefalovih posod. Moram najti. - ODDANO SILVU!
Desno spodaj: Ponev s pokrovko
Levo zgoraj: 3 večnamenske bele sklede - ODDANO FAIRY!
Desno zgoraj: Unicefova skodelica
Levo spodaj: Serija legendarnih otroških enciklopedij: Zakaj, Kaj je to, Kje je - ODDANO UROŠU!
Desno spodaj: Enciklopedija Jugoslavije - tri knjige iz leta 1987. Krasn! - ODDANO SILVU!
Levo zgoraj: novoletni okraski - barvano cvetje
Desno zgoraj: modri novoletni okraski
Levo spodaj: 10 novoletnih kugel
Desno spodaj: visoka in velika skodelica (3 dcl vsaj) - ODDANO KINKY TONETU!
Tako. Vse to podarjam in gotovo še kak lonec, ki ga za zdaj nisem navajala. AMC variante. Če poznate koga, ki bi kaj od navedenega potreboval, mu sporočite.
Tale moja Centrifugica se je že večkrat izkazala kot odlična oglasna deska, zato jo bom uporabila tudi tokrat. Če karkoli potrebujete, mi javite - v komentarje ali na mail. Ponudba velja do 30. maja, nato se lahko rečem zgodi kaj hudega, ker jih jaz ne morem obdržati.
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: Komplet 6 ročno poslikanih skodelic in krožničkov iz žgane gline
Levo spodaj: Komplet 6 skodelic, ki jih je oblikoval Oskar Kogoj. Uradno se jim reče: Male kobaltne skodelice. - ODDANO ROKU!
Desno spodaj: 6 visokih belih skodelic.
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: Komplet 6 plitvih, 4 globokih (2 smo stolkli) in 6 desertnih belih krožnikov z modrim robom. - ODDANO GLISTI!
Levo spodaj: Tefalov vok. Ročaj je snemljiv in uporaben za en kup Tefalovih posod. Moram najti. - ODDANO SILVU!
Desno spodaj: Ponev s pokrovko
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: Unicefova skodelica
Levo spodaj: Serija legendarnih otroških enciklopedij: Zakaj, Kaj je to, Kje je - ODDANO UROŠU!
Desno spodaj: Enciklopedija Jugoslavije - tri knjige iz leta 1987. Krasn! - ODDANO SILVU!
 |  |
 |  |
Desno zgoraj: modri novoletni okraski
Levo spodaj: 10 novoletnih kugel
Desno spodaj: visoka in velika skodelica (3 dcl vsaj) - ODDANO KINKY TONETU!
Tako. Vse to podarjam in gotovo še kak lonec, ki ga za zdaj nisem navajala. AMC variante. Če poznate koga, ki bi kaj od navedenega potreboval, mu sporočite.
10. maj 2009
Prešeren in Niet
Včeraj zvečer, ko sem poslušala Niet in poleg gledala Franceta Prešerna, me je prešinilo, da oboje na nek način lepo paše skupaj.
Če bi bil France Prešeren panker, bi lahko pisal besedila za Niet!
Če bi bil France Prešeren panker, bi lahko pisal besedila za Niet!
Sam sem na mokrem asfaltu. Brcam v prazno kanto za smeti. V ušesih mi odmeva njihov smeh. Vrž stran pofukano flašo. Vsakodnevne frustracije. | Zapit in objokan v kotu ležim. Sam z mislimi, sam sred ljudi. Depresija, depresija v očeh, na obrazu. Depresija, me spremlja. |
| Spačeni obrazi v hladnem jutru. Mraz je in tresem se. Dejte mi mal piva in tavorjev. Nočem bit več sam. (Niet: Frustracije) | Perspektive, pijanih noči. Perpsektive, pokozlanih juter. (Niet: Perspektive) |
Take reči morajo biti Francetu blizu po vseh teh letih sredi Prešerca.
8. maj 2009
Ko se te dotakne obutev
Mislim, da začenjam razumeti kompleksen in globok odnos, ki ga Tadej goji do obuval. Tudi mene so se tokrat v Londonu dotaknila prav obuvala. Na več načinov in tudi dobesedno - dvoji od treh parov čevljev so me na primer ožulili.
Na spletu se je včeraj pojavil zapis, v katerem je omenjen tudi skupen večer v Camdenu. In prav tam so se me obuvala najbolj dotaknila. Na več načinov. Omenjeni zapis govori o glasbi, a obenem postreže tudi z "najljubšo fotografijo letošnjega leta", čeprav smo šele v začetku maja. To terja odgovor in nekaj dodatnega slikovnega gradiva.
Na spletu se je včeraj pojavil zapis, v katerem je omenjen tudi skupen večer v Camdenu. In prav tam so se me obuvala najbolj dotaknila. Na več načinov. Omenjeni zapis govori o glasbi, a obenem postreže tudi z "najljubšo fotografijo letošnjega leta", čeprav smo šele v začetku maja. To terja odgovor in nekaj dodatnega slikovnega gradiva.
Koko je tako čudovit klub, krasen in načičkan teater s tremi balkoni. Na stropu pa se vrti ogromna disco kugla.Kljub temu, da sem stavila na duet The Count & Sinden, ju zaradi utrujenosti žal nisem uspela dočakati. Sem pa na začetku poslušala res brezzveznega DJa, ki mu je družbo na odru delal še bolj brezzvezni MC. "Yeah, Koko. Let me see your hands! Are you havin' fun? Let me hear you say oooh-ooo! Say yeeeaaa! Say MORE!" in s podobnimi domislicami je ves čas težil MC. Ne, nočem "More!" V čem je fora takega MC-ja, sem se ves čas spraševala. 
Glede na to, da je gostitelj večera že našel fotografijo leta in da vsi, ki ga vsaj občasno beremo, poznamo njegovo obsesijo s čevlji, vas morda zanima, kako je videti lov na čevlje oz. fotograf pri delu. Morda za drobno demistifikacijo ...
No, takole je nastala fotografija leta!
Ob tem pa je vestni zasledovalec čevljev spregledal tiste čevlje, ki so mu bili cel večer najbližje. Še huje! Ko je bil opozorjen na napako, je le brezbrižno odvrnil, da te čevlji "niso špičasti".
So pa estetski, črni in imajo karakter!
Napako zato popravljam jaz.
Moja ugotovitev večera je bila verjetno ta, da se Londončanke (še vedno) oblačijo nadvse čudno. Nekdo jih je očitno prepričal, da bodo - ne glede na postavo - videti najlepše, če bodo nase navlekle pajkice, razvlečen T-shirt in kakšne zlate balerinke. Neverjetno, ampak to je najbolj razširjen videz. Tadej pravi, da so take, ker želijo biti kot Kate Moss. Morda res, čeprav spet ne vem, zakaj bi si kdo želel kaj takega. To so tudi dekleta, ki nosijo balerinke na boso nogo pri 15 stopinjah Celzija ali celo manj. No, ne razumem jih.
Ko sem na EXIT-u pred dvema letoma srečala falange mladih Britank, sem mislila, da gre za posebno vrsto, ki pač hodi na festivale. Pijane so se opotekale, navdušene nad nizkimi cenami so kupovale ves možen kič, z dvema kozarcema piva so ob sončnem vzhodu sedele v prahu, za njimi pa so na prizorišču ostajale izgubljeni natikači. Mislila sem, da gre za festivalski pojav, a me je tokratni obisk Londona presenetil. Take so! Pepelke, ki ob polnoči ne gredo domov, ampak se jim strga do te mere, da ne izgubijo le enega čevlja, ampak kar oba. Na avtobusu potem lahko sredi noči srečaš bose, razmršene, a še vedno vesele Londončanke, ki se vračajo domov. No, pa recite, če tole ni krasn!
20. april 2009
Narod gasilcev?
Ne vem, zakaj se mi je zdelo dobro, da se poglobim v gasilstvo. Mislim, da sem hotela najti le en dokaz, da je gasilstvo del nacionalnega karakterja. Zakaj bi se sicer priznani slovenski glasbeniki v svojih umetninah toliko ukvarjali s to dejavnostjo (primer 1, primer 2)?
Dober vir se mi je zdela Davčna uprava. Na seznamu v Uradnem listu (pdf) so kulturna in športna društva, invalidske organizacije, reševalne službe, lovske družine, mladinske zveze, politične stranke, strokovna združenja in tudi gasilske organizacije, ki jim lahko donirate del dohodnine. Pregled seznama je zanimiv in da neko informacijo.
Gasilci v raznih zvezah in prostovoljnih društvih zavzemajo 40 strani 112-stranskega seznama.
V Sloveniji lahko donirate del dohodnine 1.476 gasilskim organizacijam!
Dober vir se mi je zdela Davčna uprava. Na seznamu v Uradnem listu (pdf) so kulturna in športna društva, invalidske organizacije, reševalne službe, lovske družine, mladinske zveze, politične stranke, strokovna združenja in tudi gasilske organizacije, ki jim lahko donirate del dohodnine. Pregled seznama je zanimiv in da neko informacijo.
Gasilci v raznih zvezah in prostovoljnih društvih zavzemajo 40 strani 112-stranskega seznama.
V Sloveniji lahko donirate del dohodnine 1.476 gasilskim organizacijam!
18. april 2009
Orto napoved
Orto bar se bo enkrat zrušil. Vendar za to ne bo kriv župan ali kakšen vlak.
Orto bar bodo zrušili obiskovalci. Nekega večera, ko bo v prvem nadstropju polno pijane mularije norelo na kakšen starodaven in večen hit, se bo celo plesišče udrlo in padlo na šank v pritličju.
Včeraj (oziroma po ustaljenem časovnem merjenju: danes) okoli 4. ure zjutraj, ko se je Tina Turner kotalila po reki, smo bili že zelo blizu tej prerokbi.
Orto bar bodo zrušili obiskovalci. Nekega večera, ko bo v prvem nadstropju polno pijane mularije norelo na kakšen starodaven in večen hit, se bo celo plesišče udrlo in padlo na šank v pritličju.
Včeraj (oziroma po ustaljenem časovnem merjenju: danes) okoli 4. ure zjutraj, ko se je Tina Turner kotalila po reki, smo bili že zelo blizu tej prerokbi.
13. april 2009
Vakuumska masaža
V opisu na desni strani piše, da sem tudi maserka. To drži. Ampak masaž je veliko. Žal se še nisem toliko izučila, da bi lahko ponudila tajsko masažo, sem pa že osvojila refleksno masažo.
Nedavno sem opazila, da obstaja tudi masaža za pse. Za pse, ja! Obstaja celo knjižna uspešnica na to temo. No, ta je namenjena njihovim lastnikom. Ne vem pa, zakaj bi bila masaža namenjena le psom. Kaj pa druge domače živali? Kaj pa kanarčki, želvice in ribice? Si te živali ne zaslužijo masaže?
Preden poskusite zmasirati svojo domačo žival, vam predstavljam naprednejšo obliko masaže za mačke, ki sem jo poimenovala vakuumska masaža.
Prikazana tehnika je še posebej uporabna v spomladanskih mesecih, ko mačkom intenzivno odpada dlaka.
A POZOR, vakuumska masaža ni primerna za kanarčke in ribice!
Predlagam kakšno drugo vrsto. Kaj pa vem ... ajurvedsko masažo ali kaj še bolj ezoteričnega.
Nedavno sem opazila, da obstaja tudi masaža za pse. Za pse, ja! Obstaja celo knjižna uspešnica na to temo. No, ta je namenjena njihovim lastnikom. Ne vem pa, zakaj bi bila masaža namenjena le psom. Kaj pa druge domače živali? Kaj pa kanarčki, želvice in ribice? Si te živali ne zaslužijo masaže?
Preden poskusite zmasirati svojo domačo žival, vam predstavljam naprednejšo obliko masaže za mačke, ki sem jo poimenovala vakuumska masaža.
Prikazana tehnika je še posebej uporabna v spomladanskih mesecih, ko mačkom intenzivno odpada dlaka.
A POZOR, vakuumska masaža ni primerna za kanarčke in ribice!
Predlagam kakšno drugo vrsto. Kaj pa vem ... ajurvedsko masažo ali kaj še bolj ezoteričnega.
12. april 2009
Ljubljanski taksisti - naključje ali simptom?
S taksi službami do sedaj nisem imela nobenih resnih težav. Ja, Metro taksisti so mi kdaj po 5 minutah odpeljali, čeprav je bilo rečeno, da jih še vsaj 3 minute ne bo. Včasih kdo ni imel drobiža in smo morali še to reševati. Dvakrat mi do sedaj niso poslali na dom originalnega računa, čeprav smo bili dogovorjeni. Dobnarije pač, zaradi katerih se mi ne zdi vredno izgubljati časa.
Četrtek zvečer.
Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.
Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"
Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.
Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.
Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?
Četrtek zvečer.
Okoli 21. ure sem poklicala taksi EUROS in že po telefonu povedala, naj mi pošljejo takega, ki mi bo na koncu lahko napisal originalen račun.
Striček je bil totalno ležeren in res počasi peljal, čeprav sem mu namignila, da se mi mudi. Okej, pravila. Par minutk gor ali dol. Že med vožnjo mu namignem, da mi bo na koncu moral napisati račun, in takrat se je začelo:
"Jaooo, a pisali bomo? A je res treba?"
"Ja, je treba."
"Uh, a so tako strogi? In je res treba? Dobro, bomo pa pisali," na koncu pristane. Na cilju stari resno mečka s tistim blokcem za račune.
"Koliko napiševa?"
"Ja, 8 €, toliko kot je cena."
"8 € je že itak. Koliko napiševa?"
Nič mi ni bilo jasno: "Zarad' mene lahko napišete 15, ampak tukaj imate 10 € in 2 mi morate še vrniti."
Stari mečka, počasi izpolnjuje listek in na na koncu: "Za koliko sva se zdaj zmenila, da napišem?"
"Nič se nisva zmenila! Napišite mi že ta račun za 8 € in vrnite denar. Mudi se mi!"
"Joooj, pa nimam 2 €" in med jamranjem premetava cente v tistem predalčku med sprednjimi sedežema.
Bila sem že besna. "Lejte, vi opravljate storitev. Jaz vam plačam za to storitev in prosm, da ste korektni, mi vrnete denar in date račun. Takoj!"
Počasi je preštel kup kovancev po 50, 10 in 5 centov, tako da je nabral 2 € in vmes našel še čas, da mi pove: "Joooj, gospa, vi ste najslabša stranka!"
"Lahko noč tudi vam!"
Za nazaj sem poklicala taksi službo Laguna in naročila taksi, ki mi bo na koncu lahko izstavil račun.
Tokrat me je peljal mulček, na videz kakšno leto mlajši od mene. Nekje blizu cilja sem ga pripravila: "Na koncu mi boste dali originalni račun. O.k.?"
"Joj, gospa, to bi pa mogl prej povedat."
"Ja, saj sem. Vedno prej povem!"
"Ja, ne, niste, ker potem ne bi jaz prišel."
"Seveda sem. Vprašajte telefonista. In ni moj problem, če vas ni obvestil."
Zaradi sranja in mečkanja nekaj ur prej, sem sklenila, da tokrat ne bom težila. Le vprašala sem: "Kako pa to, da nekateri imajo originalne račune, drugi pa ne? A ni tako, da bi moral to vsak imeti?"
"Ja, saj jih imam jaz tudi, ampak se mi ne da pisat."
"A me ti zajebavaš?"
Mulo se mi reži: "Ne, res se mi ne da pisat."
"Ne morem verjet'! Vzem' blokec in napiši. Ajde."
In spet jamranje in mečkanje: "Joj, no, kje ga sploh imam ..." Najde še deviški blokec za pisanje računov, počasi odtrga listek ... "Zdej mi bo šlo full cajta za tole ..." išče kuli, jamra ...
No, na tem mestu sem imela vsega dovolj, ga poslala v rit in odšla. Sklenila sem, da je škoda mojega časa za take taksiste in da se bom raje obrnila na njihove nadrejene.
Še prej pa vas sprašujem za mnenje. Je to normalno? Se še komu dogajajo taka jajca? Sem res preveč zajebana stranka ali je težava nekje drugje?
12. marec 2009
Vojna se nadaljuje
Pred tokratnim zapisom bi rada opozorila na analogno blogiranje, ki se ga gremo v našem stanovanjskem bloku.
Dva stara primera:
Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:
Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!
Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?
Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.
Dva stara primera:
Običajno so me teme našega stanovanjskega bloka/bloga zadevale, tokrat pa sem v poštnem nabiralniku našla bolj splošen problem. Na prvi pogled se zdi, da se me ne tiče neposredno, a ob branju dojamemo usodnost:
Ni kaj, časi so težki. Poleg krize, imamo še vojno!
Tudi kolateralna škoda ni zanemarljiva - kljukice, stojala za sušenje perila ...
In kaj so stojala storila, da se je nekdo tako znesel nad njimi? Kdo ve. Stare zamere, maščevanja, saj ni pomembno. Ključno je namreč drugo vprašanje, ki ga je naša soseda podala v zaključku pisma: Ali res ne moremo živeti brez konfliktnih situacij? Se moramo res deliti na naše in vaše? Kdo sploh je naš in kdo vaš? Se moramo stanovalci res soočati z vandalizmom, razmetanimi kljukicami in posmrtnimi ostanki stojal?
Najbolj zanimivo odkritje zame je, da do prejetja pisma sploh nisem vedela, da imamo v bloku sušilnico.
9. marec 2009
Stresen dan, pa še ponedeljek
Ko je ponedeljek, ko zjutraj pozabiš iz zmrzovalnika vzeti hrano za kosilo, ko doma pozabiš zajtrk, ko delaš tri stvari hkrati, ko si razpet med kup odločitev, ko nimaš časa in ko zamudiš kosilo v menzi, ko na dan pride nesmiselno delo sobotne noči, ko ti partner odpove, ko ne najdeš prevajalca, ko tudi partner ni zmožen skuhati kosila, ko si ob 18. uri še vedno v službi in ko ugibaš, kakšna kazen te čaka na vetrobranskem steklu, ko se partner naje polovice glaža nutelle še preden mu ti dostaviš kebab, ko ob 19. uri ješ pico burek za kosilo, ko veš, da bo noč spet dolga in delovna, ko te kurčev Simobil tretjič prosi, da ob 8ih zvečer zamenjamo program - preverite zakaj. (v torek zjutraj se je nizanje končalo)
Naj vsaj oči počijejo!
Naj vsaj oči počijejo!
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
